Ljudje božji, saj imamo doma otroke"

Končno vsi skupaj. To je slogan, s katerim bo Borut Pahor nastopil na predsedniških volitvah. Pravi, da hoče tako spomniti na zgodovinsko izkušnjo Slovencev, da lahko le enotni zmorejo velike premike.

Nekdanji predsednik vlade in SD je mojster političnega preživetja. V pol leta je prehodil pot od najbolj osovraženega politika v državi do kandidata za predsednika republike, ki lahko zmaga na volitvah.

Trenutna retorika Boruta Pahorja najbolj spominja na tisto med letoma 2000 in 2004, ko je bil predsednik državnega zbora. Po tem obdobju se je usidral na vrhu slovenskega političnega Olimpa. Po uspehih na volitvah v evropski parlament in leta 2008 na parlamentarnih volitvah je sledil lanski hud zdrs na predčasnih volitvah. Zdaj se znova poskuša prebiti na vrh.

Borutu Pahorju teatralnosti ne manjka. Poudarjanje enotnosti je njegov refren. Je pa tudi politik, ki se ne izogiba osebnim vprašanjem, zato smo ga pobarali, ali res verjame v angele, kot je dejal v nekem intervjuju.

Jasno brez vprašanja o odnosu z Milanom Kučanom in Zoranom Jankovićem ni šlo, govoril pa je tudi o "dobrem prijatelju" Igorju Lukšiču in "dragem kolegu" Milanu Zveru. In da, po znamenitem So what? (Pa kaj?) smo slišali novo angleško frazo: It's that simple (Tako preprosto je to).

Gospod Pahor, zakaj bi bil nekdanji predsednik vlade, ki so mu volivci na volitvah izrekli nezaupnico, dober predsednik države?

Ne samo zaradi tega, ampak tudi zaradi tega, ker ima izkušnjo s čvrsto politično voljo, da se Slovenija odzove na potrebne spremembe. To mu ni vedno uspelo, bolj mu je uspelo v zunanji kot v notranji politiki, vendar je vedel, kaj počne, ni pa dobil potrebne politične podpore in zaupanja za te spremembe.

Poleg tega sem bil tudi predsednik parlamenta, ki je takrat opravil vse potrebne naloge, povezane z včlanitvijo v EU. Hočem reči, da je izkušnja, dobra in slaba, eden od razlogov, zakaj bi se ljudje odločili, da me podprejo.

Mislim pa, da je ob tej izkušnji drugi razlog moje sporočilo. In to sporočilo je, da je narodova razklanost v tako pomembnem času lahko nevarna za zgodovinsko zamudo, ki bo ostala na plečih prihodnjih generacij. Zdaj je čas, da naredimo nekatere stvari. Ne bomo jih naredili, če ne bomo enotni.

Kako ocenjujete nov razkol, ki se je zgodil ob polemikah ob dnevu državnosti? Je nevaren?

Presenetil vas bom z oceno, da sem ga pričakoval. Ne morda na tej proslavi ali na tak način. Zdelo se mi je, da so ljudje že v prejšnjem mandatu spregledali, da je bil v prejšnjih dveh vladah narejen velik napor, tudi moj, za to, da vsi problemi, ki smo jim bili priča, niso dobili še ideološke dimenzije.

Za to se je bilo treba potruditi. Zdelo se mi je, da se je politika začela nehati truditi, da ideološka razhajanja, ki so sicer običajna za vse demokratične družbe, ne bi postala dodatna prepreka k nacionalni enotnosti o posameznih temah.

To se je zdaj pač zgodilo na tak način, ampak zdelo se mi je skoraj neizbežno, ker so ljudje jemali prepiranje o pravih zadevah kot samoumevno. Zdaj smo spoznali, da se lahko prepiramo tudi o stvareh, ki nam ne prinašajo nič koristnega, ampak samo poglabljajo neka čustvena razhajanja med nami.

Jaz kandidiram prav zaradi te nevarnosti, ki sem jo slutil, zaradi tega, da premagamo nevarnost, da bi bili v najbolj kritičnem zgodovinskem času razklani, namesto da bi bili enotni.

