Zablode večnega vajenca

Kot papiga še vedno ponavlja popevko o zlatem fiskalnem pravilu, ki se je je naučil na drezini, s katero je pred letom hitel za francosko-nemškim vlakom (mi pač še imamo enotirne železnice), in sploh ne opazi, da melodija ni več v modi, da so zdaj moderni ameriško-francoski šansoni in da imamo proračunske omejitve tako in tako že leta v zakonu, pa ga tudi on sam ni spoštoval. In koliko smo doslej imeli premierjev, ki so absolutno spoštovali odločitve ustavnega sodišča?

S tem je v nekaj mesecih v stranki zakuhal že drugi razkol, po tistem usodnem baletnem soliranju, s katerim je sesul Jankovićevo vlado, SD pa butnil v opozicijo, v kateri, razcepljena in zgubljena, sramoti že samo idejo opozicije. Stranka kot njegov fevd: namesto da bi z vsaj minimalnim čutom za dostojno pristal na osnovni demokratični bonton in po porazu na volitvah odstopil, ne prenese niti drugega demokratičnega postulata, namreč konkurence na volitvah za predsednika stranke. In zato se napihuje, kjer se le more. V televizijskih oddajah daje v nič svoje protikandidate in uprizarja patetične solzoigre o svojih Zaslugah, o tem, kako naj bi bila zaradi sporazuma s Hrvaško ogrožena celo njegova družina. In ko ga novinarka vpraša zakaj, patetično navaja "epsko" misel svoje žene o rešitvi ne le lastnega, ampak vseh slovenskih otrok (on, vaški dandy, kot Oče naroda, bohnampomagaj, res). Že naslednji trenutek pa vpričo snemalcev pokliče hrvaškega premierja in ga, tako po domače, na ti, sprašuje, kako se je imel z Janšo - a je možno kaj bolj bednega kot ta hvalisavi privatizem, s katerim skuša ponagajati svojem idolu, J. J.?

Ker mu ladja tone, ciljev zares ne izbira več: tako ti nenadoma izjavi, da je bila stranka SD, ko jo je on prevzel, zaprašena stranka. Kar drži. Težava je v tem, da danes ni nič drugega. Še vedno enako zaprašena, a zamaskirana v "modernost", kolhoznica, ki si je pod njegovim vodstvom nataknila pretesne salonarje in brezglavo zakorakala v neoliberalno politično sredino, s tem pa gladko ogoljufala svoje volilno telo, stranka, kjer se zdaj trije podobni, ki vsi skupaj v prejšnji vladi niso pokazali kakšnih talentov, prepirajo za prestol. No, v igri je še četrti, manj znani Zlatko Jenko, kot morebitno kandidatko se je omenjalo tudi Alenko Kovšco. Ker bi bila, stvarna ženska z izkušnjami, med vsem kandidati gotovo najprimernejša, je možnost kandidature seveda takoj zanikala. Pametna ženska ve, da je v tej zaostali deželi politični kolač le za fantke.

S čim se torej Pahor lahko pohvali? Da so ga volilci izvolili kot Antijanšo, tako kot so v drugo Jankovića in bodo v tretje pač koga tretjega? In da se mu je vlada začela sesuvati dan po prvi vladni seji? Da se je njegova vlada zakadila v reformo brez dialoga s socialnimi partnerji in pogrnila? Da je podprla sramotni TEŠ 6? Res je, sklenili so sporazum s Hrvaško, naredili korak naprej v vprašanju izbrisanih in dvignili minimalni dohodek. Premalo za tri leta, predvsem pa ne le njegova zasluga.

No, ni še konec, v svoji cepetavosti se je zdaj odločil, da simbolno ubije še svojega Očeta, Milana Kučana. Ker ta Sin silno počasi zori, je to naredil s petindvajsetletno zamudo. Kajti upor zoper Očeta šteje, če ga naredimo v mladosti, ko je oče na vrhuncu moči. Na pragu petdesetih po volilnem porazu cviliti, kaj ti je naredil upokojeni ata, je bedno in uborno in vse pove o Sinu, ne o Očetu. Javno žaliti bivšega predsednika države, ki ga je dvakrat izvolilo največje število volilcev in ki mu je pomagal pri političnem vzponu, v napadu narcisoidnosti pred TV-kamerami tako drastično opustiti državniško držo, tako gostilniško revidirati zgodovino pa res lahko pomeni le eno: da je s tem Pahor dejansko dokončno zapihal v Janšev rog, prevzel njegovo govorico in njegove manire, se še on postavil v vlogo lustratorja v prisvajanju osamosvojitvenih zaslug, in to prav v dneh, ko smo na proslavi neznano katere obletnice slovenske vojske spet poslušali, kako si je mogoče z desetdnevno vojno za stoletja prilastiti državo.

Zakaj je Pahor zdrsnil tako nizko? No, tudi to je na dlani, ali bolje, na njegovem prepotenem obrazu, s katerim nam je po sobotnem maratonu sporočil, da le zmaga na maratonu lahko pomeni tudi zmago na predsedniških volitvah. Pred maratonom pa, da so mu zdravniki tek odsvetovali, a mu je v takšno veselje, da tvega tudi smrt. Smrt?? A ta človek napoveduje predsedniško kandidaturo kot kamikaza? (A ob tej očitni patologiji žena ni imela vsaj kakšnega lirskega nasveta, če je epika izčrpana?)

Ta blodnjavost nekoga, ki ne prenese poraza in nam zato grozi s smrtjo in z odhodom v Bruselj (kjer že radostno čakajo na povodenj vzhodnoevropskih političnih utopljencev), če ga ne bomo imeli radi, ta preznojena napoved kandidature, ki sta jo nato stranka in klepetavec že čez eno uro zanikala (zanikala kaj, da ni rekel, kar je rekel, da ni mislil, ker ne misli?), je razlog, zaradi katerega je pripravljen pljuvati čisto po vseh svojih bivših in sedanjih sodelavcih. Nekdanji Kučanov "vajenec", kot je označil samega sebe, namreč ve: volila ga bo kvečjemu desnica in kaj tej bolj ugaja kot demoniziranje Kučana? Tisto, česar očitno ne ve, je to, da bo tudi tokrat le trojanski konj, spet bo le anti, tokrat pač desničarski Antitürk. Če bo zmagal, bo tako in tako užival le do konca prvega foto termina. Potem bo poslan v kot, kjer bo klečal do konca mandata te vlade; vmes bo lahko šel enkrat na Wiener Ball. In nekoč, čez mnogo, mnogo let, ne bo imel niti državniškega pogreba. Saj veste, Janševo varčevanje.