MAŠUN marec 2009

16.03.09 15:41

MAŠUN 2009

Že debelo uro sva vozila  po neznani blatni cesti, zaviti med drevjem,  razorani od drsečih debel in traktorskih gum. V hitro gostečem mraku, ob vlažnem mrazu in utrujenih mišicah, po 60 kilometrih se je bilo nemogoče umikati ostankom polomljenih vej, zapičenih v cestno blato.

 V odprtini med drevjem se je skozi mrak pokazal vrh Snežnika, ko je zvok mečkanja blata presekal pisk telefonskega sporočila: »500 VIP in Hrvaška turistična skupnost vam želita dobrodošlico na Hrvaškem. Za turistične informacije pokličite 7799. Storitev je plačljiva.«

 Neznana točka blizu hrvaške meje, sredi Snežniških gozdov, četrt ure do teme, midva pa brez luči na kolesih, utrujena, mokra od snega in blata v dilemi: naprej v neznano ali nazaj kakih 15 km v klanec do križišča, kjer sva izbrala manj zasneženo cesto in se nato po ledu in snegu na pol smučala navzdol ter lovila ravnotežje v kamionskih kolesnicah.

Sončno spomladansko jutro je vleklo ljudi v mesto, ko sva  se midva pred slaščičarno v Postojni že nastavljala žarkom in ob kofetkanju  razmišljala, kako za kolesarjenje porabiti dan.

 Obiskati kočo na Mašunu  s Knežaške strani in se preko Vrh Korena in Trnja vrniti domov,  je bila  mamljiv cilj, sicer  malo prezgoden za kolesarjenje zaradi hitre ohladitve, toda z malo sreče dosegljiv.

 Malo pred poldnevom sva že lizala gume proti Pivki in pred Zagorjem zavila v smeri Bača.

Ob izviru Pivke, pod Bačem, sva presenečena naletela na čisto nov asfalt, na poleti zelo prašni makadamski cesti. Super, prenovljena  cesta. Prebivalci Bača in Koritnic so pred hišami vpijali zares tople žarke in odgovarjali na najine pozdrave. Psov, ki  so lenarili na soncu, pa sploh nisva zanimala.  Hitro sva sekala zrak mimo velike rumene, v  soncu plavajoče hiše  in hitro sva  bila nad Koritnicami, kjer se je odprl pomladanski razgled po Dolgih njivah. Čas je bil, da si ohladiva sedeže pred 5-kilometrskim klancem.

 Pomaranče so  naju osvežile z energijo in sončna toplota naju je pognala v klanec proti Mašunu. Takoj za klancem je Mašun pokazal pravi obraz. Ob tali cesti so bili tri četrt metra visoki zameti in opozarjali, da zima še kraljuje v vrheh teh gozdov. Zeleni čaj in ugodje tople peči v gostilni sta nama prekrila opozorilo.

 Po slikanju pred gostilno na Mašunu in uživanju razgleda na Snežnik s točke 4 sva se optimistično spustila na drugo stran. Proti Sladkemu vrhu. Razmočena cesta se je vila rahlo navzgor po senčni strani in kmalu so se zaplate, prekrite s snegom,  začele povečevati in zrak je postajal ostrejši. Na križišču po 4 kilometrih je bila pot, po kateri bi morala, zasnežena in zapeljala sva navzdol.

Razglabljanje o napaki ni rešitev, zato se je treba odločiti naprej ali nazaj. Pred kakimi tremi kilometri je bil odcep v levo proti zahodu in na drevesu markacija poti kurirjev in vezistov in morda je to rešitev. V temi sva rinila navzgor po zaledeneli cesti in presenetljivo, gume niso zdrsovale. Grobi profili gum imajo tudi prednosti. Po kurirskih markacijah sva vozila navzdol po slabi razriti cesti in čez dobre pol ure zagledala tablo Kozarišče. Premočena in blatna sva se spustila do grada Snežnika, otresla blato s koles in po telefonu poklicala, da naju pridejo iskat. Bila sva na znani lokaciji.