Drugi utrinek iz Bruslja

31.01.10 13:05

(objavi kot novico)

 

 

Da še jaz pristavim piskrček k Bruseljski zgodbi.

Sreda popoldne. Zaklenem vrata pisarne, čez pol ure že sedim na avtobusu. Čaka nas 1200 km dolga pot do Bruslja. Na avtobusu je zbrana raznolika družba (če je kdo profesor slovenščine, ga prosim, naj malce zamiži na eno oko ob mojem pravopisu), a vsi zbrani z enakim ciljem – ogledati si evropsko prestolnico Bruselj, evropski parlament, odbor regij, mestne zanimivosti in se pri tem še malce zabavati.

Vožnja mine v spoznavalnem vzdušju.  Spoznavamo vodje našega izleta Samerja in Tomija tokrat z tudi z ženskim zaledjem Damjano, spoznavamo sopotnike in njihove dialekte, šoferje in njune šoferske sposobnosti v zasneženi in šoferjem sila neprijazni Nemčiji.  Naostrena ušesa pa povzročijo besede: odojek, pršut, chardonay, borovničke, chivas…Sicer ne vem zakaj, ampak bojda je to normalen pojav.

Ko se čez kot ponedeljek dolgo Nemčijo prebijemo v Bruselj, krenemo v stavbo Evropskega parlamenta. Prijazno nas sprejme poslanka Tanja Fajon, delovanje EP pa nam izčrpno razjasni  g.Rok Koželj, ki je pripravljen razpršiti še naše zadnje dvome. Fascinantna dvorana se nam vtisne v trajen spomin, mi pa se skozi neugledno zasvinjan park ZA parlamentom odpravimo proti hotelu z močno izraženo željo po hotelski sobi, tušu in obljubljenim besedam, ki naostrijo ušesa ( živalca s Svete trojice , ki ne diši, ko je živa in omamno diši, ko je pečena, je izpuhtela že nekje v Nemčiji, druga omamno dišeča je prispela pa s Šempetra).

Čeprav je petek zametek,  zamenjamo rek in ga spremenimo v četrtek, ter se nasmejanih obrazov in vedrih lic potepamo po večernem Bruslju, mimogrede nakupimo kak kavbojski klobuček , ki je zadnji krik mode, mi zaupa prodajalec vzhodnjaškega videza. Zadnja napovedana točka dneva je degustacija belgijskih piv, ki se je nikakor ne sme zaobiti. Dobra so vsa. Kaj več o tem ne bi, je že Nadja povedala, da so Slovenci ostale goste močno impresionirali, predvidevam da zaradi ubrane slovenske pesmi  in recitiranja domoljubne literature.

 Petek. Obiščemo odbor regij, prijetno pokramljamo  o delu in življenju v Bruslju z vodjo prevajalske skupine gospo Anico Rant.  Po tem se skozi množice bruseljskih demonstrantov, oblečene v lepe rdeče in zelene obleke, policistov in petard prebijemo do info centra. Nazadnje nas Tomi popelje še po mestu, ogledat si čudovito mestno hišo ( ki je še mnogo lepša zvečer), cehovske zgradbe, kjer  najdete za Bruselj značilne muzeje, kamor spada seveda tudi vse povezano s čokolado, čipkami, kraljevsko palačo. Poleg čokolade je treba poskusiti tudi frieten, značilni pomfi z veliko kečapa in majoneze. Omeniti je treba še deklico in dečka, ki lulata, njihove kipce seveda. Ne vem čemu ta fetiš, dejstvo pa je, da Manekenna Pisa oblačijo v razne noše in obleke, ki jih potem spravijo v muzeju. Tudi našo gorenjsko narodno nošo je že nosil . Verjetno zato ni naključje , da smo od prejšnjega dne znano pivnico našli ravno nasproti Manekena. Dejstvo je tudi, da je poza manekena izredno fascinirala tudi Jureta Godlerja, ki jo je analiziral na svojem blogu.  

Na hitro si ogledamo še 130m visoko skulpturo v obliki kristala železa, ki se kliče Atomium ( ma kej smo se tudi od Sežancev naučili) in pičimo proti domu.

Ne morem zaključiti brez iskrene pohvale Samerju in Tomiju in vsem sopotnikom iz vseh koncev Slovenije za druženje.

Pa na snidenje!!