SPOMLADANSKI MLAJ
26.03.09 21:52
(objavi kot novico)
SPOMLADANSKI MLAJ
Pomladni mlaj je utrujajoč, še posebej združen z enakonočjem, kot je letos naneslo, da se iz popolne nočne teme rojeva mlado močno sonce, ki je v zimi skoraj padlo za obzorje, zdaj se pa dviga z novim zagonom navzgor. Tla se napenjajo in zemlja izriva plave, rumene, viola in bele cvetove. Čarovnija je premagana, okamenela dežela se je zbudila - kolo je pa ostalo začarano.
Še po šestih kilometrih se je sedež škripajoče upiral in se ni hotel prilegati, kot da ga je noč spremenila in ječanje pod pedali je spominjalo na utrujeno žival, pojemajočih moči.
Ceste pod kolesom so žive, mehke ali trde, vabljive ali odbojne, vsaka s svojim zvokom in značajem. Nekatere te polnijo, pa čeprav se vijejo navzgor in ceste, ki po ravnini energijo sesajo, kot bi nevidne niti vlekle nazaj.
Široka makadamska , žametna cesta, narejena za konjsko vprego s težkim vozom in z železom okovanimi kolesi je vlekla navzgor v Javornik in se po kratki ravnini pod Mahnečami prevesila položno proti vojaškemu vadbišču. Narava je tu razrita in ranjena, ceste se trde in odbijajoče polne debelega gramoza in globokih vdrtin, od na mestu vrtečih grobih koles. Med raztrganinami pa se še ponekod zaznajo meje, ki so še pred pol stoletja razmejevale rodovitne gmajne. Tu je moj praded sadil koruzo za divje prašiče in skupaj z drugimi lovci preživljal nedeljske popoldneve. Njegov nečak pa prvič pojedel steklen kozarec in ostal živ.
Kolo je poskočilo in me skoraj streslo na tla, ko se je iz predrtega prednjega kolesa iztisnil zrak. Na makadamu, z narobe obrnjenim kolesom ob cesti in razstavljenim orodjem na tleh, sva očitno izgledala smešno in nebogljeno vojakom v mimo vozeči koloni novih vojaških vozil, saj so se močno zabavali. Tudi to je v redu, če nasmeješ ljudi, še posebej zdolgočasene vojake, pa čeprav na svoj račun.
Ko se narava upira, tudi novi rezervni šlavf, z zvenečim poševnookim nazivom, ne drži zraka, in ostane samo dilema, krpati novega ali starega. Z malo priročno tlačilko, ki jo lahko spraviš v torbico pod sedež, je bil velik podvig toliko napihniti predrto zračnico, da bi z ušesom in slino detektirala luknjo. Co to je.
Skozi Trnje, ob pogledu na vikend hišico Ana Lize, ki mi vedno pričara boljšo voljo, sva skozi Pivko odkolesarila do Mirande v Selce, da s požirkom refoška, na fotelju pred gostilno, razčarava dan, ko so se veliki načrti razblinili na SAKURA zračnici.
zanimivo. Moram pa pogledati v zemljevid, kje si se prevažal.
Roman, poznam te poti, s svakom sva jih sicer prevozila z avtomobilom, a so vseeno bile zanimive. Startala sva na Javorniški cesti, prevozila vse tiste razrite a zanimive vojaške poti pod (na) Počkom(u) in refošk spila v Prestranku.
Sicer pa v tebi je nekaj literarnega (poetičnega); zapisi so več kot samo blogi.
Tvoji zapisi, Roman, so več kakor samo blogi in kolo tudi ni samo običajni becikel.
Roman.. res si lepo opisal to pot,sem prav začutil okus Mirandinega refoška:=)
Izjemno doživeto zapisani kraji, ki so tudi moji. Lp od nekdanje Mirandine kelnarce :)
Zanimivo opisan dogodek, tudi meni je ob vseh dogodkih, ki so se ti zgodili šlo malce na smeh, potem ni čudno, da so se smejali vojaki, ki so se lepo peljali v novih avtomobilih.No si pa vse izkušnje poplaknil z dobrim refoškom (nič posta).
ObvestiloZa vsebino komentarjev ne odgovarjamo. Avtorje komentarjev naprošamo, da skladno s pogoji uporabe spletnega mesta spoštujejo mnenja in stališča drugih ter ne izražajo sovražnega govora oz. nestrpnosti.