RES PUBLICA ali RES PRIVATA?

01.02.12 20:56

(objavi kot novico)

1

Slovenska politična scena potrebuje levo-republikansko stranko, ki bi se postavila po robu ekonomskemu liberalističnemu fašizmu, desničarskemu avtoritarizmu ter populizmu, ki poskuša zapreti družbeni prostor, in konservativcem, ki jih moti sekularna država. Stranko, ki bi (spet) re-aktualizirala gesla/ideale francoske revolucije in vrnila v središče političnega državo (natančneje: republiko; latinsko »res« = »stvar«, »zadeva«; in »publica« = »javna«) kot tisto obliko družbene organizacije, ki res v največji meri služi »javni stvari« (tj. res publici). In ki ne sme postati (povolilni) (iz)plen in/ali instrument (političnih, ekonomskih idr.) elit oz. ozkih interesnih, koristolovskih skupin, s katerim še bolj utrjujejo svoje pozicije moči, svojo hegemonijo in ideologijo (pogosto skrito za masko »strokovnosti«); še bolj kopičijo bogastvo, svoje ozke interese pa prikazujejo (beri: vsiljujejo) kot splošne oz. koristne za večino državljanov, državljank; hkrati pa prav s pomočjo tega instrumenta subalternim, nemočnim, revnim, »nevidnim« jemljejo oz. omejujejo izborjene (socialnovarstvene, delavnovarstvene idr.) pravice, svoboščine. Potrebna je levičarska re-aktualizacija idealov – SVOBODE, ENAKOSTI, BRATSTVA. Torej ne re-aktualizacija svobode do večine ljudi in narave brezbrižnega kapitala, pač pa svobode v družbi, ki omogoča njeno odprtost, multikulturnost, identitetno pluralnost; re-aktualizacija enakosti, ki se ne manifestira le v enako-pravnosti, pač pa tudi v družbi enakih možnosti, v kateri bi morale biti kvalitetna izobrazba, socialna, zdravstvena, pokojninska varnost omogočena/dostopna vsakemu/-i v enaki meri, ne glede na njegov/njen socialni položaj in/ali gmotni položaj; re-aktualizacija bratstva, a ne v nacionalističnemu, rasističnemu pomenu »ideologije krvi«, pač pa bratstva kot spodbujanja solidarnosti med ljudmi in še zlasti »sistemske solidarnosti«, ki se odraža v politikah socialne države, ki skrbi za redistribucijo ustvarjenega, nemočne, revne, za zagotavljanje eksistencialno važnih storitev ipd. Takšno »res publico« ter svobodo, enakost in bratstvo lahko zagotovi le močna (socialna) država. »Vitka država«, ki je imperativ slovenske (a ne le slovenske) desnice, uničuje republikanski ustroj države, uničuje »res publico« in jo vse bolj spreminja v »res privata«. Tj. desnica s konceptom »vitke države« vse več »javnih reči« poskuša sprivatizirati, skomercializirati, podrediti ideologiji prostega, dereguliranega trga in akumulaciji kapitala (v rokah manjšine), samo državo pa spremeniti v instrument elit, ki bi omogočal, oplajal ter ščitil njih koristi in interese.

 

Desničarska interpretacija idealov francoske revolucije je pravzaprav proti-republikanska. Za desnico pojem svoboda pomeni predvsem svobodo trga in neomejeno akumulacijo kapitala v zasebni lasti. Za konservativni del desnice je enakost rezervirana za »onostranstvo« (»enakost pred bogom«), desničarski zagovorniki elitističnih družb in (nezasluženih) privilegijev družbenih oligarhij enakost dojemajo orwellovsko, pač v smislu: vsi ljudje smo enaki, a nekateri smo nekoliko bolj enaki od drugih. Bratstvo pa povezujejo s skupnostnimi ideologijami, pogosto temelječimi na identitetnih politikah, ki poveličujejo dominantno etnično skupino, raso, vero ipd. Te ideologije delujejo kot slepilo, ki naj v surovih tržno-kapitalističnih razmerah prekrije vse večje socialno-ekonomske razlike, ter kot lepilo, ki naj bi neko entiteto vendarle »držalo skupaj«. Zato ne čudi, da si ideologija svobodnega trga, turbo-kapitalizem in nacionalizem (v preobleki populističnega patriotizma ali »domovinskega diskurza«, ki stavi na »manj države in več domovine«) neredko podajajo roke.

