Dvajset let je Opus dei čakal prave dečk

V čast 12. oktobra, dneva državnosti Španije, je njihovo veleposlaništvo v Ljubljani izdalo posebno knjižico o uspešnem prijateljevanju in sodelovanju med obema državama, slavnostno pa se je tudi razgovorila veleposlanica Anunciada Fernandez De Cordova Alonso-Viguera. Res je, da smo Špancem dali kulturnika Tomaža Pandurja in njegove dečke, oni pa so nam skozi stranska vrata v državo potisnili dečke Opusa dei, ki so Slovenijo že potisnila med štiri evropske države, najbolj omrežene z Opusom dei. Ob Sloveniji še Španija, Italija in Hrvaška, kjer Ivo Sanader najbolj čuti, zakaj se z Opusom dei ne gre šaliti.

Prelatura pri Polzeli

Nihče nima niti za mar, kako naglo se Opus dei širi po Sloveniji, nič več podtalno, temveč že povsem jasno in glasno, celo bahaško, ko so kupili graščino Novi Klošter v Založah pri Polzeli, zanjo odšteli pol milijona evrov in v dveh letih napovedali še gradbeno naložbo za dva milijona evrov.

Ko je veliki mojster kardinal dr. Franc Rode, tudi sam član, pred desetimi leti pripeljal v ljubljansko stolnico predstavitveno mašo za Opus dei, ga je spremljal takratni španski veleposlanik Pablo Zaldivar Miquelarena z ženo Palomo. Potem je projekt Opus dei v Sloveniji vzel v svoje roke španski papeški nuncij v Ljubljani Santos Abril Y Castello. Argentinski Slovenec Andreas Francisco Kramžar, seveda špansko govoreči kot Rode, je postal uradni predstavnik in razlagalec Opusa dei, potem pa je prišel v našo prestolno mesto iz Španije še monsinjor Feliu Torra. Pod njegovim vodstvom je zrasla veličastna štirinadstropna vila s skrivnostnimi obrednimi prostori v podzemlju na Cesti v Rožno dolino v Ljubljani, na prostoru, kjer je nekdaj stala slavna kvartopirska in balinarska gostilna Marn. "Mi smo bogaboječi in revni!" je urbi e torbi (Ljubljani in svetu) zagotavljal Feliu Torra in že se je ustanovil Zavod Tromostovje (v uradni lasti Opusa dei), ki ga od leta 2005 vodijo A. F. Kramžar, Sainz Miguel Colino iz Madrida in Rodriguez Alejandro Lantaro Clodomiro Barril, ki trdi, da je Ljubljančan! In fantje iz zavoda so kupili graščino Novi Klošter pri Polzeli, ki sicer obstaja že od leta 1786. V njem je bila šola (trivialna so ji rekli), kjer so cerkveni gospodje po svoji zamisli in podobi vzgajali mlade fante. Naučili so jih malo, izrabljali pa obilo, pravi izročilo. In prav v prenovljeni graščini naj bi dobila prostor prelatura Opusa dei, kar pomeni, da bo njihova moč in pomembnost v Sloveniji tudi uradna in javna, čeprav je že sedaj zelo mogočna.

V Ljubljani ima Opus dei izobraževalni center z možnostjo prenočevanja, kuhanja in ogleda jelenovega rogovja nad kaminom. In prav na prostoru nekdanje gostilne je Opus dei Sloveniji nabil najhujše rogove (se ve, da so rogovi znak prevare), kajti vse finančne posle Opusa dei vodi Reiffeisen Krekova banka, prek katere so peljali tudi finančni tokovi mariborske nadškofije (trenutno v bankrotu) in njenega skrbnika Mirka Krašovca. Na vprašanje pred parlamentarno preiskovalno komisijo je Krašovec zanikal, da je član Opusa dei (dolžnost vsakega člana je, da se zlaže, četudi je član), je pa spraševalki, poslanki Cveti Zalokar Oražem, predrzno zabrusil, da o Opusu dei zanesljivo ve več kot ona. O tem smo prepričani, kajti v bližini Krašovca so tekli finančni tokovi spornih brezplačnikov, še bolj zanimivo pa bi bilo najti finančne tokove, iz katerih se bogato napaja uradno ubog in reven slovenski Opus dei. Država menda ima vzvode, da poišče izvore denarja, ki pa bodo ostali še dolgo skriti, če pride na oblast prava politična smer, ki jih bo zaščitila.

