Recept, kako se ne izvleči iz krize

21.02.11 16:52

(objavi kot novico)

Izhod iz krize ni tehnično vprašanje, kot s kakšno vžigalico podkuriti pod kotlom gospodarske rasti.

Niti ni "sveti gral", zakopan v spisih kakšnega ekonomista, bog ne daj na primer TV-pridigarja Maksa Tajnikarja. Izhod iz krize tudi ni tehnično vprašanje znižanja obrestnih mer ali količine denarja v obtoku ali celo izboljšanja plačilne discipline.

Načelno vemo, da kriza v kapitalističnem produkcijskem procesu nastaja takrat, ko zastane presnavljanje procesa vseh procesov, to je procesa iz blaga v denar in iz denarja spet v blago.

Seveda pa tudi vemo, da se kriza in zastajanje procesa presnavljanja zgodita takrat, ko pride do hiperprodukcije ne samo v enem, ampak v skoraj vseh sektorjih gospodarstva. Premalo denarja in preveč blaga.

Rešitev se zdi jasna. Znižati davke, "poceniti" denar, in že bi tlakovali pot v Indijo Koromandijo rasti. Tako so pred leti naredili Japonci, pa so vseeno hibernirali v ledu gospodarske stagnacije skoraj desetletje. Stvari so mnogo bolj kompleksne.

S tako politično elito!

Bipolarna politična shema je uzurpirala sredino, zmernost. Ni tretje možnosti. Od zgoraj navzdol, po grlu navzdol tja do profesorja novejše zgodovine na filozofski fakulteti . Bipolarnost je tako napredovala, da mora biti tudi "podajalec zelenjave" navezan na neko politično opcijo, saj se drugače ne more zaščititi pred državno birokracijo. Ali si naš ali pa njihov.

Volivci tako abstinirajo, saj stranke ne izražajo njihovih interesov, ker na sredini stranke samo "vabijo" na levo in desno.

Slovenska politična elita deluje precej primitivno, paranoično, maščevalno. Celotni naciji kaže to, kar je tudi sicer značilnost teh ozemelj, to je zelo majhna empatija, zelo majhna sposobnost preseganja razlik v skupno korist. Slovenska politična elita je že ob rojstvu na začetku devetdesetih let naredila nekaj kardinalnih napak, s katerimi je "zaklenila" in zacementirala razvoj nerazvoja:

1.Občine so bile do osamosvojitve razumen kompromis med lokalno samoupravo in državo. Ob osamosvojitvi pa so predsedniki lokalnih skupnosti "podivjali", nadeli so si Murine obleke, bele frotiraste nogavice in čevlje z gumijastimi podplati ter se zavihteli v županske pisarne. Imamo 220 občin, desetmilijonski New York pa baje eno samo. Kakšna nepotrebna strahotna administracija in obremenitev javnih financ. "Toda naša dolina bo naša občina."

"Za kaj pa smo se sploh borili? A za to, da nam bodo 'regirali' iz sosednje doline? Samo prek naših trupel." "Ni pomembno, če tu in tam kakšen župan zelo težko sestavi stavek iz besed: lovec, polje, zajec; pomembno, da je naš." Pa tudi politične stranke so bile navdušene, češ: "Naših bo tako več!" Tako da imamo tu tiho koalicijo "levih" in "desnih" strank.

2.Politični tipus župan-poslanec (v državnem zboru) je svetovni vrh v pervertiranem udejanjanju parlamentarne demokracije. Winston Churchill davnega leta 1947 ni slutil nabritih slovenskih županov iz solznih dolin šentflorjanskih, ko je izjavil: "Demokracija je najslabša oblika vladavine - razen vseh preostalih oblik, ki so jih občasno preizkušali." Slutil pa jih je nepozabni Fran Milčinski s svojimi Butalci.

3.Lustracija velja za nekaj slabega, toda zakaj? Ko zdaj razmišljam, mi je jasno, zakaj skorajda popolna politična anemija v zvezi z razčiščevanji za nazaj. Paradoksalno, predvsem na desnici. Naj omenim le Barbaro Brezigar in Petra Jambreka, ki sta bila zelo aktivna v zvezi komunistov. Na levici pa so se seveda delali norca v smislu: vse je bilo zakonito in v interesu Slovenije. Naj tej strani ostane najbolj v spominu Zdenka Cerar, ki se je takoj po imenovanju za državno generalno tožilko pohitela pokloniti Milan Kučanu na Brdo in tako oznanila urbi et orbi, komu bo služila.

Slovenci smo torej tudi to potlačili v "nezavedno".

