Moj prispevek razpravi o prodaji NLB

21.09.10 10:14

(objavi kot novico)

 

Razumevanje državnega lastništva: To je lastnina državljank in državljanov, ki so državo ustanovili zato, da upravlja z njihovim skupnim interesom in učinkoviteje odgovarja na skupne potrebe.

 

Privatizacija bank, bodisi preko prodaje državnih deležev ali posredno preko izvedene dokapitalizacije s strani tujih bank ali finančnih institucij, je najlažja rešitev: država pospravi kupnino in nekoliko omili težak javnofinančni položaj in se v veliki meri razbremeni odgovornosti za pametno in dobro upravljanje tega premoženja in hkrati tudi pomembnega dela bančnega sistema.

Jaz sem zagovornik težje poti. Ta težja pot pa terja tudi več odgovornosti: več odgovornosti politike, da se na vsaki točki posebej upre skušnjavi, da bi vplivala na poslovno politiko podjetij, dodeljevanje prijateljskih kreditov, partijsko kadrovala uprave družb.

Terja več odgovornosti za to, da postavimo primerno, realno, a ambiciozno strategijo za podjetja v javni lasti. Država mora v imenu svojih lastnikov odgovoriti na zahtevno vprašanje, kaj je vizija neke banke, nekega energetskega sistema, neke zavarovalnice ali blue chipa? Kako bo to podjetje osvojilo nove trge, kako bo razvilo konkurenčne produkte in storitve, ki bodo razširili krog kupcev in uveljavilo blagovno znamko podjetja na novih področjih. Kako bo država kot lastnik podprla to vizijo, ne da bi s tem porušila občutljivo ravnovesje konkurenčnosti? Kako bo država sposobna razmejiti svojo vlogo kot lastnika podjetja in svojo vlogo kot regulatorja trga.

In zato potrebujemo dobro upravljanje državnih podjetij. To je točno tista točka, na kateri smo padli v zadnjih desetih letih. Država kot lastnik mora z jasno oblikovano strategijo posamezne naložbe dati jasen mandat nadzornim svetom in upravam teh družb, kaj je njihov cilj, kaj lastnik pričakuje od njih? Jasna strategija, jasna vizija in jasna, na odgovornosti temelječa organizacijska struktura družbe, je edini garant za to, da podjetja ne bodo več plen interesnih in političnih skupin.

Jasen mandat, realni cilji, ambiciozna vizija; namesto plavanja v kalnem, ki omogoča zainteresiranim, da namesto javno prepoznane vizije in strategije izčrpava podjetje in ga vodi v skladu s svojimi interesi, ne pa interesi države in javnosti kot ultimativnega lastnika tega premoženja.

Potrebujemo dobro upravljanje državnega premoženja. Naša vlada je na tem področju naredila pomembne korake s sprejemom zakona o upravljanju kapitalskih naložb Republike Slovenije in ta teden bo Državni zbor s sprejemom zakona o preoblikovanju KAD in SOD in z imenovanjem čelnikov uprave in sveta agencije za upravljanje kapitalskih naložb. (AURES)

Mimogrede: ko bom glasoval za / proti kandidatoma za predsednika uprave in sveta agencije, bom to prisiljen narediti na pamet. Kot poslanec Državnega zbora ne bom imel priložnosti, da obema kandidatoma postavim zame temeljno vprašanje:

Ali verjameš v to, da je država lahko dober lastnik podjetij? Ali veš, da je to tvoja naloga? Ali veš, da je v tvojih rokah, da to dokažeš v službi javnosti in ne v službi interesnih skupin, ki bodo vsak dan trkale na tvoja vrata? Ta, moralni in etični odnos do državnega premoženja in do pomena, ki ga ima za nacionalno suverenost, je ključno vprašanje, o katerem želim povprašati ljudi, ki bodo imeli bolj kot vlada ali ta državni zbor v rokah usodo dobrega upravljanja podjetij v javni lasti.

Uspeli bomo, če bomo na čelo agencije imenovali ljudi, ki bodo imeli takšen odnos do državnega premoženja. In padli bomo, če bomo imenovali ljudi, ki tega prepričanja, tega poslanstva v sebi ne bodo prepoznali. In jaz – kot tisti, ki jih voli – nimam priložnosti, da se o tem prepričam...

Danes govorimo o NLB, a v bistvu govorimo o prihodnosti bančnega sektorja. Pričakujem, da bo takoj potem, ko bo rešeno vprašanje NLB, odprto vprašanje NKBM. Zame med eno in drugo banko ni razlik: obe razumem kot sistemski banki, obe razumem kot strateški naložbi države in nasprotujem prodaji ene in druge. Je pa pred nami vprašanje pametnega stebričenja in oblikovanja dobre razvojne vizije.

