JE RES KRIVA (SOCIALNA) DRŽAVA?
12.11.11 19:39
(objavi kot novico)
Socialna država ni (bila) ne razlog ekonomske krize, ne dejavnik poglabljanja te krize in tudi ne breme, ki naj bi onemogočalo hitrejše okrevanje po krizi. Kot dokaz, da je temu tako, ameriški ekonomist Paul Krugman navaja primer Švedske in Kanade. Vsej svoji »socialnosti« navkljub, Švedska tako rekoč ne občuti (več) ekonomske krize, njen BDP je višji kot pred krizo, s tem, da obseg socialnih storitev ni nič manjši. Podobno je s Kanado, ki je v primerjavi z ZDA mnogo bolj socialno darežljiva, in vendar je krizo prevozila mnogo bolje oz. lažje. Rečeno drugače: politiki, ki kot proti-krizni ukrep obljubljajo »tanjšo« (in s tem manj socialno) državo, so politiki brez idej. Podobno kot mnogi menedžerji v slovenskih podjetjih. Ko pride podjetje v krizo, se menedžerji ne sprašujejo (samokritično) o razlogih za slabše rezultate, pač pa najpogosteje in najraje posežejo po »ukrepu« odpuščanja. Jasno, nastradajo odpuščeni zaposleni, ki ponavadi niso krivi, da je podjetje zavozilo. Podobno je s politiki; tistimi, ki trdijo, da je za krizo kriva »preobilna« (socialna) država, če že ne kriva za krizo, pa je »preobilna« država kriva za počasnejše okrevanje po krizi; torej: potrebne so korenite »strukturne reforme« (ki naj bi omejile tudi socialnovarstvene in delavnovarstvene pridobitve). To je mantra, ki jo lajnajo, očitno zato, ker nimajo boljših idej na zalogi (ali pa zaradi zasebnih interesov). Ta »grda« država, kričijo politikanti…
»Grda« ne le zato, ker je »socialno preobremenjena«, pač pa tudi zato, ker je pre/zadolžena. In to je druga floskula, oz. kot pravi Krugman – mit o (v krizi) »nedelujoči« državi. Krugman opozori na naslednjo dejstvo – ni problematična zadolžitev držav kot takšna, PROBLEMATIČNO JE ZADOLŽEVANJE V »TUJEM« DENARJU OZ. VALUTI. Kot primer navaja Japonsko in Italijo ter VB in Španijo. Japonska je bolj zadolžena kot Italija, vendar lahko na globalnem trgu najame kredite po bistveno nižji obrestni stopnji (1%) kot Italija (7%; enostavno rečeno: obrestna mera 7 % pravzaprav pomeni, da se Italijanom ne splača najemati kreditov, ker bi ob takšni obrestni meri komajda odplačevali obresti na glavnico, kaj šele glavnico). Fiskalna slika VB je mnogo »grša« od španske, pa vendar lahko VB najame kredite po bistveno nižji obrestni meri (2%) kot Španija (6%). Kako je možno, da bolj problematične ekonomije oz. države dobijo kredite po nižji obrestni meri kot ekonomije oz. države, ki so manj problematične? Krugman ponudi naslednji odgovor: Japonska in VB pač nista v evro območju, še vedno imata svoji valuti in, kar je še bolj pomembno, obvladujeta svoji monetarni politiki, s tem pa tudi svoji ekonomiji (mimogrede, tudi Švedska ni članica EMU). Poleg tega lahko vodita monetarni politiki, ki sta usklajeni s fiskalnima. Medtem ko sta Španija in Italija (kot članici EMU) – kar se vodenja samostojnih, s fiskalnima usklajenih monetarnih politik tiče – tako rekoč povsem onemogočeni. Še več: »Spain and Italy in effect reduced themselves to the status of third-world countries that have to borrow in someone else’s currency«. Španija in Italija, očitno brez večje besede v EMU, sta zvedeni na periferni državi »tretjega sveta«, ki si lahko denar sposojata le v »tuji« valuti in ki sta z vstopom v EMU ostali brez instrumentov monetarne politike in brez možnosti usklajevanja monetarne ter fiskalne politike. Če Krugman v Španiji in Italiji prepozna periferni koloniji »tretjega sveta«, kaj potem lahko rečemo šele za Slovenijo oz. slovensko ekonomijo? In kaj lahko rečemo o slovenski hlapčevski politični kasti in njihovi brezidejnosti? Kdaj bojo slovenski politiki doumeli (oz. odkrito priznali), da ni največji problem v dolgovih slovenske države (ki pravzaprav sploh ni zelo zadolžena), pač da je v krizi en največjih hendikepov slovenske države oz. ekonomije članstvo v EMU?
