Programski cilji

10.09.08 10:16 | eu, kultura, politika

(objavi kot novico)

Temeljni cilji naše kulturne politike so:

1. posodobitev in modernizacija kulturnega sektorja
2. zagotovitev večje dostopnosti kulturnih dobrin in storitev;
3. umik politike iz medijksega prostora
4. spodbujanje razvoja kulturnih industrij in kulturnega turizma
5. medresorsko sodelovanje je porok za uresničevanje velikih projektov in investicij

1. Posodobitev  in modernizacija kulturnega sektorja 
Kulturna globalizacija, ki spremlja ekonomsko in politično globalizacijo, spreminja ustaljene kulturne obrazce, potrošniške navade in nenazadnje tudi večplastna razmerja med globalno in nacionalno kulturo. Hiter razvoj informacijske in komunikacijske tehnologije prav tako povzroča radikalne spremembe v kulturni produkciji in distribuciji - npr. digitalna revolucija v filmski in glasbeni industriji - hkrati pa vpliva na nastanek novih umetniških praks in razvoj interdisciplinarnih povezav med znanostjo in umetnostjo. Poleg tega je v evropskem kulturnem prostoru že zaznati trend oblikovanja nastavkov za skupno evropsko kulturno politiko, ki je dobil dodaten zagon s sprejetjem Evropske agende za kulturo v svetu globalizacije.

Dinamika in korenitost zgoraj omenjenih sprememb narekujeta nujne premike v slovenski kulturni politiki. Prav sposobnost hitrega odzivanja na spreminjajoče se okoliščine sodi namreč med glavne kvalitete sodobne kulturne politike, kajti vsak poskus ohranjanja statusa quo pomeni v resnici nazadovanje. Kultura je izredno živo področje in vzporedno s širitvijo tega področja se širijo tudi naloge kulturne politike. Slovenski kulturni sistem se je nazadnje razširil na začetku tega stoletja, ko je v svoje okrilje vzel medije, danes pa se sooča z novimi izzivi. Da bi bil nanje res sposoben ustrezno odgovoriti, ga je potrebno institucionalno in vsebinsko posodobiti, in sicer na več načinov:

1./ Ministrstvo za kulturo RS postane Ministrstvo za kulturo in medije RS. Ministrstvo bo učinkoviteje opravljalo strokovne in upravne naloge ne le na področjih, ki jih že pokriva, temveč tudi na področjih, ki so del vsebine programa: kulturna vzgoja, kulturne industrije, kulturni turizem, medresorsko sodelovanje v povezavi dela in razvoja vsebin.

2./ Socialni demokrati izhajamo iz temeljnega prepričanja, da mora državna kulturna politika služiti slovenski kulturi, ne pa obratno. Posledično mora biti strokovna javnost vključena v proces oblikovanja kulturnopolitičnih odločitev, še posebej takrat, ko gre za strateške programske dokumente. Ocenjujemo, da je 52 zapisanih ciljev na dvanajstih kulturnih področjih v programu kulture za obdobje 2008 - 2012 vsebinsko medsebojno neprimerljivih, saj so nekateri med njimi zelo konkretni (npr. »ustanovitev velikega mešanega zbora SF«), medtem ko so drugi presplošni in neprimerljivi (npr. »izboljšanje položaja ustvarjalcev v družbi«); nekatere programske cilje (npr. »izvajanje predpisov o javni rabi slovenščine«) pa bi morali upravni organi tako ali tako uresničevati po uradni dolžnosti.

3./ Primerjalni podatki kažejo, da sodi Slovenija v sam evropski vrh glede centraliziranosti kulturnega sektorja, kajti približno dve tretjini vseh javnih sredstev za kulturo gre iz državnega proračuna. Ob takšni stopnji centraliziranosti je še posebej problematično vprašanje financiranja 37 javnih kulturnih zavodov, ki so jih sicer ustanovile občine, a jih že skoraj dve desetletji večinsko financira država. Vsi dosedanji poskusi zakonskega reševanja tega vprašanja so spodleteli, Zakon o varstvu kulturne dediščine, ki je začel veljati 1. marca 2008, pa uvaja nov sistem sofinanciranja 25 muzejev in 7 galerij.