 

2

Slovenska desnica, ki naskakuje (izvršno) oblast (»gostilniška koalicija«), napoveduje ukrepe, ki bojo, če bojo sprejeti in izvedeni, dodobra načeli republikanski ustroj države, izborjene pridobitve socialne države in omogočili nov val plenjena, razprodaj ne le v tistem delu gospodarstva in podjetjih t. i. realnega in finančnega sektorja, ki so še v (delni) lasti države, pač pa tudi privatizacijo ter komercializacijo javnega sektorja.

 

2.1

Naj spomnim, da je nedavno Statistični urad RS objavil študijo, v kateri dokazuje, da se je ZARADI liberalizacije, deregulacije in komercializacije elektro-scene leta 2007 elektrika v naslednjih 4 letih podražila za 29%. Razne študije zdravstvenih sistemov dokazujejo, da je glede na kriterij cost/benefit NAJBOLJ učinkovito pretežno javno zdravstvo, ne zasebno. To je očitno tudi iz primera ZDA, v katerih se od vseh držav namenja največ denarja (merjeno z odstotnim deležem BDP) za zdravstvo, hkrati pa je več deset milijonov ljudi zdravstveno nezavarovanih. Temu je tako zato, ker ceno storitev določa zasebno, profitno usmerjeno zdravstvo, ki pacientom poleg »realnih storitvenih stroškov« zaračunava še posebne, profitne pribitke. Liberalistična teza, da trg in konkurenca »zbijata« ceno storitev, produktov, se izkaže za lažno. Resnično pa je to, da je brez osnovnega zdravstvenega zavarovanja več kot 50 milijonov prebivalcev, prebivalk ZDA, saj je za njih močno skomercializirano in sprivatizirano zdravstvo iz socialno-ekonomskih razlogov nedostopno. V letu 2011 je bilo več kot 25 milijonov Američanov brezposelnih, sto milijonov pa jih je živelo pod uradno mejo revščine. Skratka, s privatizacijo ali komercializacijo javnega sektorja bo »ukinjen« njegov namen, saj se bo nekatere bistvene, tako rekoč eksistencialno pomembne storitve in produkte, ki jih potrebujejo državljani, državljanke, podvrglo logiki profita, zaslužkarstva, ki bo botrovala podražitvi in celo nedostopnosti v primeru najbolj revnih slojev.

 

2.2

Podobno je z razprodajo podjetji v (delni) državni lasti. Dobički sprivatiziranih podjetji so se, tako kažejo dozdajšnje izkušnje, v nemalo primerih začele stekati v tujino že kmalu po privatizaciji. Naj gre za tuje ali domače lastnike. Če so lastniki prvi, dobičkom pogosto sledi tudi »znanje« (izobraženi kadri), saj razvojne oddelke v podjetjih v RS tujci največkrat zaprejo oz. oklestijo. Dosti bolje ni niti v podjetjih, ki so jih (na sporen način in v sodelovanju s politiko) olastninili domači menedžerji (»tajkuni«). Tem so podjetja neredko služila za osebno bogatenje, zato so se (finančno) izčrpavala. Če podjetje ni prinašalo pričakovanega dobička, so se neredko tudi nekaznovano zaprla (s stečaji, ki jih je politika mirno dopuščala ter dobrohotno verjela menedžerjem oz. lastnikom, da gre posamezno podjetje v stečaj zaradi razmer na trgu in ne zaradi slabega ter uničujočega poslovanja; primer Vegrada), zaprtjem pa je sledila razprodaja nepremičnin, tudi blagovnih znamk idr. intelektualne lastnine (denar je pogosto končal na računih v tujini). Privatizacija nekoč družbene oz. državne lastnine, naj gre za »certifikatsko privatizacijo«, spočeto na začetku 1990ih, ali za »menedžersko privatizacijo« (predvsem za časa Janševe vlade 2004-2008), ter denacionalizacija so se v slovenskem primeru pokazale za prakse s slabimi posledicami: izguba delovnih mest, odtekanje v RS ustvarjenega BDP na tuje, razvojna stagnacija. Le močna, vplivna država (blaginje), le država, ki deluje v duhu »res publice«, brani svoje lastništvo v podjetjih, investira v razvoj (primer uspešne finske Nokie: tega podjetja nista ustvarila trg in konkurenca, pač pa ga je »načrtovala« država), omogoča izobrazbo kadrov, podpira razvojne projekte in odpira raziskovane centre. Kdor misli, da bo v 2-milijonski državi, kot je RS, te reči počel trg (namesto države), sanja z odprtimi očmi. Le država, ki dosledno deluje v duhu »res publice«, tudi regulira trg ter preprečuje zlorabe zasebne lastnine; sprejema in izvaja zakone, ki ščitijo delojemalce, kaznuje delodajalce v primeru kršitev delavskih pravic, ščiti zaposlene in njih delavnovarstvene pravice.