4. Rušenje vsega obstoječega v ekonomski nadstavbi je bilo ob osamosvojitvi spet nekaj, kar je tiho stisnilo roke desnici in levici. Prejšnji politični sistem je namreč ustvaril zelo dobro organizacijsko infrastrukturo, ki jo danes imenujemo holdingi in koncerni (tedaj imenovani sozdi). Partijska oblast je prek njih učinkovito nadzirala gospodarstvo, o kakšni politični moči direktorjev pa ni bilo govora, saj so jih partijsko in policijsko nadzorovali.

Ko je zveza komunistov razpadla, ko je državna varnost "izginila", je furija lokalnih interesov dobesedno pometla z višjimi organizacijskimi oblikami kapitalistične produkcije. Za skupine Slovencev, raztresenih po dolinah in osvobojenih partijskega pritiska, je bilo takrat in tudi danes nepredstavljivo, da bo lastnik njihove "fabrike" nekdo iz sosednje doline ali pa celo iz Ljubljane. Tako si pa niso predstavljali samostojne Slovenije. Naši paradni konji (na primer Iskra) so razpadali pred našimi očmi, pa ni nihče s prstom mignil.

Toda brez holdingov smo goli in bosi v globalnem kapitalizmu. Brez priznanja, da so holdingi in koncerni nujni za napredek Slovenije, ne bomo izšli iz krize. Toda kaj, ko so finančni holdingi tako levi kot desni politični opciji skrajno sumljivi, da ne govorimo o ljudstvu.

S takšno "levico"

Nekdo je nekoč dejal, da mrtvi vlečejo žive v grob. Formalno mrtva zveza komunistov prek sedanjih Socialnih demokratov vleče celo Slovenijo v grob.

SD ni nikoli v resnici in iskreno razčistila s svojo preteklostjo. Od povojnih pokolov, dachavskih procesov in njene sodobne zgodovine od Titove smrti leta 1980 do osamosvojitve leta 1991. Sicer bi lahko Božo Repe obilno dokazoval nasprotno, toda kako razložiti potem večnega poslanca v dveh sistemih Mirana Potrča, ki na čelu desetih poslancev SD v parlamentu "nazdravlja" odlikovanju Tomaža Ertla. Človeka, ki je operativno vodil teroristično organizacijo, imenovano služba državne varnosti.

Če bi SD, skupaj z Miranom Potrčem, resnično razčistila z lastno preteklostjo, potem bi moral Potrč prvi zahtevati odvzem odlikovanja Ertlu. Naj samo mimogrede omenim, da je slovenska država v zadnjih 20 letih dala za pokojnine teh nekaj sto teroristov gromozansko vsoto okoli sto milijonov evrov.

Kakšno pokojnino sta dobila Zvonko Hrastar in Drago Isajlović, dva zelo razvpita pripadnika te teroristične organizacije, ne vem. Vem pa, da je bila njuna prva pokojnina velikokrat kar enaka zadnji plači plus beneficirana delovna doba. Za to, da so nam nezakonito prisluškovali, nam sledili, nas diskreditirali in zastraševali. Lepa nagrada. Ampak v pravičnost teh nagrad se ni nihče vtikal.

Kot je dejal Milan Kučan: "Da ne bomo s popravo starih krivic delali novih." Če bi te ljudi, na primer, prisilili v družbeno prostovoljno delo, s katerim bi se vsaj malo odkupili tej družbi.

Največja težava pa je, da SD zaradi nerazčiščene preteklosti nima jasnih idej, kako naprej, kako iz krize. Stranki se prikazuje prihodnost le kot matrica, velik dežnik, pod katerim ščiti privilegije starih in ostarelih partijskih kadrov z vseh področij delovanja. Predrzno si pripenjajo medalje, kar kaže, da si želijo dati svojim minulim dejanjem legitimiteto in zgodovinsko razsežnost.

Guru tega partijskega dežnika Milan Kučan se seveda ne more sprijazniti z gerontološko dimenzijo prihodnosti levice. Vendar z "mostogradnjo" do politikov "mlajšega" rodu, kot je Zoran Janković, levici dela levjo uslugo in oznanja, da mrtvi vlečejo žive v grob.

S takšno "desnico"

Tudi desnica boleha za veliko težavo, saj meni, da ima zdaj, po "20 letih vladanja komunistov na 40 let podlage", naravno pravico, da vlada prihodnjih deset ali 20 let. Z vsemi napakami in neumnostmi. 

Tako razmišljanje pa ne pelje nikamor. Na strani desnice prav tako nisem zasledil kakšnega bolj konciznega razmišljanja o prihodnosti Slovenije. Poleg tega se politični marketing desnice marsikje še vedno ni dvignil od tiste predvojne vatikanske domislice, da "komunisti jejo svoje otroke", s katero so župniki strašili bogaboječe kmete po vaseh. Torej, ko bo ta stran nehala z grozovitimi pretiravanji, bo tudi zmerna sredina začela sploh razmišljati o njihovih argumentih.