"Narodova razklanost v tako pomembnem času je lahko nevarna za zgodovinsko zamudo, ki bo ostala na plečih prihodnjih generacij."

Narediva prvi test. Kako bi se kot predsednik republike odzvali na polemike ob dnevu državnosti?

Bilo je samo vprašanje časa, kdaj se bo zgodila ta čustvena eksplozija glede ideoloških razhajanj, tokrat glede polpretekle zgodovine, ki je očitno najbolj zdrsljiv teren.

Narodova razklanost iz polovice prejšnjega stoletja je še vedno tako živa in živahna v emocijah ljudi, da je treba vedno znova zelo potrpežljivo in strpno paziti, da te emocije ne eksplodirajo. V zadnjem času se na to ni pazilo. Kot bivši predsednik vlade in stranke sem poskušal opozarjati na to, da se osredotočimo na glavne probleme, ki so pred nami, in deloma mi je to tudi uspelo.

Morda pokojninska reforma ni uspela, ampak prepirali smo se o pravem problemu, morda zakon o preprečevanju dela na črno ni uspel, ampak prepirali smo se o pravem vprašanju. Uspela je rešitev odnosov s Hrvaško, prepirali smo se o resnem in pravem vprašanju. Danes se ne prepiramo o vprašanju, ki vpliva na blaginjo ljudi, ampak lahko samo zaostri nezaupanje med nami, da bomo težje dosegali nacionalno soglasje o teh problemih.

Leta 1991 se ne bi osamosvojili, če bi takratna Demosova oblast poskušala namesto osredotočanja na osamosvojitev voditi ideološki boj z nekdanjimi komunističnimi strukturami. Zato ji gre vsa čast in slava in zato je takrat tudi opozicija poprijela za ta nacionalni konsenz in uspelo nam je. Če nam 20 let pozneje nauk te zgodbe ni sam po sebi razumljiv, potem je z nami nekaj hudo narobe.

Zdaj smo na križišču zgodovine v Evropi. Gre za vprašanje, kje bo Slovenija jutri, ali bomo v zdravem jedru EU ali bomo na obrobju. Kot predsednik republike bi poskušal ne samo javno, ampak tudi sicer, tako kot sem počel prej kot predsednik vlade ali parlamenta ali predsednik stranke, narediti vse, da problem sploh ne nastane, ampak da se ga zgladi.

Bodiva konkretna. Ste predsednik republike, vlada praporščakov borcev ne povabi na proslavo, kar ni odvisno od vas. Kako bi se odzvali? Tega ne bi omenjali v govoru na proslavi?

Ko sem bil predsednik parlamenta in vlade, smo imeli vrsto prireditev. Ob številnih mojih napakah morate priznati, da ne v enem ne v drugem času ne samo proslave, ampak tudi moja simbolna dejanja niso bila razlog za razkol, ampak prej razlog za to, da sta se sprava ali sloga povečali.

"Leta 1991 se ne bi osamosvojili, če bi takratna Demosova oblast poskušala namesto osredotočanja na osamosvojitev voditi ideološki boj z bivšimi komunističnimi strukturami."

Bil sem predsednik vlade, ki je obiskal srečanje svojcev žrtev po vojni pobitih. Bil sem prvi predsednik parlamenta, ki je nesel venec na Teharje, do takrat se to ni dogajalo. Hkrati sem povabil kolege, ki so bili takrat v opoziciji na desnici, da enako storijo sami. To so bila pomembna simbolna dejanja. Tako da meni ni treba – brez zamere, da sem tukaj samozavesten – reči, kaj bi storil, ampak vam lahko rečem, kaj sem že storil glede tega.

Če boste izvoljeni za predsednika republike, bomo imeli predsednika, ki ga ne bodo varovali samo varnostniki, ampak tudi angeli. Res verjamete vanje?

To sem dejal v neki bolj osebni izpovedi. Mislim, da je v redu, če se ljudje kdaj tako izpovemo. Nas pač lahko kdo čuti tudi nekoliko bolj osebno kot samo skozi politično retoriko.

