Dolgo vroče poletje (1.del)
28.07.08 18:50 | kdor nizko leta, ne more pasti...
(objavi kot novico)
Res je, kar pravi moj oče: 'Amerika je doma'. In to sem tudi sama uspela spoznati na svojih poteh čez lužo. In tale zgodba še zdaleč ni pro-ameriška.Vendar pa me je skok na drug kontinent pripeljal do nekaterih zelo zanimivih spoznanj. Še posebej kar zadeva ameriške družbe, kulture in amerikanizacije, ki se je v Evropi, še posebej v Sloveniji tako zelo bojimo, velikokrat brez razloga in ne da bi vedeli, kaj to sploh je. In sem šla po sledeh amerikanizacije oz. iskat ameriško kulturo...
Na sončni strani Alp veliko govorimo o amerikanizaciji evropske kulture in jezikoslovci se prepirajo o vdoru tujk v slovenski jezik, pa o vejicah in sklonih (ki jih je v drugih jezikih precej manj kot v našem), skratka vse kar je tuje, je grozljivo in morda slabo. Za nas, našo kulturo, našo državo, službo, otroke, hrčka, psa in tako naprej. Ali smo res okuženi z nalezljivo boleznijo, ki se ji reče 'slovenska zaplankanost' oziroma trdna odločenost, da se z domače grude ne sme premakniti in da je nujno treba imeti hišo (v polmeru nekaj kilometrov od hiše svojih staršev, glej ga zlomka - tudi pri meni je takoJ) in da je najvarneje ostajati v zavetju Škofjeloškega pogorja ali pa vsaj na sončni strani Alp? To je sicer najvarnejša in najmanj riskantna varianta. A pa je to tudi nazanimivejša možnost, oziroma ali nas bo to pripeljalo do novih spoznanj, novih obzorij, novih poznanstev, prijateljstev, novega videnja sveta in nas samih? To pa je druga zgodba.
Amerika... Obljubljena dežela, kot nam to dopovedujejo v ameriških filmih. Dežela, kjer je vse mogoče, kjer se ti s trdim delom lahko uresničijo še tako divje in visokoleteče sanje. American dream, seveda. V Evropi sicer že nekaj časa ugotavljamo, da to ni čisto res (a o tem drugič). Vendar Američani so vzgajani in sprogramirani na program: 'Nemogoče je mogoče.' Torej vse je mogoče. In tako vzgajajo tudi otroke. Medtem ko Slovenci svojemu naraščaju vcepljajo: 'Skromnost je lepa čednost.' ali pa : 'Kdor visoko leta, nizko pade', so Američani že od vsega začetka spodbujani k temu, da vsaj poizkusijo visoko leteti. Kar pa sploh ni tako slaba ideja. Saj če niti ne poizkusiš, pravzaprav nikoli ne boš vedel, ali bi ti uspelo. Vemo pa, da v življenju ponavadi najbolj obžalujemo stvari, ki jih ne naredimo. Zakaj torej ta slovenska skromnost? Se Slovenci tako zelo bojimo neuspeha, da velikokrat ne upamo niti poskusiti? Je neuspeh tako sramotna stvar? Aha, pa smo že pri sindromu: 'Kaj bodo pa sosedje rekli?' No, pa pustimo zdaj to... Skratka, v Ameriki je dovoljeno sanjati. In skušati te sanje uresničiti...
In že smo pri ameriški kulturi... Amerika se nam Evropejcem, Slovencem v popularni kulturi (v filmih, na televiziji) prikazuje kot leglo kriminala, zavijajočih siren, nevarnih zakotnih ulic, kjer se še podnevi ni smiselno sprehajati. Torej C.S.I. Las Vegas, Miami in New York skupaj, plus N.Y.P.D. plus Monk in Policijska Akademija (vseh 5 delov). Buu! Kar pa je itak neumnost. Kriminal seveda obstaja, tako kot obstaja pri nas ali pa drugod po Evropi. A ne do take mere, da bi se človek bal iti sredi belega dne na ulico. Zelo napačna reprezentacija Amerike v Evropi. Za kar so si pač krivi sami. In pridemo do vprašanja, kaj ameriška kultura sploh je? V tednih popotovanja od severa do juga ZDA sem se to velikokrat vprašala, a vse do danes tega odgovora nisem dobila. Vzemimo na primer ameriško prestolnico Washington D.C., ki je po mojem mnenju najbolj evropsko ameriško mesto. Evropsko zato, ker je za razliko od ostalih mest zelo urejeno, čisto mesto, ki posnema evropsko/grško arhitekturo (številni stebri v korintskem in jonskem slogu). Ker imajo zelo lepo urejene cvetlične gredice. Ker mestni prevoz lepo funkcionira in ker se počutiš približno tako kot v Ljubljani ali na Dunaju. In če dejansko obstaja nekaj, čemur se reče ameriška kultura, potem je ni mogoče spoznati z obiskom njihovega glavnega mesta.
