Dolgo vroče poletje (2.del)

29.07.08 11:16 | mcdonald’s v vsako slovensko vas...

(objavi kot novico)

... In sem šla iskat kulturo na jug -The Old South- in tako pristala na prizorišču TV nadaljevanke Sever in jug (se še spomnite Orryja in Georga, ki sta se srečala na West Pointu?) na Boone Hall Plantation, kjer so jo takrat snemali, danes pa je Orryjev dom oz. ta plantaža v lasti družine, ki ne goji več bombaža ampak jagode... No, pa me je spet zaneslo v podrobnosti... Skratka, Charleston je lep, glamurozen, tja se je gospoda s plantaž zatekla od maja do oktobra, ker je bilo na plantaži prevroče in ker so se bali, da ne bi v tem močvirnatem svetu staknili malarije. Sicer je star ameriški jug zelo drugačen od drugih delov ZDA in od prestolnice, čisto nov svet. A vseeno so se mi stvari (ob pogledu na hiše) vsaj v Charlestonu občasno zazdele nekam znane, nekam tako evropske. Morda zato, ker so Američani pravzaprav nekdanji Evropejci, ki se že od nekdaj zgledujejo po Evropi. In ker ima vsak Američan željo vsaj enkrat v življenju obiskati Stari kontinent. In sem šla še bolj na jug. Do Miamija, kjer dejansko obstajata dva uradna jezika: španski in polomljena angleščina. Z voznikom avtobusa se tako lažje sporazumevaš v španščini (ki je sicer ne znam dobro) kot angleščini. Pa smo že v svetu priseljencev iz Karibske Amerike, ki so si prav na tem delu ZDA oblikovali svoj kotiček, s svojo hispano/latino kulturo. Spet nobene ameriške kulture. In se vkrcam na vlak in grem optimistično iskat ameriško kulturo v New Orleans. Rojstni kraj jazza. Na poti opazujem močvirnati svet ZDA pa glave in oči aligatorjev, ki kukajo iz umazane močvirnate vode... Ko pridem v New Orleans, se naselim v hotelčku, kjer mi povedo, da je najbolj zanimiv stari del mesta, ki se imenuje 'French quarter' – francoska četrt? In spet se udarim po glavi, saj sem prišla iskat ameriško kulturo, pa jazz, pa se zopet sprehajam po francoski četrti, kjer je najbolj popularna ulica t.i. Bourbon Street (katere že ime pove vse). Prav tu je vsako leto v obdobju karnevala (vrhunec karnevala ima francosko ime Mardi Gras), ki sem ga sama žal zamudila, prava norišnica, saj pleše celo mesto. New Orlaens pa tudi sicer nikoli ne spi, saj je to mesto, kamor hodijo žurat iz cele Amerike. Odločim se za večerjo v neki restavraciji v francoski četrti, saj New Orleans slovi po zelo dobri hrani. Jedilni list dobim v francoščini. Ki sem se jo v gimnazijski prazgodovini sicer učila. A tokrat ne razumem nič in naročim nekaj - takole po občutku. Le, da me občutki v New Orleansu očitno ne marajo preveč. Saj dobim na krožniku osem surovih špinačnih listov zloženih drug na drugega in neko čudno olje zraven (menda kot preliv). In to je moja francosko-ameriška večerja. Hvala lepa. Razočarana nad pomanjkanjem dobre hrane in ameriške kulture se odločim za obisk Voodo Templja. Sliši se zelo strašno in grozljivo. A precej zanimivo. Še posebej, če se želite maščevati nekdanjemu šefu (kar je bila takrat moja glavna motivacija)...

Nekako začenjam ugotavljati, da je črnska kultura v Ameriki pravzaprav edina kultura, ki se je izoblikovala v ameriški družbi in ki nam Evropejcem zveni kot ameriška. Od tu torej jazz, pa rhythm&blues, hip-hop, RAP in podobno. Zelo žalostno je dejstvo, da prav črnska skupnost (pravilen izraz za njih je ‘African Americans’) zaseda najnižje družbene sloje v ZDA, da so še vedno depriviligirana družbena skupina in da jih je največ med zaporniki obsojenimi na smrt. Je še vedno obstoječa smrtna kazen v nekaterih zveznih državah morda tudi del ameriške kulture? In ko spet govorim o kulturi – Indijancev nisem videla. Prav nič. In čeprav so prav oni tisti avtohtoni pravi Američani z izjemno bogato visoko kulturo, jih danes skoraj ni več. Njihove kulture pa še manj. Kje je torej ameriška kultura? V McDonaldsu ali Burger Kingu (ki ju, poleg surove špinače, mimogrede, sploh več ne morem videti)? Ali pa v Disneylandu? Sta Miki Miška in Jaka Racman simbola ameriške kulture? In tu se postavlja vprašanje: Zakaj se torej bojimo nečesa, kar morda sploh ne obstaja? Ameriške kulture, amerikanizacije... Američani bolj ali manj uspešno že od nekdaj posnemajo Evropejce in potem to z velikim ponosom in pompom prodajajo kot svojo kulturo. Edina pristna ameriška kultura se tako izraža v neskončni raznolikosti barv, odtenkov, idej, stilov, trendov kaotično združenih v to, kar vsi poznamo kot 'melting pot'. Zlitje različnih narodov, različnih kultur v nekaj novega, nekaj drugačnega. Ravno nekaj novega in nekaj drugačnega pa je včasih fobija nas Slovencev. Kar pa je po mojem mnenju povsem odveč. Saj vendar imamo svojo bogato kulturo, pa jezik, pa Prešerna, pa trmasto vztrajamo pri dvojini... Ljudje se bojijo samo stvari, ki jih ne poznajo (torej svoje žene, šefa, itd.)... Nič bat, Evropska unija najbrž nikoli ne bo postala Združene države Evrope, in Evropejci se že zaradi kompleksne tisočletne zgodovine, raznolikosti jezikov, kultur, narodov po vsej verjetnosti nikoli ne bomo stalili v  melting pot... Samo pomislite, ko ste v tujini in srečate tujce, ki vas vprašajo od kod prihajate, jim odgovorite najprej, da ste iz Evrope? Zagotovo ne. Najprej omenite našo ljubo Slovenijo, šele potem jih začnete geografsko izobraževat (in razlagat, da niste Rusi ali Slovaki). Toliko o ameriški kulturi, jaz pa vedno pozdravljam nekaj novega in drugačnega in toleranco na plan in tako kot je rekel moj oče: Amerika je doma...

Lidija Goljat