Novost je zlasti v tem, da bodo s 1. januarjem 2009 morale občine ustanoviteljice zagotoviti najmanj 20% sredstev za delovanje svojih muzejev in galerij, ne da bi jim bila v ta namen zagotovljena dodatna sredstva. Takšne zakonske rešitve postavljajo občine pred izvršena dejstva in ogrožajo obstoj bistvenega dela javne muzejsko-galerijske mreže. Naša kulturna politika sloni na načelu decentraliziranosti in doseganja soglasja med državo in občinami.

4./ Na potrebo po modernizaciji javnega sektorja v kulturi opozarjajo tudi naraščajoča nesorazmerja med t.i. fiksnimi stroški (plače in obratovalni stroški) za delovanje javnih kulturnih zavodov ter razpoložljivimi programskimi sredstvi. Ker javne ustanove črpajo svojo legitimnost iz programskih učinkov, je vprašanje njihovega obstoja dolgoročno odvisno od ustavitve tega trenda.

2. Zagotovitev dostopa do ustvarjalnosti in  kulturnih dobrin  sodi med trajne naloge kulturne politike, pri čemer bo stranka izboljšala:
Zagotovitev dostopa do kulturnih vsebin sodi med trajne naloge kulturne politike, pri čemer lahko razlikujemo med različnimi vidiki dostopnosti:

1./ Finančna dostopnost
Z namenom lažjega dostopa do knjižničnega gradiva bomo ukinili članarine v vseh 57 osrednjih splošnih knjižnicah. Skladno s 5. členom Uredbe o osnovnih storitvah knjižnic (Ur.l. RS, št. 29/03) so člani do osemnajstega leta starosti in brezposelne osebe oproščeni članarin in vpisnin. Ob upoštevanju te določbe je dejstvo, da med splošnimi knjižnicami obstajajo velike razlike v višini članarine in kategorizaciji članstva: medtem ko nekatere knjižnice sploh nimajo članarine (npr. Mariborska knjižnica), v drugih dijaki, študentje, upokojenci in invalidi plačujejo znižano članarino (npr. v Mestni knjižnici Ljubljana). Ob spoznanju, da so  mladi do 15. leta starosti v letu 2006 predstavljali 30.61% (164.965) vseh članov knjižnic (538.865), menimo, da lahko država prevzame breme pokrivanja tega dela knjižničnih stroškov. Poleg tega bodo splošnim knjižnicam ostali drugi viri lastnih prihodkov: zamudnina, opomini, odškodnine ipd. Z uvedbo brezplačnega članstva v celotni mreži splošnih knjižnicah se bo Slovenija približala standardom najbolj razvitih evropskih držav (npr. Finska) in omogočila, da splošne knjižnice dejansko postanejo informacijska središča z neomejeno dostopnostjo knjižničnega gradiva in drugih informacij.

2./ Prostorska dostopnost
Z namenom zagotavljanja dostopnosti slovenske vizualne ustvarjalnosti in slovenske kulture nasploh domači in tuji javnosti se zavzemamo za izgradnjo Prirodoslovnega muzeja,  Muzeja sodobne umetnosti v Ljubljani. Slovenija namreč sodi med redke evropske države, ki nimajo tovrstnega objekta, v katerem bi lahko na ustrezni mednarodni ravni predstavili sodobno umetniško produkcijo. Glede vlaganj v kapitalne kulturne objekte smo v čedalje močnejši globalni konkurenci nasploh v velikem zaostanku, prehitevajo pa nas tudi že vse sosednje države.

Dolgoletna pogajanja med ministrstvom za kulturo in Moderno galerijo Ljubljana glede prostorov na Metelkovi 22, ki so v Nacionalnem programu za kulturo 2008-2011 programsko redefinirani iz muzejskih v razstavne prostore, so pokazala, da se zapleta tudi pri ne najbolj posrečenih prostorskih rešitvah. Kot dokazujejo številni primeri španskih (Guggenheim v Bilbau,  MUSAC v Castilli y Leonu, Caixa v Madridu) in drugih muzejev sodobne umetnosti, je velik del njihove privlačnosti prav v inovativni sodobni arhitekturi.