V intervjuju za zadnjo Mladino je Pahor dejal, da Slovenija nima pripravljenega zakona o izstopu iz območja evra, ker ga ne potrebuje. Nasprotuje izstopu iz EMU, ker da bi bila RS po njegovem trdnem prepričanju poraženka v valutni vojni. Njegov moto je – slediti Nemčiji za vsako ceno! In potem preberem v današnji Sobotni prilogi Dela, da že celo Nemčija (skrivoma) preučuje možnosti in posledice izstopa Nemčije iz evro območja ter ponovne uvedbe marke. Res neverjetna Pahorjeva brezidejnost in hlapčevsko, »za vsako ceno« vztrajanje v vseh asociacijah, kjer bo oz. je zraven Nemčija. Slovenija – nemška dežela. Eh, in kaj če Nemčija noče biti več v »asociaciji« z drugimi, celo s hlapcem, kot je Pahor ne? Naj se ozre proti severu, od skandinavskih držav je le Finska v EMU, pri vseh tistih, ki niso, pa ni opaziti kake blazne izčrpanosti v valutni vojni (ki je očitno predvsem Borčijev privid, privid hlapca, ki se boji lastne svobode in večje samostojnosti).
Bilo bi lepo, če bi slovenska politična kasta razumela naslednje:
- za krizo ni kriva »debela« socialna država, pač pa dereguliran (finančni) kapitalizem in ideologija neoliberalizma – POTREBNO JE REGULIRATI KAPITALIZEM IN NE SESTRADATI SOCIALNE DRŽAVE Z VARČEVANJEM (Krugman opozarja, da prav politika varčevanja podaljšuje krizo oz. je pogoj možnosti novega kriznega vala);
- največji problem slovenske države ni njen dolg kot tak (ki v primerjavi z drugimi državami članicami EU itak ni visok), pač pa mnogo bolj nekatere druge »okoliščine«, še zlasti »ČLANSTVO« V EMU – POTREBNO JE PRIPRAVITI ALTERNATIVO IZSTOPA IZ EMU (z izstopom bi slovenska država oz. ekonomija dobila več manevrskega prostora na področju ekonomskih politik).
Če povzamem: slovenska kompradorska politična kasta bi očitno raje sestradala socialno državo kot regulirala kapitalizem, uvedla višje davke za premožnejši sloj in/ali bolj obdavčila kapital, ki je v RS obdavčen nižje od povprečja v EU (Pahor v intervjuju za Mladino izrecno opozori, da zapis v predvolilnem programu SD, ki govori o višjih davkih za bogate, NI OBLJUBA (obljube pač zavezujejo), pač pa LE smernica – ki je očitno v programu bolj zaradi predvolilnega efekta in ne zaradi namere udejanjenja po volitvah); politična kasta bi raje slepo vztrajala pri politikah, ki jih skladno s svojimi interes narekujejo velike države članice E(M)U in/ali ECB, čeprav se izkaže, da so škodljive za slovensko ekonomijo, državo, kot pa razmislila o možnostih alternativ, ki bi bile bolj pisane na kožo večine državljanov, državljank RS in bolj v službi slovenskih interesov.
