PREDSEDNIŠKI SISTEM?

03.01.12 20:18

(objavi kot novico)

 

I

Kot rečeno, pohod na oblast v parlamentarnih ureditvah s proporcionalnim volilnim sistemom pogosto zgleda kot drama v dveh dejanjih. Prvo dejanje se konča z razglasitvijo volilnih rezultatov, drugo pa začne s sestavljanjem vladajoče koalicije. In prav iskanje mandatarja ter sestavljanje vladajoče koalicije se lahko zaradi različnih (strankarsko-politikantskih, interesnih, ideoloških, osebnih idr.) razlogov zelo zavleče. Parlamentarne politične stranke se zapletejo v povolilno politično-koalicijsko trgovino, ki jo pogosto spremljajo razna izsiljevanja (najverjetnejšega mandatarja), kadrovska kombinatorika, utemeljena na strankarski in osebni preračunljivosti ipd. Značilnost vseh teh povolilnih manevrov pa je, da so iz njih IZKLJUČENI VOLIVCI, VOLIVKE. Zato se v takšnih primerih postavi vprašanje, kako v formiranje vlade (kot institucije izvršne veje oblasti) vključiti državljane, državljanke oz. kako povečati vpliv slednjih pri imenovanju mandatarja? En možnih odgovorov je: z uvedbo PREDSEDNIŠKEGA SISTEMA.

 

Predsedniški sistem je lahko BOLJ DEMOKRATIČEN in LIBERALEN od parlamentarnih ureditev (s proporcionalnim, večinskim ali kombiniranim volilnim sistemom). Bolj demokratičen (glede na kriterije t. i. agregatne demokracije) zato, ker TUDI IZVRŠNO VEJO OBLASTI (z »realno« politični močjo) IZVOLIJO VOLIVCI, VOLIVKE. V proporcionalnih sistemih slednji izvolijo le poslance/-ke, ti/te pa na podlagi morebitnega predvolilnega povezovanja in/ali povolilne trgovine izglasujejo mandatarja/-ko, ki sestavi vlado z večinsko podporo v parlamentu. Volivci, volivke so v parlamentarnih sistemih iz povolilnega dogajanja, ki zadeva izglasovanje mandatarja in formiranje vlade, izključeni. Medtem ko predsedniški sistem omogoča, da volivci, volivke oz. kvalificirana večina (na volitvah) določi zmagovalca, tj. mandatarja, ki mu mandat za sestavo vlade podelijo neposredno državljani, državljanke. Izvolitev predsednika/-ce lahko poteka po enokrožnem (primer ZDA) ali dvokrožnem volilnem sistemu (primer izvolitve predsednika/-ce republike v RS), v prvem za zmago zadostuje že relativna večina, v drugem pa absolutna večina oddanih glasov (če v prvem krogu nihče od kandidatov/-k ne dobi več kot 50% glasov, se kandidata/-ki z največ prejetimi glasovi v prvem krogu pomerita še v drugem krogu).

 

Bolj liberalni pa so predsedniški sistemi zato, ker je v teh sistemih DOSLEDNEJE IZPELJANO NAČELO DELITVE OBLASTI (ki je dediščina političnega liberalizma). V parlamentarnih ureditvah, kot je slovenska, delitev oblasti pravzaprav ni dosledno izpeljana, saj, kot rečeno, vlado izglasuje parlament. S padcem podpore v parlamentu, pade tudi vlada (ne nazadnje je bila prav izglasovana nezaupnica v DZ formalni razlog za padec vlade in posledično za lanske predčasne volitve). V predsedniških ureditvah, kjer mandat predsedniku/-ci (vlade) podeljujejo državljani, državljanke, parlament oz. zakonodajna veja oblasti (praviloma) ne more »zrušiti« vlade oz. izvršne veje oblasti.

 

Skratka, koristi predsedniškega sistema so (najmanj) 3: i) državljani, državljanke že z razglasitvijo volilnih rezultatov vedo, kdo je na čelu izvršne veje oblasti (vsa povolilna strankarska kupčkanja, izsiljevanja, zavlačevanja ipd. odpadejo); ii) predsedniški sistem je lahko bolj demokratičen in iii) bolj liberalen.

 

 

II

Z uvedbo predsedniškega sistema bi MORDA kazalo spremeniti tudi način izvolitve poslancev, poslank. Najbolj radikalna sprememba bi lahko bila izpeljana po vzoru antične demokracije v atenskem polisu. Tam so državljane na pomembne funkcije enostavno – izžrebali. Tudi v RS bi lahko ukinili volitve v DZ in poslance, poslanke izžrebali. Ne na vsakih 4 leta, lahko bi jih vsako leto ali celo vsakega pol leta. Če je en smislov demokracije – rotacija državljanov, državljank na oblasti, potem je žrebanje v DZ pravi način. Vendar »antični scenarij« v RS nima možnosti. Najprej zato, ker tak »scenarij« pač ni v interesu strankarskih elit idr. strankokratov, pa tudi zato, ker mnogi državljani, državljanke ne znajo, ne morejo, ne upajo misliti »onkraj« strankarske demokracije. Nekateri zagovarjajo volitve v DZ po večinskem načelu, vendar je takšna »rešitev« slabša od sedanje, saj je mogoče s »primernim« risanjem volilnih okrajev vplivati na volilni rezultat in izigrati voljo večine volivcev, volivk. Poleg tega je skoraj nemogoče razdeliti državo na volilne okraje, ki bi šteli povsem enako število volivcev, volivk. Itd.