 

2.3

Država, ki deluje v duhu »res publice«, ščiti tudi socialnovarstvene pravice in njih obseg. Z zakoni in v praksi. Pod Pahorjevo vlado, ki se je v času krize sicer ustrezno odzvala na nekatere socialno-ekonomske izzive, se je utrdil diskurz, ki legitimira posege v socialnovarstvene pravice. In skladno s tem diskurzom so bile tudi izpeljane nekatere sporne, protisocialne sistemske spremembe oz. »dopolnitve«. Ena teh je tista, ki državi omogoča, da deduje za prejemnikom socialne pomoči. Čeprav je bila ta sprememba uvedena zato, da bi preprečevala zlorabljanje darežljivosti socialne države še zlasti s strani premožnejših oz. tistih, ki pomoči ne potrebujejo, so rezultati drugačni: sprememba je prizadela predvsem revne sloje, torej ljudi, ki DEJANSKO potrebujejo pomoč, pa se ne upajo več obrniti na socialne centre, ker se bojijo, da bi njih potomce država razdedinila z namenom »povračila« socialnih transferjev. Socialna pomoč je doslej temeljila na solidarnosti, ne na odplačilu. Gre torej za razdedinjenje revnejših slojev v imenu varčevanja in celo, kakšen cinizem, socialne države! Socialna država se je tako pravzaprav spremenila v socialno kreditodajalko, ki se hoče polastiti tisto nekaj premoženja (del vrednosti hiše, stanovanja), ki so ga (danes siromašni) ljudje povečini ustvarili že v prejšnjem sistemu.

 

2.4

Pod Pahorjevo vlado se je prijela tudi zamisel o t. i. socialni kapici, še zlasti je zanjo »navijal« minister Gaspari. Ideja sicer ni »zakonsko zaživela«, a jo je zdaj v svojo pogodbo vstavila desna koalicija. Socialna kapica pomeni omejitev zgornje višine zavarovalne osnove za socialne prispevke. Zgornja meja najvišje letne pokojninske osnove v višini 40.865,5 evra (3405,5 evra na mesec) bi pomenila, kot je izračunala vlada leta 2010, da bi bili prejemki, ki so višji od približno 1900 evrov neto, oproščeni plačila prispevkov za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje. Vlada in delodajalci so (bili) prepričani, da bi z limitiranjem prispevkov spodbujali zlasti zaposlovanje visoko (in povečini brezplačno) izobraženih, ki predstavljajo za delodajalce tudi največji strošek, poleg tega pa naj bi na tak način odpravili sedanjo »nepravičnost« socialnega sistema. Vlada je že leta 2010 ocenila, da bi uvedba socialne kapice v višini 3405,5 evra na mesec pomenila letni izpad v višini 235 milijonov evrov! Zato ne čudi, da so se na to takoj in burno odzvali v sindikatih. Predsednik ZSSS Dušan Semolič je opozoril, da bi na tak način »še enkrat nagradili privilegiran sloj, ki je bil nagrajen že ob znižanju dohodnine pod prejšnjo vlado, medtem ko bi morali izpad prihodkov pokrivati davkoplačevalci«. Uvedba socialne kapice pomeni »rušitev solidarnosti kot temeljne vrednote slovenskega socialnega sistema. /…/ Manjši priliv v socialne blagajne bi imel za posledico zmanjševanje socialnih pravic in manjšo dostopnost do javnih storitev, kar bi povzročilo še večje razslojevanje zaposlenih.«

 

