So partnerski odnosi res žrtev potrošništva ali le strah pred intimo?

partnerski odnosi

Odnosi obstajajo, odkar obstaja človek, pa vendar se zdi, kot da nanje v sodobnem svetu pozabljamo, kot da nam zanje ni mar, kot da jih lahko karkoli nadomesti. Pa jih očitno ne more nadomestiti prav nič, drugače bi namesto večinoma žalostnih in osamljenih obrazov gledali okrog sebe srečne in zadovoljne ljudi. Vrh vsega, kar si ljudje želimo, pa so zadovoljujoči partnerski odnosi.

Ni lepšega kot imeti ob sebi nekoga, ku mu zaupaš, za katerega veš, da je ob tebi, ko ga potrebuješ, ki je ob tebi, ko si žalosten ali vesel, ko se jočeš ali smeješ … Ki je tam ne glede na vse.

V današnjem času pa imamo – kaj? Partnerski odnosi postajajo cela znanost, cel kup knjig je napisanih o tem, kaj lahko storimo, da bodo partnerski odnosi res takšni, kot smo si jih želeli in si jih še želimo, po drugi strani pa je cel kup parov, ki obupajo in se razidejo, in cel kup ljudi, ki se že besedicama partnerski odnosi na daleč izognejo, kaj šele da bi si upali spustiti se vanje.

Kaj se torej dandanašnji dogaja s partnerskimi odnosi? Je res to, da so včasih več potrpeli, da se niso razhajali za vsako figo, kot lahko kdaj preberemo? Se res danes obnašamo, kot da lahko partnerja zamenjaš kot avtomobil, čeprav vsi vemo, kako zelo presneto težko je končati dolgoletno razmerje, sploh če so tu še otroci … Smo postali bolj plehki? Je kriva novodobna tehnologija, ki navidezno nadomesti pristnost? Ali smo ljudje pač od nekdaj taki, pa je tehnologija samo izgovor?

Če pomislite na svoje starše? Če bi živeli v današnjem času, koliko od njih bi še bilo skupaj? Tako čisto potihoma in iskreno? So torej bili partnerski odnosi v preteklosti kaj boljši ali so se vzdrževali samo zato, da so pač bili, ker se je tako pač spodobilo?

Kaj so včasih imeli partnerski odnosi, danes pa jim manjka? In obratno – kaj imamo danes, pa včasih partnerski odnosi niso imeli?

partnerski odnosi

A ni v bistvu vse popolnoma enako? Srečaš se, zaljubiš se, po koncu zaljubljenosti pa sledi odločitev, biti ali ne biti z nekom. Kje je torej razlika?

Po mojih izkušnjah, ko opazujem pare, ki so srečni drug z drugim, pa ljudi, ki so se razšli, pa pare, ki jih srečujem na terapijah, je razlika v tem, da smo nekako pomešali vloge. Kdo sem jaz kot ženska v današnjem času? In kdo si ti kot moški? In kdo sva midva, ko opisujeva svoj partnerski odnos?

Pa bog ne daj, da bi govorila o tem, da bi moral svet obstati pred stotimi leti, ko je bil moški glava družine, ženska pa je molče sledila njegovim ukazom, ampak o tem, da smo se preprosto nekje izgubili. Tako eni kot drugi. Kolikokrat slišim, da si ženske od svojih partnerjev želijo, naj bodo moški, moški pa po drugi strani želijo biti v tej svoji moškosti slišani, pa velikokrat niso. In kolikokrat slišim ženske, ki rečejo, da si želijo, da bi bili njihovi partnerski odnosi zanje varen pristan, kjer bi lahko bile samo ženske. ‘Že v službi se moram obnašati napol kot moški, tega pa si doma res ne želim, znajo povedati. Pa tudi one v tej svoji ženskosti dostikrat niso slišane.

Partnerski odnosi se resda zdijo cela znanost in seveda je prav, da vemo, kaj se v njih dogaja z nami, kako delujemo v njih, kaj vanje prinašamo, toliko je naše znanje že napredovalo, pa vendar – kaj če bi preprosto ponovno začeli slediti tistemu čisto osnovnemu, naravnemu v sebi? Če bi najprej resnično globoko pogledali, kaj in kakšni so naši partnerski odnosi? Kje sem se izgubila jaz in kje si se izgubil ti? Sem jaz ob tebi lahko ženska? Si ti ob meni lahko moški? Sva midva tisto, kar si želiva biti? Ali sva, zavoljo tega, da odnos obdrživa, samega sebe postavila na stranski tir in začela živeti življenje drugega? Koliko pa smo v odnosu pravzaprav lahko srečni, če nas v njem sploh ni? Partnerski odnosi so intima, ki najprej od mene zahteva intimo do sebe, prepoznavanje in spoznavanje sebe, preden lahko v vsej pristnosti začutim tudi drugega. Ker če jaz ne vem, kdo sploh sem kot ženska v partnerskem odnosu, kako naj vem, kdo je sploh kot moški prisoten ob meni? Če mu odvzamem njegov del, pa kakršenkoli že to v najinem odnosu je, in če on odvzame meni tisto ženskost, ki naj bi jo jaz v njem predstavljala, so partnerski odnosi kaj? Partnerstvo ali gladiatorski boj? So potemtakem partnerski odnosi resnična ljubezen ali iluzija nečesa, kar na zunaj spominja nanje? Samo zato, da so?

Kje ste vi in vaši partnerski odnosi? Najdete odgovore na postavljena vprašanja? Lahko rečete, da so vaši partnerski odnosi tisto, kar ste si vedno želeli? Ali po tihem mrmrate, da je to nekaj, česar si nikoli niste predstavljali, ampak da tako, kot je, pač je, in konec?

Tudi partnerski odnosi imajo svoje vzpone in padce, kar je popolnoma normalno, pa vendar, ko si v njih dovolimo biti mi mi in v njih dovolimo tudi drugemu biti to, kar je, so pa partnerski odnosi lahko taki, kot smo si jih vedno želeli imeti.

Andreja Tasič, partnerska in družinska terapevtka (najdete me na FB strani: www.facebook.com/TerapevtkaAndreja/, na spletni strani www.andrejatasic.si in v živo pa po predhodnem dogovoru na Šmartinski 106 v Ljubljani)

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja