DELAVSKI MANIFEST
21.09.09 17:11
(objavi kot novico)
Delavke in delavci Gorenja, Mure in drugi so napisali nov delavski manifest brez pomoči Marxa ali Kardelja. Ga bodo sindikalisti, menedžerji, politiki in oblast znali prebrati in razumeli? Drugače ga bodo delavke in delavci še glasneje in s tršimi besedami prebirali na dvoriščih tovarn dokler ga naslovniki ne bodo sprejeli.
Dokler bodo imeli sindikalni liderji, ter delavski direktorji deleže v firmah in tako visoke mesečne plače kot delavec Gorenja ali Mure z regresom in prevozom vred ne zasluži v enem letu je škoda govoriti o sinikatih. Lep primer so večni zgubaši SŽ kjer imata sindikalista večjo plačo od marsikaterega direktorja manjše, vendar uspešne firme, pa bi še rada štrajkala in grozila.
Sindikaliste to prizadane. Ker vsak, ki izgubi službo, je manj denarja od sindikalne članarine. Drugače jim dol visi za delavce.
Manager. Manager je tam kjer je, da ustvarja profit. Če mu delavci to s svojim delom in plačo omogočajo, vredu. Sicer po pa spokal kufre in šel drugam. Dober manager ne more narediti drugega. Če je slab, in ima posledično še veliko rezerv pri trženju in ostalih stroških, potem bi lahko delavcem dvignil plače, ampak če je to možno, potem je, kot sem že omenil - slab manager, in zelo verjetno tega ne bo mogel narediti, ker sicer bi že naredil.
Politika. Politiki bi dali. Ker je to prilika, da si kupijo glasove. Ampak kaj ko več nimajo kje vzeti. Slovenija več ni socialistična oaza, ampak članica EU. In je treba tudi EU polagati račune. In politika se dobro zaveda, da bolje da danes izgubi 3000 delovnih mest, kot da ji leto pred volitvami EU teži o prevelikem javnem dolgu, nevzdrženm poračunu. Politično modro je imeti sedaj težave, v predvolilnem let pa potalati kakšne vinjete, subvencije ipd... da se narod veseli in voli.
-------------------------
Delavci so žal sami. In prej ko se to spozna, bolje bo za njih. Država lahko da le to, kar nekomu prej vzame. In lahko ste prepričani, da bolje jemlje delavcem, kot tistim, ki se znajdejo.
Zato je v interesu delavcev majhna poceni država. Ki skrbi, da se pogodbe spoštujejo. Da se spoštujejo dane obljube. Da se spoštuje pravni red. Da se pobran denar porabi racionalno. Da zaposlovanje fleksibilno. Da je v času konjukture podjetnikom omogočeno hitro zaposlovanje. Da nedelo ni plačano bolj od dela. Da je jasno kaj pomeni "socialna država". Da se ne igra z javnim denarjem, podpira sporne zaseben projekte (prevzeme) in naseda na sladke besede.
Delavci predvsem odvisni sami od sebe.
Seveda.če bi maneger delavcem dvignil plačilo,bi ostalo manj profita.Pa smo tam.V gnilem kapitalizmu.Če se bo takšen trend nadaljeval,bo potrebno zopet,da stopi ljudstvo skupaj in nekaj spremeni.To so sedaj začele ženske.Mogoče je med njimi nova Ivana Orleanska.
mirko pozabljaš na temeljno dejstvo, zakaj je manager tam kjer je. Da ustvari zahtevan donos na kapital. Če ga ne, potem on tam ni potreben. In kapital tudi ne. Se bo raje umaknil.
Sicer pa boš težko prodal tezo, da imajo podjetja, ki so trenutno na tapeti enormne dobičke, ki bi jih komot prelili v žepe delavcev. Težave z nizkimi plačami so predvsem tam,kjer ni kje vzet.
Marko! Prvo vprašanje je ali je menedžer tam zato, da ustvari dobiček ali je tam, da ustvari visoko dodano vrednost od katere imajo koristi lastniki (dobiček) in zaposleni (plačilo dela) ub s tem preko davkov in prispevkov tudi država.
Neoliberalni kapitalizem zagovarja (ne javno pač je tako v praksi), da je odgovoren edino za dobiček lastnikom. In tu je jedro problema, ki se kaže na tem svetu in v Gorenju na mikro nivoju.
Ko je menedžer odgovoren samo za ustvarjanje dobička bo to delal tako, da bo zmanjševal plače zaposlenim in tarnal o visokih davkih in prispevkih in tu izkal rešitve. Ne bo jih izkal v ukrepih, ki bi povečevali DBP na zaposlenega. Boš rekel, da je za razvoj države in družbe pomembno to koliko je dobička, ki si ga razdelijo lastniki ali kako visok je DBP na zaposlenega. Povsem jasno je važno le to drugo.
Če bi namesto donosa napisal novo ustvarjena vrednost bi s tabo strinjal tako pa nimaš prav in zagovarjaš odnose, ki so pripeljali v krizo.
V Gorenju je DBP na zaposlenega 28.000 evrov. Plače, davki in prispevki pa za tiste, ki štrajkajo ne znaša niti 10.000 evrov. Kje je "pokurjeno 18.000 evrov?
Pa saj je vsak kreativni menedžer sposoben dohodek na tisoč načinov speljati k sebi preden se deli dobiček.
Zato je slepilo, da govorimo o dobičkih ali izgubah, ki ne dajejo možnosti večjih plač. Važen je ustvarjeni dohodek na zaposlenega in njegovo razmerje do plače. V tem je problem, da je dobičk postal bog in dogma.
Spet sma na terenu socialne države in neoliberalnega kapitalizma. Pa saj so štrajki potrdili, da imam prav.
Dobro ste to povedali gospod Silvester,jaz sem delal pri gospodarski družbi d.o.o.in na prav tak način poslujejo vsi v gradbeništvu,da denar lastniki namerno speljejo na tisoč načinov mimo podjetja ali celo iz njega, samo da se bo sam po drugi strani osebno bogatil. Ko bodo in če bodo prišli problemi, potem jim pa ne moreš nič pobrati ker za takšne stvari(neizplačevanje plač in ostalih dodatkov)nobeden ne odgovarja. In ker v naši družbi nobeden delodajalec ni kazensko preganjan se pa zgodi da tudi uradna oseba z javnimi pooblastili ne opravlja korektno svojih postopkov, da bi bili lahko bolj učinkoviti, saj niso sami osebno okodovani, se jim pa dobesedno fučka za tistega ki ni dobil plače. Važno jim je da imajo sami razne
privilegije in pa redne plače(taki so pa inšpektorji za delo, davčni inšpektorji, tržni inšpektorji, policaji, odvetniki ter po možnosti še pravosodje), za slednje nisem še čisto prepričan saj delujejo po nareku odvetnikov sploh pa če odvetniki zavajajo neuke stranke. In to zaradi tega ker so razni inšpektorji, policaji in pa odvetniki skupaj niso povezani ali so pa tako celo dogovorjeni. Ne delujejo odgovorno od prvega do zadnjega in zato potem niso učinkoviti ter uspešni glede raznih kršitev in nepravilnosti ter zlorab, tako s strani delodajalcev, kot s strani inšpektorjev, policajev, odvetnikov, pa morebiti tudi sodišča. Potem pravni red ali sodna praksa sploh ne morejo biti učinkoviti. To je tako kot pri avtomobilu, odpove ena ključna stvar in bo zato avto nehal delovati. Aha, pogledal bom kaj je narobe in kje je problem, pa nepravilnosti sam odpravil, če se bo dalo, če pa ne bom moral poiskati mehanika da mi ga bo on popravil(sam vprašanje je če bom potem lahko mehanika plačal, ker nisem dobil že več mesecev plače, rezerve so pa že skoraj pošle). Inšpektorji, policaji so pa plačani iz državnega proračuna pa nobeden ni pristojen da ukrepa zaradi neodgovornih delodajajcev. Za odvetnike je pa to premajhen problem in zalogaj da bi se kaj več kot do uspešne tožbe na delovskem sodišču sploh ukvarjali z goljufivimi delodajalci ter nemočnimi uboboženimi delavci, da bi prišli do svojih pošteno zasluženih plač in človeškega dostojanstva.
