Kaj stranka SD sploh hoče?

20.12.11 19:16

(objavi kot novico)

 

I

Naj začnem z Islandijo. Jeseni 2008 je bila Islandija prva evropska država, ki je »padla« v finančno, gospodarsko krizo. Njen padec je bil res grd, država je končala na kolenih (beri: na robu bankrota). Na kolena so jo spravili lokalni neoliberalistični ekonomisti in politiki, ki so v praksi zvesto sledili motu (beri: mitu) ekonomskega neoliberalizma – privatizacija, liberalizacija, deregulacija. S krizo, ki jo je povzročilo rušenje finančnih hišic iz kart na globalnem (finančnem) trgu, so se islandske banke sesedle, lokalna valuta je tako rekoč čez noč zgubila 85% vrednosti, brezposelnost pa zrasla na 10%. Za to (so)odgovorna desničarska vlada je kmalu odšla, na oblast pride levica. Kaj naredi? Prvo sprejme določitev, da NE BO REŠEVALA PREZADOLŽENIH BANK, pač pa pusti, da te finančne ustanove enostavno CRKNEJO. Druga odločitev vlade, ki je bila potrjena tudi na referendumu, je, da DRŽAVA NE BO PLAČEVALA DOLGOV, S KATERIMI SO BANKIRJI OBREMENILI DRŽAVO (in ki bi jih morali, po izračunih nekaterih ekonomistov, islandski davkoplačevalci odplačevati 30 let). Tj.: izgube bank naj krijejo njihovi upniki in delničarji, ne davkoplačevalci. Vlada je tudi OMEJILA PRETOK KAPITALA. Tretja odločitev: namesto, da bi država reševala oz. sanirala banke, je razširila nabor storitev, ki zadevajo socialno varnost ljudi (EKSPANZIVNA SOCIALNA POLITIKA VLADE). Četrti ukrep (za katerega so poskrbela sodišča): pred sodišče so zaradi neodgovornega ravnanja postavili bivšega desničarskega predsednika vlade, proces je še traja. OK, in kako je z Islandijo danes? Zdi se, da omenjeni ukrepi že dajejo obetajoče rezultate: BDP, ki je še vedno 15% nižji kot pred krizo, je v vzponu; nezaposlenost je padla pod 7%; inflacija z 20% pod 5%; proračunski primanjkljaj je pod 3% BDP; starih bank ni več, nove pa že preštevajo dobiček. Na kratko: Islandija (optimistično) okreva. To so opazile tudi »vsemogočne« bonitetne hiše, ki dandanašnji, 3 leta po »sesutju«, Islandiji pripisujejo boljši (kreditni) rating kot večini držav članic EMU, vključno s Slovenijo! Kakšen paradoks, mar ne?

 

To uvodno zgodbo o Islandiji navajam kot primer, ki dokazuje, da se (je) da(lo) spopasti s pričujočo krizo tudi drugače, kot velevajo z (ekonomsko) neoliberalistično ideologijo okužene elite večine držav članic E(M)U ter razne nadnacionalne, mednarodne (finančne, politične,…) institucije. Elite teh držav so sledile napotkom, ki so pravo nasprotje islandskemu »pristopu« reševanja ekonomij in države. Namesto, da bi v krizi reševale predvsem (socialno ogrožene) ljudi, so REŠEVALE BANKE. Tudi zasebne banke. Na območju E(M)U je pač prevladalo (politično) stališče, da naj države rešujejo prezadolžene banke. Slednje so zašle v težave tudi zato, ker je kriza zelo »podražila denar« in tako povzročila »medbančni« kreditni krč. V težjem stanju je bila banka, težje je prišla do »svežega« in »poceni« denarja na globalnem trgu, saj so ji kot »nezanesljivemu poslovnemu partnerju« bonitetne hiše znižale kreditni rating. Drug razlog za težave bank je bil tudi ta, da so nekateri njihovi kreditojemalci v krizi propadli in bankam niso mogli vrniti kreditov; skratka: banke so imele velike izgube, ki pa jih niso mogle »pokriti« same. Politična odločitev je bila, da se bojo namesto bank zadolžile države in z denarjem »krile« njihove dolgove oz. izgube. Naj gre za tiste, ki so jih banke »pridelale« na globalnem trgu, ali pa za kredite, ki jih banke niso mogle izterjati od »slabih« kreditojemalcev. Problema »slabih kreditojemalcev« so se države pogosto lotile tako, da so se same zadolževale in potem s sposojenim denarjem dokapitalizirale banke (beri: države so nacionalizirale poslovne izgube bank). S tem pa se je povečeval dolg centralnih držav, ki po maastrichtskih kriterijih ne bi smel presegati 60% BDP posamezne države. Zaupanje držav je (pri bonitetnih hišah) bilo vse manjše, posledično: kreditni ratingi držav so vse bolj upadali, denar, ki so si ga sposojale države na globalnem trgu, pa je bil za njih vse dražji…

