Kaj lahko pomaga SD?
30.11.11 07:46
(objavi kot novico)
1. Vzpostaviti notranjo demokracijo. Naredili so prostor svobode v vladi in obstrankinih dejavnostih (forumi, redbuki,....). Pretok zamisli od članstva v stranko in do parlamenta je bil ničen.
2. Prisklednikom omogočiti, da vstopijo na prvi stopnici, se pokažejo v stranki in šele potlej dobijo pomembnejši položaj. Edino v SD je možno, da prebežniki iz drugih strank takoj skočijo na vrh.
3. Ne pustiti priskočnim novinarjem na takojšnje položaje v stranki. Že v svojem poklicu so neverodostojni; zakaj bi bili v stranki? Saj tudi pri sosedih ni bolje: dober koroški novinar je postal slab politik - ampak on je vsaj brezkompromisen in slepo pokoren vojščak stranke in edinega firerja.
4. Zamenjati javnika (PR-a). To, da nekdo svojega psa krsti za Janša, še ne more biti strokovna referenca.
Super predlog, se ne bom opravičeval, ker tu ne sodelujem ali pa zelo malo. Sicer pa skoraj redno prelistam, če je kaj zanimivega. Če sem odkrit sem med tim "prijatelji" imel dokaj podobne pogovore, vendar od tega ni bilo nič. Se mi zdi, da se vsak skrije v svoje oblake in se ne upa izpostavljati, saj raje vidi, da nekdo drug seže v žerjavico ter si nakoplje zamere. Zamer je nebroj vsepovsod in to si vsi radi zapomnijo, -mo. Ko bi o tvoji vsebini v stranki razpravljali bi se moralo kaj premakniti - pa se do sedaj še ni. Sicer vedno rad poudarjam, da smo stranka člani, ljudje in ne samo glave,izvoljeni predstavniki stranke,
ki o večini stvari odločajo.
Štirim točkam LIgorja pritrjujem, soglašam pa tudi s trditvijo predhodnika, da so stranka ljudje-člani taiste stranke. Mogoče sem malo naiven, toda o delovanju stranke bi moralo soodločati članstvo. Vodstvo bi moralo upoštevati bazo pri vseh svojih odločitvah in sodelovati z lokalnimi odbori. Komunikacija bi morala potekati obojesmerno.Lokalni odbori so navsezadnje temelj neke stranke, pa jim vodstvo ne nudi ustrezne podpore pri njihovem delu. Namreč tudi na lokalni ravni prihaja do nepravilnosti,na katere članstvo opozarja ( tudi )centralo, vendar ta nima posluha za potrebe lokalcev. Kot da občinski odbori niso del stranke in občine ne del države, člani s periferije pa le nadležneži, ki motijo spokojnost in samozadostnost vrha v Ljubljani, ki se na njih spomni le s položnico za plačilo članarine in ob državnozborskih volitvah.Dokler vodstvo tega ne spregleda, bodo stvari potekale tako kot doslej. Volilni rezultati bodo le odraz kontriranja desnici, ne glede na ceno, ki jo bomo plačevali vsi po vrsti.
»Živahna« notranja demokracija v SD pod zdajšnjim vodstvom se zdi – nemogoča. Kar je žalostno, če vemo, da je v stranki kar nekaj družboslovcev (celo politologov), ki zelo dobro poznajo razliko med agregatno in deliberativno (oz. diskurzivno) demokracijo (ter se v javnosti izrekajo za slednjo), ali pa razliko med elitizmom na eni in pluralizmom ter egalitarizmom na drugi strani. Strankarski »veljaki« očitno dojemajo demokracijo strogo formalistično, pač v smislu, dobili smo večino glasov (v pomenu angleške besede »VOTES«) na kongresu, zdaj mi obvladamo in vodimo stranko do naslednjega kongresa, glasovi (v pomenu angleške besede »VOICES«) članstva v tem času nas ne zanimajo preveč. Klika, ki zdaj vlada stranki, sicer dopušča različna mišljenja, različne »voices« in celo ustanavljanje forumov v stranki (denimo Komunističnega foruma SD), a večino teh (kritičnih) »voices« presliši, jih ignorira in pri vladanju stranki (in vladi) ne upošteva (oz. ni upoštevala).
