veslačev dnevnik :-)

30.08.10 19:18

(objavi kot novico)

 

 

V blogu je povzetih 9 dni avanture, ki sem jo preživel na poti od Skradina (slapovi Krke) do Malega Lošinja. Približno 200km. veslanja med približno 20 otoki. Malo drugačen, nepozaben dopust z zelo malo porabljenimi sredstvi.

 

1.dan 14.08.2010 Skradin-Šibenik (cca. 25km.)

Po nočni vožnji med katero sem ugotavljal, kaj vse sem pozabil doma sta mi pomočnika (oče in mati) prevozno sredstvo za nekaj naslednjih dni pomagala spraviti v vodo. Že pred sedmo uro zjutraj sem naredil prve zaveslaje in zapustil luko v Skradinu. Sprva, ko sem bil na vodi še sam je šlo vse kot namazano. Nekje po urici veslanja pa so se mi pridružila plovila z malenkost večjim ugrezom :-) jahte, jadrnice in drugi veliki čolni so mi začeli povzročati prve preglavice. Večji del poti od Skradina do Šibenika z izjemo Prokljanskega jezera namreč poteka po dokaj ozkih kanalih. Ko sem odveslal pod avtocestnim mostom nad Krko pomešano s slano vodo so se začela prva srečanja z večjimi plovili, ki naredijo neugodne kratke valove. Že prvi tak se je prelil čez moj čolnič in ga napolnil z vodo. To je spremenilo mojo brezskrbno taktiko in vse naslednje valove sem počakal pripravljen v pravi poziciji. Že z nekaj več izkušnjami sem odveslal še pod mostom Jadranske magistrale in po treh uricah priveslal v Šibenik. Na pomolu kavarne sta me pričakala pomočnika, ki sta medtem nakupila stvari, ki so ostale doma. Ob pitju piva in izkušnjah z ožinami sem se odločil, da 5 kilometerske ožine, ki povezuje Šibeniški zaliv z odprtim morjem zaradi varnosti ne preveslam. Tako je šel čolnič na suho, od tam na streho avtomobila in z njim do Zablač. Nadaljevanje so mi onemogočili visoki valovi in po ne ravno udobni namestitvi je prišel čas za branje. Kasneje pa je ob dežju sledilo le še čakanje na zaslužen počitek po prvem dnevu avanture.

 

2.dan 15.08.2010 Šibenik-otok Zlarin (cca. 8km.)

Zaradi neugodnega prenočišča in preveč turistov v okolici sem bil zbujen že zelo zgodaj. Brez problema sem skočil iz spalke, v kateri sem bil le zaradi komarjev, kajti hladno še zdaleč ni bilo. Po dobrih desetih minutah sem imel že vse spakirano na čolnu, čoln pa v vodi. Po nekaj zavesljajih na suho sem skočil v čoln in začel zares. Vreme je bilo še vedno slabo, le deževalo ni več. Veter je obljubljal valove in kmalu se je to tudi pokazalo. Ob butanju valov v čoln in vetru, ki je pihal proti meni sem imel oči le napol odprte. Vse je kazalo na to, da bo vseeno malo težje, kot sem pričakoval, saj sem za približno 8km. potreboval kar dve uri. Ko sem se približeval otoku Zlarin sem že iskal primerno mesto za pristanek. Bolj, kot moje veslanje me je tok zanesel v lep zalivček. Po pristanku je bila prva stvar, ki sem jo vzel iz soda kava in pribor za kuhanje. Kava je bila nujno potrebna, kajti na celini nisem zdržal toliko, da bi jo skuhal in v miru popil. Takrat se je dan resnično šele začel. Počasi sem razložil še ostale stvari in si med drevesi napel visečo mrežo. Vreme ni kazalo dosti boljše, zato sem nad njo napel še bivak vrečo, ki bi v primeru dežja služila kot zasilna streha. Nato sem se še malo ulegel, da bi v miže razmislil kako naprej. Silno razmišljanje se je končalo dve uri kasneje, ko so me zbudili glasni čolni, ki so glisirali mimo. Sprehodil sem se po plaži in ugotovil, da sem sam. Sledil je skok v kristalno čisto vodo, ki sem ga do večera še večkrat ponovil. Med vmesnim branjem sem se odločal ali naj udobje v mreži zamenjam za neudoben sedež in vesla ter grem naprej, a se udobju nisem želel odrečti. Zvečer sem zakuril ogenj, si spekel tri ulovljene sardele in opazoval kako se je celina odela v odtenke zlate barve. V čisti tišini sem kmalu zaspal.