 

Kriza je bila »skuhana« in sprožena v finančnem sektorju, ki ga je in ga še vedno obvladuje zasebni kapital. Iz finančnega sektorja je »preskočila« tudi v t. i. realni sektor. Posledica tega je bil padec proizvodnje, BDP, posledično tudi izpad prilivov v državne proračune. Podjetja, tovarne itd. so propadala, brezposelnost je rasla, brezposelni so iskali državno socialno pomoč; posledica: povečali so se proračunski odlivi (za socialne transferje). Skratka: po eni strani je bil zaradi manjše, »krizne« gospodarske aktivnosti proračunski priliv v posamezni državi manjši, po drugi pa so se zaradi brezposelnosti in povečane stopnje revščine povečali proračunski odlivi. Tudi nekatere tiste države članice E(M)U, ki so pred krizo vodile ekonomsko-socialno politiko skladno z maastrichtskimi konvergenčnimi kriteriji, so s krizo zašle v težave, tj. »dobile« so proračune s primanjkljajem, ki je presegal 3% BDP države (ta omejitev glede proračunskega primanjkljaja je en izmed maastrichtskih kriterijev); tiste države, ki so že imele primanjkljaj višji od 3% BDP, pa so ta primanjkljaj še povečale. Tudi iz opisanih razlogov so države postajale vse bolj in bolj zadolžene.

 

Države se v krizi torej niso zadolževale le zaradi težav v »realnem« sektorju in izplačil socialnih transferjev, pač pa tudi zato, da so reševale, sanirale »grehe« (zasebnih in državnih) bank. Na Islandiji so banke enostavno pustili »potoniti«, v z ekonomskim neoliberalizmom naphanih institucijah E(M)U in državah članicah E(M)U pa so sklenili, da bojo banke reševali. Banke so elite reševale z zadolževanjem na tujem. Ker je kriza, je denar na globalnem finančnem trgu »drag«. To je ena slabost zadolževanja v krizi; druga pa je ta, da so vse bolj zadolženim državam bonitetne hiše začele zniževati ratinge. To pa pomeni, da se je dolžniška kriza bank postopno spremenila v dolžniško krizo držav. Vse to predvsem zato, ker so se politične elite določile reševati banke; banke, ki so bile za njih bolj pomembne kot socialna varnost ljudi.

 

Ta logika je opazna tudi v RS. V 3 letih Pahorjeve vlade je ta za socialne transferje namenila (in se v tujini za ta namen zadolžila) približno 1,2 milijarde €; za reševanje bank pa je namenila (in se v tujini za ta namen zadolžila) približno 2,6 milijarde €; poleg tega se je zadolžila še četrt milijarde za dokapitalizacijo NLB. Če so se na Islandiji odločili, da naj banke pocrkajo, so se v E(M)U (tudi RS) odločili, da se jih reši; če so se na Islandiji odločili, da država ne bo prevzemala dolgov bank, se je v večini držav članicah E(M)U zgodilo ravno obratno – države so prevzele dolgove bank in krile njih poslovne izgube, zato se je dolžniška kriza bank spremenila v dolžniško krizo držav, ki jih prav zaradi tega »tepejo« tudi slabi ratingi bonitetnih hiš; če so se na Islandiji odločili, da je socialna varnost ljudi bolj pomembna od bank, je na območju E(M)U prej obratno – banke so očitno bolj pomembne kot socialna varnost ljudi.