Ko je človek v stiski, verjamem, naj bo veren ali ne, da se obrne k nekomu ali nečemu, kar bi mu pomagalo rešiti problem, ki mu sam ni kos. Zlasti če je potem problem dejansko rešen, se zdi, da je sreča posredovala, človek si ustvari neko upanje. Zato sem v tistem intervjuju razlagal o pomenu vere, pa ne mislim samo klasičnih, ampak nasploh vere v nekaj.

Če ravnaš dobro, ti bo dobro povrnjeno, in če ravnaš slabo, ti bo slabo povrnjeno. To je vse, kar sem rekel, in rekel sem samo, da verjamem, da je sreča toliko časa na moji strani, vi ste rekli angeli, kolikor dobrega bom naredil za druge ljudi, ne samo zase. V mojem življenju se je izkazalo tako, zato verjamem v to, ja.

Če smo pri vprašanjih onostranstva, kakšen pa je vaš svetovni nazor? Agnostik?

Jaz sem laik.

Laik?

Da.

"Verjamem, da je sreča toliko časa na moji strani, kolikor dobrega bom naredil za druge ljudi, ne samo zase."

Zakaj menite, da ste boljši kandidat od Danila Türka, in zakaj ste boljša izbira od Milana Zvera?

Jaz z njima ne tekmujem. Te volitve jemljem drugače kot vse volitve do zdaj, to vam bodo povedali tudi moji sodelavci. Vidim jih kot preizkus, kaj ljudje želijo, pričakujejo, kaj se z našim ljudstvom dogaja na prelomu zgodovine, kot bo jeseni letošnjega leta.

Ali želijo ljudje zaradi vseh okoliščin, krize, tudi ideoloških nestrpnosti povedati, da podpirajo levi ali desni tabor in vidijo svojo politično uresničitev v tem, da pride do dveh močnih političnih taborov, ki se bosta med sabo bojevala, ali pa želijo ravno na položaju predsednika republike to preseči. Tukaj se vidim jaz.

Gospod Türk se vam zdi kandidat zgolj levega pola?

Ne bom se izrekal, to sem povedal že ob najavi kandidature, o spoštovanem predsedniku republike in o dragem kolegu, gospodu Zveru, ter drugih, ki utegnejo biti kandidati. Svoje sporočilo želim podati kolikor je mogoče verodostojno.

Če bodo ljudje jeseni menili, da potrebujejo nekoga, ki bo tudi zaradi tega, kar je že storil, ne samo zaradi obljub, ki jih daje, naredil vse, da utrdi tisto, kar je skupnega med nami, bodo dali glas zame. Če bodo mislili, da mi ne gre zaupati pri tem ali da želijo bolj podpreti dva sprta tabora, se bodo odločili za nekaj drugega.

Kako gledate na zadnji kongres vaše stranke?

Zelo sem ponosen nanj. To je bil kongres, ki je pokazal, da je stranka institucija, da se je izvlekla iz tistih težav, v katerih sem jo pobral kot novoizvoljeni predsednik pred 15 leti, ko je bila pravzaprav postkomunistična stranka. To je zrela, zmerno levosredinska sila, ki zmore prebaviti tudi razlike med seboj.

Je demokratična institucija, ki se je zdaj obrnila nekoliko drugače, kot sem jo vodil v zadnjih letih. Slutil sem, da se bo to zgodilo, kot sem slutil, da bodo prišla na dan ideološka zaostrovanja. Nisem pokazal zelo izrazite želje, da bi še vodil stranko, če je cena za to, da se moram ukloniti temu ideološkemu radikaliziranju.

Ne rečem, da bo moj dober prijatelj Igor to storil hote, ampak mislim, da ga bodo okoliščine vlekle v ideološko radikaliziranje. Temu sem se uprl, tako sredi mandata kot predsednik vlade in po volitvah. Zaradi tega sem bil v levosredinskem taboru razumljen kot nekdo, ki nekritično podpira trenutno vlado. To ni bilo res in ni res, sem jo pa podprl pri tistih stvareh, za katere sem mislil, da so koristne za to državo.

