kriza....

17.06.09 09:56

(objavi kot novico)

Z Demie sem se malce spoprijel glede pomena izobrazbe in postavil tezo, da je pomembnejše znanje. S tem verjamem da se strinjava (še enkrat, da izobrazba je pomembna, vendar je znanje vsekakor pomembnejše - in uporabnost le tega). V skladu s tem je potrebno zapisati, da je razvidno, da imajo vsi naši ministri zelo dobro izobrazbo. Toda zakaj ne uporabijo (ali pa nočejo) znanja, ki ga prejudicira takšna izobrazba. Namreč v tej krizi bi se lahko zavedali tega, da gre za dokaj kaotično obnašanje v gospodarstvu in denarnih trgih, in za zelo racionalno obnašanje potrošnikov, kar se pozna v manjši porabi. Če bi modelirali razpone scenarijev in ocenili možnost najslabšega scenarija, bi verjetno prišli do zaključka, da bodo morale vlade (med njimi tudi naša) ukrepati tudi v druge smeri (ne samo grebsti k sebi in misliti nase, zmanjšati plače v javnem sektorju). Tako veliko ljudi govori o nadaljevanju krize, medtem ko je slišati tudi zgodbice o okrevanju. In naši ukrepi gredo v smer tega, da bo prišlo do okrevanja. Toda: ali je pri tem ocenjena možnost, da pride do nasprotnega pojava, celo do globlje krize Ali imamo kaj rezerv glede tega? V današnjih financah lahko preberemo različne komentarje na to temo. Osebno se strinjam s komentarji, da je potrebno prevetriti davčno zakonodajo. Vprašajmo se npr. ali sedanji davki omogočajo vlaganja v ekološko industrijo? Dobro, tukaj so določene "olajšave", do katerih pa je težka birokratska pot in dokazovanja, da ne govorim o vložkih v projekte, ki morajo biti že vnaprej pripravljeni in zahtevajo stroške že vnaprej (morda bi bila dovolj že ideja). Tudi razne "subvencije" so podobne. Sprašujem se ali ni bolje zmanjšati davke in pustiti trgu da določi cene - seveda z nekaterimi omejitvami, ki omejujejo da kartelne dogovore. Kaj je bolj "učinkovito" z vidika trga in kaj z vidika socialne države? Ljudje v trenutnem položaju niti nimajo želje po službi, saj bi bilo odveč aktivno razmišljanje o tem kje bi dobili službo in kaj delati, kajti dobijo dovolj denarja za preživetje. Po moje je narobe, da se z državnimi spodbudami rešujejo podjetja, ki ne kreirajo delovnih mest. Delovna mesta in zaposlitve se ustvarjajo v novih, ambicioznih podjetjih. Uspešni model gospodarstva ne more temeljiti na subvencijah, prekomernemu zadolževanju, deljenju denarja in političnemu nastavljanju kadrov, ki le ubogajo - brez svojega razmišljanja. Na tak način se lahko gospodarstvu res slabo piše. Vprašanje, ki si ga lahko postavimo pa je: ali morda ni celo napaka v kapitalistični paradigmi?

Po moje so potrebne spremembe pri socialnem zavarovanju, da ne govorim o pokojninskem in zdravstvenem. Kako bomo ob vedno manjši zaposelnosti (vedno večji brezposelnosti) uspeli polniti državni proračun in hkrati omogočiti, da bodo ljudje, ki trdo delajo imeli dostojno življenje. Upam, da se strinjamo, da si le-ti zaslužijo boljšega življenja kot tisti, ki živijo od "sociale", ker se jim pač "ne da" delati. In tukaj je v mojem razmišljanju eno temeljnih vprašanj, ki se mi postavlja: koliko sociale je dovolj, da ljudi vzpodbuja k delu in življenju od lastnega dela. Ali ne bi bilo bolje, da damo zapornikom in "socialcem" zemljo, da jo obdelajo in tako živijo od svojih "žuljev". To je le ena od rešitev. Rešitev pa je precej. V tem kontekstu se mi zdi dobra Križaničeva (že prej tudi Drnovškova, pa še od drugih ljudi) ideja o univerzalnem dohodku. Je dovolj revolucionarna, da jo je potrebno premisliti in ponuditi dovolj nizek univerzalni dohodek, da bo potrebno delati. Delo bi omogočilo zvišanje dohodka na raven preživetja in varčevanja za prihodnost v raznih pokojninskih skladih. Za otroke, mlajše od 14 let (npr.) bi za denar skrbel državni sklad, ki bi to plemenitil - neke vrste zavarovanje za šolanje (podobno kot kakšen pokojninski sklad). Osnovna šola brezplačna v celoti, ostalo pa za plačat. Brez kakršnihkoli dodatnih socialnih dajatev......