Čeprav se mi zdijo, tam na začetku, Jurcevi prispevki malce predolgi, jih vedno rad preberem in zmeraj jih nekoliko premerim s svojim skromnim mišljenskim vatlom.
Sem samo preprosti človek, ki se včasih po nepotrebnem vključi v kakšno debato; posebej, ko me vrže kakšna zadeva iz tira.
Včasih mi očitajo, da sem naiven, ampak jaz dobro vem, da lahko vzkliknem: Jurc je naš!
Podobnega mišljenskega in idejnega potenciala pri vodstvu Social demokratov ne opažam. Razen lepega obraza, zlikane srajce in iz tega pogojene patološke narcisoidnosti, ostalih blagordati pri vodstvu SD-ja ni opaziti, čeprav se sedanjemu predsedniku, vzlic skrajno omejenih horizontov, zdi, da veliko ve, obvladuje in bi znal celo v naprej svetovati!
Všeč mi je Jurcovo poglobljeno in analitično razmišljanje, gre za mišljensko raven, ki jo Pahor ne bo nikoli dosegel, pa naj se še tako afna.
Verjetno pa vsakega socialdemokrata zavezuje misel v lepši in bolj pravičen svet. Dobro bi se morali pogovoriti, kaj bomo naredili po 4. decembru. Tile loleki bodo prišli v parlament po najnižji kvoti, imeli bodo kongrese, kakor si jih je šefe najbolje zamislil.To bodo relikti.
Jurc izziv zate, ker si situacijo postavil na realna tla, kje so progranske možmosti izhoda, ob ptrdpodtavki, da je še ves svet kapitalističen. Pahor bo govoril, da je stranko postavil na noge. Kar je res! Ampak danes je vseeno, tudi če jo ne bi.
PRVIČ se strinjam z Jurc-om.
Pojem socialne države si pa postavil preširoko, saj prri nas pod tem pojmom načeloma razumemo javno upravo+upokojenci+socialni prejemki. Sam verjamem da bi morali socialno dno postaviti trdno (UTD) in ne dinamično kot to predvideva sedanji in bodoči zakon. Pod avreolo ‘pravičnosti’ se skriva hegemonija napak človeškega faktorja za katerega verjamem bi morali postaviti omejitve pri ‘slučajnih’ napakah, tudi najstrožje, saj se fizična odgovornost na veliko zaobide, najkrajšo pa vleče revež/upravičenec.
Socialna politika ni namenjena filanju karme ampak ustvarjanju harmoničnega habitata!!!
Ker pa v naši mentaliteti NI sočutja in empatije dominira sofizem in destruktivizem.
Še enkrat: prvič da se strinjam z Jurc-em in spoznanje pozdravljam :)
PER ASPERA AD ASTRA
Na žalost prevečkrat dokazano: SIROTINJA UVEK NAJEBE :(
Mar takšen je pravi prevod rimskega PER ASPERA AD ASTRA?
Če bi se politiki morali kaj naučiti iz te gospodarske krize, ki je v krizo pahnila tudi evro oz. evro območje, je, da skupna evropska valuta (beri: SKUPNA MONETARNA politika držav, združenih v EMU) v »viharnih« časih težko obstane, če vsaka od držav članic EU vodi SVOJO FISKALNO politiko. Tega se zaveda tudi Pahor, kar je povedal v intervjuju za Mladino – nemogoče je uspešno voditi eno monetarno politiko EMU in hkrati 17 različnih fiskalnih politik v vsaki od držav evro območja. Takšna praksa botruje nestabilnemu evru oz. evro območju ter, kakopak, socialno-ekonomskim napetostim tudi v samih državah članicah EMU. V prihodnje bi torej kazalo poenotiti tudi fiskalne politike držav. Kako? Tega v tem trenutku ne ve še nihče, nekateri zagovarjajo nekakšno »fiskalno vlado« evro območja, drugi ustanovitev finančnega ministrstva EMU (zdaj ECB opravlja tako vlogo »narodne banke« kot finančnega ministrstva) ipd. Ker če fiskalnega poenotenja oz. večje integracije na področju fiskalnih politik ne bo, se lahko zgodi, da bi projekt evra propadel.
