Porod z epiduralno proti naravnemu porodu. Dojenje proti hranjenju po steklenički. Rojevanje doma proti rojevanju v porodnišnici. Vse to so vprašanja, ki si jih tekom nosečnosti zastavlja vsaka bodoča mamica. Tiste, ki odgovore iščejo na internetu, še posebej na forumih in na socialnih omrežjih, so nemalokrat deležne ostrih, pogosto nesramnih kritik na račun svojih odločitev.
Porod ni dolgo problematika zdravstvenega sistema. Do 18. stoletja je bil porod izključno v ženski domeni, moškim pa je bilo absolutno prepovedano vstopiti v prostore, kjer je ženska rojevala. Na tem področju so bile izrednega pomena ženske, ki so že imele za seboj izkušnjo poroda in ki so pomagale, da je rojstvo potekalo gladko, kot je le lahko, da je bilo za mamo (in kasneje tudi za otroka) lepo poskrbljeno in da ni prihajalo do zapletov. Vsi otroci so se rodili doma, ob pomoči drugih žensk in ravno zaradi te pomoči, ki so si jo ženske nudile v kriznih časih, je bila sicer visoka umrljivost precej nižja, kot bi lahko bila, če bi bila vsaka ženska, ko je prišel porod, prepuščena sama sebi.
Nekdaj so bile informacije o tem, kako je videti »pravilen« porod, redke in načeloma se o vedenjih, ki so se vendarle razširila med ljudi, niso spraševali. Povsem normalno je bilo, na primer, da si zdravnik med pregledom več nosečnic ali žensk, ki so pravkar rodile, ni umival rok, saj takrat še niso poznali mikrobov, ki prenašajo smrtonosne infekcije. V srednjem veku so se ženske, med katerimi je bila tudi tista, ki je bila tik pred porodom, zaprle v prostor, ki so ga na debelo obložile s preprogami in v njem popolnoma zakrile okna, saj so verjele, da mora mati med porodom izkusiti okolje, kakršno bo ravnokar zapustil njen novorojeni otrok. V šestnajstem stoletju so verjeli, da je ženska, ki želi izkušnjo poroda narediti manj bolečo zase, tudi, če pri tem ne ogroža otrokovega zdravja, zločinka najhujše vrste. Po poročanju zgodovinskih virov so neko žensko na Škotskem sežgali na grmadi, ker si je drznila prositi za pomoč pri lajšanju bolečin, ki jih je povzročil porod. V dvajsetem stoletju so nekateri ugledni zdravniki verjeli, da mora ženska porod prestati pod vplivom anestezije, da morajo otroka izvleči s pomočjo klešč in da mati in novorojenček ne smeta imeti nobenega stika, da ne pride do infekcije.
S pojavom javno dostopne literature, še posebej pa danes, ko imamo le en klik stran na voljo več informacij, kot bi jih lahko vsrkali v enem življenju, pa so se glede poroda in določenih postopkov, vezanih nanj, bolj kot kdajkoli začela pojavljati mešana mnenja. Je bolje roditi doma ob pomoči doule ali se je bolje prepustiti rokam zdravnikov? Je pri domačih rojstvih bolj priporočljiv porod v bazenu ali v postelji? Si je priporočljivo bolečine olajšati z epiduralno anestezijo, ali lahko s tem ogrozimo življenje našega otroka? Bomo nosečnost in rojstvo doživljali v intimi ožjega družinskega kroga ali bomo s kamero stali v prvi vrsti in vse dogajanje v živo prenašali preko socialnih omrežij?
Zgodovina pozna kar nekaj vprašljivih praks, kar zadeva nosečnost in porod, tako da prevpraševanja teh metod pravzaprav niso nova, čeprav so bila včasih veliko redkejša in manj na očeh javnosti kot danes.
Težava je v tem, da danes marsikje debate o prednostih in slabostih zgoraj omenjenih vidikov poroda niso miroljubne, temveč so lahko nesramne, nasilne in grde. Ženske se med seboj vsepovprek ob najmanjših nestrinjanjih obtožujejo, da so zanič matere. Rek »Ženska ženski – volkulja« danes še kako velja. Zato se marsikatera mama v veselem pričakovanju v porodno sobo odpravi nepripravljena in polna drobnih vprašanj, na katere na raznih tečajih in generičnih člankih na spletu ni dobila odgovora, za mnenje izkušenejše ženske pa ni upala vprašati, da ne bi še sama postala žrtev kakšnega verbalnega napada.
Porodna soba je danes, za razliko od starih časov, soba, iz katere velika večina mater in otrok pride živih in zdravih, vendar je postala tudi bojišče, kjer se krešejo različna mnenja. Če v sedanjost prenesemo samo eno prakso iz porodov v zgodovini, naj bo to ta, da si (bodoče) matere med seboj pomagajo, namesto da se prepirajo zaradi različnih mnenj.