Za agregatno demokracijo ter politični elitizem (v stranki) je torej značilno predvsem sklicevanje na formalizem in na število podpornih »votes«, ki jih vodstvo (beri: strankina elita) doseže ob vsakokratnem kongresu. Čas med kongresi pa zaznamuje ignoranca do »voices« članstva. Pa ne le članstva, pač pa tudi raznih drugih kritičnih diskurzov (levičarske provenience), ki se pojavljajo v družbi. Skratka, to stranko pod tem vodstvom zaznamuje (brezidejni) formalizem, politični elitizem (samopašnega in za kritične pripombe gluhega vodstva) ter postavljanje agregatne demokracije pred diskurzivno demokracijo, oziroma: postavljanje argumenta moči pred moč argumentov! A ne le to…
Kdor prebira intervjuje s predsednikom stranke, se ne more znebiti občutka, da se ima človek za – mesijo. Mesija Pahor o drugih političnih tekmecih in tudi »prijateljih« iz SD neredko podcenjujoče ugotavlja, da ne poznajo vseh dimenzij krize, da podcenjujejo ekonomske in politične (krizne) razmere v Sloveniji, Evropi pa i šire. Vse to v prepričanju, da on sam najbolje pozna problematiko, najboljše rešitve in da je on, predvsem on izbran, da reši »narod« vsega Zla krize. Težko je razvijati dialog, diskurz z osebami, ki verjamejo v svoje mesijansko poslanstvo… Kljub temu je prav ta mesijanska samo-zaverovanost en glavnih razlogov, zakaj se SD podaja na predčasne volitve z njim na čelu.
Pahorjeva zgubaška, gobcajoča klika je pokazala, da nima v sebi niti trohice tega, čemur se reče socialdemokracija,
Zgovoren primer tega je Red Book. Sedaj so ga umaknili iz svojih stalinistićnig agitropovskih strani!
VOLIM JANKOVIČA!!!!!!!!!!!!!!!!!!!
Če je Jankovič socialni demokrat, je Berlusconi komunist.
Ligor to ni ravno primerljivo. Kaj pa je potem JJ zate? Moram reči, da sem zelo, zelo srečna, da JJ ni dobil volitev, potem bi res bili primerljivi z Berluskonijem.
Pahor je na čelo SD prišel leta 1997, takrat je predhodnica današnje stranke SD, ZLSD, v DZ imela 9 poslancev, po letošnjih volitvah jih bo (po še neuradnih podatkih) imela 10. Nekoliko poenostavljeno rečeno: v 14 letih je stranka pod vodstvom Pahorja »napredovala« za ENEGA poslanca, vmes je bila tudi na čelu vlade, a ji 4-letnega mandata ni uspelo končati, saj je zaradi nezaupanja državljanov, državljank ter zaradi »umanjkanja« podpore v DZ morala mandat končati predčasno. Na volitvah leta 2008 je stranki res uspel »sanjski« podvig, a ne toliko zaradi kvalitet predsednika, prej zato, ker je večini volivk, volivcev postal zoprn populist, manipulator, mega-lažnivec, politikant najnižje vrste, avtoritarnež Janša. Ko je s svojimi (puhlimi) nastopi začel »šarmirati« Pahor, ko se je izkazalo, da je premiersko mesto zanj vendarle »prevelik zalogaj«, ko je postajal vse bolj neverodostojen, ko je začel ignorirati argumente koalicijskih partnerjev ter celo svojih podpornikov (članov in simpatizerjev SD), ki so zadevali socialnovarstvene in delavnovarstvene pravice, hkrati pa se je preko meja dobrega okusa »konsenzualno« prilizoval Janši in RKC doma, na tujem pa raznim političnim in ekonomskim centrom moči, je podpora tako njemu kot stranki začela hitro ugašati. Po volitvah leta 2008 je poslanska skupina SD štela 29 poslancev, po letošnjih jih bo le še 10; skoraj 2 tretjini manj. Zanimivo je, da sta med omenjenimi desetimi poslanci le dva dozdajšnja ministra, »prvi« (Pahor) in minister za kmetijstvo (Židan).
