Bruselj - drugič

07.02.10 16:50

Stanka je že v veliki večini opisala pot in dogodke (pa saj ne more biti drugače, saj sva bili ves čas skupaj in ni nama bilo hudo. Vendar pa bi rada tudi jaz z vami delila nekaj misli.

Kako razložiti tisti neverjeten občutek, ko sem se usedla v avtobus?

Pozitivna energija je zavladala in nas v svojem objemu držala celo pot. In prav ta občutek pripadnosti je pri meni pustil največji vtis. Zame je bil ta izlet resnično motivacijski in mi je dal nov zagon za delo naprej. Ker sem nova, se navezala stike, ki mi bodo v pomoč.  Z iskrenim veseljem bom o svoji izkušnji pripovedovala naprej in jih, tako kot ste vi mene, motivirala.

V slovarju slovenskega knjižnega jezika še niso objavili besed, ki bi lahko v vseh presežkih opisale, kako fajn smo se imeli. Dovolite mi še nekaj zahval, seveda čisto v mojem stilu.

Zahvala Samerju za najbolj žameten glas, Tomiju za najlepši nasmeh na busu (Cveto, ne bodi užaljen), šoferjema za srečno prevožene kilometre in pomoč pri zapiranju kovčka, pa tamladim gorenjcem za super družbo, pa fantom iz prekmurja za njihovo prelepo narečje, Mariji za taboljš kifle, Dušanu za moj polet v novozapadli avstrijski sneg, navsezadnje Zoranu za sprejem in povabilo, Roku za najbolj doživeto predstavitev ter grško-slovenski ženski navezi na odboru regij.

Prepričana sem, da se bomo še srečali!

Tovariški pozdrav!