Socialna demokracija, ki to ni

17.08.10 21:30

Vrh G20 se je končal z razcepom v stališčih dveh glavnih protagonistov ZDA in EU. Mimo grede, sredstva javnega obveščanja pri nas so o njem zelo skopo poročala, manjka pa tudi resnih ekonomskih analiz, med tem ko so  tuji časniki in analitiki na TV programih širom po Evropi na to temo kar tekmovali. Res pa je tudi, da se ni slišalo vse, oziroma se je dosti premalo.

Razcep je mesto resnice in razkriva, že kar slači navidezno idejno lepoto v katero »cesarji« zavijajo pakete ukrepov na tej in oni strani Atlantika. Barak Obama je zahteval večjo državno porabo, nasprotoval pa je državni regulaciji finančnega trga in trga izvedenih vrednostnih papirjev, evropski voditelji pa so zastopali stališče zmanjšane državne porabe in uvedbo  regulative finančnega trga. V  ZDA se zavzemajo za  oživitev gospodarstva in jih prav malo zanima, če se bo kriza te vrste ponovila, v EU pa nas skrbi, da se ne bi ponovila, ne zanima pa nas kako dolgo bo trajala in ali se bomo iz nje sploh izvili..  Eni so samo pragmatični, drugi samo načelni. Kot da ne gre eno in drugo lepo skupaj.

Obe stališči izražata konceptualni primanjkljaj- slepo pego, vrednote okoli katerih se oblikujejo stališča in ukrepi in vse kaže, da smo se eni in drugi iz krize 1929/33 naučili le ljubši del.

Amiji so končno razumeli Johna Maynarda Keynesa in njegovo zahtevo po večji porabi države v kriznih časih, še zmeraj pa se prav friedmanovsko bojijo državne intervencije na finančnem trgu. Kot piše Milton Friedman, je krizo 29/33 v resnično veliki meri zakrivil Board bank federalnih rezerv, ko je odtegnil finančno podporo poslovnim  bankam in zaostril pogoje pridobivanja kreditov. Mnogo bank je postalo nelikvidnih, kar je povzročilo stampedo varčevalcev, ta pa je krizo še zaostril.

Malo pred tem so se najmočnejše banke združile v federalne rezerve in iz tega napravi Friedman sklep, če ne bi bilo centralizacije, napaka ne bi bila vseameriška, tako fatalna. Nikjer pa ni preigral možnosti, kaj bi bilo, če bi se Board pravilno odločil. Vsaka državna intervencija je zato zanje sumljiva, centralistična, če ne že kar komunizem.

Zato je še kako pravilen ukrep vlad na obeh straneh, da podelijo državne garancije bankam za kredite in hranilne vloge. Tako zavarujejo banke in varčevalce. Ampak kot izkušnje učijo to ni dovolj, kaže pa, da H.M.  Barrosu in njegovim komisarjem v skladu z njihovo duhovno provenienco, tudi ni šlo za dosti kaj drugega, za rešitev bankirjev. Z nekaterimi od njih je Barroso, kot poročajo v zelo tesnih odnosih.

Globoko hipokrizijo ad rem, ne verjamem, da gre za zadržano  intelektualno zmožnost, kaže začudenje, da gospodarstvo ne najema kreditov in ne vlaga v razvoj. Vsakomur, ki ima kaj časa za ekonomijo, je jasno, da bodo podjetniki vlagali, ko bodo dodatni prinosi večji od stroškov kreditov. To pa je v času padanja povpraševanja povsem nesmiselno. In tu je pomembno omeniti Obamovo kritiko. Šele ko bo bistveno narastlo povpraševanje, bodo podjetniki zaupali in investirali, saj bodo kredite lahko odplačevali z povečanimi dohodki.

V Sloveniji vse to, kljub »socialno demokratsko vladi«, ali pa vsaj poglavitnemu delu vlade, ki bi moral dajati ton, nekritično ponavljamo. Nisem slišal za naš ugovor v Bruslju. Za razliko od prijateljev čez lužo, Keynesove lekcije nismo absolvirali.