Če na ta pol prištejem še slovensko Katoliško cerkev, ki kaže stalno težnjo po politizaciji, tudi ne moremo biti zadovoljni. Cerkev se Slovencem tudi ni nikoli opravičila za medvojno kolaboracijo z nacisti. Čeprav se spretno skriva za povojnim preganjanjem, ji teža te kolaboracije ostaja. Zadnjih 20 let v samostojni Sloveniji Cerkev kot celota deluje skrajno egoistično, kot da ni del te države in družbe. Skratka, v današnji Cerkvi je malo ali pa skorajda nič državniškega.

S takšnim odnosom do direktorjev

Če koga slovenska politična levica in desnica ter ljudstvo res iskreno sovražijo, potem so to slovenski direktorji. Skorajda vse slovenske direktorje smo tako ali drugače pribili na križ. V zavesti povprečnega Slovenca vsi direktorji kradejo. 

Dobro, bodimo ironični in si zamislimo Slovenijo brez direktorjev - vsi so v zaporih. Bodo potem glavni direktorji Miro Senica, Katarina Kresal, Gregor Golobič in Bojan Kontič?

Funkcije, ki jo direktorji opravljajo, pač ne moremo odpraviti. To smo poizkušali zadnjih 50 let in končalo se je tako, kot se je. Njihovo družbeno vlogo moramo priznati, tako ali drugače. Drugače nam bodo vsi prihodnji kadri pobegnili v tujino. Saj ni nihče tako nor, da bi delal v družbeni klimi, kjer je ena izmed glavnih družbenih vlog vnaprej kriminalizirana. Tisti, ki pa so doma, so lepo tiho. Kdo pa se bo pri zdravi pameti v takem ozračju lova na čarovnice izpostavljal? Ostali nam bodo zgolj kimavci ekspozitur političnih strank. Seveda pa s tem ne mislim, da nekateri direktorji resnično ne kradejo.

S takim odnosom do lastnine

Odnos Slovenca do lastnine je ambivalenten. Kar 70 odstotkov Slovencev ima v lasti nepremičnine, v katerih živi, medtem ko je takih Evropejcev le 30 odstotkov. Lastnina doma je za Slovenca pač sveta stvar, ki mu je skorajda položena v zibelko. Je nepredstavljiva vsota kapitala, zamrznjena v domovanjih po gričih in dolinah Slovenije. Ampak tako je. 

Toda takoj ko pridemo na področje ekonomije, postane prebivalec Slovenije zelo sumničav do zasebne lastnine. Priznava na primer legitimiteto zasebne lastnine kakšnega "močnega obrtnika", ki ima v lasti 50 tovornjakov in se v medijih pojavlja oblečen v delavskem kombinezonu. Do večjih lastnikov, lastnikov podjetij, pa je skrajno sumničav in jim ne priznava legitimitete. Bližja mu je državna lastnina. 

Ta nacionalni konsenz se je zlepil s strankarsko logiko, da so državna podjetja plen, ki jim pripada po sebi in za strankarske interese. Stvar je šla že celo tako daleč, da slovenska Bonnie & Clyde prodajata samo še "cegle" prek pavšalov odvetniških pisarn v državnih podjetjih. Država pa sodeluje in podpira podjetja, katerih "neznani" lastniki so s Cipra, iz Paname ...

Zgodovina državne lastnine zadnjih 20 let v Sloveniji je sinonim za gospodarski neuspeh. Zgodovina naše državne lastnine je primer, ko nekdo kozla molze, drugi pa v sito prestreza.

Zaradi odpora do zasebne lastnine v velikih podjetjih menim, da bomo v Sloveniji imeli še kar nekaj časa opraviti z večinsko državno lastnino velikih podjetij. Vprašanje je, ali smo jih sami sploh sposobni privatizirati. Seveda ne mislim v tehničnem smislu. Samo upamo lahko, da tega ne bodo storili tujci in nas spremenili v croatiezirano ekspozituro. 

Kot sem dejal že na začetku, nimam recepta za izhod iz krize. Menim pa, da bi že z zamenjavo vladajočega trojčka naredili ogromno. S svojim delovanjem celotno nacijo spravljajo v brezizhoden položaj. V položaj brez perspektive. Depresijo, ki je zavladala, lahko reši le politična sprememba. Ta se mora najprej zgoditi na volitvah, potem pa je treba spremeniti še celoten softver tega stroja. To pa bo dolgotrajen proces, še posebej, ker je za nami že 20 izgubljenih let.

 

vir: finance, Bojan Korsika