Prostorska dostopnost kulture je odvisna tudi od denacionalizacije. Morebitno vračanje premoženja, ki je v državni ali občinski lasti in ki omogoča izvajanje kulturnih dejavnosti v javnem interesu, je povsem nesprejemljivo, zlasti v primerih, ko bi vračilo v naravi ogrozilo obstoj celotne javne službe. Zakon o zaključku postopkov vračanja podržavljenega premoženja omogoča uveljavljanje novih pravic upravičencev in nalaga nove materialne obveznosti za državo. Za željo po čim hitrejšem zaključevanju denacionalizacijskih postopkov v resnici tičijo neposredni interesi. Uresničitev le-teh bi lahko imelo trajne negativne posledice za slovensko kulturo. V denacionalizacijskih postopkih mora zato državna kulturna politika slediti javnemu interesu za kulturo. Medresorsko povezovanje je edini porok za uresničevanje velikih projektov in investicij. SD se zavzemamo za  končno izgradnjo NUK II, ki je projekt Ministrstva za šolstvo kakor tudi umetniških akademij. Le z medsebojnim učinkovitim sodelovanjem bodo projekti zaživeli.

3./Digitalna dostopnost
V dobi množičnih komunikacij je nujen razvoj digitalnih kulturnih vsebin. Živi kulturni dogodki se čedalje bolj  dopolnjujejo z  množičnimi mediji. Učinkovit odgovor na naraščajočo »mediatizacijo« kulture terja povezovanje novih tehnologij s kulturnimi izdelki in storitvami. Razvoj »e-kulture« omogoča večjo dostopnost ne le do informacij o kulturnih dogodkih, temveč tudi do samih kulturnih vsebin v obliki e-knjig, spletnih umetniških projektov ipd. Poleg spletne dostopnosti do informacij in podatkov o sodobni umetniški produkcije je še posebej pomembno digitalno arhiviranje kulturnega gradiva.

Digitalizacija omogoča lažjo dostopnost naše kulturne dediščine in posledično večjo prepoznavnost Slovenije v svetu. Poleg projekta digitalne knjižnice Slovenije (dLIB.si), ki že poteka v okviru Narodne in univerzitetne knjižnice, je nujno pospešiti tudi digitalizacijo muzejskih predmetov in arhivskih dokumentov.
Zagotovili bomo največjo možno odprtost in dostopnost digitalnih virov informacij in znanja pri izobraževanju, znanstveno-raziskovalnem delu ter kulturnem udejstvovanju. Digitalizacija je prioritetna naloga, če hoče RS držati razvojni korak z najhitrejše razvijajočimi družbami. Digitalna predstavitev nacionalne kulturne dediščine je pomembna za zagotavljanje slovenske kulturne in državne prepoznavnosti ter kot podpora gospodarski prodornosti. Digitalizacijo pa bomo  uresničevali kot eno izmed finančnih prioritet našega programa. S spremembo zakonodaje pa bomo dosegli ustrezno dostopnost e-virov.

3. Umik politike iz medijskega prostora 
Naš cilj je zagotoviti samostojnost in neodvisnost novinarjev in drugih radijskih in TV ustvarjalcev, da bi RTVS, največji javni zavod na področju kulture, ki je posebnega nacionalnega pomena, lahko uspešno opravljal javno službo na področju radiotelevizije v podporo kulturnih, socialnih in demokratičnih političnih potreb ljudi. Da bi to dosegli, je potrebno sprejeti nov zakon o RTVS, ki bo učinkovito preprečeval politično podrejanje programov javne radiotelevizije s strani vlade, vladajoče koalicije ali kakšne politične stranke, ki bo zagotovil, da na javni radioteleviziji ne bo politične in verske propagande, ki bo ločil nekomercialne od komercialnih programskih vsebin, ki bo RTVS (koprodukcijsko) povezal z ustvarjalnim kulturnim okoljem v državi, ki bo zagotovil upoštevanje kvalitativnih kriterijev pri programih RTVS ter zagotovil racionalno organizacijo, modernizacijo in digitalizacijo RTVS.