Resen problem, ki bi se lahko pojavil s povečanim povpraševanjem je problem inflacije. V tem primeru bi se Evro srečal z resnično močno oviro, z v trdno marko zaljubljene nemške volivce in konservativno Merklovo,  vendar po mnenju nobelovega lavreata Paula Krugmana imamo prej opraviti s defalcijskimi težnjami, kar pa pri tako nizkem povpraševanju sploh ni čudno.

Vse to poteka pod ideološko zelo nabitim sloganom »Obrambe Eura«.   Slogan je tudi zelo spretno izbran. Euro je še zelo mlada valuta, zato ranljiva, na novo pridobljeno evropsko enotnost, pa je treba ščititi za vsako ceno.

Kaj pa bi bilo narobe š šibkim Evrom? Nič, prav nasprotno drži.   Šibek Evro bi pocenil in povečal izvor na dolarsko in ostala področja, kar bi zagnalo gospodarstvo, podražilo uvoz in angažirlo resurse znotraj EU. Težave imajo samo tisti, ki veliko potujejo in zapravljajo izven everskega obmnočja. Ti bi za svoj denar dobili manj in to so zopet nemški volivci. Ne da se jih Merklova boji, z veseljem jim prisluhne, saj trobijo njeno najljubšo vižo. Izstop Nemčije iz evro območja, bi predstavljal politično infantilno regresijo. Navsezadnje je sedaj pravi čas, da Nemci  Evropi nekaj vrnejo  in tako dokažejo, da jim ne gre le za širitev trga, ki bo lahko konkuriral Kitajski, Indiji.

Proračunsko naj varčujejo Portugalci, Španci, Grki. Navsezadnje je vseeno v kateri valuti posamezna država bankrotira, to na obstoj valute ne vpliva.  Močna gospodarstva kot je nemško, belgijsko, nizozemsko, francosko, švedsko, angleško itd.. pa naj pospešeno trošijo. Proračun je lahko učinkovit ekonomski instrument, če ga ne omejiš in onemogočiš. Maastrichtski konvergenčni  kriteriji 3% tekočega proračunskega primanjkljaja in 40% javnega dolga, so sicer pomembni, a nastali so v času prosperitete in so v obdobju krize, po mnenju mnogih, povsem nevzdržni.

Če se bo kriza sprevrgla v dolgotrajnejšo depresijo, bo to po mnenju Krugmana ravno zaradi napačne politike tistih, ki zastopajo načela trde linije. Sploh se ni čuditi podatkom, da Evropa najpočasneje okreva kot ugotavlja tudi IMF v svojem poročilu.

Slovenija z ekonomskega vidika s krajšanjem javne porabe dela sicer napako, a ne tako veliko, saj doma realiziramo le 35% BDP. Bolj smo odvisni  od naših izvoznih partnerjev in okrevanju njihovega gospodarstva. Težja in usodnejša pa je napaka, ki se dogaja v ozadju navidezne racionalizacije plač, javnega sektorja itd., to je napaka proletarizacije srednjega sloja. Višji in nižji sloj sta nosilca razrednega interesa. Med tem, ko ga višji sloj ne moteno dnevno razglaša tudi preko adeptov v GZS, nižji sloj molči v imenu razvoja in »zdravega gospodarstva«. Glas in ne samo glas, tudi telo, mu je vzel srednji sloj, ki je edini nosilec sistemskega interesa in demokracije.

Pa dajmo si enkrat že priznati, ko toliko govorimo o visokih stroških dela pri nas. Najbrž dejstvo drži, ampak v isti sapi je potrebno pripomniti, da so neto plače s prispevki v absolutnih zneskih še vedno trikrat do štirikrat nižje od plač v razvitem svetu in veliko je na kvaliteti managementa ter nekaj tudi na gospodarski politiki, če s to komparativno prednostjo, razen nekaj izjem, v dvajsetih letih samostojnosti nismo znali svetu ponuditi programov z višjo dodano vrednostjo.

Zgodovinsko dejstvo je, da je obdobje družbene kohezije, miru in napredka prineslo obdobje socialne demokracije v Evropi in ne ponavljajmo napak.

Matjaž Štraser mag.