In sem šla iskat kulturo na jug ... TO BE CONTINUED
Lidija Goljat
Pozdravljena Lidija na RB. Čakam na nadaljevanje.
Tudi jaz - upam tudi na kakšne slikce :)
Bi se mogoče povezala z mojo hčerko. Je bila 6 let v Washingtonu (na univerzi Georgetown). V glavnem. Bila je na rojstnih dnevih otrok (ki so res taki kot v filmih, z klovni, baloni, ...), poroki, ki pa je podobna naši. Najbolj jo je motila vera. Na vsakem koraku. Delajo eno, govorijo drugo. Ampak sama bi verjetno vedela več povedat. Do drugega leta kaj dosti časa ne bo imela, ker mora končat disertacijo. Tako da tudi jaz čakam na nadaljevanje. Saj vsake oči malo drugače vidijo. Bomo pa verjetno, ko bodo študijske obveznosti za njo, tudi od nje kaj izvedeli.
Hvala vsem za komentarje! Drugi del je že skoraj zaključen in sledi jutri. Slavica, je pa res tako, da kot popotnik najbrž vidiš stvari drugače kot tisti, ki tam živijo, tako da verjamem, da bo zgodba vaše hčere lahko tudi precej drugačna.
lep večer
US of A, ...the land of the free and the home of the brave.
Tudi sam sem imel letos priložnost videti, kako kaj živijo na drugi strani luže. Sicer sem praktično celoten čas 3-mesečnega bivanja v ZDA bil v New Yorku (kar bi po vseh definicijah težko rekli, da je klasična Amerika), razen dveh izletov v Washington in Philadelphijo, ki pa tudi bolj kot ne spominjata na evropska mesta.
No kljub vsemu sem uspel doživeti nekaj zelo zanimivih trenutkov v tej deželi izjemnih nasprotij, priložnosti in velikih padcev človeške družbe.
Zelo me je presenetilo kako je možno v takšnem mestu kot je NY, ki ni zastonj poimenovan "prestolnica sveta", na eni ulici vidiš vse od neizmernega bogastva, grozne revščine, od tolerantne, strpne in multikulturne družbe do očitnega rasizma in getov. Plus tega, da me je prvih 10 dni prav zelo bolel vrat od stmenja v vse te visoke nebotičnike. Torej definitivno zelo zanimiva in razburljiva dežela.
Prav tako izjemna izkušnja pa je bilo delo v OZN, kjer je moč videt praktično predstavnike vseh držav na enem hodniku ali v menzi :) In to je eden redkih ozemelj na svetu, kjer se medseboj "koliko toliko" normalno pogovarjajo predstavniki še tako močno "na videz" skreganih držav.
No toliko, bom verjetno o moji izkušnji v NY kaj več napisal v prihodnje.
Se pa zelo veselim nadaljevanja dolgega vročega poletja in izmenjave izkušenj o doživljanju življenja preko luže:).
Miloš, hvala za komentar in tvojo izkušnjo iz N.Y. Sama sem v bila v New Yorku en teden in ker sem tja prišla z veeeeliiiikimi pričakovanji o prekrasnem in ohinsploh kul NY kot posledica filmov Woodya Allena, pa kot ljubiteljica nadaljevanke Sex v mestu, si lahko predstavljaš, da sem bila kar malo razočarana. Ok,shopping (čevljev seveda)pa nočno življenje sicer zelo uredu, visoke zgradbe, betonska džungla, pa razlike med južnim in severnim Manhattanom...to pa ni bilo na moji listi pričakovanj... Se pa veselim tvojega bloga. lep dan
Sam še nisem bil v ZDA bi pa z veseljem šel pogledat sijaj in bedo te, do nedavno toliko željene dežele.
Ata ima prav... Amerika je doma, čeprav bi raje imel doma hmmm npr. Švedsko :)
pozdravljena,
kako kaj priprave? Kdaj si se vrnila iz obljubljene dežele?
ObvestiloZa vsebino komentarjev ne odgovarjamo. Avtorje komentarjev naprošamo, da skladno s pogoji uporabe spletnega mesta spoštujejo mnenja in stališča drugih ter ne izražajo sovražnega govora oz. nestrpnosti.