 

 

3.dan 16.08.2010 otok Zlarin-Rt Obinuš (cca. 30km.)

Naspan in spočit si ob peti uri pristavim kavo in jo nekaj minut kasneje z užitkom popijem. Poln energije začnem pospravljat in pakirat, ter sem že pred šesto v vodi. Ko sem zapustil prelep zaliv sem ugotovil, kaj na morju pravzaprav je veter. Vetrič, ki je pihal prejšnji dan v primerjavi s tem ni bil več, kot rahla sapica. V upanju, da je na drugi strani otoka bolje se odločim, da obveslam otok Zlarin in nato nadaljujem proti Vodicam. Upanje je kmalu ugasnilo, obetal se je rodeo na valovih, kaj rodeo, borba za vsak meter. Priveslal sem mimo starega čolniča in ribič v njem me je poklical bližje. Po nekaj napotkih je segel pod cerado napeto čez čoln in mi v roke potisnil sirov zavitek. Bil je odličen ali pa sem bil po dveh urah boja že tako utrujen in lačen, da se mi je to le zdelo. Ob vetru v prsa, o valovih sploh ne bi in sopotnikih, ki so me na razdalji kakih trideset metrov nase opozarjali s plavutimi, ki so gledale iz vode sem kar spretno zavijugal med otoki Lupac, Prvić, Tijat in Logorun. Le pred Logorunom sem kot prvošolček pred prehodom čez cesto čakal, da se je promet razkadil in se nato zagnal skozi Logorunska vrata. Na desni sem opazil Vodice, ugotovil, da sem jih zgrešil in nato z zadnjimi močmi po petih urah garanja pristal v Tribunju. Dejansko nisem pristal, vrglo me je na betonsko plažo na kateri je brezskrbne počitniške dni preživljala Italjanska družinica. Hitro sem jih pomiril in jih poprosil za pet minutni postanek. Po urici, ko sem se nadihal pa sem se ponovno vrgel v boj z valovi. Ta ni trajal dolgo, saj sem po petnajst minutni borbi odnehal in pristal na plaži polni pečenih se turistov. Ob pivu, dveh, ...sem čakal na boljše razmere in jih okrog šestih le dočakal. V upanju, da kmalu najdem primerno mesto za spanje sem veslal s tako vnemo, da se je penilo za menoj :-) Izmučen sem naposled le med rtoma Obinuš našel svoj kotiček. Čolnič potegnil na suho, za dve švohotni vejici obesil mrežo in si začel pripravljati večerjo. Ta je bila standardna – makaroni s polivko, sicer jed, ki je nad 5m.n.v. ne maram, a zaradi hitre priprave in malo zavzetega prostora sem imel s seboj le to. Kamorkoli med prtjago si pogledal, povsod makaroni :-) po večerji sem se zleknil v mrežo, sprva občudoval prelivajoče se barve, nato še zvezde in utrujen zaspal.

 

4.dan 17.08. 2010 Rt Obinuš-otok Zminjak (cca. 30km.)

Morje se je čez noč umirilo in še v napol temi je plin iz gorilnika objemal posodo iz katere se je širil vonj po kavi. Sodova, ostale stvari so bile hitro na čolniču in vesla v rokah. Vrtel sem jih hitro, kot se je le dalo, saj je včerajšnji dan pustil nekaj posledic in prvo uro veslanja so me na to opominjale bolečine v zgornjem delu telesa. Kar hitro sem napredoval in kmalu je sledil obrat na levo proti otoku Murter. Večkrat sem se že veselil, da sem na njem, a kasneje ugotavljal, da sem le na enem izmed številnih malih otočkov v Murterskem kanalu. Končno sem priveslal nanj in ob obali nadaljeval proti Tisnem. Tam se je morje zožilo in bližje kot sem bil, bolj je bilo videti, da je to nek velik zaliv. Že sem se začel jeziti nad nenatančnostjo zemljevida, ko sem na obali zagledal dva moža in zavesljal proti njima. Na vprašanje, če je to Murter sta zmajala z glavo in mi kazala, da je na drugi strani. Nemogoče si rečem. Vprašam še enkrat in tokrat pred Murter dodam še otok. Njun smeh mi je dal vedeti, da sem na pravi poti. Napotila sta me naprej in kmalu sem z začudenjem zagledal mostič, namesto katerega bi tri ali štiri samokolnice materiala otok naredile polotok. Sklonjen sem zaveslal pod njim in se nasmejan odpravil proti Betini. Kot pravi pomorščak čolnič privezal v marini, šel na kavico ter v trgovino po nove zaloge vode. Po opravkih sedel nazaj, obveslal še manjši rt ter našel mesto za pristanek. Na plaži je bil že mlajši par in kasneje sem po govorici ugotovil, da sta naše gore lista :-) pozdravili smo se in se spustili v prijeten klepet. Po njuni zaslugi sem po štirih dneh popil Laško pivo in odličen domač borovničev liker. Nato sem užival na plaži in proti večeru naredil še par zavesljajev do bližnjega otoka Zminjak. Tam sem našel kotiček za prenočevanje. Še pred spanjem pa je bila na vrsti večerja, tokrat za spremembo polivka z makaroni :-)