Ko (in če) bo na mizi načrt (ki ga bo najverjetneje spisala Nemčija), kako naj bi se fiskalno »poenotile« države, se bo morala vsaka država članica EMU odločiti, ali se je pripravljena odpovedati delu suverenosti oz. samostojnosti, ki zadeva tvorbo fiskalnih politik, ter zelo verjetno sprejeti stroge socialno-ekonomske pogoje pristopa, ali pa sprejeti odločitev o izstopu iz evro območja. Rečeno drugače: zelo verjetno bojo države članice EMU postavljene pred dilemo, ali so se pripravljene odpovedati določenim socialnovarstvenim in delavnovarstvenim standardom, ki večini prebivalstva zagotavljajo relativno visoke socialno-ekonomske pravice in svoboščine, v zameno za »članstvo« v zahtevnem »evro klubu«. Oziroma: ali so pripravljene na manj socialne države za več evra oz. za bolj stabilen evro. Pahorjev odgovor je jasen: RS mora biti ZA VSAKO CENO v evro območju. »Za vsako ceno« pomeni tudi za ceno demontaže socialne države. O alternativah ne razmišlja, še več, jim nasprotuje. In če bi se evro območje odločila zapustiti Nemčija? Eh, glede na to, da naj bi RS »za vsako ceno« sledila prav Nemčiji, bi verjetno podprl idejo, da tudi RS prevzame isto valuto kot Nemčija (marko torej).
Takle mamo: na desni se napovedujejo politikanti s plenilskimi nagoni, ki že tako in tako »za vse« krivijo socialno državo, ta jim je antipatična že zaradi ideoloških razlogov in jo neredko dojemajo kot relikt prejšnjega sistema, kot simbol nesvobode in kot balast, ki ovira prosti trg in kapital; na »levi« pa bivakirajo defetisti Pahorjevega tipa, ki jih »krasi« brezidejnost, njih prakse pa so omejene na imitacijo praks zahodnjaških gospodarjev (beri: velikih držav oz. ekonomij) oz. na »priklapljanje« na (francosko-)nemški vlak. To, da bi se dominantna klika v SD poskušala »priklopiti« na »skandinavski vlak«, se zdi ob pahorjanskem defetizmu misija nemogoče. Ekonomska (fiskalna) politika, ki bi »slovenski kompoziciji« omogočila priklop na »skandinavski vlak«, bi lahko slonela na analizah, ugotovitvah in predlogih, ki jih je že izdelal vladni svet za fiskalno politiko (VSFP). Člani sveta so »staro-ekonomisti«, kot so Mencinger, Senjur, Arhar idr. Skupek predlogov VSFP ni skupek lepih idej, pač pa konkretnih predlogov. Naj jih še enkrat navedem…
Na kratko in enostavno: VSFP predlaga višje davčne obremenitve za kapital in razbremenitev revnih slojev in zaposlenih. Tako, denimo, predlaga DVIG prispevkov, ki naj bi jih za socialno varnost (ta vključuje tudi pokojninsko zavarovanje) prispevali delodajalci, in RAZBREMENITEV oz. ZMANŠANJE prispevkov, ki bi jih za socialno varnost prispevali delojemalci! Predlaga tudi konkretne davčne ukrepe, ki zadevajo obdavčitev kapitala: uvedbo davka na firmo; obdavčitev kmetijske dejavnosti; obdavčitev dobička iz prodaje/odsvojitve vrednostnih papirjev ne glede na dobo posedovanja; ponovno uvedbo t. i. skupinske obdavčitve po vzoru Avstrije (gre za to, da se dobički hčerinskih družb združijo in tako »združeni« tudi obdavčijo); VSFP predlaga tudi davčne ukrepe, ki zadevajo »splošne« obdavčitve: ponovno zvišanje davčnih razredov s tri na pet in zvišanje zneskov ob prehodu iz enega v drug razred (beri: večja obdavčitev tistih, z višjimi dohodki; pravzaprav VSFP zagovarja obdavčitev dohodkov, kot smo jo poznali za časa Rop-Mramorjeve vlade) ter povišanje splošne davčne olajšave z današnjih 3.143,57 evra na 6.000 evrov (beri: razbremenitev tistih z najnižjimi dohodki); dvig DDV z 20 na 22%; obdavčitev nepremičnin (še zlasti luksuznih); zvišanje neobdavčenega zneska obresti na varčevalne vloge ipd.