Uvedba socialne kapice torej pomeni privilegiranost tistih z višjimi dohodki, ta privilegiranost bi lahko še povečala luknjo v socialnih blagajnah (še zlasti pokojninski). To luknjo pa bi morali potem »zapolniti« vsi davkoplačevalci, ali pa bi se morale znižati pokojnine. Jasno, »izpad« bi lahko pokrili tudi tako, da bi bolj obremenili delodajalce (lastnike, tj. Kapital), a to se ne bo zgodilo, saj je namen uvedbe socialne kapice (pod krinko razbremenitve Dela) prav v razbremenitvi Kapitala. Ena možnih posledica je tudi ta, da bi pokojninski sistem, ki bi (zaradi izpada sredstev) »jamčil« le mizerne pokojnine, postal »neprivlačen« in bi razpadel, ali pa bi bil preprosto ukinjen. Pridobitve socialne države se lahko ukinja, omejuje tudi tako, da se najprej uvede neke reformne spremembe, za katere se že ob uvedbi predvideva, da bojo zelo verjetno botrovale nezadovoljivim rezultatom; potem pa se te rezultate izkoristi kot opravičilo za nadaljnje neoliberalistične posege v socialni sistem ali pa celo za ukinitev nekaterih pridobitev tega sistema. Ukinitev je lahko izvedena v dobesednem pomenu besede, lahko pa se nek javni sistem »ukine« tudi tako, da se ga sprivatizira, da se skomercializira in podvrže ideologiji profita. Prav slednje je en ciljev najavljajoče se desne vlade; ta, če bo formirana, kani reformirati pokojninsko reformo na način, ki bo načel temelj pokojninskega sistema, ki sloni na medgeneracijski solidarnosti. Koalicijska pogodba namreč predvideva »individualizacijo« pokojninskega zavarovanja in prepuščanje pokojnin trgu. Prav v finančni krizi, v kateri se nahaja Zahod, smo lahko bili priča, kako so propadali zasebni pokojninski sistemi oz. skladi, katerih donosnost je (bila) odvisna predvsem od tržnega hazarda. Ogromno zavarovancev, ki so za starost varčevali v teh skladih, je čez noč ostalo brez vsega!

 

2.5

Projekt »vitke države« (v izvedbi slovenske politike) pa se ne bo zadovoljil le pri »navadnih« (zakonskih) posegih v socialno državo, v njeno strukturo. Neoliberalistični ideologiji hoče podvreči tudi ustavni red, oziroma: desna oblast (ob podpori »levih« strank) namerava ustavno zamejiti zadolževanje (s ciljem zamejitve strukturnega dolga). Brez strank »levice« ji ta podvig ne more uspeti, saj ustavne spremembe terjajo dvotretjinsko večino v DZ. Zgodba je znana: v dneh kmalu po volitvah v RS je E(M)U stopila v novo fazo, očitno bo v prihodnje monetarna unija nadgrajena v fiskalno unijo. Na vrhu EU je bila »dogovorjena« nova pogodba, ki »uvaja« evropski stabilnostni mehanizem (ESM). Ta med drugim od držav članic pričakuje, da bojo omejile strukturni primanjkljaj na 0,5% BDP. RS bo letošnje leto končala s strukturnim primanjkljajem v višini približno 3,8% BDP. Janševe vlade 2004-2008 se bomo spomnili tudi po davčnih »odpustkih« za tiste z višjimi dohodki in po znižanju davka na dobiček (prav nižanje davkov je en glavnih razlogov, da ima RS danes težave s strukturnim primanjkljajem); Pahorjeve vlade 2008-2011 pa po tem, da kljub napovedanim strukturnim spremembam, ni nikoli zares nameravala obdavčiti Kapitala in premožnejših ter voditi takšno »davčno politiko«, kot so jo vlade pred Janševo (strukturne spremembe, ki jih je napovedovala Pahorjeva »leva« vlada, so bile povečini usmerjenje na ukinjanje oz. omejevanje socialnovarstvenih in  delavnovarstvenih pravic in v korist Kapitala). Kakorkoli že, nemška kanclerka Merkel je ob »rojstvu« ESM celo zahtevala, da države članice EMU »limit« glede strukturnega dolga 0,5% BDP vnesejo v svoje ustave. Tej ideji (t. i. zlatemu pravilu o ustavni zamejitvi zadolževanja) so se nekatere večje zahodnjaške države uprle in Merkel je morala odstopiti od svoje zahteve; je pa ideja očitno ostala živa v Sloveniji, saj desnica, v svoji ekonomsko-neoliberalistični veri »bolj papeška od papeža«, hoče ustavno limitirati zadolževanje.