 

 

5.dan 18.08.2010 otok Zminjak-otok Pašman (cca. 25km.)

Počasi se je utrujenost nalagala in tudi po dovolj dolgem spancu sem se zbudil ves polomljen in utrujen. Posteljo, ki je bila to noč obrnjen čoln sem hitro pospravil in se zaradi poznega bujenja odrekel kavi. Kmalu sem že veslal med številnimi otočki okoli Murterja. Ko je bila sredina otoka V. Arta mimo sem zaveslal skozi precej prometen Vrgadski kanal in v slabi urici priveslal na Vrgado. Po kratkem počitku je sledil še šprint proti otoku Gangaro. Vse daljše razdalje med otoki sem poskušal preveslati čim hitreje in tako zmanjšati količino srečanj z večjimi plovili. Z Gangara pa naprej mimo otoka Žižanj do otoka Pašman. Ko sem na pašmanu v manjšo marino privezal čoln me je takoj prišel pozdravit domačin in mi ponudil hladno vodo in cigareto. Oboje sem z veseljem sprejel in se po kratkem pogovoru zleknil v senco in zaspal. Zbudil me je isti domačin, ko mi je prinesel še velik krožnik solate, pečenih sardel in kruha. V šali je dejal, da je tako dober le zato, ker imamo v Sloveniji končno dobrega predsednika vlade in zaključil, da bi me v primeru, da bi bil to janez nagnal z njegove zemlje :-) Pozen zajtrk ali zgodnje kosilo, karkoli že me je napolnilo z energijo in odločil sem se, da zaveslam še malo ob obali Pašmana. Še prej sem se še enkrat zahvalil in pokramljal z družbo, ki se je nabirala ob peki rib. Po dobri urici veslanja sem pri zalivu Landin naletel na družbo veselih Goričanov. Poslušal sem njihov pogovor in ujel, da me mislijo oropati, saj so bili prepričani, da v sodovih prevažam ribe :-) njihovo namero sem prekinil s prošnjo za hladno pivo. Takoj so nasmejani prišli bližje, na svoj čoln privezali mojega in me odvlekli do obale pred njihovim apartmajem, kjer so v družbi deklet uživali Robinzonske počitnice. Dobil sem hladno pivo, špinel, vino in cel kup okusne hrane. Z dobro družbo je vedno fino in kmalu sem si na vrtu pred njihovo hišico rezerviral vejo za postavitev mreže. Kar precej smo popili in pokadili, se vmes s čolnom odpravili opazovat delfine in se zadebatirali pozno v noč. V mrežo, ki se je drugače, kot prejšnje dni zibala sem padel, kot ustreljen.

 

6.dan 19.08.2010 otok Pašman-otok Pašman (cca. 20km.)

Budilko sem prejšnji večer pozabil nastavit in po nekaj uricah spanja sem se zbudil šele malo pred sedmo. Tudi popivanje je pustilo posledice in z kar konkretnim mačkom sem zaveslal v smeri proti otoku Ugljan. Brez energije sem po štirih uricah odnehal in se ustavil ob obali. Sprva sem planiral le kratek postanek, a kasneje, ko sem se razgledal po okolici, našel krasno parcelico v senci in so valovi postajali vse višji, sem se odločil, da bo dovolj in bom na tem mestu prespal. Na krasnem kotičku obale so mi edino zaloge vode, ki so bile na rezervi povzročale skrbi. Pogledal sem zemljevid in se odločil, da ob najvišjem vrhu (V. Bokolj 272m.n.v.) prehodim otok in v mestecu Banj na drugi strani poiščem trgovino. Na žgočem soncu sem zagriuzel v strmino in makedamska cesta me je po slabi urici hoje pripeljala v Banj. Našel sem trgovino in nakupil nove zaloge. Ko sem stopal iz nje me je z bližnjega lokala poklical možak, katerega hišica je bila kakih 50 metrov oddaljena od mojega tabora in smo se že prej spoznali. Ob pivu smo se z njegovo soprogo razgovorili. Povedala sta mi, da sta že šest let lastnika hišice na otoku in tam preživita 10 mesecev na leto. Z dvema nemškima pokojninama jima vrjetno ni hudega. Zanimivo ju je bilo opazovati v pogovoru z domačini, malo so govorili nemško, malo srbohrvaško. Z vsakim pivom smo bili boljši prijatelji in ponudila sta mi prevoz na drugo stran otoka ter me povabila na večerjo. Ko sta mi razkazovala hišico je bilo že na daleč videti, da denar ni problem. Pred večerjo, ki jo je pripravljala ženica sva z možakom uredila še nekaj malenkosti okoli hiše. Miza je bila komaj dovolj velika za vse dobrote, ki so bile na njej. Prijetno vzdušje se je ob nekaj kozarčkih nadaljevalo do zgodnjih jutranjih ur in budilka je zopet ostala nenastavljena.