 

V RS obstaja nepopolna delitev oblasti na sodno, izvršno in zakonodajno. Vsaka od teh treh vej je tudi sama »deljena«. Sodna veja se deli na 3 »vejice«: Ustavno sodišče, sistem »rednih« sodišč z Vrhovnim sodiščem na čelu ter Upravno sodišče. Zakonodajna veja oblasti se deli na 2 »vejici«: DZ in Državni svet. Tudi izvršna veja oblasti se deli na 2 »vejici«: Vlado ter Predsednika/-co republike. Bizarno v slovenski ureditvi je, da je predsednik/-ca republike, ki ima sicer zelo malo pooblastil in premore zelo malo »realne« (politične) moči, voljen/a neposredno s strani državljanov, državljank, medtem ko mandatarja/-ko in vlado, ki poseduje(ta) veliko politične moči, izglasuje večina v DZ in ne pripadniki, pripadnice po ustavi »suverenega ljudstva«. Kot da bi avtorji takšne ureditve želeli, da volivci, volivke bolj ali manj neposredno odločajo le o simbolnih rečeh…

 

Z uvedbo predsedniškega sistema bi funkciji (tudi moč in vpliv) predsednika/-ce republike in predsednika/-ce vlade združili. Združili v »šefa/-co države«, ki bi bil/a izvoljen/a neposredno s strani volivcev, volivk. Takšna praksa v tej državi pravzaprav ni nič novega, saj je podobna »matrica« v veljavi že na lokalni ravni. Volitve organov lokalnih skupnosti potekajo tako, da volivci, volivke glasujejo dvakrat, posebej volijo župana/-jo (kot nosilca/-ko izvršne veje oblasti na lokalni ravni) in posebej občinske, mestne svete (kot inštitucije odločbo-dajne veje oblasti na lokalni ravni). Pri volitvah v predsedniških sistemih gre za podobno reč, le da je ta izpeljana na državni ravni; volivci, volivke glasujejo dvakrat: posebej volijo »šefa/-ico države« in posebej poslance/-ke. Glede na to, da je RS dvo-milijonska država, da je glede na svojo populacijsko »težo« primerljiva kvečjemu s kakšnim srednje velikim zahodnjaškim mestom, se zdi predsedniški (»županski«) sistem še toliko bolj primeren.

 

Svoji velikosti bi lahko RS prilagodila tudi zakonodajno vejo oblasti. Rečeno drugače: ukiniti bi kazalo Državni svet (DS). DS je pravo gojišče lobijev, svetniki v njem pa niti niso izvoljeni na splošnih, tajnih volitvah, pač pa so »delegirani« s strani verskih skupnosti, lokalnih skupnosti, delodajalcev, delojemalcev ipd. DS je torej pravi relikt korporativne logike. Tudi preoblikovanje DS v neke vrste pokrajinski oz. deželni (ali celo občinski) dom v tako majhni državi, kot je RS, nima smisla. To so že pred leti spoznali na Hrvaškem, zato so leta 2001 ukinili drugi dom sabora, t. i. županijski dom, v katerem so sedeli predstavniki hrvaških županij (beri: pokrajin). Danes je sabor enodomni parlament, ki »premore« zgolj predstavniški dom.

 

Skratka, volivci, volivke v RS bi morali imeti možnost neposrednega vpliva na izvolitev tistega dela izvršne veje oblasti, ki poseduje ne le simbolno, pač pa tudi realno politično moč. Tega vpliva državljani, državljanke v parlamentarnih ureditvah nimajo, imajo pa ga v predsedniških. Morda bi se politične stranke, ki so se na lanskih volitvah »prebile« v DZ, v prihajajočem obdobju dogovorile o ustavnih spremembah, s katerimi bi uvedli predsedniški sistem ter z ustavo določile razmerja med »šefom/-ico države« in DZ (predsednik ZDA, denimo, lahko na predlagani zakon kongresa vloži veto, in če hoče kongres »povoziti« predsednikov veto, ga mora preglasovati z dvotretjinsko večino). Mimogrede pa lahko še ukinejo DS… Če bi imeli volivci, volivke možnost neposredne izvolitve »predsednika/-ce vlade«, potem bi verjetno odpadli tako neresni »parlamentarni« predlogi, kot je Virantov o formiranju vlade narodne enotnosti, ali o formiranju tehnične vlade ipd. V predsedniškem sistemu volivci, volivke lahko izvolijo politično figuro, ki lahko (neodvisno od števila glasov podpore v parlamentu) postavi jasno profilirano POLITIČNO vlado, saj imenovanje vlade ni odvisno od raznih koristolovskih »dobronamernežev« in/ali klovnovskih diletantov Virantovega, »Majerjevega«, Pahorjevega ali Erjavčevega kova.