Vendar je bilo to očitno v ideološkem brušenju že dovolj, da sem bil ocenjen kot nekdo, ki je nekako izdal našo stvar. Zdelo se mi je prav, da stranko pripeljem do kongresa, da hkrati razmišljamo o alternativah – kje bi lahko koristno še naprej služil, če bom užival zaupanje ljudi – in da na pravi način stranko prepustimo tistim, za katere se je že prej slutilo, da imajo večjo podporo. To je biti bolj oster proti vladi, biti bolj "našpičen" tudi pri ideoloških vprašanjih. Jaz tak nisem bil in tudi ne bom.

"Ideološkemu radikaliziranju sem se uprl, zaradi česar sem bil v levosredinskem taboru razumljen kot nekdo, ki nekritično podpira sedanjo vlado."

Gospod Lukšič je ocenil, da ste objavili predsedniško kandidaturo na kongresu ravno zato, ker ste slutili, da ni nujno, da boste izvoljeni za predsednika stranke.

Ne, to ni bilo povezano. Objavil sem jo zato, ker se mi je zdelo pošteno, da pred odločitvijo, ali me znova podprejo za predsednika stranke, vedo, da razmišljam o kandidaturi za predsednika države.

Gotovo je to vneslo nekaj nemira med delegate, ki bi morda volili zame, ampak to se mi je zdelo častno in pošteno do kongresa, do stranke. Pa tudi jaz sem moral sam pri sebi vedeti, da ravnam prav, da ne varam nikogar.

Dejstvo je, da sem se začel spogledovati s predsedniškimi volitvami zato, ker sem imel percepcijo zaostrovanja razmer v Sloveniji in sem menil, da lahko prispevam, da se to omeji. Da se osredotočimo na prava vprašanja in pogledamo, kakšno bo jutri naše mesto v Evropi. Evropa se spreminja. Jutri bosta morda zdravo jedro in obrobje. Kje bo Slovenija? Bomo na obrobju, ali bomo tam po svoji krivdi?

Smo se vprašali o tem? Prepiramo se o proslavi. Ljudje božji, saj imamo doma otroke. Če ne zaradi nas, moramo zaradi njih razmišljati, kaj se bo zgodilo. Gre za vprašanje, v kakšni domovini bomo jutri živeli. Ne mislim samo na Slovenijo. Bomo v domovini, v kateri bodo tudi Nemci, Francozi, Luksemburg, Avstrijci, ali pa bomo v kakšni drugi domovini, ki bo veliko bolj razrahljana in polna problemov. Gre za vprašanje miru, varnosti, ne samo blaginje.

Kakšno kampanjo lahko pričakujemo? Vaš slogan?

Delovni slogan ta hip je Končno vsi skupaj. Sporočilo, da pokličemo v spomin tisti del zgodovinske izkušnje Slovencev, ki je pokazala, da samo enotni zmoremo velike premike in da nas je na drugi strani razklanost že nekajkrat hudo kaznovala. Zdaj moramo izbrati, ali bomo šli v smer enotnosti ali v smer razklanosti. It's that simple (Tako preprosto je to).

Gospoda Janković in Kučan, dva človeka, s katerima ste imeli ne preveč prijazne odnose. Na eni strani smo slišali o stricih iz ozadja, na drugi strani je gospod Kučan dejal, da ste človek, ki, če poenostavim, sproža konflikte.

Mislim, da smo si že vse povedali, tukaj ni kaj dodati. Tudi ne bi rad pogreval teh različnih stališč. Mislim, da je treba tudi med nami poiskati tisto, kar imamo skupnega. Če bom izvoljen za predsednika republike, bi bil rad dober predsednik republike tudi nekdanjega predsednika Kučana in župana Jankovića, tudi pri njiju bi rad videl tisto, kar je skupnega vsem nam.

So pa med nami tudi razlike. Morda je javnost presenetilo samo to, da sem jih na neki način sprožil, ker nisem veljal za nekoga, ki bi poudarjal razlike. Vendar pa sem včasih čutil dolžnost, da to storim, in to se je letos nekajkrat zgodilo in je mogoče naletelo na bolj slišen odziv.

Če vam zvezde ne bodo naklonjene in se ne prebijete v drugi krog, bi imeli kakšen pomislek podpreti gospoda Türka?

Zdaj računam na vašo vljudnost in bova šla na naslednje vprašanje, ker je to irelevantno.