Prihodnost bo socialno demokratska

15.05.09 14:34

(objavi kot novico)

(Ob rob 7. kongresu Socialne demokracije) 

Minervina sova dvigne krila, ko pade mrak. S to heglovo mislijo v strokovni literaturi ožnačujemo dejstvo, da se družbena teorija zmeraj pojavi, ko je izkušnja, iz katere raste že minila in je zato izgubila moč učinka. V še idejnih časih se je z njo označevalo polom komunizma. Marx je sklepal, da bo revolucija uspela najprej v razvitem svetu, kjer so materialne predpostavke zanjo že razvite. Na veliko presenečenje marksistov, pa je do nje prišlo na nerazvitem obrobju.

Kaj pa se je zgodilo razviti Evropi, da so bila pričakovanja teoretika revolucije tako napačna? Prav zaprav nič posebnega. Tehnološki razvoj je povsem razslojil manualni delavski razred. Razmere so terjale tehnike, inženirje, znanstvenike. Razvoj lastninskih oblik je zahteval pravnike, rastoči družbeni standard pa zdravnike itd.. Močno se je okrepil srednji sloj, ljudje so živeli bolje, celo dobro, mezde teh so se dvignile in so povsem izgubili interes za socialno revolucijo. Revizionisti in socialni demokrati prve in druge Internacionale nikakor niso bili navadni avanturisti, ki so pobegnili edino zveličavnim ideji socialnega inženiringa, ampak so, tako kaže, razumeli svoj čas bolje. Nastala je družba, ki se je socialno zlepila, da je Branko Pribičevič lahko nekoč ugotovil, kako je v njej kapital povabil delavca za mizo in je Walter Eucken, eden najvidnejšoh teoretikov socialne demokracije, socialno vprašanje ped 1. svetovno vojno videl kot valove, ki zadevajo ob bregove reke dolgo po tem, ko je parnik že odpeljal.

Jasno je tudi zakaj je revolucija uspela v Vzhodni Evropi. Brez carinskih dajatev se je njena teorija v glavah ruskih in drugih desidentov povsem končana prenesla na tla, kjer avtohtono še dolgo ne bi nastala in bi prav tako zamudila svopj trenutek. Razlika v razvitosti je omogočila njeno realizacijo in ves teror, ki je z njo povezan. Razmišljanje, kako uspešen bi bil komunizem na demokratičnih tleh razvitega sveta, pa je povsem neznanstveno, saj zmeraj obstaja zadosten razlog, zakaj se posamezna opcija v zgodovini realizira, druga pa ne. Eksperiment pa je v družboslovju povsem nemogoč.

Srednji sloj je družbeno lepilo, nima parcialnega družbenega interesa, zaradi svojih intelektualnih predispozicij je sposobem gledati družbo kot celoto in kot sistem in je zato conditio sine qua non sodobne demokratične družbe. Prevlada enega izmed ekstremov pomeni diktaturo levega ali desnega tipa, prevlado levaga ali desnega fašizma, kot je dejal Herbert Marcuse.

 O pomenu srednjega sloja se je izrazil nobelovec Joseph E. Stiglitz, ko na 154. strani popularne knjige Globalization and its discontents pravi: „ historically, the middle class has been central to creating a society based on the role of law and democratic values“. Knjiga bi lahko bila mala biblija socialne demokracije.

Zato je potrebno biti še posebej pozoren na poizkuse proletarizacije srednjega sloja in zmanjševanje osebnih dohodkov ljudi, četudi gre za gospodarsko krizo. Slovenska vlada ni socialdemokratka, pa vseeno prihranili ne bomo veliko, demokracija pa je teh stroškov vredna. Ukrepi te vrste tudi ekonomsko niso povsem opravičeni. Zadnje podražitve hrane in naftnih derivatov, ki imajo brez dvoma dolgoročni značaj delujejo izrazito stagflacijsko z zmanjševanjem povpraševanja in proizvodnje ob rasti stroškov in cen. Padec cen nafte v zadnjem obdobju je možno opravičeno razumeti le kot začasen pojav. Aktualna kriza, ki se je začela v finančnem sektorju in je tako ta nesposoben servisirati gospodarstvo na dosedanji ravni, pa se je razširila na slovensko gospodarstvo v obliki zmanjšanjja tujega povpraševanja in prav tako prinaša recesijske trende. Vseeno pa napaka zmanjševanja povpraševanja v slovenskem primeru ekonomsko ne bo odločujoča, saj doma porabimo le okoli 30% bruto domačega proizvoda. Odločilneje bo, kako se bodo z zmanjšanim povpraševanjem spopadli naši najpomembnejši zunanje trgovinski partnerji. Barak Obama je namenil 820 miliard $ za pomoč delavskemu razredu in povečanju potrošnje. Potreben je novi New Deal. Denar naj ima tisti, ki troši.