SD (kar zadeva socialno-ekonomske politike) ni potrebno odkrivati tople vode, naj ukrepa tako, kot predlaga VSFP. Jasno, če zna, zmore, predvsem pa – če hoče. In, kakopak, če bo po volitvah sploh participirala v vladni koaliciji. Zdi se, da, dokler je na čelu SD Pahor in njegova ekipa, so predlogi VSFP le skupek mrtvih črk na papirju. Da je temu tako, dokazuje tudi dozdajšnje ignoriranje predlogov VSFP s strani omenjene ekipe...
"Socialna država ni (bila) ne razlog ekonomske krize, ne dejavnik poglabljanja te krize in tudi ne breme, ki naj bi onemogočalo hitrejše okrevanje po krizi."
Saj ne vem, če je kdaj to kaj takšnega trdil. Jaz se ne spomnim. če bi namesto socialna pisalo socialistična, bi bilo drugače, ker socializem je dejansko povsod, kjer se je pojavil, povzročil ekonomsko krizo.
Seveda socialna država ni povzročila ekonomske krize. Nastane pa problem, ker zato, da boš nekaj dal, moraš nekje vzeti. Da boš pojedel, moraš pridelati. Hudič se pojavi, ko začne zmanjkovat, da boš dajal.
Recimo v Grčiji. Lepo je reči, da pač pobereš bogatim. Jah, pobereš enkrat. Če ti prej ne pobegnejo na Ciper ali Nizozemsko. Kaj pa potem? Ampak dejmo, probajmo še enkrat. Morda bo šlo. Škoda, ker je Pahor zamočil zadnji mandat, ko bi to lahko izvedel, mar ne?
To okoli lastne valute je pa več ali manj pesek v oči. Lastna valuta, ki potem preko devalvcije rešuje lastno gospodarstvo je le najenostavnejši način nižanja standarda državljanov. Lepo, vsem enako. No ne vsem, tistim, ki so bogatejši z boljšimi svetovalci in vezami, se itak prej umaknejo, tako da spet nasrkajo le srednji in nižji sloji.
Zelo zanimivo, da na enem koncu je nekdo proti nižanju standardov, na drugem koncu pa podpira valutne rešitve, ki predvsem podpirajo prikrito nižanje standardov.
Marko, koliko si ti že neposredno pridelal- razen teorije?
Marko, koliko si ti že neposredno pridelal- razen teorije?
Marko, koliko si ti že neposredno pridelal- razen teorije?
Marko, koliko si ti že neposredno pridelal- razen teorije?
@LIgor ... Neposredni prevod je, seveda, nepravilen!!!
Vendar si ‘elita’ to tako predstavlja in po principu kapitalistično/ekonomske logike vsak dan širi to ideologijo :(
Paralela ni z namenom žaliti ampak zgolj kot rezignirana realnost marsikoga :(
Ja Marko bi se kar strinjal..
