V otroštvu sem se vedno veselila obiska pri stricu, ki je fotograf. Ena od sob njegovega doma je bila zame še posebej privlačna. To je bila fotografska temnica. Tam so se v plitkih plastičnih bazenčkih z razvijalno tekočino, v soju rdeče luči, dogajali prav posebni čudeži. Na belih papirnatih ploskvah, ki so plavale v razvijalni tekočini, so se namreč rojevale fotografije.
Danes, ko na računalniku odprem mapo s fotografijami, se mi vsakič toži za tistimi časi čudežev. Digitalna doba je izbrisala čarobnost nastanka fotografije. Dala nam je možnost neomejenega števila fotografij, ki se ne bodo nikoli rodile. Pokopala je črno-beli ali barvni film s 24 ali 36 posnetki. Nastala sta fotopapir in težka izbira izločanja kakovostnih fotografij izmed preostalih fotografij, ki jih je ustvarilo naše impulzivno pritiskanje sprožilca na fotoaparatu pametnega telefona.
Od nastanka papirja do nastanka fotopapirja
V starem Egiptu so iz trstičja izdelovali papirus. V Evropi in Mali Aziji so za zapise in risbe uporabljali pergament iz živalskih kož. Okoli leta 100 našega štetja pa so na Kitajskem iz mešanice krp in lubja izdelali papir, kot ga poznamo še danes. Dolga stoletja varovana skrivnost izdelave papirja je prišla s Kitajske v Evropo po izgubljeni bitki Kitajcev z Arabci v sredini 13. stoletja.
Ko je leta 1445 Gutenberg izumil tisk, se je pospešil tudi razvoj izdelave papirja. Ker je bila proizvodnja papirja draga, je bil papir luksuzen predmet vse do izuma stroja za izdelavo papirja leta 1799. Z industrializacijo v Evropi pa se je začel papir množično proizvajati in je postal cenejši ter dostopnejši.
Leta 1847 je Louis Blanquart Evrard izumil albuminski papir. Za vezavo fotografskih kemikalij na papir je uporabil jajčni beljak, po katerem je bil papir poimenovan. Zaradi jajčnega beljaka imajo takratne črno-bele fotografije rumenkast odtenek, ki ga danes poznamo kot učinek »sepija«.
Sledijo desetletja izboljšav albuminskega papirja, v katerih so z beljenjem poskusili preprečiti porumenelost in povečati obstojnost fotografije. V 60. letih 20. stoletja začnejo izdelovati fotopapir s polietilenskim premazom na obeh straneh. Sloj premaza na zgornji strani papirja je bil pogosto obarvan belo, da se je slika bolj svetila, medtem ko je bil sloj na hrbtni strani papirja prozoren.
Potek izdelave fotopapirja
Vlakna, ki so potrebna za izdelavo papirja, pridobivajo danes iz različnih vrst dreves. Lesu odstranijo lubje in ga nasekajo na manjše koščke. S kuhanjem in kemikalijami odstranijo lignin ter razgradijo celulozo. Dobijo kašasto maso, ki ji dodajo polnila za manjšo prosojnost, večjo prožnost ter gladkost in vpojnost. Za vezavo med vlakni in polnili uporabijo lepila rastlinskega ali živalskega izvora. Kašo nanašajo na valjasta sita in jo skozi različne postopke sušijo ter stiskajo. Dobljeni papir belijo s kisikom in peroksidom ter optičnimi belili.
Da se tekoča barva s tiskalnika ne vpije v papir, papir premažejo z različnimi premazi na eno ali obe strani papirja. Fotopapir, ki je premazan z obeh strani, je težji in se ne upogiba. Od končnega premaza je odvisno kakšen je fotopapir: mat, sijajni, satenasti ali biserni. Vsi fotopapirji so prevlečeni z emulzijo, ki je občutljiva na svetlobo in jo tvorijo soli srebrovega halogenida suspendirane v koloidnem materialu. Sijajni fotopapir je največkrat papir s poliestrskim premazom.
Različne vrste fotopapirja za različne namene
Visoko kvaliteten tisk fotografij ali dokumentov dosežemo s fotopapirjem, ki je primeren za inkjet tiskalnike. V prodaji je preko 300 različnih vrst fotopapirjev, ki se razlikujejo po velikosti, gramaturi, sijaju in namembnosti:
– za izdelavo fotografij se največkrat uporablja papir velikosti 10 x 15 cm,
– za tiskanje fotografij, ki jih bo prijemalo veliko rok, je najboljša izbira matiran papir, katerega zaključni premaz ne vpija prstnih odtisov, saj se svetloba na njem lomi,
– če želite visok sijaj fotografij in živahne barve, je najprimernejši sijajni fotopapir,
– za tisk barvitih fotografij, brez učinka bleščanja sijajnega papirja, je najboljši satenasti fotopapir. Takšne fotografije si je lažje ogledovati iz različnih zornih kotov,
– za tisk na tekstil se uporablja poseben prenosni fotopapir, ki mogoča tiskanje tudi najzahtevnejši fotografij,
– fotopapir z večjo gramaturo je debelejši, se ne zvija in je trpežnejši.
Profesionalni fotografi in grafični oblikovalci uporabljajo papir z bisernim premazom, kar pa ni edini razlog, zaradi katerega imajo njihove fotografije vrhunski izgled. Pri svojem delu uporabljajo tudi tehnike urejanja, s katerimi poskrbijo za kvalitetnejši končni izgled fotografije.