Večja od ekonomske bo politična škoda. Srednji sloj verjetno ne bo povsem izginil, pa saj poznate ljudsi rek zrno na zrno..., zato bi moral biti odgovor veliko bolj kenesianski. Ohraniti proračun na ravni pred krizo, oziroma ga vsaj ne bistveno poslabšati, je najmanj iluzorno, zagotovo pa pomeni izgubo pomembnega ekonomskega instrumenta. Varčevalni ukrepi in zmanjševanje plač sodijo bolj v arzenal neoklasike in val neoliberalizma, ki ga je začela čikaška šola z Milthonom Friedmanom, še posebej pa je cvetel v politiki Ronalda Reagana in Margaret Thatcher. Nekateri teoretiki tudi obdobje Tonyja Blairja imenujejo tečerizem v rokavicah.

Kdaj je imel Alan Greenspan prav, v prvi fazi, ko je verjel v samoregulacijo trga ali v drugi, ko vanjo ni več verjel? Niti v prvi, niti v drugi. Prvič se je zmotil, ko ni računal s pohlepom, danes bi že lahko relki "bad boysov" z vrhov svetovnega finančnega sistema. Tradicionalni konservativni krogi bi pa že lahko zadržali zmernost. Drugič pa zato, ker je pozabil, da je pohlep sestavni del liberalnega gospodarstva in trga in da so krize njegov samoregulacijski del. To je v ekonomski teoriji že dolgo znano, manj v angloameriški. Dejstvo, da danes v ZDA država rešuje bančništvo mnogi Američani ocenjujejo kot prodor komunizma, čeravno ukrepi te vrste sodijo v repertuar socialno demokratske logike. Bolj zanimiva je točka preobrata, kjer se „perverzija“ ekonomije spremeni v ekonomijo „perverzije“.

Kako je mogoče, da se osebna pervertiranost posameznikov spremeni v svetovno gospodarsko krizo in kateri so družbeni mehanizmi, ki to omogočajo. Odgovora ni potrebno iskati daleč, če poznamo strukturo sodobne družbe, organizacije trga in strukturo osebnosti, ki jih ta promovira. Odgovor tiči v sami logiki liberalnega gospodarstva.

Znan je sofizem najrazvitejših, ko zagovarjajo popolno liberalizacijo svetovne trgovine in financ. To je zahteval v preteklosti Velika Britanija na vrhuncu svoje moči, znano je tudi, da se je Nemčija razvila v to, kar je danes zaradi protekcionizma, ker je ubranila svoje gospodarstvo. Takrat je angleški klasični ekonomist David Ricardo razvil teorijo komparativne prednosti. V primeru liberalizacije svetovne trgovine pridobita oba partnerja v menjavi, če se specializirata za produkte pri proizvodnji katerih imata prednost. To drži celo v primeru, ko ima razvitrejši partner absolutno prednost v proizvodnji obeh blag v menjavi. Račun se izide in teorija drži. Kar pa je tu pozabljeno, je kot običajno najvažnejše. Manj razvitin partner se mora specializirati za tehnološko inferiorno blago, ostaja tehnološko odvisen, razviti partner pa žanje tehnološki ekstra profit. Tu ni prostora za dohitevanje in prehitevanje. Dejstvo je tudi, da se zmanjšujejo mezde delavcev razvitrejšega partnerja, še posebej v primeru emigracije kapitala. Vsi ti procesi danes na široko potekajo in predstavljajo centralizacijo kapitala in trga.

Ni čudno, da liberalizacijo svetovnega trga in financ zagovarja razviti svet in predvsem ZDA. Njen sloves ekonomsko in finančno najmočnejše države nekoliko izgublja na sijaju, a še zmerja drži, če "kihne Amerika, smo vsi prehlajeni". Cene cutting edge tehnologije so zmeraj visoke, cene surovin pa padajo, ko nerazvite države brezupno poizkušajo zmanjšati svoje dolgove s tem, da na trgu ponujajo vedno večje količine surovin. O tem je veliko pisal že Rudolf Hilferding v prejšnjem stoletju in drugi pisci anti imperialistične provenience.

Kar je novega, je dejstvo, da se je na svetovnem finančnem trgu Ameriki v lovu na profite pridružil še International monetary fund. Parcialne gospodarske krize v posameznih predelih sveta Južne Amerike in jugo vzhodne Azije je poglobil s politiko bailout-a. Od držav, ki jih je zajela kriza je zahteval najemanje kreditov, s katerimi so omogočili beg špekulativnega kapitala. Kar naj bi bilo predmet privatnega rizika in svobodne konkurence, je postalo skrb IMFa. To je po pisanju Stiglitza le eden izmed grehov IMFa. Oblik koncentracije kapitala v svetovnem merilu je veliko, vse pa prispevajo k temu, da je finančni trg in trg nasploh oligopolen in da odloča peščica posameznikov, še posebej v ZDA.

