31.07.12 10:41 | france križanič, izhod iz krize, socialni demokrati

Slovenija si lahko pomaga sama (Konec koncev tako kot vedno)

Slovenija si bo morala pomagati sama. Za to ima dovolj sredstev in znanja. Slovenija več dobrin izvozi (bilanca blaga in storitev) kot uvozi in ima na narodnogospodarski ravni več prihrankov kot investicij. Slovensko gospodarstvo je med razvojno intenzivnejšimi v EU. V nadaljevanju opisujem, kako je slovenska dolžniška kriza nastala, kaj je bilo pri njenem odpravljanju že storjenega in kaj še storiti.

1. Kaj je povzročilo, da smo tu

Slovenija se je znašla v razmerah, ko je njeno narodno gospodarstvo (in posledično tudi javne finance) izpostavljeno begu kratkoročnega kapitala zaradi dveh kardinalnih ekonomsko-političnih napak:

• povečanje Slovenskega bruto zunanjega dolga s 15 na 39 mrd € (za 24 mrd € kar približno ustreza celoletni vrednosti slovenskega izvoza blaga in storitev) od 2004 do 2008. Stranski učinek povečanja zunanjega dolga našega narodnega gospodarstva je krepitev pomena primanjkljaja v bilanci dohodkov na tekočem računu slovenske plačilne bilance. Zaradi neto odliva dohodkov od kapitala je iz Slovenije leta 2008 odtekla že dobra milijarda evrov, leta 2011 pa še vedno preko 0.8 mrd €. Tudi po sanaciji zunanjetrgovinskega ravnotežja in ponovni vzpostavitvi presežka v zunanjetrgovinski bilanci blaga in storitev je ostal tekoči račun naše plačilne bilance 2011 v neravnotežju (-0.4 mrd €) ravno zaradi neto odliva dohodkov od kapitala.

• davčna reforma, uvedena 2007, z negativnim učinkom 900 mio € (2.5% BDP) izpada javnofinančnih prihodkov letno. Znižanje davčnih stopenj na davek od dohodka pravnih oseb je aprila letos ta problem povečalo za dodatnih 0.7% BDP. Skupaj torej 3.2% BDP strukturnega primanjkljaja po zaslugi nepremišljenega odpravljanja davkov in zniževanja davčnih stopenj.

Tako je nastala slovenska dolžniška kriza. Mednarodni finančni trgi so zaznali možnost, da te krize ne bomo obvladali, ko Ustavno sodišče Republike Slovenije ni prepovedalo referenduma o pokojninski reformi.

2. Kaj je bilo storjenega za odpravljanje dolžniške krize

Nosilci slovenske ekonomske politike so v mandatu od novembra 2008 – do februarja 2012 preprečili verižni bankrot, ki bi sledil takratnemu begu kratkoročnega kapitala iz bank delujočih v Sloveniji tako da je:

• v poslovne banke, delujoče na Slovenskem, plasirala depozite državnih sredstev (zbranih preko izdaje zakladnih menic ali dolgoročnih državnih obveznic). Iz tega naslova je bilo v podporo našemu gospodarstvu in za preprečitev krčenja kreditne aktivnosti namenjeno od 2 do 3 mrd €. Na vrhuncu finančne krize torej skoraj desetino BDP.

• za preprečevanje krčenja kreditne aktivnosti je oblikovala več garantnih shem:

a) Državna garancija za depozite v poslovnih bankah – neomejeno.

b) Državna garancija za nastop poslovnih bank na trgu srednjeročnih vrednostnih papirjev (štirim bankam je omogočila pridobitev 2.2 mrd € dodatnih sredstev).

c) Državna garancija podjetjem za kredite pri poslovnih bankah v Sloveniji (omogočila 840 mio € dodatne kreditne aktivnosti).

d) Državna garancija prebivalstvu za določene kredite pri poslovnih bankah v Sloveniji (tu gre za manjši znesek saj je bilo tako omogočeno 35 mio € dodatne kreditne aktivnosti).

e) Poleg omenjenega so nosilci ekonomske politike pozivali poslovne banke naj v smiselno dolgoročnih kreditnih razmerjih kredite primerno podaljšujejo in s tem preprečijo verižni bankrot Slovenskega gospodarstva.