Pluralnost in demokratičnost medijev je nujen pogoj svobode izražanja v RS ter njene demokratične ureditve. Potrebne so spremembe zakona o medijih, ki bodo zagotovile večjo avtonomijo novinarjev in uredniške politike v razmerju do lastnikov medijev, ki bodo zagotovile transparentno lastništvo medijev in preprečile neposredno in posredno koncentracijo lastništva in vpliva (prek zlorabe gospodarsko-strankarskih združb) in ki bodo omogočile pluralnost in konkurenco. Nujna je zaščita ustvarjalne svobode novinarjev ter na drugi strani spoštovanje človekovih pravic in svoboščin.

Večja skrb za jezikovno kulturo v javni komunikaciji

4. Spodbujanje razvoja kulturnih industrij in kulturnega turizma
Kulturne industrije proizvajajo kulturne dobrine kot tržno blago, čeprav le-tem pogosto ni mogoče odreči tudi določenih kulturnih vrednot. Primerljivi evropski kazalci potrjujejo, da imajo prav industrije, ki povezujejo kulturo in gospodarstvo, najhitrejšo stopnjo rasti in ustvarjajo največ dodane vrednosti. Za delovna mesta v tem sektorju je značilna nadpovprečna stopnja izobrazbe in uporabe digitalne tehnologije.

Slovensko filmsko ustvarjanje je potrebno obravnavati kot celoto. Z zagotovitvijo neodvisnosti dela Filmskega sklada od dnevne politike, se bodo FS napajal  tudi z neodvisnimi novi viri finansiranja. V krog produkcije pa je potrebno veliko bolj povezati tudi RTV z ločitvijo njenega  produkcijskega dela od predvajanja programa.  Uvajanje profesionalizacije odločanja  in uvedbo individualne odgovornosti so lahko le začetki sprememb.

Skrajen - bodisi poveličevalen ali zaničevalen - odnos do kulturnih oz. kreativnih industrij je v prvi vrsti posledica posplošenega pristopa, ki posamezne kulturne in medijske dejavnosti - npr. film, arhitekturo, oblikovanje, založništvo, TV in radio - v celoti opredeljuje kot proizvajalce industrijske kulture. Nasprotno, v okviru teh dejavnosti nastajajo v resnici ne le tržni produkti, temveč tudi kakovostni kulturni izdelki v javnem interesu. O pestrosti ponudbe priča npr. podatek, da je bilo v letu 2006 izdanih 4.684 knjig in brošur, med njimi 1.036 s področja leposlovja. Na podoben način ni več sprejemljivo posplošeno, neselektivno obravnavanje tradicionalnih kulturnih dejavnosti, ki se proračunsko financirajo kot javne službe, saj je tudi v slovenskem kulturnem prostoru opazna naraščajoča zasebna produkcija komercialnih (npr. glasbenih in gledaliških) vsebin.

Socialni demokrati se  zavzemamo za diverzificiran pristop, ki bo kulturne industrije umestil v gospodarski razvojni kontekst, ne da bi pri tem trpele javne kulturne dobrine. Nujen korak v tej smeri je oblikovanje in izvajanje posebne medsektorske politike, s poudarkom na arhitekturi ter grafičnem, industrijskem in modnem oblikovanju, saj je bila dosedanja državna podpora tema področjema bolj sporadična kakor načrtna. S konkretnimi projekti, kot so npr. »creative clusters«, bomo pospešili razvoj kreativnih poklicev, ki so v povezavi z informacijsko-komunikacijskimi tehnologijami gonilna sila rasti in zaposlovanja. Razvoj kreativne ekonomije, ki temelji na znanju, inovacijah in ustvarjalnosti, odpira namreč kakovostna delovna mesta ter pomaga reševati težave pri zaposlovanju mladih z visoko izobrazbo. K izvedbi teh projektov bomo pritegnili tako zasebni sektor, kot tudi zainteresirane lokalne skupnosti, saj so kulturne industrije osnova za t.i. urbano prenovo mest.