Delodajalci z nami (delavci) delajo kot z sužnji, ne pa kot z ljudmi. Ustavnih pravic ne moremo uveljavljati, kaj šele izkoristiti, to lahko samo sanjamo?
Silvester - ti si predpostavil da gre za kratkotrajne dobičke. Dolgotrajnih, in le takšne ima kapital v normalnih razmerah, pa ni brez zadovoljnih delavcev. In to vedo tudi dobri managerji. Pri večjih sistemih, narazvitih trgih, se vložen kapital povrača skozi dobiček vrsto let, tudi 20 in več. In tam ni priložnosti za hitro bogatenje.
V Sloveniji tega ne poznamo, zato pa krivimo kapitalizem za vse. Ki pa ni nič kriv. Napak je v tem, ker so zlizanci z politiko na hitro dobili poceni kapital, sedja pa jih je strah, da jim bo to pobrano, zato se trudijo žeti na hitro.
Mislim, da ste tukaj zgrešili temo. Spravili ste se na menedžerje in ne na sindikaliste. Naloga in dolžnost menedžerja je ustvariti čim večji dobiček, sindikalisti pa imajo nalogo, da poskrbijo za delavca. Namesto skrbi sindikalistov za svojo osnovno dejavnost, delavca, se grejo raje podjetniški kapitalizem in imajo deleže v firmah kjer naj bi zastopali delavce. Kako naj tak lastnik kapitala "serje v lastno skledo" in zmanjšuje lastni profit za dobrobit delavca????
Problem je pa v tem da niti eni niti drugi ne opravljajo svoje naloge pošteno in odgovorno, ker imajo sami kapital. Ko pa pride do problemov pa rep med noge in vužgi po siromaku. Zakaj pa to prej niso mislili ko je bila gospodarska rast, da so si samo v upravah delili dobičke, delavci pa ne? Zakaj imajo direktorji(lastniki) še vedno tako visoke plače(mogli bi si jih znižat vsaj za 50%), delavci pa minimalca ali pa še to ne?
Oprostite mi prosim, če je že sral v lasno skledo, potem naj pa zdaj to tudi požre z nadzorniki vred, ne pa da zlorablja pravice delavcev. V upravi so tolk zmešal sranja, da je že začelo močno smrdeti. In to je povsod tako, ker delajo vsi po istem receptu.
Vložen kapital se ne vrača z dobičkom. Z dobičkom se oplaja, prinaša lastniko dodano vrednost. Ni pa samo dobiček način oplajanja vloženega kapitala. Če pogledamo naša podjetja, ki se uvrščajo med gazele bomo videli, da so njihove vrednost v nekaj letih porasle za stokrat in več in to ne s tem, ker so lastniki investirali dobičke. Taka rasti so bile vedno posledica znanja, dobrih idej, inovacij, vlaganja v ljudi, izobraževanja, skratka z delom. Vsa ta vlaganja pa so bila financirana s krediti (obresti) predstavljali strošek.
In samo taka pot je mogoča za prihodnji razvoj. Človeški-socialni kapital je že postal pomembnejši kot denarni.
Ne mislim pisati o delavcih temveč o zaposlenih, zakaj ti so člani ali ne sindikatov. In člani sindikatov volijo svoje predstavnike! Ko se torej spravljajo zaposleni na sindikaliste, ki so jih izvolili, se spravljajo nad svoje odločitve. Sindikati niso le profesionalci v njih so predvsem člani. Kolikor vidim so ti člani pripravljeni iti na nož le ko je vprašanje ukinjanja delovnih mest, ali pa ko se protestira štrajka... dovolj množično, da posameznik ni prepoznaven. Spraševati se o delu sindikalistov, ko so že knjižice v fazi delitve, je krepko prepozno. Sicer pa me prav zanima koliko posameznikov od tistih, ki menijo, d so sindikalisti (profesionalni ali tisti v firmah) je pripravljeno delati na isti način. Kdo od zaposlenih je pripravljen žrtvovati svoj prosti čas za, učenje, pripravljanje rešitev, pregledovanje raznih podjetniških pogodb, zakonov, dobrih praks drugih sindikatov..... Sindikalni vodje v vsaki firmi posebej so (razen tistih, ki so vsaj malo zaščiteni in to niso vsi aktini)pod stalnim presingom, non stop naj bi rojevali nove pametne predloge kako obdržati delovna mesta. Pri tem jih večina prejema normalne plače zaposlenega, profesionalci pa so v principu plačani recimo ena in pol toliko kot je povprečna plača v državi. Če domov ne nosijo vseh problemov, vsakodnevnega stresa, kupov materialov, zakonov, če pa ne vsega tega pa prenosnik, ki je sicer fizično lažji od vsega zgoraj navedenega, predstavlja pa stalno delo, skrb in umsko ter fizično obremenite....
