PAHORJEVO POBALINSTVO
06.12.11 19:46
(objavi kot novico)
Pohod na oblast v državah s proporcionalnim volilnim sistemom pogosto zgleda kot drama v dveh dejanjih. Prvo dejanje se konča z razglasitvijo volilnih rezultatov, drugo pa začne s sestavljanjem vladajoče koalicije. Obe dejanji terjata svoj čas. Letošnje volitve so bile prve predčasne v RS, njihova posebnost pa je tudi to, da so se zgodile sredi razburljivega kriznega dogajanja ne samo v RS, pač pa tudi v EU oz. evro-območju. Prav zato bi kazalo obe dejanji izpeljati čim hitreje. EU je, se zdi, ne samo v ekonomsko-monetarno-finančni krizi, pač pa tudi v politični oz. institucionalni. Ekonomska in svojevrstna politična kriza nista obšli niti RS. Sledila je nezaupnica Pahorjevi vladi, tej pa predčasne volitve. Od nezaupnice v DZ pa do razpisa in izvedbe volitev je minilo malo časa, oziroma: predsednik republike Turk je za izvedbo volitev določil »skrajno zgodnji« rok, ki ga je moč razpisati skladno z zakonsko določeno proceduro. Prvo dejanje je torej minilo relativno hitro. Zdaj sledi drugo dejanje – sestavljanje koalicije. In tu se očitno obetajo (nepotrebni) zapleti, ki jim botrujejo predvsem politikantske kalkulacije nekaterih političnih akterjev, pa tudi njihova pobalinska užaljenost, pogojena s slabimi volilnimi rezultati.
Današnji kolegij predsednika SD (beri: krog, ki obvladuje SD in velikemu porazu na volitvah navkljub še vedno »polnomočno« odloča v njenem imenu) je enoten v mnenju, da RS (zaradi razmer doma in v E(M)U) potrebuje učinkovito vlado (s polnimi pooblastili) čim prej, vlado, ki bi (preko večine v DZ oz. zakonskih sprememb) narekovala nove proti-krizne in reformne ukrepe, a kljub temu zaradi nekaterih pomislekov zavlačuje z vstopom v koalicijo z Jankovićem. Ta naj, ker se res mudi, vlado sestavi kar brez SD, če LZJ in SD ne bojo v najkrajšem času poenotili stališča glede bistvenih programskih (koalicijskih) točk. A ne gre le za neusklajene programske točke, na današnji tiskovki je postalo jasno, da Pahorja motijo predvsem nekatere osebne lastnosti, ki jih pripisuje Jankoviću. Kakšno dvolično nakladanje! Taisti Pahor, ki sicer zase misli, da je en redkih, ki se zaveda vseh dimenzij zdajšnje ekonomske in politične krize doma in v E(M)U ter potrebe po čimprejšnjem političnem in ekonomsko-socialnem ukrepanju, in ki je v intervjuju za Mladino dejal, da dopušča možnost vstopa v koalicijo z Janšo, če bi tako terjali interesi države, zdaj zavlačuje in dlakocepi pri Jankoviću oz. pri nekaterih motečih fenomenih, ki da krasijo Jankovića, npr. avtoritarnost. Slednji, kakopak, ni angelček, pa vendar je njegov stil vladanja daleč od Janševe avtoritarnosti, nazorsko mnogo bližji drži, ki naj bi »krasila« SD, poleg tega pa je v zadnjih 3 letih podprl tako rekoč vse proti-krizne in »reformne« predloge, ki jih je predlagala vlada, medtem ko jih je Janša dosledno in sistematično sesuval, pač v maniri – kolikor slabše za večino državljanov, državljank, državo in vlado, toliko bolje zame in SDS.
Kot že navrženo, en momentov, ki moti Pahorja pri Jankoviću, je domnevna avtoritarnost slednjega. Lepo, a kako to, da Pahorja ni v enaki meri motila oz. ne moti Janševa avtoritarnost? Janšev stil vladanja, od osamosvojitve sem, sploh ni primerljiv z Jankovićevim; slednji ne ugrablja in pretepa ljudi, jim ne prisluškuje, ne zalezuje, ne obračunava z mediji, ne omogoča izdajanja pljuvaških medijev, kot so bili t. i. brezplačniki, ne ponareja dokumentov z namenom diskreditacije političnih nasprotnikov, ne odnaša domov tajnih arhivov, ne zastrašuje novinarjev itd. Kakšna je politična praksa in kultura Janše ter njegovih oprod Pahor zelo dobro ve, kljub temu mu je pošiljal »konsenzualna« pisma, ob katerih se je zaradi njihove osladne vsebine celo Janši obračal želodec oz. so se mu »lepili prsti« – in kljub temu bi Pahor z Janšo skočil v »koalicijski zakon« brez večjih zadržkov, če bi tako narekoval interes države, pogojen s krizo in sistemskimi reformami v RS in E(M)U. Neverjetno: z ultra-avtoritarnim lažnivcem Janšo, ki je neštetokrat bil nesramno žaljiv do SD, samega Pahorja, bi slednji sklenil koalicijsko pogodbo, če bi šlo za interes države v kriznem obdobju, medtem ko z Jankovićem, ki ni žaljiv do nobene od strank slovenske »levice« (ali desnice), ki je podpiral »levi trojček« tako pred volitvami leta 2008 kot mnogokrat tudi po njih, v ekonomskih in političnih kriznih razmerah, ki terjajo učinkovito vlado (z večino v DZ) in hitro ukrepanje, ne bi šel kar tako. Tukaj Pahor pred interes države postavlja strah pred domnevno Jankovićevo avtoritarnostjo in še nekaj drugih zadev. Denimo, Jankoviću se očita, da ni strpen in potrpežljiv. To mu očita Pahor, ki je poskušal zoper sindikate (glede pokojninske reforme oz. referenduma o njej) naščuvati celo Ustavno sodišče RS!