Prav mesta pa bi morala bolj izkoriščati svoje turistične potenciale, ki se skrivajo v bogati kulturni dediščini in raznovrstni umetniški ponudbi. V tem smislu mora država še posebej podpreti kulturno-turistično promocijo Maribora skupaj s partnerskimi mesti v okviru projekta EPK 2012. Z namenom sistemskega povezovanja kulturnega in turističnega sektorja pa bomo izoblikovali posebno državno strategijo razvoja kulturnega turizma, ki bo poleg dolgoročnih ciljev določala tudi operativne ukrepe: od konkretnih načinov mednarodne promocije slovenske kulturne dediščine, prek spodbujanja lokalnih pobud, do prednostnih kulturno-turističnih lokacij in programov.

Evropska prestolnica kulture 2012 – priložnost za promocijo celotne slovenske kulture

5. Izboljšanje medresorskega povezovanja in sodelovanja
Naraščajoča kompleksnost sodobne družbe podira stare meje med kulturo, podjetništvom, izobraževanjem, znanostjo in drugimi področji. Brez interdisciplinarnega pristopa sploh ni več mogoče razumeti posameznih kulturnih dogodkov, kaj šele učinkovito upravljati kulturni sistem. Kulturna politika lahko potemtakem uresničuje zastavljene cilje šele v povezavi z gospodarsko, socialno, izobraževalno, turistično in drugimi javnimi politikami. Prav administrativnim delitvam in medresorski neusklajenosti (tudi z lokalno ravnijo)  lahko pripišemo neopravičljive zamude pri realizaciji nekaterih infrastrukturnih projektov ter odsotnost novih razvojnih pobud.

Vsi cilji, ki smo si jih zastavili s tem programom, so sicer ambiciozni, vendar uresničljivi, hkrati pa terjajo medresorsko povezovanje in sodelovanje. Pri tem izhajamo iz prepričanja, da mora biti državna kulturna politika strateško opredeljena kot bistveni sestavni del:

1. slovenske razvojne politike;
2. slovenske zunanje politike;
3. politike trajnostnega razvoja Slovenije.

Šele tako pojmovana kulturna politika lahko vzpostavi učinkovit sistem, v katerem bo kultura prispevala k uresničevanju gospodarskih (rast in zaposlovanje) ter družbenih ciljev (kakovost življenja in socialna kohezija).

Kot poseben primer nujnega medresorskega sodelovanja kaže izpostaviti projekt Evropska prestolnica kulture 2012. Vlada RS je 31. maja 2007 sprejela sklep, da se pristojnim institucijam EU za nominacijo za naslov EPK 2012 predlagajo Maribor in partnerska mesta (Murska Sobota, Novo mesto, Ptuj, Slovenj Gradec in Velenje). Da priprave precej zamujajo, potrjuje tudi podatek, da je pripravljalec razpisne dokumentacije in nosilec projekta (KID Kibla) v začetku letošnjega leta sprožil pobudo za ustanovitev »civilne iniciative 2012«, ki naj bi pospešila delo na projektu.

Evropska prestolnica kulture je največji projekt EU na področju kulture, zato omenjena mesta, skupaj s celotno Slovenijo, ne smejo zamuditi enkratne priložnosti za evropsko promocijo svoje kulturne ustvarjalnosti. Gre za projekt nacionalnega pomena, ki zahteva medresorsko sodelovanje in sofinanciranje. Pri tem je treba stroške projekta uskladiti z realnimi proračunskimi možnostmi. Brez osnove pa so trditve, da lahko ministrstvo za kulturo zagotovi zgolj desetino potrebnih sredstev, saj bo mogoče realna razmerja med javnimi sofinancerji določiti šele na podlagi dokončnega finančnega načrta. Potrebno je torej čim prej opredeliti vlogo državnih in lokalnih partnerjev, vzpostaviti ustrezno kadrovsko-organizacijsko strukturo, ter določiti finančne, časovne in druge parametre, potrebne za uspešno izvedbo projekta.