Vlada je naredila veliko napak
24.07.12 16:35 | igor lukšič, janko veber, socialni demokrati
(objavi kot novico)
Igor Lukšič: Vlada je v prvi polovici leta naredila veliko napak
Pismo OECD dokazuje, da so Socialni demokrati v svojih opozorilih glede predloga zakona o Slovenskem državnem holdingu imeli prav, je na današnji novinarski konferenci dejal vodja poslanske skupine SD Janko Veber. Predsednik stranke Igor Lukšič pa je obžaloval tudi zadnje zaostrovanje pri odnosih s Hrvaško.
Poslanska skupina SD se je odločila, da bo njihov predstavnik v skupinah za pripravo rešitev glede upravljanja državnega premoženja in sanacije bank, Franci Križanič. Pri pripravi rešitev za zlato fiskalno pravilo pa bo delo nadaljevala Helena Kamnar, je povedal Veber.
Pismo Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD) pa po njegovih besedah dokazuje, da so SD v vseh dosedanjih postopkih imeli prav, ko so opozarjali, da je priprava zakona o Slovenskem državnem holdingu v nasprotju s smernicami OECD.
Vse bolj jasno je, da je bila Agencija za upravljanje kapitalskih naložb RS “bistveno bolj usmerjena v transparentno gospodarjenje z državnim premoženjem, kot pa naj bi bil to Slovenski državni holding”, je poudaril Veber.
Glede fiskalnega pravila pa po njihovem mnenju zadostuje, da bi ga vpisali v zakon in ni potrebe za njegov vnos v ustavo. O vpisu v ustavo pa so vseeno pripravljeni razmišljati, če bo večina slovenskih ustavnih pravnikov zagotovila, da te obveze drugače ni mogoče realizirati, je dejal Lukšič, ki tudi ocenjuje, da bi bilo boljše počakati, kako bodo to reševale druge države v Evropi.
Lukšič je ob tem ocenil, da je vlada v prvi polovici leta naredila veliko napak in da kredibilnost Slovenije pada. Po četrtkovem dogovoru pa ima Slovenija vendarle nekaj priložnosti, da vzpostavi “neko normalno klimo”, znotraj katere se bo dalo iskati najboljše rešitve. V SD bodo naredili vse, da bi šli po tej poti, je zagotovil.
Predsednik SD sicer obžaluje, da se zaostruje pri odnosih s Hrvaško. Kot je dejal, je prejšnja vlada uredila odnose s Hrvaško, a gre zdaj “žal spet na slabše”. Po njegovem mnenju pa ne bi bilo dobro, da bi bila Slovenija med zadnjimi, ki bi ratificirala hrvaško pristopno pogodbo, ker bi bilo to zelo slabo sporočilo za nadaljnje medsosedske odnose.
“Ne želimo si, da bi vlada iz zunanjepolitičnega problema, ki je v tem primeru minoren, naredila notranjepolitičen problem. Zadeve pa gredo v to smer,” je dejal Lukšič. Sam se je, kot je povedal, v zadnjih desetih dneh dvakrat pogovarjal s predsednikom hrvaške vlade Zoranom Milanovićem in mu povedal, da SD ne misli spreminjati svojega dosedanjega stališča, da je Hrvaška prijateljska država in si jo želijo v EU.
V SD so sicer začeli z intenzivno pripravo programa stranke, ki naj bi ga obnovili na kongresu prihodnje leto. Javnomnenjski rezultati so po njegovih besedah zaskrbljujoči, ker kažejo, da slovenska javnost ni zadovoljna s celotno politiko. Za SD pa si želi, da bi prepričali volivce s svojimi programskimi rešitvami in ravnanjem, ne pa da bi se zanje odločali, ker vlada dela slabo.
O ravnanju predsednika DeSUS Karla Erjavca, ki je prejšnji teden že omenjal možnost nove koalicije, pravi, da je tak način vedenja težava ne le za vsakokratno vlado, ampak tudi za Slovenijo. Ob zadnji aferi glede domnevnega plagiatorstva pa je izrazil pričakovanje, da bo Slovenija, ko bo vzpostavljala višjo stopnjo kredibilnosti, znala reči ne tudi takim poskusom.
