Seno - slama

12.09.11 14:46

(objavi kot novico)

Mnogo starejši, že davno davno pokojni prijatelj Marko, mi je nekoč pred mnogimi leti pripovedoval, kako je kot pripadnik avstro-ogrske vojske v času 1. svetovne vojne po Rodopih preganjal Komite. Vojaki so bili natepeni z vseh vetrov in med njimi tudi iz zaostalih balkanskih dežel, ki so tam nekje bogu za hrbtom živeli še domala v srednjem veku. Pri vojaškem urjenju tako zelo zaostalim in nepismenim tudi katera je desna in katera leva stran ni šlo zlahka v glavo. Iznajdljivi kaplar Marko jim je dal v levo roko seno v desno pa slamo in pri vajah korakanja namesto leva - desna poveljeval: seno - slama, seno - slama, seno - slama. In šlo je nekako.

 

Na naši politični sceni pa tačas ne gre nikakor. Na podobni stopnji, stoletje za družbenim razvojem drugod je danes ta naša aktualna strankarska politika. Tako zelo zmedena in svetlobna leta od sodobnih evropskih trendov je, da bi bilo nemara dobro, če bi Markovo sto let staro prakso prenesli v naše domače loge, med našo politično kvazi elito. Za gospodarstvenike in menedžerje ni nobene bojazni. Oni nikoli nimajo konkretne politične barve, so kameleoni, zdaj rdeči zdaj črni in zdaj pisani, torej politično barvni, tako kot jim velevajo osebne koristi, so vedno tam, kjer je oblast in kjer jim oblastniki, za očem javnosti dobro prikrite usluge, nudijo še bolj prikrite protiusluge. Z našimi današnjimi poosamosvojitvenimi politiki pa je drugače: so tako ideološko zmedeni, da v klasičnem pomenu besede ne obstaja spodobna ideološka razlika med levimi in desnimi. Vse je nedoločljivo, zabrisano in običajno popolnoma drugačno, kakor bi se za politično deklariranje spodobilo. Preprosto, rabijo politični kompas, da bi lahko bili tisto, za kar se v javnosti deklarirajo.

Vzemimo pod lupo samo dve največji stranki. Zelo poenostavljeno: znano je, desni skrbijo za delodajalce, za kapital in lastnike kapitala, levi pa za delojemalce, torej pretežno za male ljudi. To je znana krilatica. V normalnih razmerah torej, bi naj bili Socialdemokrati leva, Demokrati pa desna stranka. Čeravno so pod Tomšičem začeli kot levi socialdemokrati, se pod Pučnikom nekoliko podesnili in pod Janšem zavrgli rdečo vrtnico, ter se popolnoma konservatizirali v desno. Logika leve in desne strankarske usmerjenosti je pri nas popolnoma preobrnjena na glavo. Med njima ni ne desne ne leve jasnosti, je le nekakšna zmeda, ideološki šmorn. SD in SDS se uvrščata med leve ali desne samo po odnosu do vrednot NOB in položaja RKC v družbi. Prva priznava partizanski boj kot narodno osvobodilni boj, podpira njegove pozitivne vrednote in obsoja medvojno kolaboracijo ter vlogo RKC v njej, zato jo očitajoče imenujejo tudi za predosamosvojitveno kontinuiteto, druga stran pa vidi partizanstvo zgolj kot boljševistično revolucijo, sodelovanje z okupatorjem ne priznava kot kolaboracijo, v njej vidi samo protikomunistično kontrarevolucijo, NOB pa črti in je potem takem kolaborantska kontinuiteta. Skratka: dve največji stranki nista levi ali desni zaradi ekonomskega programa in odnosa do kapitala in sociale, temveč zaradi političnega stališča do polpretekle zgodovine in vloge RKC v družbi. Zgolj v tem je njuna ideološka različnost. Oboji pred osamosvojitvijo komunisti, po njej pa spreobrnjenci, so se razklali ravno na temah, ki so jim bile pred osamosvojitvijo skupne in zaukazana svetinja.