Nosilci slovenske ekonomske politike so v mandatu od novembra 2008 do februarja 2012 spodbudili povečanje javnih in privatnih investicij v R&D, tako da so leta 2010 dosegle 2.1% BDP (glede na izvajanje zastavljenih projektov je bil ta odstotek 2011 brez dvoma še višji) in bile za 129 mio € ali 21% višje kot 2008. V kombinaciji z ugodnimi razvojnimi krediti Slovenske izvozne družbe (povečanje bilančne vsote za skoraj 2 mrd € ali 83%) in Evropske investicijske banke (krediti povprečno v višini 530 mio € letno, med njimi 280 mio € izjemno učinkovitih razvojnih kreditov podjetjem slovenskega avtomobilskega grozda) so bili vzpostavljeni pogoji za hitro implementacijo razvojnih projektov, povečanje konkurenčnosti in rast izvoza. EIB je večino svojih kreditov v Slovenijo plasiral preko SID-a, tako da se podatki o kreditni aktivnosti obeh institucij de neke mere prikrivajo. Rezultat je bil v povratku rasti našega izvoza. V prvem letu krize (2009) je slovenski izvoz blaga in storitev upadel za 4.5 mrd € ali 18% in se nato do leta 2011 povečal za 5 mrd € ali 24%. Premik je predstavljal 14% našega BDP v letu 2011 in je bil dosežen kljub visoki vrednosti evra na svetovnem deviznem trgu in kljub upadu cenovne konkurenčnosti slovenskega gospodarstva med inflacijo 2007 in 2008. Leta 2011 je Slovenija več izvozila kot uvozila (bilanca blaga in storitev je bila pozitivna). Slovenska dolžniška kriza torej ni plačilno-bilančna kriza in to nam daje osnovo za varen prehod skozi krizo evroobmočja.

Pri tem kaže opozoriti na pomemben mejnik. Julija 2010 je Banka Slovenije zaostrila kreditne pogoje (povečala kapitalske zahteve za poslovne banke in jih s tem spodbudila k krčenju kreditne aktivnosti. Rezultat je bil dejanski upad te aktivnosti v 2011 in začetek ponovne recesije. Ta je potem spiralno vplivala na neredno odplačevanje kreditov (t.i. »slabe terjatve«), ustvarjanje dodatnih rezervacij in dokapitalizacij v poslovnih bankah in dodatnem krčenju kreditne aktivnosti, dodatnem upadu povpraševanja in še globlji recesiji. Z rebalansom Proračuna Republike Slovenije sedanja vlada in parlament to recesijo, glede na 2011, poglabljata za nadaljnjih 0.9% BDP.

3. Kaj je bilo »podedovanega«

Slovenija ima tradicionalno visok delež prihrankov v svojem BDP. Na narodnogospodarski ravni letno prihranimo dobro petino svojega BDP. Če odštejemo prihranke, namenjene obnovitvenim investicijam (t.i. »potrošnja stalnega kapitala), potem neto privarčujemo okoli 6% našega BDP. Zadnji podatki so za leto 2010. V obdobju finančne krize (2009) se je delež prihrankov v našem BDP nekoliko zmanjšal. Pred letom 2009 so bruto prihranki v Sloveniji presegali četrtino, neto prihranki pa desetino njenega BDP.

V letu 2010 je imela Slovenija na narodnogospodarski ravni 7.7 mrd € bruto ter 2 mrd € neto prihrankov. To so sredstva, ki jih narodno gospodarstvo lahko plasira v sektorje in v projekte, kjer je pričakovati stabilen, varen in relativno visok donos. Ob ustreznem institucionalnem okvirju mora takšna raven prihrankov več kot zadostovati za odpravljanje dolžniške krize, pa tudi za zadržanje poslovne in razvojne samostojnosti najpomembnejših mrežnih podjetij na področju slovenskega finančnega sektorja, telekomunikacij, pristaniškega prometa, energetike in trgovine na drobno. Ni namreč verjetno, da bi lahko prihranke varneje in donosneje plasirali v druge projekte. Kjerkoli že so.