Katere psiho socialne adaptacije pa se prebijejo na vrh kjorporacijskih struktur znotraj skrbno lakirane dinastične logike? Samo najblj vztrajni in neizprosni, katerih nenehna želja po samouveljavljanju raste iz občutka omnipotentnosti, te osotnosti samokritičnosti, ker se superego v mladosti ni dovolj razvil, zaradi odsotnosti ojdipovega konflikta in brez strogosti odsotnega očeta, logika kapitala pa jim vseeno daje nekakšno socializacijsko pokritje. Na te, ki so se v odločilnih trenutkih odlepili in izgubili realitetno kontrolo, ko je bila potrebna celo vrhovna kreativnost, na te je prvotno stavil Alan Greenspan. Urejajoča, kritična instanca mora zato priti od zunaj v obliki avtoritete države, kot regulacija. Gradniki civilizacije so vendar prepovedi in zapovedi, ki stopijo na mesto izgubljenega očeta nasproti zahtevam nebrzdanemu libidu jaza. Brez njih bomo tavali iz krizr v krizo in v čedalje globljo proletarizacijo srednjega sloja. Zato kapital ni plaha ptica, kot večkrat pravijo, ki takoj uide, čim so pogoji slabi, ampak prej objesten nesocializiran otrok, ki mu je vse dovoljeno, ker ima vplivne starše.

Geslo laissez faire laissez passer, ki je na začetku industrializacije razglašalo prosti lov svobodnega libida, se mora končno socializirati. Njegove rušilne sile so danes prav tako močne, kot so bile v pionirskih časih kreativne in po definiciji polarizirajo družbo na razrede. Kdo pa bo plačal zapitek bad boysov, če ne najnižji in srednji sloj? Da bi se na stopnji zavesti subtilno občutljive za človeške pravice povrnili v čase revolucionarnega nasilja, je nezamislivo. In ravno to odzvanja v mantri adeptov neoliberalizma: „Znižajte plače in razbremenite gospodarstvo“! Treba je pohvaliti vlado,ko je znižala davke na dobiček selektivno samo za tista podjetja, ki investirajo doma in uvajajo sodobno tehnologijo. To je ukrep, ki ga je pri nedavni davčni reformi hotela uveljaviti tudi koalicija Merkel – Müntefering v Nemčiji, a je zaradi pritiskov liberalnih krogov izostal. Kaj pa bodo k rešitvi prispevali krogi menedžerjev in lastnikov, ki dnevno pozivajo vlado na bolj radikalne ukrepe? Njihova osebna lastnina bo ostala nedotaknjena in krize sploh ne bodo čutili. Sleherni cent subvencij bi morali v času prosperitete povrniti. Le tako je možno preprečiti privatizacijo davkoplačevalskega denarja.

Zakaj bi davčno razbremenjevali podjetja, ki kapital izvažajo v Kitajsko, Indijo, Brazilijo itd. in siromašijo domači razvoj? Slovenija je v Evropi na petem mestu v izvozu kapitala na glavo prebivalca, Danska pa petindvajseta. Socialna odgovornost kapitala in podjetnikov je pri nas na zelo nizki ravni. Slike bistveno ne popravi niti spoznanje, da izvažamo v velikem delu trgovski kapital. Za to panogo pa je znano, da je za večino produktov povpraševanje dohodkovno neelastično in je možna le ekstenzivna rast. Marksisti bi se z izvozom kapitala strinjali, saj globalno izenečuje pogoje dela in pribljižuje situacijo, ko eksploatacija več ne bo več ekstenzivna, ampak intenzivna. Socialni demokrati se moramo temu upreti, saj bi tako žrtvovali cele generacije, na dolgi rok, kot je dejal John maynard Keynes, smo vsi mrtvi, dostojanstvo pa nima rojstnega dne ali roka rajanja.

V tem kontekstu je plodna misel prof. Franja Štiblerja, ki se je, še se prav spomnim, v eni sobitnih prilog Dela, zavzel za nekakšen socialni protekcionizem Evropske Unije.

Srednje poti med neoliberalizmom in socialnodemokratski modelom družbenega razvoja zgodovinsko dokazano ni, kar naj bi bilo, se je izkazalo kot z izrazom pragmatizma opravičevano nenačelno beganje med obema. Socialna demokracija še zmiraj pomeni srednjo pot med komunizmom in liberalizmom, med dvema ekstremoma, ki se na skrajnih dotikata dotikata in prehajata eden v drugega.

Če 7. kongres Socialne demokracije ni prinesel novosti, to ne pomeni izraza njene ideološke šibkosti, vse potrebno je v velikem delu že napisano. Gospodarska kriza je evropsko levico ponovno potisnila v ospredje in to kaže izkoristiti. Polek tega so ekološka vprašanja izrazito uperjena prti neoklasiki in neoliberalizmu, kot se je nekoč izrazil konservativni poslanec v bundestagu: „ Zeleni so kot paradižnik. Nikoli ne veš, kdaj bodo postali rdeči“.

Žetoni so položeni in ruleta se vrti. Dame in gospodje upam, da ste stavili rdeče rien ne va plus.

 

Matjaž Štraser mag.