Leta 2008 je za SD glasovalo 320248 volivcev, volivk, letos pa (po še vedno neuradnih podatkih) 114341, kar je približno 64,3% oz. 205907 glasov manj. Z omenjenim volilnim dosežkom lahko SD v morebitni koaliciji z Jankovićem računa na največ 2 ministrski mesti (če bo Janković vztrajal pri predvolilni obljubi o vladi največ 11 ministrov) ter z mestom predsednika DZ. Nič bi ne bilo narobe, če bi Židan podaljšal svoje »bivanje« na ministrstvu, ki ga je vodil do zdaj, baje je bil dober minister; velika napaka pa bi bila, če bi Pahor postal en od ministrov nove vlade. In sicer zaradi več razlogov. Če bi postal minister, bi najverjetneje prevzel ministrstvo za zunanje zadeve, to pa bi lahko pomenilo, da bi zunanja politika še naprej ostajala preveč pahorjansko pohlevna in brezidejna, omejena predvsem na kimanje vplivnim silam (beri: državam, ekonomsko-finančnim mednarodnim dejavnikom ipd.). Tudi za upokojitev godni Rupel bi pod Pahorjem verjetno še naprej na račun davkoplačevalcev brezdelno posedal na MZZ. Pahorja bi zato kazalo »odložiti« na mesto predsednika DZ, ki je relativno nezahtevno delovno mesto in kjer lahko naredi še najmanj škode. Ne nazadnje je to mesto že zasedal in baje bil pri predsedovanju DZ dokaj uspešen. Zakaj bi zapravljal svoj talent, čas in davkoplačevalski denar za kaj drugega, če pa je tako rekoč rojen za opravljanje funkcije predsednika DZ RS? Poleg tega bi lahko na mestu predsednika DZ tudi »mirno« počakal na razplet napovedanega kongresa SD, kjer bi moral, če je še kaj pameti v stranki, mesto predsednika SD prepustiti komu drugemu. Včerajšnji volilni rezultati ne upravičujejo njegove ponovne kandidature za predsednika.
V medijih se kot njegova potencialna naslednika na predsedniškem mestu najpogosteje omenjata zdajšnji in bivši podpredsednik stranke, Vlačič in Lukšič torej. Oba se zdita slaba izbira. Najprej zato, ker očitno ne uživata zadostnega zaupanja volivcev, volivk; ni se jima uspelo »prebiti« v DZ. Drug razlog pa leži v tem, da oba po 3 letih ministrovanja nimata veliko pokazati. Lukšič je zabaval medije z izjavami, kot je bila ta, da je na »njegovem« ministrstvu dala toliko, da »ni da bi se pretegnil«. »Pacal« je neko šolsko reformo, ki pa je na veliko olajšanje marsikaterega šolnika ostala nedokončan projekt, saj je bela knjiga o šolstvu (ki jo piše s strani ministra formiran strokovni svet) še v »never-ending« nastajanju, ad hoc posegi v zakonodajo pa so bolj ali manj izostali. Pravzaprav je Lukšičev največji dosežek to, da »se ni veliko pretegnil«. Morda je to celo dobro za slovensko vzgojo in izobraževanje (od vrtcev do srednjih šol), a slaba popotnica za nekoga, ki naj bi postal predsednik stranke.