I
STA (danes) povzema Lukšiča: »Po četrtkovem dogovoru pa ima Slovenija vendarle nekaj priložnosti, da vzpostavi 'neko normalno klimo', znotraj katere se bo dalo iskati najboljše rešitve. V SD bodo naredili vse, da bi šli po tej poti, je zagotovil.«
Namesto da bi stranka SD jeseni vlado oz. njene ministre zaradi za državo škodljivega in mestoma tudi nezakonitega ravnanja pričakala s kupom interpelacij, Lukšič Majerju NAIVNO in KAPITULANTSKO sporoča, da je za pogovore. Npr. o državnem holdingu, AUKN, (ustavnem) zakoličenju t. i. zlatega fiskalnega pravila ipd. Sam Lukšič opozori, da OECD opozarja, da je ukinjanje AUKN nedopustno, »nehigienično«, kljub temu bi z Majerjem še kar naprej iskal nekakšne »najboljše rešitve«; čeprav je že zdaj jasno, da je »najboljša« rešitev ta, da AUKN ostane in se še poveča njena neodvisnost od strankarske politike. Ne pa, da se jo ukinja prav zato, na kar opozarja OECD, da bi se stranke, politikanti lahko spet (kadrovsko, upravljavsko, v fazi morebitne privatizacije morda celo lastniško) polastili državnih oz. javnih podjetji in ustanov. Stranka SD bi morala zato na vsako napoved o ukinitvi AUKN ostro reagirati (z obljubo o zaostrovanju opozicijskega in parlamentarnega delovanja), ne pa s konsenzualno politiko »iskanja rešitev«.
Podobna je zgodba o ustanovitvi državnega holdinga (DH), v katerega bi združili in pomešali »hruške in jabolka, pa še kumarice, krompir, repo, zelje in še kaj bi se našlo« z namenom lažjega netransparentnega pretakanja sredstev, prodaj državnega premoženja (privatizacije), omogočanja raznih lopovščin, centralizacije in kadrovanja strankarskih (a nesposobnih) kadrov ipd. Stranka SD bi že zdaj morala izreči odločen NE ustanovitvi DH (podkrepljen z obljubo o interpelaciji zoper vlado, z obljubo vložitve ovadb zoper finančnega in prvega ministra ipd., če bi prišlo do ustanovitve DH), ne pa, da Majerju obljublja »iskanje najboljših rešitev«. Majer ne išče »najboljših rešitev« za državo, pač pa rešitve, ki najbolje služijo njegovim političnim, ideološkim, finančnim ipd. interesom.
Očitno je stranka SD dobila predsednika, ki sicer ni tako samovšečen in nečimrn, kot je bil prejšnji, a NE DOSTI MANJ NAIVEN IN DOVZETEN ZA ŠKODLJIVO »KONSENZUALNO« POLITIKO. Takšne fantke Majer »poje za malo malico«.
II
STA: »Glede fiskalnega pravila pa po njihovem mnenju zadostuje, da bi ga vpisali v zakon in ni potrebe za njegov vnos v ustavo. O vpisu v ustavo pa so vseeno pripravljeni razmišljati, če bo večina slovenskih ustavnih pravnikov zagotovila, da te obveze drugače ni mogoče realizirati, je dejal Lukšič.«
Še ena podobnost Lukšiča s Pahorjem: SKRIVANJE ZA STROKO tudi v primerih, ko gre za izrazito politična vprašanja. Profesor Lukšič, seznanjen s politološkimi analizami, bi vendarle moral vedeti, da zakoličenje (neoliberalističnega) zlatega (ali kateregakoli drugega) pravila v ustavo ni strokovno, pač pa v prvi vrsti POLITIČNO (oz. IDEOLOŠKO) dejanje; in da motivi za zakoličenje niso strokovno-ekonomski (ekonomist Mencinger, denimo, zakoličenje zlatega pravila v ustavo prepoznava kot nesmiselno (strokovno neutemeljeno) in potencialno škodljivo) in še manj pravni, pač pa – POLITIČNI, ideološki! In Lukšič? On ne upa sprejeti politične odločitve in jasno reči NE zlatemu pravili, raje se skriva za pravnimi strokovnjaki. Če bo večina njih rekla, da zlato pravilo mora biti v ustavi, pa naj bo. Morda bi Lukšič moral poiskati pomoč pri strokovnjakih za angleški jezik (prevajalcih), da bi mu prevedli začetek 2. odstavka 3. člena »fiskalne pogodbe«: »The rules mentioned under paragraph 1 shall take effect in the national law of the Contracting Parties at the latest one year after the entry into force of this Treaty through provisions of binding force and permanent character, PREFERABLY constitutional, OR OTHERWISE guaranteed to be fully respected and adhered to throughout the national budgetary processes.«
III
Lahko je Majerju uganjati razne (škodljive, celo nezakonite) norčije ob naivnih, neodločnih, prestrašenih, konsenzualnih norčkih v opoziciji, ki bi se pogovarjali in razmišljali, iskali najboljše rešitve, medtem kot sam Majer brezkompromisno ukrepa (po svoje) ter družbo izpostavlja svoji ideološki šok terapiji in izvršenim dejstvom. In, kakopak, s tem postavlja politično-dogodkovno agendo, ki ji opozicija komajda sledi (če sploh). Moralo pa bi biti ravno obratno; ob tako katastrofalni (in nezakoniti) politiki, kot jo vodi ta vlada, bi morala biti opozicija v ofenzivi, Majer pa v defenzivi, tako rekoč v stanju tik pred odstopom. A opozicijski norčki niti ne kažejo kašne pretirane želje po boju za oblast in oblasti, zdi se celo, kot da bi se bali prihoda na oblast.