Naj dodam še tole… Problem evro območja je problem, katerega reševanje najbolj vztrajno »sabotira« Nemčija (kakopak, zaradi lastnih interesov). Pa tudi ECB, ki še vedno bojuje svojo donkihotsko bitko zoper inflacijo, hkrati pa ne opazi, da največji problem E(M)U ni inflacija, pač pa brezposelnost in gospodarski krč ekonomij evro območja. (Nekaj številk: letna inflacija v EU je aprila letos znašala 3,2%, v EMU 2,8%, v RS pa 2%; marca je bila stopnja brezposelnosti (po merilih eurostata) v EU 9,6%, v EMU 10%, v RS pa 6,2%; po »anketnih« merilih SURS je bila aprila v RS stopnja brezposelnosti 8,5%; septembra pa je stopnja registrirane brezposelnosti v RS znašala 11,5%.) Prav na to zaslepljenost ECB in evropske politike opozarjajo ameriški ekonomisti Stiglitz, Krugman in Roubini (vsi nobelovci, Roubini je trenutno krizo napovedal že več let pred njenim začetkom). Opozarjajo, da je ekonomska politika, ki jo od držav članic EMU zahtevajo Nemčija in nekatere institucije EU, povsem zgrešena, saj temelji na varčevanju in zahtevah po strukturnih reformah; kar po eni strani še bolj duši gospodarstva evro območja, po drugi pa povečuje brezposelnost. Krčenje proračunov na kratki rok, pravi Roubini, bo recesijo v državah članicah EMU še poglobilo, BDP bo stagniral ali celo padal, brezposelnost povečala, stanje bo postalo (še bolj) socialno nevzdržno.
ECB noče znižati obrestnih mer in »zagnati svoje tiskarne evrov«, s čimer dviguje vrednost evra. Politika močnega evra (ki jo ECB zagovarja v imenu boja zoper inflacijo) in relativno visokih obrestnih mer ni poceni, saj so gospodarstva držav članic EMU zardi nje manj aktivna, kot bi lahko bila, manj konkurenčna na globalnem trgu (beri: manj izvažajo), še bolj so v krču, posledica je brezposelnost: v Španiji, denimo, ta znaša že 21%. ECB naj ne bi skrbela le moč evra, pač pa tudi rast gospodarstev držav evro območja. Zgledovati bi se morala po ameriški centralni banki, ki ameriško ekonomijo rešuje tudi tako, da »24 ur na dan« tiska dolarje. To ima večkraten učinek: z novo-natiskanimi dolarji kupuje papirje ameriškega državnega dolga (ECB bi z novo-natisnjenimi evri lahko še v večji meri kupovala dolgove najbolj zadolženih držav evro območja); niža vrednost dolarja, s čimer pomaga k rasti izvoza ameriškega gospodarstva, posledično k večji konkurenčnosti (tudi ECB bi lahko na podoben način ali v vlogi »neomejenega posojevalca v sili« pomagala evropskim gospodarstvom). Grozi namreč, da bosta ob nadaljevanju dozdajšnje politike po poti Grčije »odpeketali« še Italija in Španija. Da dozdajšnji recepti ne delujejo, pa nemara najbolje priča prav primer Grčije. Od kar so jo začeli »reševati«, se je njena zadolženost zvišala na že 170% BDP (s 110%), brezposelnost skokovito narašča; zdi se, da so imele največ koristi od »reševanja Grčije« nemške in francoske banke, ki so tamkaj »nasedle« s svojimi investicijami.
Skratka, z varčevanjem in močnim evrom se bo recesija v E(M)U še poglobila, brezposelnost pa narasla. Lahko se zgodi, da zaradi toge monetarne politike ECB in predpisanih strogih ekonomsko-varčevalnih politik (ki očitno odgovarja predvsem Nemčiji, ki s pomočjo močnega evra na nek način vrši kolonialistično dominacijo nad drugimi članicami EMU) nekatere države članice EMU enostavno »ne bojo več zdržale«, ne ekonomsko ne socialno. Odhod teh držav pa bi morda pomenil tudi razpad evro območja. Politiki v državah članicah EMU, vključno z nemškimi – še zlasti slednji! –, bojo morali uvideti, da naj bi evro služil ljudem, in ne obratno; da je »evrska« inflacija manjše zlo kot visoka stopnja brezposelnosti; da varčevalne politike podaljšujejo recesijo, ne odpravljajo.