 

7.dan 20.08.2010 otok Pašman-otok Ugljan (cca. 15km.)

Večerne slutnje, da bom spanje podaljšal so se izkazale za pravilne. Okoli osme ure sem začel veslat proti vetru. Kmalu sem priveslal do mostu, ki loči otoka Pašman in Ugljan. Vetru so se pridružile še velike ribiške ladje in skupaj so ustvarjali visoke, dolge valove. Prvič sem užival na valovih, saj so me zibali resnično visoko, ko pa sem bil na dnu med valoma nisem naokoli videl ničesar. Užitek je trajal le slabe pol urici, kasneje pa je veter morje močneje razburkalo. Na taki gladini je težko veslati in valovi se velikokrat prelijejo čez čoln, zato sem se odločil za postanek. Ob pitju kave sem opazoval vse močnejše tokove vzdolž obale. Vremenske napovedi so se pokazale za točne in popoldne se je veter obrnil v kar močno burjo. Na mestu, kjer sem obtičal ni bilo mogoče postaviti kakršnegakoli ležišča in pripravil sem se na noč brez spanca, ki sem jo prebedel sede na ozki polički nad morjem. V mislih so se mi kazala mesta, na katerih sem prenočeval prejšnje dni in edino, kar me je spravljalo v dobro voljo, je bila misel, da bom zjutraj zgodaj odrinil. Sonce se je poslovilo in v družbi lune in zvezd sem pričakal nov dan.

 

 

8.dan 21.08.2010 otok Ugljan-rt Ovčjak-otok Iž (cca. 35km.) + trajekt Bršanj-Zadar

Ponoči so mi družbo delali tudi ribiči, ki so z močno lučjo lovili ribe in se glasno veselili vsake ulovljene trofeje. Proti jurtu se je pooblačilo, a sem vseeno zgodaj odrinil naprej ob obali Ugljana. Sedenje čez noč me je utrudilo in veslanje mi je prav dobro delo. Po treh urah veslanja v visokem tempu sem dosegel rt Ovčjak, ki leži na koncu otoka Ugljan. Tik pred njim sem srečal družino na čolnu, ki je vneto iskala izgubljeno sidro. Že med potjo sem premleval kako naprej. Burja naj bi se namreč po napovedih še okrepila in veslanje proti otoku Premuda bi bilo prenevarno. Vprašal sem jih, če bi me za plačilo odvlekli še zadnjih 25 km. moje načrtovane poti. Pustil sem jim številko in odveslal naprej. Po pol urice so me poklicali s ponudbo, ki je bila nenormalna. Do Zadra so hoteli 1600 kun za prevoz. Tako sem na rtu Ovčjak premleval, kako dalje, spreminjal načrte ter se naposled odločil, da obrnem, grem proti otoku Iž in od tam s trajektom v Zadar. Med načrtovanjem sem srečal še dva prijazna Slovenca, ki sta mi ponudila prevoz do trgovine. Po malici sem se spravil v čoln in se napotil proti Ižu. V divjem ritmu sem preveslal kanal med Ugljanom in Ižom. Po napornem veslanju skozi kanal, z močnimi tokovi in obilico prometa je sledila še uživaška vožnja ob obali Iža. Za užitek so poskrbeli tokovi in veter, ki so prvič v dneh veslanja šli v mojo smer. Popoldne sem priveslal v luko Bršanj, od koder vozi trajekt proti Zadru. Znebil sem se vse odvečne teže in krepko utrujen čakal na trajekt. Prvotnih 315 kun za moj čolnič sem s pomočjo dolgih pregovarjanj in pomoči očeta zbil na razumnih 24 kun. Z ukrcanjem na trajekt se je začela dolga pot do Malega Lošinja. Nekaj čez osmo zvečer smo izpluli proti Zadru in občudovali poslavljajoč se dan. Ob opazovanju obale Ugljana in Iža sem se počutil neverjetno dobro, v mislih sem imel veslanje tistega dne, ko sem obveslal oba otoka. Ob desetih zvečer smo pristali v Zadru. Ribiče na bližnji ladji sem poprosil, da so mi popazili na moje stvari, sam pa sem si šel kupit karto do Lošinja. Neprespan in utrujen sem po dobri uri prepiranja z uslužbenci Jadrolinije zopet zbil ceno za čolnič. S prvotnih 5 kubičnih metrov so nazadnje le pristali na realen en kubik. S karto v roki vprašam le še kje naj se postavim in počakam trajekt. Šok! Kot bi me po dobrem tednu polili z ledeno vodo, so mi razložili, da trajekt proti Lošinju vozi iz druge luke, oddaljene 5km. Ura je bila pol polnoč, Zadar pa nabito poln turistov. 70 kilogramov prtljage s čolnom vred bi že nekako prenesel v luko Gračenico, saj sem imel dobrih devet ur časa, a sem po 300 metrih odnehal in razmišljal kako naprej. Pet pred polnočjo so me ribiči, ki so pazili moje stvari s čolnom vred spustili v vodo in mi dejali, da naj se samo držim levo ob obali in bom prišel do tja.