En od Pahorjevih očitkov Jankoviću je tudi ta, da Janković namerava ukiniti Agencijo za upravljanje kapitalskih naložb države (AUKN), glede katere obstaja tako rekoč vsesplošen politični konsenz, da dela državi gospodarsko škodo (primer dokapitalizacije NKBM). Očitno ga ta obljuba ne moti, če jo izreče Janša. Z njim bi lahko šla SD v koalicijo kljub ukinitvi AUKN, če bi tako narekoval interes države, z Jankovićem očitno ne. Da AUKN ne deluje dobro, da so njene odločitve škodljive za državo oz. državno premoženje, ve tudi sam Pahor. Ne nazadnje celo v volilnem programu SD piše, da naj se spremeni delovanje AUKN, in sicer naj bi po novem AUKN opravljala zgolj portfeljske naložbe, ministrstva pa strateške. Postalo je očitno, da AUKN služi določenim lobijem, oziroma kot je zapisala bivša ministrica za gospodarstvo Darja Radić: »kaže, da AUKN pri svojih odločitvah ne sledi načelom strokovnosti, transparentnosti in neodvisnosti upravljanja državnega premoženja, ampak se prilagaja interesom aktualnih političnih in lobističnih skupin«. AUKN je očitno povsem »podivjal«, medtem ko so s strani državljanov, državljank izvoljeni in nadzorovani politiki (v vladi) izgubili nadzor nad njim in (posredno) nad državno lastnino. Zanimivo je, da se Jankoviću očita, da je avtoritaren menedžerski tehnokrat, hkrati pa prav Pahorjev klan (celo za ceno ne-vstopa v koalicijo z LZJ) v imenu »nepolitičnosti« brani menedžerje AUKN in njih menedžersko logiko. In to kljub temu da ti delajo škodo lastnini države oz. zmanjšujejo donos državnega premoženja.
Pahorjev klan v SD je očitno povsem zgubil etični in politični kompas. To, kar Pahorja pri Janši ni tako zelo motilo, da bi ga preprečilo v nakani stopiti v koalicijo z njim, če bi to terjal interes države v kriznem obdobju, je pri vstopanju v koalicijo z Jankovićem postalo veeeelik problem. Tako velik, da je očitno večji oz. bolj pomemben od s strani Pahorja sicer tako opevanega interesa države…
In zakaj v koalicijo, če mu je obljubil glasovalno podporo pri imenovanju vlade in glasovalno podporo pri razvojnih temah?
In zakaj bi šel v koalicijo z nekom, ki mu je speljal politične kadre (Brunskole in ostali)? Kaj se je zgodilo z LDS, ko mu je SD speljal četrtino kadra, a je šel vseeno v koalicijo z SD? Ni ga več! LDS-a!!
Janković SD ni speljal kadrov, prej bo držalo, da so omenjeni kadri (z)bežali od Pahorjevih političnih idr. »bravur«. Če bi bila morebitna posledica morebitnega ne-vstopa SD v koalicijo z LZJ mandatarstvo Janše (ali predčasne volitve), pa zna biti, da bi »zginila« ali se še bolj »skrčila« tudi SD, saj bi v tem primeru Pahor, najbolj odgovoren za morebiten nov Janšev vzpon na oblast, odgnal nemalo članov in simpatizerjev ter lepo število volivcev, volivk. No, kakorkoli že, kalkulacije o tem, ali bi bil vstop v koalicijo z LZJ dober za SD ali ne, naj bi bile za politika, ki nenehno besediči, da vedno postavlja državne interese pred strankine, irelevantni. In zakaj sploh v koalicijo? Zato ker RS potrebuje vlado, ki lahko v DZ računa na večino, če se misli resno lotiti (obstoječe in napovedane nove) krize ter ob tem še sistemskih reform. Tolmačenje, da bi SD podprla Jankovićevo (manjšinsko) vlado ter njene reforme in proti-krizne ukrepe, ob vsakokratnem predhodnem posvetovanju s SD, pa so, milo rečeno, neresne, infantilne.
Kot je infantilno tudi Pahorjevo obnašanje po volilnem polomu. SDS je na letošnjih volitvah zgubila 2 poslanski mesti, imela jih je 28, zdaj jih ima 26. Janša je organom stranke takoj ponudil odstop. Jasno, ponujen odstop je bil predstava, v kateri Janša »iz vljudnosti« ponudi vstop, stranka pa ga iz enakega razloga zavrne. Kar je ne nazadnje logično, uspeh SDS na letošnjih volitvah je še vedno dober, samo zgubljeni 2 mesti pač nista zadosten razlog za to, da bi SDS »nogirala« predsednika. In kako je s tem pri SD, ki je predvsem po Pahorjevi zaslugi na volitvah dobil MOČNO klofuto volivcev, volivk? Pahor se obnaša, kot da se ni zgodilo nič. Moral pa bi TAKOJ PONUDITI SVOJ ODSTOP in se pripraviti na slovo od funkcije, ki jo opravlja. Kot »ve-de« predsednik bi po takšnem porazu smel opravljati le še »tekoče« posle, ne pa da kroji politiko SD in odloča o tem, ali naj gre SD v koalicijo ali ne. Prebuditi bi se morali tudi organi stranke in sami pozvati Pahorja, naj ponudi odstop. V ospredje pa bi morali (še pred kongresom SD, na katerem bi vendarle in končno moral biti s predsedniškega mesta odstavljen Pahor) stopiti ljudje, ki naj bi nasledili Pahorja in njegovo ekipo. Če »valilnica kadrov« SD takšne ekipe oz. takšnih ljudi ne premore, pa to le priča o kadrovski (in idejni) bedi stranke, ki se ji v prihodnje ne more pisati veliko dobrega. Ne glede na to, ali bo v koaliciji ali ne…
Programi SLS, DESUS, LGV so bolj kompatibilni z LZJ kot pa program SD.
Se strinjam z LIgorjem. Pahor bi kvečjemu pokazal, da ima hrbtenico, če ne bi šel v koalicijo z Jankovićem. V kolikor bi bila takšna poteza dobra za državo, pa je druga zadeva. Se mi pa zdi smešno sedaj to udrihanje, da naj Pahor odstopi, ko je praktično sam lastnoročno s svojimi briljantnimi nastopi na soočenjih popeljal SD iz borih nekaj odstotkov na solidno tretje mesto z desetimi poslanci. Poleg tega, pa so tu druge okoliščine in cilji ter je primerjava z Janšo in njegovim potencialnim odstop neprimerna.
Omenil bi še tole, da Pahorju res ne moremo očitati destruktivnosti in nesodelovanja, ker je povedal, da bodo podprli vlado in mandatarja, tako da tu res ni problema. Ne vidim pa razloga zakaj bi moral na vso silo iti v koalicijo kakršno so si jo zamislili botri.