Ljudje pred evrom, zaposlenost pred inflacijo, sociala pred varčevanjem oz. demontažo socialne države – to bi moralo v RS biti jasno vsaj – socialnim demokratom. No, saj morda jim je, vendar ne tudi predsedniku SD. Ampak OK, on je itak deklarirani ekonomski liberalec, ki »za vsako ceno« sledi nemškemu vlaku. O manj anti-socialnih alternativah ne razmišlja. Še manj o teh razmišljajo neoliberalistični avanturisti in predatorji, ki prežijo na še preostalo družbeno oz. državno lastnino, v drugih strankah. V strankah, kot je npr. Virantova, kjer se očitno na pohod na oblast pripravljajo obrtniki, ki si domišljajo, da se vse življenje vrti okoli ekonomije, in/ali ki si domišljajo, da obvladajo makroekonomijo (Boscarol npr.). Ter tako »podjetni« rokovnjači, kot je sam Virant, ki bistveno dlje od lastnega žepa ne vidijo…
Slavnik - bom odgovoril le enkrat, čeprav je vprašanje zastavljeno večkrat :-)))
Sam delam na področju ITja. Za sabo imam kar precej projektov, od oka za par mio EUR. Večinoma v gospodarstvu, nekaj tudi za državne organe. Od kar imam svoje podjetje, pa je itak bilanca javna. In supervizor koliko delam za državo (=0).
Razumem, da to morda sploh ne šteje, ker ni tisto pravo delo, za stružnico. Moji izdelki so neotipljivi, čeravno marsikomu zelo pomagajo (http://www.denarnisupermarket.com/).
Tako da, če se postavimo na ta primarni nivo produkcije lahko pokažem recimo 1/10 zidanice, kjer sem pomagal graditi fotru, pobranih kar nekaj prikolic krompirja v mladih letih, preštihanih kar nekaj vrst vinograda. V zadnjih letih pa le pofrezam vrt, kosim travo in režem živo mejo (to je bolj uničevanje kot kaj drugega) pa kaj po hiši uredim (premalo).
Soglašam z ugotovitvijo, da toliko socialna države, kot jo imamo, ni krivo za sedanjo krizo; Še več, menim, da imamo socialne države premalo; S tem, da v Sloveniji le desetina državljanov živi v revščini ni kaka posebna odlika države; Poenostavljeno, dokler je en državljan lačen je socialne države premalo.
V stranki, ki se ima za levo, bi morali težiti k taki razporeditvi bogatstva, ki zagotavlja socialni minimum vsem. Prav nič ni narobe, če bi si za javna podjetja zastavili ciljno razmerje plač 1 proti 3,5; Enako bi od članstva v SD pričakoval več privržencev univerzalnega državljanskega dohodka;
Končno bi od svojih vodij pričakoval mnogo več kritičnosti do Evrope in do početja (predvsem) dvojčka Nemčija / Francija. Tem je uspel več stoletni sen; Evropo so osvojili, ji brez prikrivanja ukazujejo in na koncu zdravijo svoj povapirjeni bančni sektor z rezanjem socialne države v lastnih in še bolj v manj razvitih državah zveze. Če si res večina državljanov želi voziti v hitrem vlaku EU, pričakujem od naših vodij, da nam bodo na tem vlaku zagotovili slovenski vagon. In kaj bi bilo narobe, če bi v tem vagonu postavili vlaku in EU ultimat: "Prepovejte EU bankam poslovanje z davčnimi oazami " sicer bo Slovenija potegnila varnostno zavoro.
ObvestiloZa vsebino komentarjev ne odgovarjamo. Avtorje komentarjev naprošamo, da skladno s pogoji uporabe spletnega mesta spoštujejo mnenja in stališča drugih ter ne izražajo sovražnega govora oz. nestrpnosti.