Danes je SD vodilna neoliberalna sila in se trudi s petnih žil iztisniti nepopularne, v življenje državljanov radikalno segajoče prepotrebne družbene reforme, da v teh turbolentnih kriznih časih Slovenija ne bi ostala v drugi ali še slabši ligi evropskega in svetovnega razvoja. Je že res, da ob tem ne pozablja na rekordne socialne izdatke, ker tako velevajo zelo zaostrene vsesplošne socialne razmere, a prvenstveno streže kapitalu in njegovim nosilcem. Skratka desničarska rabota; po njihovo desno, ki že stoletja skrbi za kapital in lastnike kapitala, k temu pa še za protiustavne privilegije RKC, socialna politika jim je obrobna briga in zgolj nujno zlo. SD in njeni koalicijski partnerji, koliko jih je še ostalo, ne storijo ničesar ali pa bore malo, da bi v tem mandatu storili kaj proti neustavnemu položaju RKC in kaj kar bi malega človeka prepričalo, da ta mandat vladajo njegove stranke. K temu se še predsednik vlada vede, kakor da ga opozicija ni popolnoma povozila na propagandnem bojišču in tudi njegove volivce prepričala, da je v tem trenutku vse, pa resnično prav vse narobe, čeprav kazalci na marsikaterem segmentu kažejo dokaj drugače.

Demokratska stranka svojo sedaj tako popularno politiko, svojo javnomnenjsko prevlado gradi na rušenju nepriljubljenih, a za narod življenjsko važnih vladnih reform, se zavzema, seveda v besedah, za malega človeka in demagoško obljublja neboleče gospodarske in družbene reforme, ki bojo prinesle več delovnih mest in večji standard. Dejansko se pripravlja na prevzem oblasti s starimi in prepisanimi programi, malo od tu in malo od tam, ki jih premeteno po segmentih usmerjajo v javnost, ker tople vode, kakopak, ni mogoče več izumljati. Predvsem pa z dobro usmerjeno propagando rušijo vse, kar predlaga pozicija. Poglavitni dosežek opozicije v sedanjem času je to, da je zelo uspešno je oblikovala javno mnenje po svoji volji. Skratka: na celi črti ena sama demagogija in nič kaj oprijemljivega več. Za široke množice nebolečih reform ni, a manj podučeni ljudje, ki so k temu še večinski volivci, vseeno verjamejo, da bojo po zamenjavi oblasti zaradi sposobnejše ekipe, ki je ta mandat v opoziciji, živele bolje. Ja, bojo, seveda bojo, ko bojo tudi svetovne in evropske gospodarske razmere vidno boljše kot so bile skozi vso obdobje tega mandata in kot so konec koncev še sedaj.

Oba tačas vodilna politika na slovenskem si torej nista povsen na jasnem kakšen natanko je njun položaj v odnosu na ideološko usmerjenost, katere vodilna zagovornika sta na tem razgretem političnem prizorišču. V praksi ne ločita dovolj katere so tradicionalno leve in katere tradicionalno desne vrednote. Kako Pahorju dopovedati, da je njegova politična smer pretežno sociala in Janši, da naj neha volivce zapeljevati z dopadljivimi levimi temami, temveč naj odkrito postreže s kruto desno realnostjo.

Zato ne bi bilo slabo, če bi danes Pahorju dali v roko seno, Janši pa slamo, in ju, politično zmedena kot delujeta, popolnoma od začetka začeli učiti, kot tiste neuke vojake uvodoma, kakšna je njuna politična barva: seno – slama, seno - slama in toliko ponavljanj, da bosta vedela kaj je levo in kaj desno in kam sodita njuni stranki.

A da bi bilo seno manj samoljubno in da bi slama delovala k temu še vsaj malo konstruktivno, kar bi bilo nujno potrebno v sedanjih do skrajnosti zaostrenih ekonomskih, političnih in moralnih razmerah in ne v maniri, kar je slabo za državo je dobro za stranko - to pa je že druga zgodba in sega na področje znanstvene fantastike.