Pahor naj lepo odstopi, kot je napovedal pred volitvami. Par bleščečih dni predvolilne kampanije pač ne odtehta treh let, ki smo jih izgubili zaradi njegovega narcisizma (če že Jankoviću oponaša njegovo osebnost). Oseba, ki si za vzornico vzame najbolj ekstremne konzervativke Margareth Tatcher, pač nima kaj početi na vrhu socialdemokratske stranke.
Preostala stranka pa lepo v koalicijo, ker bo imela znotraj nje več pogajalske moči za socialdemokratski prgoram, kot izven nje.
Mislim, da bi bilo potrebno objektivno oceniti ta tri leta in ne ponavljati in očitati te prežvečene karakteristike. Vzornik Pahorju je John F. Kennedy, kolikor jaz vem in ne Thatcherjeva (niti napisati ne veš pravilno njenega imena).
En zanimiv citat Eda Milibanda, vodje delavske stranke (demokratičen socializem) : "Some of what happened in the 1980s was right. It was right to let people buy their council houses. It was right to cut tax rates of 60, 70, 80 per cent. And it was right to change the rules on the closed shop, on strikes before ballots. These changes were right, and we were wrong to oppose it at the time.".
@LIgor (= Lukšič Igor?):
Morda je največji problem stranke SD ta, da ne z njenim programom ne z njeno svetovnonazorsko držo, ki bi jo morala krasiti glede na ime, NI kompatibilen – njen aktualni predsednik (sicer deklarirani ekonomski liberalec). Res bi bilo (za Pahorja in SD) nerodno, če bo ZJ uzakonil obvezno participacijo delojemalcev pri dobičku podjetji, ko pa tega ni zmogla (ali hotela) vlada pod vodstvom SD v zadnjih 3 letih. Res bi bilo nerodno, če se bo ZJ morda z minimalnimi popravki »pokojninskega zakona« dogovoril s sindikati glede pokojninske reforme, ko pa tega ni zmogel (oz. hotel) Pahor (še več, slednji je na koncu na sindikate oz. njihovo referendumsko pobudo poskušal naščuvati celo ustavno sodišče). Res bi bilo nerodno, če bi ZJ ustanovil državni sklad prehodnih najemnih neprofitnih stanovanj, ko pa tega ni zmogla Pahorjeva vlada, čeprav je bila ustanovitev tega sklada ena izmed točk koalicijske pogodbe (še več, letos je vlada javni državni stanovanjski sklad celo poskušala preoblikovati v gospodarsko družbo, od leta 2009 pa država nima nobene stanovanjske strategije). Res bi bilo nerodno, če bi ZJ začel izvajati programske točke koalicijske pogodbe zdaj že bivše »leve« vlade, ko pa jo je Pahor kmalu po začetku svojega mandata razglasil za »mrtvo« oz. »neveljavno« zaradi kriznih razmer. Itd.
Seveda, ni problem le Pahorjeva nekompatibilnost s programom SD, za SD je problem tudi njegova samo-zagledanost, pospremljena z mesijanskimi popadki, od volilnega poraza dalje pa še užaljenost, užaljenost oz. zamerljivost patološkega narcisa. Patološki narciski imajo nekoliko drugačno psihološko »infrastrukturo« kot drugi. Ne premorejo instance »freudovskega« Ideal-Jaza, pač pa Jaz-Ideal. V konkretnem primeru: Pahor-Ideal. On je sam sebi ideal, on se dojema kot kriterij stranke. To je razvidno, denimo, iz njegove podmene, da se z ZJ karakterno ne ujema, in to naj bi bila ena od ovir za sklenitev koalicije. Njegov osebni problem/kriterij tako postane kar problem/kriterij (politične) stranke, morda celo problem države. Že mogoče, a če se ne ujema on, se pa zelo verjetno kdo drug v stranki SD. Spominja na francoskega kralja Ludvika 14., ki mu pripisujejo izjavo – Država, to sem jaz! Pahor očitno misli, da stranka SD, to je on (s tem bi se strinjali tudi tisti, ki bentijo zaradi odsotnosti »notranje« (diskurzivne) demokracije v stranki, ki je vodena elitistično in z argumentom moči). V sled tega tudi ne čudi, da po velikem volilnem porazu ni ponudil odstopa (vsaj javno ne), celo napovedal ga ni (javno) ali se izjasnil, da na prihodnjem kongresu ne bo kandidiral za predsednika stranke. On in njegov klan še naprej »polnomočno« obvladata stranko, čeprav naj bi opravljal le »tekoče« naloge »predsednika v odhajanju«, v ozadju pa bi se že morali, v športnem žargonu rečeno, ogrevati drugi strankini ljudje. In ti, torej bodoči upravljavci, strategi stranke, naj bi narekovali tempo, pogoje, kriterije morebitnega vstopa v koalicijo z LZJ in drugimi, in ne Pahor.
Seveda, možno pa je tudi, da stranka SD enostavno ne more ponuditi koga drugega, koga bolj sposobnega, verodostojnega od nališpanega narcisa. In če je temu tako, pa to ni velik, pač pa – gromozanski problem za SD. Če v SD ni idej, poguma za vstop v koalicijo z LZJ, znanja in sposobnih ljudi (ZJ od ministrov v vladi pričakuje dvoje: strokovno usposobljenost in zmožnost teamskega dela), potem je nemara res najbolje, da SD ostane v opoziciji. Ali pa v vladni koaliciji, a ne z ZJ, pač pa z JJ. Kot bi rekli stari ljudje – svoji k svojim. Očitno sta pahorjanska SD in SDS bolj kompatibilni, kot bi si človek mislil. Tudi politična kultura, ko je govor o diskreditaciji političnih tekmecev, ni kdo-ve-kako drugačna. O tem priča, denimo, Pahorjevo tvezenje o nestrpnosti ZJ, hkrati pa se samemu Pahorju zdi značaj ZJ tako problematičen, da ga izpostavi kot eno ovir, ki preprečuje vstop SD v koalicijo z LZJ. Kako ne-strpno do karakterno drugačnih ljudi! In kako oholo! Ne le do ZJ, pač pa tudi do stranke SD, saj Pahor »meri« sprejemljivost vstopa stranke v koalicijo skozi kriterij lastnih antipatij oz. simpatij. Očitno vidi SD v koaliciji (s komerkoli že) le, če bo on sam (kot minister) lahko del te koalicije oz. če bo vstop v koalicijo odgovarjal njegovim kriterijem. Možnost, da bi SD bila v koaliciji (s komerkoli že) brez njega oz. mimo njega, v njegovih narcisoidnih predstavah očitno ne obstaja.