Mogoče bi se pa vprašali po zdravju dolgoletnih sindikalnih profesionalcev? In seveda o dolgosti njihovih življenj. Pred leti je bil kar pogost podatek, da so za življenje in zdravje najbolj tvegani poklici novinar in takoj za njimi sindikalisti. Pred desetletji so jih še pobijali (novinarje ubijajo le še na vročih vojnih področjih)danes še to ni potrebno, umirajo počasi in učinkovito od sladkornih bolezni, bolezni srca in ožilja, .....
Vse to ne pomeni, da imajo bianco menico da počnejo karkoli, res pa je, da se od njih pričakuje, da bodo zavarovali delovna mesta, zagotavljali zaposlenemu primerne pogoje dela in plače.....Nihče od vas pa ni niti pomislil, da je vse to tudi stvar skupnosti, ki naj bi delovala v isti smeri. Menim, da je stvar članstva sindikatov kdo jim bo na čelu, saj članstvo plačuje njihovo delo! Menim tudi, da imajo člani vso pravico odločati o delovanju in poslovanju popolnoma suvereno, kar pomeni tudi (med drugim), da niso obvezni razkrivati javnosti ničesar, kar lahko škoduje njihovim članom. Notranja organiziranost sindikalnih organizacij je popolnoma in v celoti stvar članov. Saj nekaj takega velja tudi za kapitalske družbe, ki so v privatni lasti mar ne? Le da so sindikalne organizacije dosti bolj ranljive kot so kapitalske družbe. Očitno smo že vsi pozabili kako učinkovito je kapital počistil sindikalno gibanje v času Regana in Thacherjeve ne le v ZDA in GB tudi drugod po svetu. Tudi pri nas so se pojavljali komenterji kako odveč so te organizacije.....
Če prvi sindikalni možje ustrezajo večini članov, ki jih plačuje, potem se mi zdi popolnoma odveč razprava o njihovi primernosti. O njihovem načinu delovanja lahko razpravljajo tisti, ki jih plačujejo. Poleg vsega se mi zdi zahteva po javnosti podatkov o članstvu prav tako nesmiselna, saj na ta način razkrivajo sindikalne organizacije tudi svoje članstvo. Si predstavljate, da v firmi ne morete skriti svojega članstva (v firmi, ki ima npr10 zaposlenih?), ko pa dobite knjižico in vam delodajalec brez tožbenih zahtevkov ne izplača vsega kar vam gre (mogoče že zadnjih plač.... in še česa ne?) in morate sami nositi ne le breme tožb, temveč vso psihološko in drugo "vojno".
Na koncu menim, da je zavest zaposlenih osindikalnih organizacijah tako zelo neopredeljiva, da je popolnoma običajno, da so sindikalne organizacije kar non stop v problemih.
V času predpristopnih pomoči in tako vse do danes, se je tako javni sektor, kot kapitalski del pridno krepil na račun različnih javnih sredstev tako EU kot državnih. Sindikati, kakor tudi celotni tretji sektor (v Sloveniji to imenujemo nevladni sektor) pa je ostal nerazvit in zanemarjen, pogosto kaznovan, ker je pač vezan na privatno iniciativo. In tako danes razpravljamo o vsem le o resničnem problemu ne!
Gospa jadranka zdaj ste pa malo zašli, največje kritike letijo na sindikate v gospodarstvu, da premalo naredijo za delavca. Pravo nasprotje je sindikati javnega sektorja in kako so bolj učinkoviti in uspešni. Najbolj me pa preseneča da predsednik največjega sindikata ne ve da je tudi neizplačilo plač kaznivo dejanje v kazenskem zakoniku. Vsi po vrsti se pa grejo tržno gospodarstvo zato jim je pa za delavca malo mar, a ima še kakšne pravice ali ne, ali dobi še plačo ali ne? Važno jim je da pobirajo denar in da so za sebe lepo poskrbeli. Samo poglejte koliko so od osamosvojitve delavci dobili ali izgubili pa vam bo vse jasno?