Virantovi kot Haiderjevi dečki

Seveda so bili že pred časom v izobraževalnem centru Opusa dei silno veseli, da se je z njimi srečal in pogovarjal modri mož z desnice Gregor Virant (v slogu Opusa dei pričakujemo zanikanje), ki je dobro razumel poslanstvo, ki so ga njemu in njegovim fantom namenile višje sile. Tudi tako imenovani Haiderjevi dečki na Koroškem so Opus dei bolj častili kot njihovi starši brkača iz Münchna. Janez Janša je sicer dobrodošel cerkvi, vendar je preobrazba Titovega mladinca v zvestega člana Opus dei nemogoča. Opus dei je javno uglajen, ni nesramen, ni napadalen in zapleten v desetine afer, deluje le v ozadju, neprekinjeno in do dokončne zmage. Trenutno največjo zmago slavijo s padcem slovenskega bančnega sistema, ki ga je sistematično uničeval izjemno pomemben slovenski bankir, ki še vedno uživa zaupanje in spet rine v politiko, čeprav je že nekajkrat od volivcev dobil hudo zaušnico. Če bi na volitvah zmagala udarna pest Opusa dei, bo rešena mariborska nadškofija, brezplačniki, Patria, TEŠ 6 in še vrsta malih in velikih tajkunov. Zato so veliko upanje Virantovi dečki, ki pa se ne zavedajo, da je v ozadju še mnogo večji cilj.

Veliki cilj Opusa dei so kot nekaj neznano grozečega najprej zaznali v Prekmurju, kjer je leta 2004 prišlo do grozljivega volilnega preobrata. Z izjemno močnim vplivom nekdanjega ministra za zdravje dr. Andreja Bručana (njegova druga žena Marija, višja medicinska sestra, je doma iz Murske Sobote), ki mu je s silnimi obljubami (o finančni in materialni pomoči) uspelo večne volivce levice, Kučanove luteranske vernike, spreobrniti, da so volili Janeza Janšo in posredno slovensko katoliško cerkev. Zaveza je bila huda. Če uspe SDS k sebi zvabiti luterance, bo RKC podprla na volitvah SDS. In zgodilo se je Prekmurcem (da ne bo pomote, tudi moji izjemno pošteni sorodniki luteranci so podlegli), da so nasedli obljubam, ki nikdar niso bile uresničene, in volili, kot jim je bilo svetovano.

Takrat je slavil Opus dei, kajti njihov veliki cilj je, ne samo iz Slovenije, pač pa tudi iz drugih katoliško večinskih držav iztisniti luteranstvo, iz Evrope pa pregnati pravoslavje in islam, kar se je po letu 2004 pokazalo v odnosu slovenske politike do Rusije in Balkana. Ni več plemstva, kraljevih družin in darežljivih industrialcev vojnih dobičkarjev, ki so RKC nekdaj dajali več, kot je hotela. Sedaj za finance Vatikana in RKC skrbi izključno Opus dei, tako da ne prevzema samo bank in uspešnih podjetij, pač pa se namenja prevzeti tudi države. Zato je dr. Franc Rode jasno napovedal vstop cerkve v politiko in našel je dečke, ki bodo odprli vrata. Tako se bo zgodil prvi del sklepa o prevzemu Slovenije, ki ga je sprejelo 115 visokih predstavnikov slovenske duhovščine z vsega sveta leta 1992 na tajnem sestanku pri Žužemberku, ki ga je neprevidno zabeležila desnici lojalna revija MAG. Vest je potem zanikal lokalni župnik! Tako gre to!