Skratka, opravičevanje ne-vstopa SD v koalicijo z LZJ z argumentom, da sta programa LZJ in SD premalo kompatibilna, je nenavadna, saj »na liniji« programa stranke SD ni niti njen predsednik (to je v zadnjih 3 letih opazil tudi nemajhen del članstva in simpatizerjev SD ter to spoznanje demonstriral tudi na minulih volitvah). Še bolj nesmiselno bi bilo trditi, da sta politiki strank nekompatibilni, saj je ZJ podprl veliko (napovedanih in izvršenih) ukrepov dozdajšnje vlade (gotovo več kot Virant, SLS in morda celo Desus). To so verjetno opazili tudi levi volivci, volivke, ki so glasovali za LZJ (navkljub predvolilni napovedi, da bo zvišala zgornjo stopnjo DDV) v veliki meri tudi v prepričanju, da bo pod vodstvom ZJ izpeljala nekatere proti-krizne in reformne ukrepe, če jih že ni zmogel, znal neverodostojni in nesposobni Pahor. Ki, mimogrede rečeno, se je svoje dni urbi et orbi hvalil, da je – krizni menedžer (države). (Ha! Ha!) Zdaj, ko je na volitvah zmagal »taprav« (energičen, idej poln, učinkovit, sposoben) menedžer, pa je menedžerstvo v besednjaku Pahorja in njegovih oprod postalo sinonim za avtoritarnost. Slednja, skupaj s tezo o problematičnem karakterju ZJ, je v službi (osebne) diskreditacije političnega zoprnika in opravičevanja političnih dejanj (ali odsotnosti le-teh) tistih, ki jih izrekajo. Rečeno drugače: razlogi, ki naj bi preprečevali vstop SD v koalicijo z LZJ, niso programske, svetovnonazorske, državno-politične narave, pač pa strankarsko-politične in osebne narave, na kratko: POLITIKANTSKE narave!
Prav, vsakdo ima pravico do (branjenja) lastnih interesov, celo do lastnih (narcisoidnih, infantilnih) kapric, a naj to pove jasno in glasno. Ne pa da poslušamo Pahorjeve zgodbice o tem, kako on vedno postavlja interese države pred strankine. Takole je nakladal v intervjuju za Mladino (11. 11. 2011): »Do kam gre lahko politik pri škodovanju ugleda svoje stranke, če dela tisto, kar je dobro za državo? Do kam torej? Do konca.« Moj sarkastičen komentar bi se glasil – če Pahor misli, da bi z vstopom v koalicijo z LZJ škodil državi, potem pa stranka SD res ne sme v to koalicijo.
A ker se Pahor in njegov »kolegij modrecev« vendarle zavedata slovenske »politične realnosti«, in tudi tega, da je sklepanje koalicij med LZJ in nekaterimi drugimi strankami (desnice), ki so prestopile parlamentarni prag, še težje izvedljivo kot sklenitev koalicije med npr. LZJ, SD in Desusom (koalicija med SDS in LZJ, denimo, se zdi »misija nemogoče«), Pahor v javnost »meče« tako abotne zamisli, kot je tista, da bi LZJ hitro formirala manjšinsko vlado (hitro ukrepanje je v teh kriznih časih nujno, pravi), ki bi se nato lotila krize in reform. Ob vsakem (zakonskem) proti-kriznem in reformnem ukrepu pa bi se manjšinska vlada usklajevala in posvetovala s SD in drugimi strankami. Skratka, po tem »načrtu« naj bi manjšinska vlada LZJ pisala zakone, ki bi omogočali proti-krizno in reformno ukrepanje, nato pa kot beračica moledovala za podporo zakonskim predlogom zdaj pri eni, zdaj pri drugi stranki v DZ. Kot da bi Pahor ne imel lastne izkušnje z (Janševo) opozicijo, ki je sesuvala tako rekoč vse po vrsti, kar je predlagala vlada. Na podlagi česa potem sklepa, da bi v tem mandatu (ob močni desni opoziciji) lahko »leva« manjšinska vlada bolje in celo hitreje ukrepala kot vlada v mandatu 2008-2011? A tu se pahorjanska nedoslednost in neumnost ne konča…
Pahor je tisti, ki se hvali, da med slovenskimi politiki najbolj pozna globino krize v RS in E(M)U, da je potrebno hitro in odločno proti-krizno in reformno ukrepanje ter da bo vsako odlašanje državljane, državljanke »drago« stalo. Tako npr. v medijih razlaga, da so slabši ratingi RS v največji meri posledica nesprejete pokojninske reforme. Morda res, morda ne. Verjetno pa drži, da so ratingi bonitetnih idr. hiš odsev zaupanja v neko ekonomijo, državo, politiko. Zaupanje pa največkrat ni pogojeno le z racionalnimi argumenti, pač pa tudi z iracionalnimi »slutnjami«, včasih celo s predsodki. Če določena država oz. politika, ki jo »upravlja«, po mnenju ocenjevalcev oddaja »napačne«, »pesimistične«, »neverodostojne«, »ne-optimalne« ipd. »signale«, je povsem možno, da njeni »kreditni ratingi« padejo oz. se ne popravijo. Morda upravičeno, morda tudi ne. A če je verjeti Pahorjevi paniki in nakladanju o tem, kaj vse da razni evropski in mednarodni politični ter ekonomsko-finančni centri moči pričakujejo od (politike) te države, potem gre sklepati, da dejstvo, da se reformnih in proti-kriznih ukrepov v RS loteva manjšinska vlada, ne bi bilo dojeto kot »optimalen« signal. Rečeno drugače: večje zaupanje bi slovenska država, ekonomija v očeh zunanjih ocenjevalcev uživala, če bi proti-krizne in reformne ukrepe (hitro in učinkovito) izvajala večinska koalicijska vlada, in ne manjšinska. A da bi se čim prej formirala večinska koalicijska vlada, bi bilo dobro, da se politikant Pahor čim prej umakne. Umakne tistim (v stranki in zunaj nje), ki znajo, zmorejo in hočejo ukrepati bolje, kot je sam v zadnjih 3 letih…
Jurc, jeza in jamranje (JJ) v politiki nista produktivni.
