KORAKI
22.01.10 14:59
(objavi kot novico)
KORAKI
Neil Armstrong je stopil na luno,
Jan Palah zažgal se je v Pragi,
a meni za zmeraj v ušesih
ostal...i so tvoji koraki.
Prišla si s perona brez kovčka,
še ruta je lezla z ramena –
kako naj te kličem v spominu,
saj nisem še vedel imena?
Pred mano si vsa iz lepote,
kot bog bi te zase napravil,
a čudež je tudi, seveda,
da čas sem s pogledom ustavil.
Bežala sva v paru kot sraki
in kradla zlato po Ljubljani,
saj zlati bili so to časi
kot tvoji arabski uhani.
Bila sva premlada za srečo,
ko v hiši iz kart sva živela –
kako naj te vprašam v spominu,
če v sanjah nocoj si letela?
Plesala sva sama v kavarni
pod streho dežja se ljubila,
odšla sva iz zgodbe še mokra,
nikoli se nisva vrnila.
Kaj vse sem počel v tem času?
Sovražil in ljubil sem leta –
misleč, da prišla boš kot takrat,
še zmeraj sem gledal dekleta.
Verjel, da ljubezen se vrne,
kot ptice se vračajo z juga.
Le tega ni v mojem spominu,
kako si postajala druga.
Morda si nekomu kje zvesta
in tvoji vsi srečno živijo?
Morda si kdaj šla med obrazi,
ki čudno se znani mi zdijo?
A če bi kdaj slišal korake,
a če bi kdaj slišal korake,
a če bi kdaj slišal korake –
bi vedel…
Neil Armstrong je stopil na luno,
Jan Palah zažgal se je v Pragi,
a meni za zmeraj v ušesih
ostal...i so tvoji koraki.
Prišla si s perona brez kovčka,
še ruta je lezla z ramena –
kako naj te kličem v spominu,
saj nisem še vedel imena?
Pred mano si vsa iz lepote,
kot bog bi te zase napravil,
a čudež je tudi, seveda,
da čas sem s pogledom ustavil.
Bežala sva v paru kot sraki
in kradla zlato po Ljubljani,
saj zlati bili so to časi
kot tvoji arabski uhani.
Bila sva premlada za srečo,
ko v hiši iz kart sva živela –
kako naj te vprašam v spominu,
če v sanjah nocoj si letela?
Plesala sva sama v kavarni
pod streho dežja se ljubila,
odšla sva iz zgodbe še mokra,
nikoli se nisva vrnila.
Kaj vse sem počel v tem času?
Sovražil in ljubil sem leta –
misleč, da prišla boš kot takrat,
še zmeraj sem gledal dekleta.
Verjel, da ljubezen se vrne,
kot ptice se vračajo z juga.
Le tega ni v mojem spominu,
kako si postajala druga.
Morda si nekomu kje zvesta
in tvoji vsi srečno živijo?
Morda si kdaj šla med obrazi,
ki čudno se znani mi zdijo?
A če bi kdaj slišal korake,
a če bi kdaj slišal korake,
a če bi kdaj slišal korake –
bi vedel…
Feri si zasluži odlikovanje za največjega slovenskega nostalgika.
Zanima pesnitev, mi pade na misel - beseda o Svobodi, o pomladi Vesni, Svarunu, Krstu pri Savici, Pod svobodnim soncem, Karantaniji, Martinu Krpanu, Matiju Gubcu..
Meni pa samo ljubezen na prvi pogled.
No ta pesem pa je zame dokaz,da še vedno živimo!
ObvestiloZa vsebino komentarjev ne odgovarjamo. Avtorje komentarjev naprošamo, da skladno s pogoji uporabe spletnega mesta spoštujejo mnenja in stališča drugih ter ne izražajo sovražnega govora oz. nestrpnosti.