 

Če bi ji to uspelo, se postavi vprašanje, kaj bi to pomenilo za socialno državo in kaj za prebivalstvo (še zlasti če vemo, da desnica nasprotuje dvigu davkov)? Ustavno limitiranje zadolževanja lahko pomeni oz. napoveduje: drastične posege v socialne pravice in demontažo socialne države (beri: socialnovarstveno škodo); razprodajo državnega premoženja (in »izvoz« BDP) (beri: ekonomsko škodo in utrjevanje pozicij RS na periferiji EU ter pristajanje RS na status kolonije); v krizi umanjkanje »krvavo potrebnih« investicij s strani države (beri: ekonomsko škodo zaradi varčevanja države); v primeru zelo verjetne kršitve ustave zaradi prekoračitve ekonomističnih limitov padec verodostojnosti slovenske politike v očeh mednarodnih političnih in ekonomskih akterjev (beri: ekonomsko in politično škodo). Ekonomist Mencinger opozarja, da je takšno ustavno limitiranje zadolževanja nesmiselno in zelo verjetno tudi škodljivo. Pa tudi neumno. Sociolog Jože Vogrinc (v Mladini 4/2012): »Ideja, zapisati v ustavo, koliko se sme država zadolžiti, kaže, kako nizko je padla parlamentarna pamet. /…/ Kdor se zavzema za zapis 'zlatega pravila' v ustavo, se odpoveduje suverenosti države kot izrazu obče volje vseh državljanov.« Se torej odpoveduje »res publici«. In še: »Ne gre le za nerazumevanje razlike med občo in trajno vsebino ustave in minljivo, posebno vsebino vsakodnevne politike. Gre za nerazumevanje smisla obstoja države. /…/ Parlamentarne stranke /…/ soglasno sprejemajo gospodarsko rast in konkurenčnost kot samoumevna cilja družbenega razvoja in JEMLJEJO ZAHTEVE GLOBALNEGA KAPITALA ZA SAMOUMEVEN OKVIR SVOJE POLITIKE, zahteve in ukrepe EU in Nemčije pa kot UKAZE in ZGLED za svoje ravnanje.« Takšna je pač logika slovenske brezidejne kompradorske politične elite, ki idejo »vitke države« udejanja zato, da bi državo lažje postavila v službo ne le lastnih interesov, koristi, pač pa tudi v službo koristi, interesov »globalnega« Kapitala. Z demontažo socialne države in »res publice« slovenska kompradorska gospoda ustvarja pogoje, ki bojo omogočili lažje plenjenje v sferi ekonomije ter javnega sektorja in siromašenje prebivalstva (davkoplačevalcev, delojemalcev) ne le njej, pač pa tudi »globalni« gospodi, še zlasti njenim zahodnjaškim gospodarjem. Konec koncev gre za ustvarjanje pogojev, ki bi gospodi omogočili maksimiranje profitov. Zato ne čudi, če slovenska politična elita »upravljanje države razume kot RAČUNOVODSTVO«. Neoliberalistična ideologija, ki ji sledi, pa »ni več sposobna videti zapletene mreže družbenih razmerij, marveč le še kvantitativne ekonomske kazalce, v teh pa samo še v denarnih vrednostih izražene proporce moči in odvisnosti« (Vogrinc).

 

3

Slovenska politična (oblastniška) kasta ne omogoča in spodbuja le uničevanja javnih dober, pač pa tudi same »res publice«. Stranka SD, ki bo v prihodnjem obdobju očitno opozicijska parlamentarna stranka, bi morala končno spremeniti, zavrniti ideološke »gabarite« stranke, ki so bili določeni za časa predsedovanja Pahorja (deklariranega ekonomskega liberalca), skreniti s »tretje poti«, končati kolaboracijo s Kapitalom, njena etična in ideološka zaveznika pa bi morala spet postati Delo in Republika. Le tako bo strankina opozicijska drža – verodostojna. Kako naj bo stranka SD kritična do napovedanih strukturnih posegov in fiskalno-monetarnih politik desničarske vlade, če se ne bo najprej distancirala od zablod Pahorja in njegove ekipe? Kako bo lahko verodostojno nasprotovala npr. uvedbi socialne kapice, če se ne bo distancirala od Pahorjeve ekipe, ko pa je bila slednja le korak pred tem, da ta antisocialni ukrep sprejme? Če hoče stranka SD dostojno in glede na svoje ime verodostojno opraviti opozicijsko delo, se mora najprej distancirati od tretje-potništva in Pahorja; ter v sferi civilne družbe poiskati nove (stare) zaveznike, zaveznike, ki kljub svojim partikularnim interesom mnogo bolje služijo duhu »res publice« in pridobitvam socialne države. Jasno, prvi med zavezniki bi morali biti sindikati; še zlasti tisti, ki zastopajo zaposlene v zasebnem sektorju.