Če ste član SD, predlagajte Pahorzamenjavo zamenjavo. Človek je demokrat.
Resnično neverjetno kakšne eseje piše ta človek, ko bi pa lahko te svoje nebuloze strnil v par stavkov, ampak takrat bi ljudje lažje sprevideli, da ni kredibilen. Kakorkoli že, saj je očitno, da bodo šli v koalicijo, tako SD kot Virant in še kdo, ampak tu gre za pogajanje, igro, kako iztržiti čimboljše izhodišče, kar je povsem razumljivo, saj ciljajo jankovićevo neizkušenost, saj ni bil še v takšni situaciji in jaz vidim takšno ravnanje kot povsem politično legitimno. Vsekakor tisti, ki smo socialnim demokratom namenili 10 poslancev ne bi bili preveč zadovoljni, če bi šli kar tako v koalicijo z Jankovićem, brez da bi si izborili kvalitetno izvajanje svojega programa in vztrajanje pri svojih načelov. Poleg tega, pa veliko ljudem ne ustreza, da bi bili še enkrat Kučanovi lakaji.
Najprej iskrene čestitke g. Pahorju za uspeh SD-ja. Da ima karizmo je pokazal na soočenjih.
Strinjam se s sawellom, ki je na koncu napisal Kučanovi lakaji. O Kučanu in njegovih poskusih menjave Pahorja je dosti pisal Nedeljski dnevnik. Zato verjamem v te umazane igre Kučana.
Iztok Gartner je o tem kaj si misli o Kučanu lepo napisal na svojem blogu. Sama mislim enako. Komentar je v nadaljevanju:
Kučan ga serje
8.12.2011
Milan Kučan mi je bil vedno kul. Nekaj časa nazaj sem si celo želel, da se vrne v politiko in pokaže kako se streže rečem. Celo volil sem ga za predsednika. Celo pravim zato, ker sem šel takrat prvič na volitve in sem jih potem vse do leta 2008 vztrajno bojkotiral. Kučan mi je bil možakar na mestu. Vedno. Prav zato mu zdaj zamerim, da se do Pahorja obnaša tako trapasto. Da ga je pred volitvami odjebal kot navadno smet, zdaj pa mu, ko je videl, da je dobil presenetljivo število glasov, spet soli pamet in mu trka na slabo vest, rekoč, pazi kaj delaš, Jankovič te potrebuje.
Okej, Kučan je maher, ki je točno vedel, da lahko le Jankovič premaga Janšo in da bo treba najti nekoga namesto Pahorja, toda vseeno bi se lahko do njega obnašal bolj pošteno. Ker se ni, zdaj nima pravice, da mu soli pamet in trka na njegovo vest, ko vidi, da Jankovič ne bo mogel sestaviti dobre koalicije.
Pahor mora reči ne. Pahor mora ostati v opoziciji. To bo še dodatno dvignilo njegov rejting in mu dalo krila za nadaljno kariero, ki se je še malo nazaj zdela mrtva. Pahor mora biti odločen tako kot je bil na soočenjih in se mora nehati bati Kučana in kogarkoli. Edino tako bo zmagal. Edino tako bo spet postal največji frajer daleč na okoli"
@LIgor:
V »zadevi Pahor« niti ne gre več (le) za vprašanje njegove demokratičnosti ali ne-demokratičnosti. Dopuščam možnost, da je »demokrat«, ne nazadnje nikoli nisem trdil, da je (njegova) elitistična praksa na politični sceni a priori uperjena zoper formo in procedure demokratičnega parlamentarizma. Elitizem (četudi dopolnjen z mesijanstvom) in (agregatna) demokratičnost se ne izključujeta (nujno). Tudi zaslepljenost ni tuja »demokratom«, naj gre, denimo, za slepo sledenje ameriški imperialistični politiki v vojno v Afganistanu ali pa za sprejemanje vsega in »za vsako ceno«, kar si (v vezi z evrom, škodljivo vlogo ECB, ideološko manto o varčevanju, ki še poglablja ekonomsko krizo v evro-območju ipd.) zamisli nemška konservativka Angelca Merkel et kohortes (četudi na škodo interesov slovenske ekonomije in/ali socialne države). On je priden dečko, spoštuje vplivne starejše in forme (prav zato me včasih spomni na Forresta Gumpa), pozorno posluša tiste, ki zasedajo »subjektno pozicijo« kakega od centrov moči (ki se mu torej zdijo »bolj pomembni«, kot je sam), nekoliko drugačen odnos pa goji do mnenj »ta-spodnjih«. No, prav slednji so mu na minulih volitvah poslali svojevrstno sporočilo…
Že v komentarjih in blogih pred volitvami sem pisal, da naj bi SD na volitve ne odkorakala s Pahorjem na čelu, on, s športnim besednjakom rečeno, ni bil zmagovalni adut. Dopuščam možnost, da nekateri v SD volitve dojemajo v slogu Coubertinovega olimpijskega mota – važno je sodelovati, ne zmagati –, a v volilni tekmi (največ) šteje zmaga. OK, stranka SD se je vrgla v volilni boj s Pahorjem na čelu; in kakšne rezultate je pričakovala? Kumer je na začetku volilne kampanje priznal (in, mimogrede rečeno, s takšno kapitulantsko izjavo verjetno odbil del volivcev, volivk, simpatizerjev, simpatizerk SD), da se zaveda, da stranka SD na teh volitvah ni »zmagovalni team«, a da bi bili v stranki razočarani, če bi dosegli pol slabši rezultat kot leta 2008 oz. imeli po volitvah manj kot 15 poslancev v DZ. Volitve so mimo, SD ima 10, morda 11 poslancev, če bo takšna volja volivcev, volivk na tujem, ki so glasovali po pošti. Po kriterijih, ki jih je postavilo samo vodstvo stranke, so rezultati volitev – slabi.