 

II

Seveda, zdaj bi mi lahko kdo očital, da sem general po bitki. Da situacija na Islandiji in v RS sploh ni primerljiva, saj je RS članica E(M)U, medtem ko Islandija ni, posledično ima več ekonomsko-političnega manevrskega prostora, saj Islandija še vedno »premore« relativno avtonomno monetarno in fiskalno politiko itd. Slednje drži, a Islandijo navajam kot primer, ki priča, da so možni tudi alternativni »pristopi« reševanja krize (če je le politična volja), in da bi lahko na podlagi teh alternativnih praks tudi v RS ponovno premislili nekatere odločitve, ki so se morda zdele sprejemljive, »pametne«, smiselne v preteklosti, zdaj pa ne več. Že v enem prejšnjih komentarjev sem pisal, da celo Nemčija (tajno, »neuradno«) piše alternativni scenarij izstopa iz EMU, po drugi strani pa politiki, kot je Pahor, o tem niti ne razmišljajo; Pahor, ki očitno meni, da bi Nemčija »za vsako ceno« ostala v EMU, bi »za vsako ceno« sledil (francosko-)nemškemu vlaku. Za vsako ceno! Tudi za ceno demontaže oz. erozije socialne države in/ali razprodaje pomembnih slovenskih podjetji? Pahorjev očiten dogovor: da. In tu se zastavi vprašanje – kaj stranka SD sploh hoče? Oziroma: ali so stališča predsednika stranke tudi stališča večine članstva stranke? Kakšno je stališče večine članstva (tj.: stranke SD), če bi se izkazalo, da vztrajanje v EMU prinaša nadaljnjo razprodajo pomembnih slovenskih podjetji in/ali demontažo socialne države ter omejevanje ali celo ukinjanje socialnovarstvenih in/ali delavnovarstvenih pravic?

 

V dneh kmalu po volitvah je E(M)U stopila v novo fazo, očitno bo v prihodnje monetarna unija nadgrajena v fiskalno unijo. Na vrhu EU je bilo »dogovorjena« nova pogodba, ki »uvaja« evropski stabilnostni mehanizem (ESM). Pristojnosti ESM, pristop kateremu je za države članice EMU zavezujoč, za vse ostale članice EU pa ne, tako močno posegajo v suverenost držav, da je VB odklonila »sodelovanje«. S sprejetjem normativov ESM posamezna država prenese veliko svojih »fiskalnih pristojnosti« na evropske inštitucije (Komisijo, ECB), fiskalna politika postane do določene mere centralizirana; vlade držav, ki bi »pristopile« k ESM, pa bi se morale podrediti zahtevam, predlogom ipd. »centralnih« inštitucij E(M)U. Če države ne bi upoštevale opozoril, priporočil evropskih inštitucij, bi bile zoper državo sprožene »avtomatične« sankcije. Primer: ena od zahtev ESM je, da država članica EMU ne sme imeti strukturni dolg, ki bi na letni ravni presegal 0,5% BDP. Če bi ga, bi sledile sankcije: prva sankcija je opozorilo, druga denarna kazen, zadnja pa začasna izguba glasovalne pravice v okviru evro-območja.

 

Kakšna so stališča stranke SD do teh novih »izzivov«? Kakšno je stališče Pahorja, osebka s hlapčevsko mentaliteto, je bolj ali manj znano. On »za vsako ceno« sprejema tako rekoč vse, kar mu naloži teta Merkel in birokrati v E(M)U ter razni drugi ekonomski neoliberalci. Če naj RS vztraja v EMU, mora »pristopiti« tudi k ESM. In če je tako, kako naj se v RS ohrani socialnovarstvene in delavnovarstvene pravice zaposlenih, prepreči demontažo socialno države blaginje, prepreči nadaljnjo razprodajo pomembnih slovenskih podjetji, hkrati pa še ustreže »zahtevi« EMS ter v zelo kratkem času strukturni dolg, ki naj bi letos v RS znesel 3,8% BDP, zmanjša na 0.5% BDP? (Mimogrede: Merkel celo zahteva, da države članice EMU »limit« glede strukturnega dolga 0,5% BDP vnesejo v svoje ustave!) Ali naj država drastično poseže v socialne pravice in tako čez noč naredi demontažo socialne države? Naj razproda državno premoženje? Naj dvigne davke? Naj zavrne »norme« ESM in/ali izstopi iz EMU? (Pozor, tukaj je še IMF, ki pričakuje, da ga RS »okrepi« z 910 mio €. Od kod državi slaba milijardica € za IMF?) Kakšno je stališče stranke SD do teh vprašanj? Kakšni so njeni KONKRETNI predlogi? In ali so morebitni predlogi še vedno »na liniji« stranke, ki v imenu nosi socialnodemokratsko ime?