 

 

9.dan 22.08.2010 Zadar-luka Gračenica (cca. 7km.) + trajekt Zadar-M. Lošinj + M. Lošinj-camp Čikat (cca. 5km.)

Tako sem se nenaspan ob polnoči odpravil proti Gračenici. Kmalu mi je lepota osvetljenega Zadra dala neverjetno energijo in z lahkoto sem veslal ob obali. Večkrat sem se ustavil in z mladino, ki je uživala sobotni večer popil nekaj požirkov raznih mešanic. Po obveslanem rtu, na katerem stoji stari del Zadra sem priveslal v luko Gračenico. Ubistvu je to velika, napol zapuščena industrijska cona, v kateri je stal trajekt. Ob pol štirih zjutraj sem ob pomoči ribiča, ki je lovil na koncu pomola čolnič in vse ostale stvari spravil na suho. Zaspan sploh nisem bil več in z ribičem sva padla v debato, med katero me je poučil o vetrovih, tokovih in ostalih rečeh, ki naj bi jih pomorščak vedel. Ure so hitro tekle in okoli sedme zjutraj sva se z ulovom napotila proti trajektu. Ko sva prišla do njega so razni strojniki in ostali delavci na trajektu prijatelja ribiča pozdravljali z nazivom kapitan. Začuden sem ugotovil, da sem velik del noči debatiral s človekom, ki me bo zjutraj odpeljal do Lošinja. Od tu naprej sem nosil samo še sebe, za čoln so poskrbeli drugi. Dve uri pred izplutjem sem že ležal v salonu na najboljšem fotelju. Kapitan mi je dal še nekaj napotkov, kako do dobega zajtrka, kako našariti, da se poleg mene ne uleže še kdo, nato sem zaspal. Zbudil sem se ravno pravi čas za zajtrk, ko so ostali večinoma že pojedli. Odpravil sem se proti vratom, potrkal na njih in za 5 kun malo kasneje komaj odnesel poln pladenj zajtrka, ki je bolj spominjal na kosilo :-) Sit sem zaspal nazaj, ob pol treh pa me je zbudila natakarica, ki mi je prinesla kavo, ki jo je poslal kapitan in mi povedala, da bomo čez pol urice prispeli na Mali Lošinj. Počasi sem jo spil in se napotil nižje v trajekt. Ko so se avtomobili odvozili s trajekta mi je dobršen del ekipe s kapitanom na čelu prišel zaželet še srečnih zadnjih pet kilometrov poti do kampa Čikat. Čoln so mi spustili v vodo in po urici veslanja sem poln doživetij zaključil avanturo. Sledilo je še nekaj dni počitka na Lošinju in nato prevoz domov.

 

 

 

Skratka, dopust in pol, veliko novih poznanstev, srečal veliko zelo dobrih ljudi in se naučil precej pomorskih, ribiških in ostalih stvari. Definitivno bo čolnič še kdaj prevozno sredstvo med dopustom :-)