Jasno, zdaj se lahko vodstvo sprenevedavo sklicuje na »formo«, češ obstajajo pravno-formalne možnosti zamenjave Pahorja, on je »demokrat«, če bo zaradi volilnih rezultatov zgubil podporo »agregatne večine« v stranki, bo zamenjan ipd. Ne gre za to, gre za vprašanje – politične KULTURE! Gre za politični bonton. SD s Pahorjem na čelu je bila na volitvah močno poražena, zgubila je skoraj 2 tretjini podpornikov, podpornic iz leta 2008. Bilo bi prav, da Pahor SAM(okritično) PONUDI ODSTOP. Formalno lahko predseduje stranki do kongresa, a bilo bi prav, da se do takrat SAM umakne iz ospredja in sprosti prostor za ljudi, ki naj bi po kongresu (tudi formalno) prevzeli vodenje stranke. In da tem ljudem že takoj, zdaj tudi omogoči dogovarjanje o morebitnem vstopu v kako izmed koalicij. Pahor je na čelu stranke prebil svojih 14 let, od teh 3 leta na čelu vlade, pokazal je, kaj zna, zmore, hoče. Morda bi danes kdo v stranki zmogel drugače in bolje oz. več kot on. Očitno je, da stranka SD potrebuje spremembe. Z odstopom s predsedniškega mesta bi ravnal skladno s predvolilnim motom stranke iz leta 2008, saj bi (končno) sprejel – »odgovornost za spremembe«…
Naj za primerjavo navedem primer Pahorjevega socialnodemokratskega kolega, bivšega nemškega kanclerja Gerharda Schroderja. Slednji je maja 2005, po tem ko je »njegova« SPD zgubila na lokalnih volitvah v eni izmed nemških dežel, napovedal predčasne volitve in julija 2005 »šel po zaupnico« v parlament. To je letos storil tudi Pahor, a razlika med njim in Schroderjem je v tem, da je Schroder pozval poslance »svoje« SPD naj glasujejo proti »njegovi« vladi oz. se vzdržijo; za razliko od Pahorjevega preizkusa v DZ je Gerhard hotel, izsilil padec »svoje« vlade. V tem manevru je igral aktivno, pobudniško vlogo, in ne »pasivno« vlogo nekoga, ki brani svojo oblastniško pozicijo, po zaupnico v parlament pa gre predvsem zaradi zunanjih pritiskov in ne zaradi lastnega prepričanja, da lahko ponovno prepriča volivce, volivke ter osvoji oblast. Res, da je bil rezultat v obeh primerih podoben: padec socialnodemokratske vlade, a za razliko od SPD je stranka SD doživela volilni polom. SPD je sicer tudi zgubila, a le 4,3% glasov glede na volitve leta 2002 in prejela le 4 poslanske sedeže manj od krščanskodemokratske zmagovalne stranke pod vodstvom Angelce Merkel. CDU/CSU je dobila 226, SPD pa 222 poslanskih sedežev. Rezultati so bili torej zelo izenačeni, Schroder se ni vdal, hotel je celo formirati koalicijo. Imel je težave, ne dosti manjših Merkel. Nemška politična scena je bila v pat poziciji. Potem je Schroder odstopil, odprl se je prostor za sklenitev velike koalicije SDU/SCU-SPD, razrešena je bila »mrtva« pat-pozicija.
In Pahor? SD pod njegovim vodstvom je doživela hud poraz, kljub temu še vedno ni ponudil ali napovedal odstopa. Še več, do »šefa« zmagovalne LZJ se vede arogantno, kot da bi on zmagal na volitvah in ne ZJ, do slednjega se vede nesramno in licitira njegove domnevne ali resnične hibe, celo njegov karakter ga moti (ko bi bil vsaj pol toliko kritičen do barabina, kot je Janša; ah, ne, to pa ne, njemu je raje »pihal na dušo« in mu celo pisal »ljubezenska pisemca«). In to govori Pahor, ki je v intervjuju za Mladino dejal, da je pripravljen žrtvovati stranko SD, če bi bilo to v interesu države, in da bi šel v koalicijo z Janšo, če bi bilo to v interesu države, v primeru ZJ pa ga moti že njegov karakter, ki da je ovira pri vstopu v koalicijo z njim.
Pahor ni bil verodostojen pred volitvami, Pahor ni verodostojen niti po volitvah. Drug primer: taisti Pahor, ki je sam najbolj sejal paniko, češ da RS oz. slovensko gospodarstvo zaradi nekaterih neizpeljanih reform in nesprejetih proti-kriznih ukrepov v E(M)U (pa i šire) zgublja ugled in z njim dobre ocene bonitetnih hiš ter da je treba hitro, čim prej izpeljati reforme in sprejeti proti-kriznih ukrepe, zdaj sam zavlačuje, komplicira, politikantsko kalkulira glede vstopa v koalicijo z LZJ. Pahor bi se moral SAM posloviti z mesta predsednika SD in se do kongresa umakniti »s prvih linij stranke« zaradi najmanj 2 razlogov: i) hudega poraza na volitvah, ii) lažjega komuniciranja stranke SD in LZJ in čim prejšnje sklenitve najbolj verjetne koalicije med LZJ, SD in Desusom.
Jasno, postavi se vprašanje, zakaj se ne umakne oz. ne napove umika? En odgovor bi lahko bil – razlog je njegov patološki narcisizem in mesijanski popadki. Drug odgovor: ne-sprijaznjenje z dejstvom, da je po volitvah na čelu manjše parlamentarne stranke. Tretji odgovor: stranka SD ne more ponuditi boljšega, kot je on. Četrti odgovor: gre za kombinacijo prvega, drugega in tretjega odgovora. Ne glede na to, kater odgovor je bližji resnici, je dejstvo, da je Pahorjevo vztrajanje na predsedniškem mestu v stranki in še bolj zavlačevanje glede sklenitve koalicije z LZJ neodgovorno, neresno. Ni potrebno biti genij ali blazno dober poznavalec slovenske politične scene, da veš, kdo se tej neresnosti najbolj škodoželjno reži…
Človek spet nadaljuje s svojimi veleumnimi predolgimi wannabe strokovnimi analizami in jih oglašuje kot dejstva, ko so pa le njegova naivna in ideološko enostranska mnenja. Tako daleč gre, da za vzgled daje Schrodera, ki je tipičen primer tega proti čemur ves čas naš vele analitik govori, in sicer demontaže socialne države, kar mu v Nemčija večina očita (je očitala).
O mnogih dejstvih se je z Jurcem možno strinjati.
Ampak večina analitikov meni, da je SD iztržil največ, kar je mogel. Kakšna 2% tudi po zaslugi Pahorja-borca v zadnjem mesecu.