4. Kako naprej

Imamo problem recesije, problem dolžniške krize in problem visokega strukturnega javnofinančnega primanjkljaja. Za rešitev treh problemov potrebujemo sklop treh vrst simultano vodenih ukrepov:

• Odprava recesije:

a) Rebalans rebalansa Proračuna Republike Slovenije za 2012 v katerem bo povrnjena aktivna razvojna politika (spodbude gospodarstvu in družbenim podsistemom na katerih temelji sodoben gospodarski razvoj). Vendar ne nad raven sredstev za te namene v 2011. V tej zvezi je smiselno zadržati stabilno raven plač javnih uslužbencev, pokojnin in socialnih transferjev.

b) Sprememba regulacije kreditne aktivnosti, tako da bodo strožje kapitalske zahteve za delovanje poslovnih bank uvedene postopoma.

c) Začetek gradnje drugega tira Divača – Koper. Če se da, je torej treba preprečiti napako, ki je bila storjena s preložitvijo začetka izvajanja tega projekta.

d) Večja dokapitalizacija NLB ob njenem spremenjenem poslovnem modelu, v katerem bo omogočala finansiranje donosnih projektov. Po koncu recesije se nato NLB uvrsti na eno od večjih svetovnih borz ter dodatno investirani kapital odproda razpršeno na kapitalskem trgu.

• Odpravljanje dolžniške krize:

a) Priprava prvega proti-kriznega, začasno veljavnega zakona o davčni stimulaciji prihrankov, ki se plasirajo v določen tip vrednostnih papirjev: državne obveznice, delnice sistemskih bank in strateških podjetij.

b) Priprava drugega proti-kriznega, začasno veljavnega zakona, po katerem so gospodarski subjekti v pretežno državni lasti dolžni plasirati presežke sredstev v določene vrednostne papirje.

c) Priprava tretjega proti-kriznega, začasno veljavnega zakona, po katerem so vsi, ki tržijo različne zavarovalne produkte v Sloveniji, dolžni del sredstev namenjenih rezervacijam in kritnemu skladu plasirati v določene vrednostne papirje.

d) Priprava četrtega proti-kriznega, začasno veljavnega zakona, po katerem so finančne institucije (banke, zavarovalnice, investicijske družbe …), ki delujejo na Slovenskem, odvezane omejitvam plasiranja sredstev v posamezen vrednostni papir v kolikor ta sredstva plasirajo v določene vrednostne papirje.

e) Vpeljava posebnega, začasnega, proti-kriznega davka na vse premoženje, ki ga imajo rezidenti Slovenije plasiranega v »davčne in regulacijske oaze« po svetu. Z davčno amnestijo, če ta sredstva povrnejo v Slovenijo.

f) Priprava posebnega proti-kriznega zakona o ustreznem prestrukturiranju državnega premoženja, da bo lahko poslovni izid pred obdavčenjem gospodarskih družb v državni lasti služil kot zavarovanje pri novih izdajah državnih obveznic.

• Odpravljanje strukturnega primanjkljaja:

a) Odpraviti nepremišljeno znižanje stopenj na davek od dohodka pravnih oseb iz letošnjega aprila.

b) Sedanje »Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča« zamenjati z davkom na nepremično premoženje in na tej osnovi izvesti reformo financiranja lokalne samouprave.

c) Sprejem (približno v enaki ali podobni obliki kot je to že storil parlament v prejšnji sestavi) pokojninske reforme.

d) Povečanje davčne discipline: uvedba davčnih blagajn, omejitev gotovinskega poslovanja, povečanje števila davčnih inšpektorjev vezano na dokončanje modernizacije informacijskega sistema Davčne uprave Republike Slovenije.

e) Deindeksacija plač. Način izračunavanja plač javnih uslužbencev in javnih transferjev je treba preoblikovati tako, da ne bo odvisen od vnaprej določenih obrazcev (običajno enak količnik kot inflacija). Plače je treba opredeliti na osnovi pogajanj socialnih partnerjev, tako kot je to urejeno v najuspešnejših izvozno orientiranih članicah EMU. Indeksacija v obliki obrazca ostaja le pri določanju ravni pokojnin.

f) Če vse navedeno ne bo zaleglo, je zaradi pritiska na svetovnem finančnem trgu in ob podpori socialnih partnerjev moč uvesti začasen »krizni davek« v obliki dviga stopenj DDV. Prednost »začasnosti« je v manjšem negativnem vplivu na gospodarsko strukturo. Prednost, da izberemo ravno DDV pa je v dejstvu, da z njim ni obremenjen izvoz in direktno naše konkurenčnosti na mednarodnem trgu ne zmanjšuje.

5. O stilu

Pri reševanju sedanje dolžniške krize potrebujemo v Sloveniji kulturo sodelovanja in hladnokrvnost.

V Ljubljani, 30. julija 2012

France Križanič