No, norčki niso le v stranki SD, nekaj jih je tudi v vladi. Npr. Erjavec, ki je pred vstopom v drugo Majerjevo vladno koalicijo blebetal, kako bo ta vlada »projektna vlada«, tj. vlada, ki se bo lotila nekaterih projektov, ki naj bi državo in družbo izvlekli iz krize, medtem ko »ideoloških tem« ne bo odpirala. Če pa jih »desni pol« vlade (SDS, NSi) bo odprl, bo DeSUS izstopil iz vladne koalicije. Danes Majer tako rekoč vsak dan servira kakšno »ideološko temo« (gonja zoper partizanstvo, NOB, narode heroje, komunizem, rdečo zvezdo…), Erjavec pa je še vedno v vladi. A Erjavcu ne moremo očitati ene stvari – rad je na oblasti; še več, bori se za to, da bi tudi ostal na oblasti. In verjetno je prav zato prejšnji teden že omenjal možnost nove koalicije. Pa Lukšič? Namesto da bi izkoristil Erjavčevo »navijanje« za rušenje Majerja in novo koalicijo (v kateri bi bila tudi stranka SD), Erjavcu na tiskovni konferenci javno navije ušesa in problematizira njegovo pobudo. Kot da se otepa oblasti, kot da uživa (podobno kot Pahor) v neke vrste mazohističnem razmerju do Majerja, ki ga je slednji vsilil vsej družbi. V stranki SD so očitno prepričani, da jim bo oblast tako rekoč sama od sebe padla v naročje (tako kot jim je leta 2008), in da se za njo ne kaže (pretirano) boriti. Še več, ko se v aktualni vladni koaliciji pokaže razpoka, ki bi koalicijo lahko sesula, LUKŠIČ ZAČNE MORALIZIRATI IN ERJAVCI BRATI LEVITE O POLITIČNEM BONTONU. (Mimogrede, čeprav Lukšič svojim študentom na FDV najraje potisne v roke Machiavellijevega »Vladarja«, je očitno, da se sam ni veliko naučil iz omenjenega političnega »priročnika«. Ocena njegovega opozicijskega delovanja, merjena po kriterijih iz »Vladarja«, je nezadostna.)
IV
A Lukšič ne le, da moralizira in medijski prostor »pahorjansko« polni s floskulami o lepem bontonu, postal je tudi izbirčen. STA: »Za SD pa si želi, da bi prepričali volivce s svojimi programskimi rešitvami in ravnanjem, ne pa da bi se zanje odločali, ker vlada dela slabo.« Kako nesmiselno; če te ljudje podprejo iz protesta do Majerja, tak »dar« sprejmeš. Izkoristiti je treba vsako nezadovoljstvo ljudi z Majerjem, tudi če volivci, volivke ne poznajo ali celo zavračajo program stranke SD. Vsak glas, vsaka podpora (v boju za oblast) šteje. To je vedel že Machiavelli. Če politik Lukšič meni, da bo v boju za oblast zmagal zgolj z afirmativnimi glasovi volivcev, volivk, potem ne ve, kaj govori. Kar je žalostno, glede na to, da je po izobrazbi politolog oz. politični antropolog.
Jurc, škoda besed v zamašeno uho in svetlobe v zastrto oko. Da jih vodi čut do ljudstva in človeka na sploh, bi se danes tukaj dopisovali čisto drugače.
In, nobena vlada ni naredila nobene napake. Vse so počele točno tisto kar jim je bilo naloženo in še vestneje od pričakovanj. Vse po načrtu, zato smo danes že popolnoma uničeni - ekonomsko in družbeno. Vsa današnja, včerajšnja in jutrišnja govoričenja so samo mlatenje prazne slame.
Napako je naredilo ljudstvo, ko je verjelo prevarantom in njihovim obljubam.
Mogoče pretiravam, a vseeno - je možno, da dvajset let poštenemu ljudstvu vladajo pokvarjeni politiki?
Kaj pa če le obstaja korelacija med oblastjo in povprečnim državljanom?
Mogoče smo pa večinoma upali in krasno se nam je zdelo, da vsi bomo kapitalisti?
Tudi takšnih zajcev ne manjka v našem grmu, menim pa, da ni pravilo. Večina si je želela delati , nič misliti in ne lotevati se ničesar kar za seboj potegne odgovornost. In ravno v tem so postregli z njo, ki so jo ali ukinili (zase) ali spremenili v kolektivno (spet zase).
ObvestiloZa vsebino komentarjev ne odgovarjamo. Avtorje komentarjev naprošamo, da skladno s pogoji uporabe spletnega mesta spoštujejo mnenja in stališča drugih ter ne izražajo sovražnega govora oz. nestrpnosti.