Jih je Pahor-neborec pol odstotka tudi zgubil. Vsak mesec svojega vladanja.
Glede Kučana pa: zgleda, da njegovo početje volivci še vedno nagrajujejo.
V slovenskem parlamentarnem sistemu je največ, kar lahko doseže posamezna stranka, 88 poslanskih sedežev, ne 10. Odločilni »analitiki« pa so, kakopak, volivci. Ti nagrajujejo tiste, ki jim zaupajo. Problem stranke SD je očitno tudi ta, da ima premalo verodostojnih analitikov, bolje rečeno – ima le enega avtokratičnega »analitika«. Tu se sklicujem na izjavo člana SD, Luke Jurija, ki pravi, da »večjega avtokrata, kot je Pahor, ni. V 3 letih ni poslušal niti enega stališča poslanske skupine, ni poslušal stališča lokalnih odborov. Stranko je Pahor poslušal samo ENKRAT – takrat, ko je želela, da kandidira za premiera.«
Torej bi moral odstopiti predsednik vsake slovenske stranke, ki na volitvah ni osvojila 88 sedežev?
Kar pravi Luka Juri, verjetno drži, saj stranka ni imela notranje demokracije in pretoka zamisli.
Ampak izjava LJ ni argument proti (je kdo govoril o analitikih znotraj SD ?!?) trditvi, da je v sedanjih okoliščinah SD dosegel največ, kar se je dalo. Saj LJ ni govoril o volilnem rezultatu SD!!
Če bi, pa: LJ je Koprčan in ve, da je treba izlov cipljev vrednotiti skozi vremenske razmere, položaj Lune, kakovostjo barke in ribiča, konkurenco Čožotov ...
Sklicevanje na osebo sumljivih karakternih kvalitet, ki želi biti predsednik stranke in se je še pred mesecem opurtunistično ponujala konkurenci, pa je res kredibilno.
Med »družbenim kontekstom« (beri: okoliščinami) in »družbenimi dejavniki« obstajajo dinamična razmerja. »Kontekstu« pred volitvami »dejavnik« Pahor očitno ni bil kos, zato najprej razhod koalicije, padec vlade, predčasne volitve in nato še hud poraz stranke SD. Okoliščine, ki so doma in v svetu nastale po letu 2008, očitno »terjajo« drugačne »dejavnike«, kot je Pahor. Odhod stranke SD na volitve s Pahorjem na čelu je bil zato – napaka (to je bilo jasno že pred volitvami). In ne, kot zdaj poskušajo nekateri interpretirati volilne rezultate stranke, pametna in edino mogoča poteza, saj da je prav »borec« Pahor v zadnjem mesecu »dvignil« rating SD. Morda res, a s takšnim »dvigom« se na volitvah ne zmaga, tudi ne doseže pred volitvami izpostavljen cilj 15 poslanskih sedežev.
Postavi se tudi vprašanje Pahorjeve odgovornosti, ki zadeva »družbeni kontekst«; oziroma: v kakšni meri je njegova samovoljna politika prispevala k družbenim razmeram, kakršne so, in političnemu »vzdušju«, kakršno je (bilo pred volitvami)? Koliko je torej on (so)kriv za okoliščine (ekonomske, politične ipd.), v kakršnih se je znašla družba, država, stranka? In na tej točki gre omeniti Jurijev komentar, ki ponudi delen odgovor na zgornji vprašanji. LJ res ni govoril o volilnem rezultatu, pač pa je repliciral na Pahorjevo tezo o avtoritarnosti ZJ. Rečeno drugače: stranka v takšnih okoliščinah, kot so, in s Pahorjem na čelu ni mogla doseči boljšega rezultata, a za to, da okoliščine so takšne , kot so, in da je politično vzdušje takšno, kot je, je (so)odgovoren tudi elitist Pahor. Če bi imel več posluha za poslansko skupino, lokalne odbore, članstvo (ki mu je svoje nestrinjanje s politiko, ki in kot jo je vodil, sporočalo tudi preko RedBooka), za koalicijske, socialne partnerje (sindikate) ipd., če se ne bi že na začetku mandata požvižgal tako na program stranke SD kot na koalicijsko pogodbo ter pokazal nekoliko manj dovzetnosti za interese nekaterih »centrov moči« in lobijev (da je bil pod vplivom lobijev, je priznal tudi sam), bi (krizi navkljub) verjetno ne prišlo do (dodatne) »zastrupitve« vzdušja v družbi, vladi oz. koaliciji in celo »njegovi« stranki…
ni vredno komenterai.
ni vredno komenterai.
Politika je tek na kratke, srednje in na dolge proge.
In tudi stvar sobesedila (konteksta, če hočete).
Pahor (in stranka) je tek na eni dolgi progi dobil z zmago na volitvah 2008. Na srednji progi 2008 je zgubil. Na kratki progi oktober - december je dobil. Zdaj pa lahko ugibamo, kaj bi bilo boljše izhodišče za novi tek na dolge proge, če naj SD še obstaja:
a) da bi šel SD na volitve brez Pahorja in dobil 2-3 poslance manj;
b) sedanje st(r)anje(preveč za crknit, premalo za (so)vladat).
Naj gre ta redbook v p.....m.... pol ure sem pisal odgovor na Jurceve neumnosti (in podprl LIgorja), ko pa sem pritisnil "vpiši" mi je povedalo, da nisem več prijavljen....še enkrat pa ne bom pisal...ne Jurc, ne Pahor, ne SD nisat vredna tega napora...
Samo to bom dodal: zdaj vem, kar sem doslej samo domneval, da je Jurc načitan bedak, ki je tako poln teorije, da ne ve, kdaj mu ta uhaja iz glave in kdaj iz riti...
Ivan: poštena ugotovitev.
Tudi jaz se strinjam z Ivanovo ugotovitvijo. No, pri izvajanju Jurca je manjkal samo komentar še od enega člana "trijo adijo". Tudi ta dečko ima visoke cilje.