 

Distanciranje od politike Pahorjeve ekipe ne zadeva le antisocialnih socialno-ekonomskih posegov in predlogov, pač pa tudi nekatere druge. Primer: ko je RKC zahtevala, naj RS uvede vojaški ordinariat, je Pahor izjavil, da »dopušča tudi to možnost«; ko je bil obelodanjen popravek »Šturmovega« Zakona o verski svobodi, ki prepoveduje državno zaposlovanje posvečenih oseb v bolnišnicah, zavodih za prestajanje kazni in vojski, je ministrica Jelušič popravku zakona nasprotovala. In sicer zato, ker bi takšen popravek (verjetno) botroval odhodu duhovnikov iz SV, torej tudi iz Afganistana. Po njenem mnenju pripadniki SV v Afganistanu brez duhovnov ne morejo. Kako naj stranka SD brani sekularno državo in miroljubno mirovno politiko (skladno s 3. odstavkom 124. člena Ustave RS, v katerem piše: »Pri zagotavljanju varnosti izhaja država predvsem iz mirovne politike ter kulture miru in nenasilja.«), če se ne distancira od politike Pahorjeve ekipe, ki je državo porinila še globlje v blato imperialistične vojne v Afganistanu ter v treh letih na oblasti ni uspela spremeniti vrste spornih zakonov predhodne vlade oz. parlamentarne večine, med njimi tudi ne omenjenega »Šturmovega« zakona, ki privilegira RKC? In kako naj stranka SD išče zavezništva med mirovniki oz. miroljubnimi državljani, ki zavračajo militantno imperialistično politiko ZDA (katere se bojda že pripravljajo na vojno z Iranom), če se ne bo distancirala od hlapčevske politike Pahorjeve ekipe?

 

Kako naj stranka SD lastnemu članstvu , simpatizerjem in drugim v državi (ter onkraj meja) dokaže, da je sposobna poglobljenega, kritičnega razmisleka o aktualnih ekonomskih in političnih razmerah doma, v E(M)U, svetu, če bojo njeni poslanci po liniji najmanjšega odpora, oportunistično podpirali (in to celo v imenu »višjega, državnega interesa«) tako neumne in potencialno škodljive predloge, kot je npr. ustavno limitiranje zadolževanja države? Kako naj stranka SD dokaže svojo opozicijsko verodostojnost, če njen »think tank« (ga sploh premore?) ne ponuja oz. ne proizvaja alternativnih idej, predlogov, ki vidijo onkraj zaslepljenega neoliberalističnega ekonomskega fanatizma in politik, temelječih pretežno na varčevanju države, ki na kratki in srednji rok ne omejujejo posledic ekonomske krize, pač pa krizo še poglabljajo, poleg tega pa še demontirajo socialno državo in uničujejo duh »res publice«? Kako naj stranka SD svoje članstvo, simpatizerje in druge državljane, državljanke prepriča v svojo agilnost in politično prodornost, če bo le brezidejno (morda celo pod krinko »konstruktivnosti« ali »konsenzualnosti«) podpirala (protisocialne idr. sporne) predloge desničarske vlade ali pa tiste, ki jih ukazujoče ponujajo z neoliberalistično ideologijo prežeti evropski in svetovni politični ter ekonomski centri moči, če sama ne bo zmožna ponuditi drugačnih, alternativnih razmislekov o posamezni problematiki in če sama ne bo postala en vodilnih »agenda setter-jev« na politični sceni in v medijskem prostoru? Bojo prava opozicija prihajajoči desni vladi le sindikati, Zveza združenj borcev za vrednote NOB in predsednik Türk?

 

Če naj bo stranka SD verodostojna opozicijska stranka, stranka, ki si zasluži ime, ki ga nosi, če naj si povrne zaupanje volivcev, volivk levičarske provenience, potem naj se bori za izvorne republikanske vrednote in cilje! Za socialno državo, za republiko, za javni interes (merjen s koristmi za večino prebivalstva), za sekularno državo… Naj ne dovoli, da »res publica« postane »res privata«. In naj ne dovoli povrnitev praks, kakršne je Marx opisoval v 19. stoletju, ko je (vitka, represivna) država služila interesom, koristim starih elit (plemstva) in novih elit (buržoazije in Kapitala), medtem ko so bile subalterne skupine (beri: skupine, ki ne pripadajo elitam), ki vendarle tudi danes predstavljajo večino prebivalstva, izrinjene iz krogov odločanja, njihove zahteve in pričakovanja preslišana, njih socialno-ekonomski položaj pa (vse bolj) nevzdržen.