 

III

Če bi stranka SD vedela, kaj hoče, bi se tudi lažje odločila glede omenjenih aktualnih »fenomenov«, ki zadevajo Slovenijo in njeno »bivanje« v E(M)U ter ESM, torej glede: socialne države blaginje, (ponovne, delne) nacionalizacije podjetji ali razprodaje le-teh, dviga davkov, zadolževanja centralne države. V povolilnem obdobju, obdobju sestavljanja nove vladne koalicije, je v RS nastala bizarna situacija: i) SDS in NSi sta iz koalicijskih »računic« (predvsem po lastni želji) izločeni, NSi je že pred volitvami govorila, da z LZJ ne gre v koalicijo, SDS je bila itak prepričana, da bo zmagala, vendar v koalicijo ne bi vabila LZJ; še več, predsednik SDS, »Tomaž Majer«, dojema ZJ kot »dednega sovraga«, med drugim tudi zato, ker ga je slednji že trikrat premagal na volitvah (dvakrat v Ljubljani, zdaj še na ravni države); ii) v povolilnem obdobju izstopata predvsem 2 stranki: zmagovalna LZJ in Virantova ekipa; izstopata zato, ker sta v političnem prostoru obe »aktivni«, »idejo-tvorni«, ker sta, s tujko rečeno, »agenda setterki«;  druge potencialne koalicijske stranke so glede vsebinskih poudarkov bolj ali manj »tiho«, ali pa so »vdane v usodo«, skratka delujejo kot politična trupla, ki jih je po nekem čudežu naplavilo v DZ.

 

Naj izpostavim nekatere poudarke Virantove skupine: višja stopnja DDV mora ostati takšna, kot je; davki se ne smejo dvigati; centralna država se ne sme več zadolževati. (Glede na to, kaj od RS pričakujejo EMU oz. ESM ter IMF, se zdijo Virantove zahteve »smešne«.) Nekateri poudarki LZJ: višjo stopnjo DDV dvigniti za 1 odstotno točko (v predvolilnem času je le še stranka Zares obljubljala višji DDV za do 2 odstotni točki); krizni čas ni čas, ko bi smeli prodajati slovenska podjetja, prej čas, ko bi morala država povečevati lastniške deleže v podjetjih; zaposleni imajo pravico do participacije pri delitvi dobička v podjetjih. 

 

Kateri opciji je bližje SD? Glede na dozdajšnjo, 3-letno prakso Pahorjevo vlade, bi sklepal, da je bližje Virantovi, ki ga odlikuje odkrito simpatiziranje z ekonomskim neoliberalizmom in spogledovanje z zgrešeno evropsko proti-krizno politiko. Odhajajoča vlada ni dvignila davkov, čeprav ji je to svetoval celo »njen« svet za fiskalno politiko, v sled tega je tudi malo verjetno, da bi se stranka pod Pahorjevim vodstvom premislila. Tudi pred volitvami stranka SD ni napovedovala dviga višje stopnje DDV, kar je npr. napovedoval ZJ. Glede državne lastnine v pomembnih podjetjih se je Pahorjeva vlada obnašala dokaj ravnodušno, in ni povečevala ali kupovala lastniških deležev v pomembnih podjetjih, kot je denimo Mercator, čeprav bi slovenske banke (NLB, NKBM), ki so zaradi »rubeža« pri tajkunih postale lastnice deležev v teh podjetjih, prav rade prodale te lastniške deleže.

 