V parlamentarnih demokracijah s 4-letnim mandatom je (strankarska) »real« politika najpogosteje tek na srednji progi – če »šef« stranke na volitvah doseže slab rezultat, ponudi odstop oz. odstopi; razmišljanje o teku na dolgi progi je prej značilnost »mentalitete« režimov in sistemov, kjer jim vladajo »večne« partije, z »večnimi« voditelji, ki se imajo in jih nekateri imajo za nezmotljive. Se zdi, da je takšno razmišljanje še vedno prisotno pri nekaterih v stranki SD, ki bi na čelu stranke, ki ga sicer zaseda že 14 let, še vedno radi gledali poraženca letošnjih volitev – Pahorja. Verjetno omenjeni ne bi imeli nič proti, če bi stranka Pahorja razglasila za dosmrtnega predsednika in mu nemara dodelila še čin maršala. Gre za podoben mentalni sklop kot pri delu članstva SDS, ki mu brez Janše, »večnega« poraženca volitev (izjema so tiste leta 2004), ki je na čelu SDS(S) že od leta 1993, očitno (politično) pre/živeti ni. No, obstaja razlika med Janšo in Pahorjem, prvi je po letošnjih volitvah vsaj »iz vljudnosti« zaradi nekoliko slabšega rezultata kot leta 2008 organom stranke ponudil svoj odstop, drugi, ki je s stranko doživel pravi debakel, pa ni ponudil niti odstopa, čeprav bi glede na volilni rezultat, če premore vsaj kanček samokritike, moral nepreklicno odstopiti, vodenje stranke SD pa do kongresa prepustiti podpredsedniku. Namreč Pahorjev 14-letni tek na dolgi progi se je iztekel, pa ne s porazom na letošnjih volitvah, pač pa že pred volitvami. A tega vodstvo (Pahorjev »kolegij«) očitno ni hotelo, zmoglo priznati. Morda vodstva tudi poraz ni streznil, in bo tudi po kongresu stranke večina stvari v stranki ostala bolj ali manj enaka. Težko je napovedati posledice takšnih »praks«, a če gre sklepati po Janši in SDS, potem…
Pahor je »tek« leta 2008 dobil predvsem zaradi takratnih razmer v družbi (»konteksta«), in ne zaradi lastnih kvalitet. Takratne razmere je najbolj »odločno« oblikoval, zaznamoval notorični Janša (in njegova odvratna politika), ki ga (jo) je imela večina volivcev, volivk očitno vrh glave. Domišljavo se zdi danes, komaj 3 leta od zadnjih rednih volitev, ko je spomin na takratni »kontekst« še dokaj svež, ne priznati tega dejstva (beri: okoliščin, ki so omogočile zmago Pahorja). Izpostavljanje domnevne Pahorjeve zmage na letošnji kratki »predvolilni« progi pa se zdi metanje peska v oči, ki naj bi zameglilo ali omililo dejstvo, da je poraz stranke na volitvah posledica slabih rezultatov na srednji, 3-letni progi. Slabih rezultatov, ki niso le posledica slabe pripravljenosti »tekača« Pahorja, pač pa tudi okoliščin, v katerih se je teklo in katere je v nemajhni meri zaznamoval (beri: izpridil) prav Pahor sam.
Drži, trditev, da bi stranka SD brez Pahorja na čelu na volitvah dobila 2 ali 3 poslanske sedeže manj, je – ugibanje. A glede na zgoraj zapisano, se zdi, da je resnica ravno nasprotna. Brez Pahorja na čelu SD bi stranka morda dobila več poslanskih sedežev, kot jih je, seveda, odvisno predvsem od tega, kdo (s kakšnimi referencami, izkušnjami, kako verodostojen) bi na čelu stranke zamenjal Pahorja. Če stranka ne premore dobrih »tekačev«, potem so »izhodišča za nov tek na dolgi progi« slaba. Zdaj, postavi se vprašanje, kako pa prepoznati dobre »tekače«? Preprost dogovor bi bil – z delom. Delom in dobrimi oz. prepričljivimi rezultati. Ti pri ljudeh prebudijo zaupanje. In kje ter kdaj se lahko politiki najbolje delovno izkažejo (kakopak, če so sposobni)? Kvalitete (in napake) politikov pridejo mnogo bolj do izraza v vladi kot v opoziciji, še zlasti v obdobju (ekonomske, politične, institucionalne) krize (tako doma kot v E(M)U)…
Treba se je zmeniti, o čem in o kom ce pogovarjamo.
Če se o volitvah in rezultatu, je po moje bolje, da je Pahor ostal na čelu stranke. Če bi ne, bi bila možna dva scenarija: z manj poslanci bi se stranka hitreje prečistila, ker bi zanesljivo ostala v opoziciji ali pa bi tistih par poslancev pometel Zoki k svojim in stranke ne bi bilo več.
Če se o stranki: člani SD imate vso možnost Pahorja zamenjati in se iti novo levico. Idealna priložnost, da jo v štirih letih zgradite. Ampak dvomim, da bi dobila leva stranka več glasov kot NSi na desnici. Verjetno manj, ker ne bi imeli Cerkve* za sabo, tako kot NSi.
--------------------
*Cerkev se je letos tudi uštela. Je mislila, da bo JJ zmagal in bo NSi jeziček na koalicijski tehtnici, ki bo pridobival ugodnosti za Cerkev (tako kot jih je Erjavec vedno za penzioniste).
Pahorjanska SD je »nova levica« oz. brezidejna »tretjepotna« imitacija britanskega »novega laburizma«, ki se je (naivno?) priklonil ekonomskemu liberalizmu. Mimogrede, Pahor sebe razglaša za ekonomskega liberalca, njegova zahodnoevropska vzornika pa sta Blair in Schröder . Če k temu dodamo še njegovo šikaniranje socialnih in koalicijskih partnerjev, šepav socialni dialog v zadnjih 3 letih ipd., ne čudi, da so se od njega oddaljili »tradicionalni zavezniki« stranke sindikati, koalicijski partnerji, pred temi volitvami celo nekateri vplivni podporniki stranke, kot je npr. Janez Stanovnik, »šef« Zveze borcev NOB, bivši predsednik Kučan itd. Ter, kakopak, ogromno volivcev, volivk. Ki pa očitno niso opazili/-e le odmika od načel/praks/idealov »tradicionalne« socialne demokracije, pač pa tudi, da je Pahor nedoraslost situaciji, v kateri se je znašel, ter njegovo pretirano ustrežljivost zahodnjaškim »centrom moči«.
ObvestiloZa vsebino komentarjev ne odgovarjamo. Avtorje komentarjev naprošamo, da skladno s pogoji uporabe spletnega mesta spoštujejo mnenja in stališča drugih ter ne izražajo sovražnega govora oz. nestrpnosti.