Zdi se, da je zgodba z dozdajšnjim »prometnim ministrom« Vlačičem podobna. Kaj lahko pokaže po 3 letih ministrovanja? Na začetku mandata se je nekaj govorilo o transportnem logističnem centru, v katerega je hotela vlada na silo združiti večno zgubaške Slovenske železnice in relativno uspešno Luko Koper. Na srečo je tudi ta nakana propadla, zato bi tudi za Vlačiča lahko zapisal, da je njegov največji dosežek oz. korist (za slovensko gospodarstvo in še zlasti za Luko Koper) ta, da mu je spodletelo. A to je slaba popotnica za nekoga, ki naj bi postal predsednik stranke. Iz »kadrovske valilnice« stranke se bo moral prikazati nekdo, ki bo ljudi predvsem s svojim dozdajšnjim delom (ki ni omejeno le na delo v stranki in za stranko) prepričal, da nekaj zna, zmore in hoče; da vsaj polovico tistega, kar začne, tudi dokonča oz. opravi zadovoljivo ter da mu to priznajo tudi drugi, npr. volivci, volivke. A problem je v tem, ker stranka na svojega »sposobnega princa« oz. »princeso« ne more čakati do kongresa SD, stranka bi ga/jo morala poiskati že do imenovanja v novo vlado. S tem bi mu/ji dala možnost, da bi se v prihodnjih letih dokazal/a (tudi) kot minister oz. ministrica. Rečeno drugače: stranka naj bi za ministra/ministrico predlagala osebi s kalkulacijo, da bi na napovedanem kongresu kandidirali za najvišjo funkcijo v stranki, ena od njiju pa bi nazadnje tudi bila izglasovana za predsednika oz. predsednico SD.
Jasno, možni so tudi drugačni scenariji, en teh je tudi ta, da SD (z užaljenim Pahorjem na čelu) sploh ne gre v koalicijo z Jankovićem. Posledic takšne odločitve je lahko več, ena je tudi ta, da bi mandatar nove vlade na koncu res postal – Janša. S tem bi se udejanjila napoved, da je (bil) glas za Pahorja glas za Janšo (tudi če bi prvi ostal v opoziciji). Kakšne bi bile posledice takšne odločitve in takšnega razpleta za stranko (ne glede na to, ali bi na njenem čelu ostal Pahor ali ne) in državo ni moč z gotovostjo napovedati. A zdi se, da ne prav dobre.
Saj ne pravim, da se ne strinjam z njim, ampak menim, da postane novi predsednik Socialnih demokratov kar Jurc, ki pozna rešitve vseh problemov in je kritičen do onemoglosti.
Marija, Potemkin je Jankoviča proglašal za socialnega demokrata. Zato tak odziv.
Kaj je JJ? Berlusconiju je podoben samo po N-ju v priimku.
Berlusconi je radoživ, JJ pust. Berlusconiju so ljube Maročanke, JJ se še za Hrvatico ne bi ozrl.
Edino populistična hujskača sta oba; samo da si SB to upa priznati.
Sawel, kritičnost je lepa lastnost.
Jurčevo pisanje je sicer enostransko, vendar zgolj analitično navaja dejstva oz. njihov del.
Berlusconi in Janša si delita marsikaj. Celo radoživost, saj je bil Janša – tako njegov takratni pribočnik in en glavnih operativcev za nezakonite posle, Mitja Kunstelj – znan po avanturah z novinarkami. Še več, obstajajo celo fotke z novinarko seksajočega Janše… In seveda, Berlusconija in Janšo druži tudi desničarski populizem, ter zelo identični pogledi na pravo oz. sodno vejo oblasti. Uporabljata podobne grožnje in tako rekoč isti besednjak – zarota »komunistov« ipd. –, ko in če »padeta« v kak sodni postopek. Itd.
Seveda, da je kritičnost lepa lastnost, ampak, ko zamenja kritičnost subjektivno pametovanje in plitvina pod pretvezom strokovne politološke terminologije, pa se mora človek vprašati ali nimamo v sloveniji že poln kufer vsevednih kvazi analitikov?
ObvestiloZa vsebino komentarjev ne odgovarjamo. Avtorje komentarjev naprošamo, da skladno s pogoji uporabe spletnega mesta spoštujejo mnenja in stališča drugih ter ne izražajo sovražnega govora oz. nestrpnosti.