V to me prepričujejo tudi primerjave z drugimi članicami EU:

Nizozemska	5,69%
Švedska	9,38%
Španija	10,64%
Nemčija	11,53%
Slovenija	30,78%
Slovaška	92,80%
Češka	90,80%
Bolgarija	83,40%
Estonija	97,27%

 

Države, ki nam predstavljajo zgled, so Nizozemska, Švedska, Nemčija. Obseg tujih bank na njihovem bančnem trgu je med 5 – 11 odstotki. Povprečje EMU je 18%.

Slovenija ima danes 30,78% delež tujih bank na domačem bančnem trgu in se umeščamo v neko zlato sredino.

Katere pa so države, ki imajo bistveno višji delež tujih bank: Slovaška, Estonijo, Češka, Bolgarija, Romunija, Estonija, Madžarska. A ne pozabimo, da je od začetka devetdesetih let po vzhodni Evropi pustošil vihar, kaj vihar – pošast neoliberalnega kapitalizma, kamor je čikaška šola uspešno izvažala svoj ekonomski model.

V kateri skupin držav želimo biti? Katere nam predstavljajo zgled?

Prepričan sem, da bi mnoge od vzhodnoevropskih držav, ki so se jim svetile oči ob magični besedi 'privatizacija' in ki so budno poslušale neoliberalne svetovalce, danes ravnale drugače. Če bi le imele priložnost popraviti stare napake. Toda, prijatelji, ta proces je nepovraten. Prodaja državnega premoženja, še posebej pa državnih podjetij, ki so nastajala z delom mnogih generacij, je nepovraten proces. Danes se odločimo narobe in zelo težko bomo popravili to napako.

Začetek krize nam daje pomemben poduk: mnoge tuje banke, ki de facto delujejo kot filiale tujih bančnih skupin, so ob začetku krize iz Slovenije potegnile veliko maso denarja, ki dosega 3 milijarde evrov sredstev.

Naša vlada je z ustrezno reakcijo, plasmajem državnih obveznic, uspešno, zelo uspešno nadomestila denarni primanjkljaj (monetarna politika v EMU). In danes smo zaradi tega, ker smo uspešno rešili bančni in finančni sistem in ta sredstva plasirali v slovenske banke, deležni prvega negativnega mnenja Računskega sodišča o zaključnem računu proračuna? Včasih se človek res vpraša, za kaj se borimo?

V obeh največjih državnih bankah se odseva slabo upravljanje s tveganji preteklosti. Dovolite mi oceno: velik del slabitev izhaja iz politično motiviranega procesa tajkunizacije

Slovenija je na tem, da bo trikrat plačala ta proces: najprej s tajkunizacijo, ki je večini Slovencev dokončno zagnusila proces privatizacije in iz sistema, ki je v zasnovi nosil idejo sodobne industrijske demokracije in državljanskega delničarstva, naredil packarijo medsebojno povezane menedžerske in politične elite.

Drugič: ker je obdobje pred krizo bilo zaznamovano s kreditiranjem tajkunizacije namesto vlaganj v razvoj, da bi bila Slovenija ob začetku krize konkurenčnejša in bolje pripravljena. Namesto vlaganj v razvoj se je velik del kreditnega potenciala naših bank osredotočil na financiranje privatizacije.

Tretjič utegnemo ta proces plačati s tem, da se bomo nepovratno odpovedali premoženju, ki predstavlja samo bistvo naše ekonomske suverenosti.

Prav vprašanje naše ekonomske suverenosti se mi zdi ključno v tej razpravi. Sodobna država 21. stoletja si mora zastaviti nova vprašanja o svoji vlogi: Kaj so atributi njene suverenosti? Kaj je nova, pametna vloga države, ki bo znala povezati liberalno svobodo in podjetniško ustvarjalnost in vlogo močne države, ki zna neposredno organizirati in ustvariti razmere za razvojni preboj v ključnih, strateških razvojnih izzivih?

In nenazadnje: ali bomo svoj, slovenski razvojni model, sposobni zgraditi in osredotočiti na novo definirano razvojno hrbtenico slovenskega gospodarstva, ki bo na novo pretresel vprašanje o tem, kaj je za to državo in njeno ekonomijo strateškega pomena? So to bančna okenca, je to dravska turbina, železniški tir ali koprski terminal? Ali je to tudi prodajna polica našega gospodarstva v širšem regionalnem prostoru?

Vizija Slovenije, ki ji absolutno pripadam, je pametna Slovenija z močnim, lastnim gospodarstvom, ki bo znala povezati razvojno kapaciteto državnega lastništva z ustvarjalnim nabojem malega podjetništva in se usidrala kot kapitalska podstat širšega prostora jugovzhodne Evrope, ki bo na srednji rok napajala tudi sistem socialne varnosti v Sloveniji: s kakovostnimi delovnimi mesti, in nenazadnje tudi kapitalskimi prihodki proračuna. To je edino jamstvo, da Slovenija slej ko prej ne postane samo hlapec v rokah velikih, ampak suverena nacionalna ekonomija, ki bo sposobna samostojnega razvoja. Za to imamo še vedno vse možnosti.