Sploh ne pišem o sindikatih v gospodarstvu oz. o sindikatih v javnem sektorju posebej. Pišem o rezervah, ki so jih drugod po EU izkoristili in ki pri nas še vedno ostajajo nezaznane.
Pa bom bolj konkretna.
Za primer bom vzela Španijo.
Vsi zaposleni plačujejo prispevek za zaposlitveno varnost, ali ne? Poleg tega plačujejo ta prispevek tudi delodajalci. Problem teh v razmerju teh prispevkov bom za sedaj pustila ob strani. Gre torej zasredstva, ki se zbirajo znamenom zavarovanja delovnih mest. Torej imajo lastnike (zaposleni). Ta sredstva najbi se tistim, ki jih vplačujejo tudi vračala. Pri nas gredo ta sredstva tistim, ki ostanejo brezposelni in imajo pravico do nadomestila za brezposelnost, gredo tudi v izplačila skozi različne ukrepe aktivnih politik zaposlovanja (pri teh ukrepih gredo ta izplačila direktno delodajalcem).
Eden od teh primerov je bila tudi Mura, saj je v preteklih letih prejela kar nekaj sredstev za ohranjanje delovnih mest.
V Španiji so ta ista sredstva namenili zaposlenim za prevzeme lastniških deležev v firmah, ki tvegajo zaprtje zaradi prenizke stopnje letnih dobičkov. Ob vsakem takem prevzemu seveda pregledajo poslovanje. Ob ugotovitvi, da firma posluje na pozitivni nuli ali nizkih izgubah, je smotrno delovna mesta reševati, saj zaposleni nepotrebujejo visokih dobičkov temveč le dobro plačano delo. Skozi delavsko lastništvo se zaradi odločanja zaposlenih tudi rešuje problem managerskih prevzemov, saj je nadzor poslovanja bistveno ostrejši. Drugi tudi podoben način pa je kooperativizacija firm, ki se dogaja na podoben način le da se firme spremenijo v zadruge, katerih lastniki so tisti, ki so v njih zaposleni in izkažejo interes za zadružno organiziranost. V obeh primerih je bistven kazalec uspešnosti predvsem zmožnost obstoječe npr. proizvodnje ali druge dejavnosti, da pokriva "strošek delovne sile" ne pa letni nivo dobička.
Konec koncev je interes države kot lastnika najverjetneje drugačen kot interes drugih lastnikov kapitala. Menim, da je najpomembnejši interes socialne države, da ohranja in širi krog davkoplačevalcev (torej tudi zaposlenih) ne pa da jih skozi previsoke zahteve po dobičkih izgublja.
In seveda za konec, da bo dovolj jasno. Zadruge deloma pa tudi podjetja v lasti delavcev, so del tretjega sektorja ali bolje: EU jih uvršča v sektor, ki ga imenuje socialna ekonomija. Tja tudi prištevajo društva in njihova združenja, ustanove (fondacije), vzajemne družbe in socialna podjetja.
O delavcih pa tako. Definitivno jasno je, da se izgubljajo vsa delovna mesta, ki jih lahko nadomestijo stroji in/ali selitev proizvodnje v dežele z nižjo ceno delovne sile. Torej je popolnoma logično,da bi država morala pripraviti taka »orodja« (zakonodajo, podzakonske akte...), ki bodo ohranila delovna mesta, oz. ki bodo ponudila delavcem alternative.....
Tega so se sindikalne organizacije lotile, vendar niso uspele zaradi preveč zasidranega pojmovanja, da »bomo jutri vsi kapitalisti« in povdarjanja »dobrobiti« tega »turbo tržnega kapitalizma«, ki ima s trgom bolj malo veze.
ObvestiloZa vsebino komentarjev ne odgovarjamo. Avtorje komentarjev naprošamo, da skladno s pogoji uporabe spletnega mesta spoštujejo mnenja in stališča drugih ter ne izražajo sovražnega govora oz. nestrpnosti.