(Primer Mercatorja: če bi tuje podjetje prevzelo tega trgovskega »giganta«, bi Sloveniji grozil razpad »verige«, ki povezuje kmetijce, živilsko industrijo, trgovino in potrošnike; v tej »verigi« je zdaj zaposlenih več kot 100 tisoč ljudi. Nadzor nad Mercatorjem torej ni pomemben le zaradi participacije pri dobičku podjetja ipd., pač pa tudi zaradi vrste drugih socialno ekonomskih razlogov: ohranjanja delavnih mest, samooskrbe s hrano itd. Mladina (25. 11. 2011): »Cena, ki naj bi jo Slovenija s prodajo Mercatorja plačala, naj bi bila po izračunih kmetijskega ministrstva izredno visoka, mnogo višja od enkratnega zneska 832 milijonov evrov, kolikor naj bi hrvaško podjetje bankam ponujalo za Mercator. Ne gre za ekonomski nacionalizem, razlaga kmetijski minister Dejan Židan: 'Hrana, proizvedena v domačem okolju, je navadno tudi najbolj sveža, zdrava, predvsem pa sta njena predelava in transport najmanj energetsko potratna. Večina hrane se zato tudi načrtno proizvaja lokalno,' pravi. Večina držav kmetijstvo zato stimulira iz strateških vzgibov, recimo zaradi samooskrbe. Če bo slovensko kmetijstvo izgubili slovenske police, naj bi bila zaradi razpada verige po 'grobi oceni ministrstva na kratki rok ogrožena prodaja slovenske hrane v vrednosti četrt milijarde evrov letno', opozarja minister, kar pomeni, da bi se lahko proizvodnja prehrambnih izdelkov zmanjšala za okrog 25 odstotkov. Koliko od 80 tisoč zaposlenih v kmetijstvu in koliko od 20 tisoč še zaposlenih v kmetijski proizvodnji bi s tem izgubilo službe, če ministrove ocene držijo, je potem le še tehnično vprašanje. Ocene se seveda lahko gibljejo v številkah s tremi ničlami.«)

 

Predlogi, ki jih zagovarja Virantova ekipa, vodijo v demontažo socialne države, v razprodajo državnega premoženja in zelo verjetno privatizacijo in komercializacijo javnega sektorja. Zakaj? Zato ker je nemogoče ohranjati zdajšnji nivo socialne države blaginje brez dviga davkov, hkrati ne najemati državne dolgove za povečevanje ali nakupovanje deležev v pomembnih podjetjih, ohranjati  davke na zdajšnji stopnji ter zadovoljiti potrebe IMF ter slediti »napotkom« (E(M)U, ki ne dovoli ekspanzivne fiskalne politike, pač pa »zategovanje pasu«. Predlogi Virantove ekipe, ki jo sestavljajo razni neoliberalistični avanturisti, vodijo v »vitko« (beri: anoreksično) državo.

 

IV

Stranka SD bi morala zavzeti bolj aktivno držo. Če je ovira za takšno držo Pahor, naj ga stranka čim prej odstavi s predsedniške funkcije. In kakšni bi bili lahko predlogi SD? Najbolj radikalen bi bil poziv stranke SD, naj RS sledi islandskemu vzoru. Če bi uspelo SD prepričati slovensko politično elito v ta »scenarij«, bi lahko RS svojo »vlakovno kompozicijo« zapeljala iz EMU oz. ESM, stran od izsiljevalskega IMF, stran od ultimativne tete Merkel, dobila pa bi »nazaj« svojo fiskalno in monetarno politiko (beri: tolar), s čimer bi bil njen manevrski prostor reševanja iz krize mnogo bolj širok. Seveda, tudi ta »scenarij« prinaša nekatera tveganja, a poglejte danes Islandijo… Obstaja v stranki in državi takšna »vikinška« drznost, volja in pogum?

 

Če SD nima poguma za tako radikalne predloge, in vidi RS še vedno v EMU in ESM, kjer tempo, skladno svojim interesom narekuje Nemčija, potem naj stranka SD »zaostri« nekatere predloge Jankovića ter zagovarjala ukrepe, ki jih je že pred časom predlagal Vladni svet za fiskalno politiko. In kakšni so ti predlogi? Na RB jih objavljam že v tretje… VLADNI svet za fiskalno politiko (VSFP), pod vodstvom ekonomista Marjana Senjurja (člani VSFP so tudi ekonomisti: Bogo Kovač, Jože Mencinger, Rasto Ovin, France Arhar, Marian Wakounig, slednji je regionalni direktor za davke in carine v Zveznem ministrstvu za finance Republike Avstrije) ne predlaga le višjih davčnih obremenitev za kapital, pač pa tudi razbremenitev revnih slojev in zaposlenih. Tako, denimo, predlaga DVIG prispevkov, ki naj bi jih za socialno varnost (ta vključuje tudi pokojninsko zavarovanje) prispevali delodajalci, in RAZBREMENITEV oz. ZMANŠANJE prispevkov, ki bi jih za socialno varnost prispevali delojemalci. Poleg tega predlaga še naslednje davčne ukrepe, ki zadevajo obdavčitev kapitala: uvedbo davka na firmo; obdavčitev kmetijske dejavnosti; obdavčitev dobička iz prodaje/odsvojitve vrednostnih papirjev ne glede na dobo posedovanja; ponovno uvedbo t. i. skupinske obdavčitve po vzoru Avstrije (gre za to, da se dobički hčerinskih družb združijo in tako »združeni« tudi obdavčijo); VSFP predlaga tudi davčne ukrepe, ki zadevajo »splošne« obdavčitve: ponovno zvišanje davčnih razredov s tri na pet in zvišanje zneskov ob prehodu iz enega v drug razred (beri: večja obdavčitev tistih, z višjimi dohodki; pravzaprav VSFP zagovarja obdavčitev dohodkov, kot smo jo poznali za časa Rop-Mramorjeve vlade) ter povišanje splošne davčne olajšave z današnjih 3.143,57 evra na 6.000 evrov (beri: razbremenitev tistih z najnižjimi dohodki); dvig DDV z 20 na 22%; obdavčitev nepremičnin (še zlasti luksuza); zvišanje neobdavčenega zneska obresti na varčevalne vloge ipd.

 

Ne vem, ali bi stranki SD v koalicijskih pogajanjih uspelo »uveljaviti« vse predloge VSFP, a bilo bi dobro, da bi ji VSAJ NEKATERE. Jasno, najprej mora sama stranka ukrepe VSFP »prepoznati« kot »svoje«. Če naj RS ostane del EMU in ESM, potem je očitno, da BREZ DVIGA NEKATERIH DAVKOV NE BO ŠLO. Z dvigom davkov bi RS lahko: i) ohranila socialno, zdravstveno, pokojninsko varnost državljanov, državljank; ii) investirala v razvoj in raziskave vsaj toliko ali še več, kot je v zadnjih 3 letih; iii) obdržala državno lastnino v pomembnih podjetji ter (vsaj delno) nacionalizirala pomembna podjetja, ki so zdaj v večinski zasebni lasti (primer: z nakupom deleža NLB v Mercatorju, bi vlada »ubila 2 muhi na 1 mah«, saj bi država spet postala lastnica deleža Mercatorja, polega tega pa bi še »dokapitalizirala« NLB; tudi Nemci nameravajo z dokapitalizacijo nacionalizirati svojo največjo banko Commerzbank) ter poleg tega še iv) zadovoljila zahteve in potrebe ESM, IMF idr. Za vse našteto bo potreben denar, do slednjega pa lahko (centralna) država pride ali z dvigom davkov ali pa z novim zadolževanjem (dolg centralne države v tem trenutku znaša približno 45% BDP, maastrichtski kriteriji postavljajo mejo zadolženosti centralne države pri 60% BDP) . Ali pa – z brutalnimi anti-socialnim »varčevanjem«, ki bi pokopal tako socialno državo blaginje kot gospodarsko rast, ter razprodajo državnega premoženja ter privatizacijo in komercializacijo javnega sektorja.

 

Če bi v stranki SD imeli razčiščene zgoraj opisane dileme, bi njeni zastopniki lahko že zdaj v koalicijskih pogajanjih postavljali pogoje (za zdaj ji postavlja predvsem Virant, in pa Erjavec, ki ga vsebinske teme očitno ne zanimajo preveč, on hoče 3 ministrska mesta, čeprav »ima« v DZ le 6 poslancev). Stranka SD bi morala ZJ držati za besedo glede uzakonjenja OBVEZNE participacije zaposlenih pri dobičku; morala bi ga držati za besedo glede zaščite državne lastnine v pomembnih podjetjih ter zahtevati naj država nacionalizira še nekatera druga pomembna podjetja, zdaj v zasebni lasti (npr. Mercator, ki ima za slovenske pridelovalce velik pomen); podpreti bi morala njegov predlog povišanja zgornje stopnje DDV ali celo terjati, da se ta »dvigne« na 22% ter hkrati, da se razbremenijo najšibkejši sloji; morala bi zahtevati, da se spet uvede 5 davčnih razredov, tj. da se davčno obremenijo najpremožnejši; morala bi zahtevati, naj se bolj obdavči kapital ali pa naj delodajalci povečajo svoj delež prispevkov za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje (ob hkratnem zmanjšanju deleža, ki ga zdaj plačujejo zaposleni). Bo v stranki SD dovolj »vikinškega« poguma, volje in drznosti vsaj za zagovor teh predlogov?