SOLDATI IN SOLDATKE SD

08.11.11 20:18

(objavi kot novico)

V Izvlečku iz (predvolilnega) Programa SD piše, da bo SD »ohranjala« stabilnost v družbi oz. državi tudi z »večjo enakostjo državljanov«. Med ukrepi, ki naj bi pripomogli k večji enakosti, je omenjeno tudi nadaljevanje preganjanja gospodarske in politične korupcije. Hkrati s to obljubo pa med kandidatkami SD za državnozborske volitve najdemo tudi zdajšnjo ministrico Ljubico Jelušič. Njena umestitev na kandidatno listo je V POSMEH omenjeni obljubi v Izvlečku. Namreč ne gre pozabiti, kako se je Jelušič »borila« zoper korupcijo na ministrstvu v t. i. aferi Patria: zadevo je poskušala pomesti pod preprogo, v 3 letih na čelu MORS pa ji ni uspelo prekiniti pogodbe s korupcije osumljenim in pravnomočno obtoženim iz podjetja Rotis, ki v poslu nastopa v vlogi posrednika med finsko Patrio in MORS. Podobno »dosleden« in »učinkovit« je tudi njen boj za enakost državljanov: državljan Krkovič z zgolj končano srednjo šolo je še vedno nezakonito zaposlen v SV kot brigadni general, saj bi se moral, če bi hotel obdržati svoj položaj, ponašati vsaj z univerzitetno izobrazbo. Očitno za nekatere državljane, v bran katerih privilegijev stopa tudi ministrica Jelušič, v tej državi ne veljajo zakoni (v enaki meri) kot za veliko večino drugih. V tej državi prav zaradi raznih »ljubic« pogosto (ob)velja orwellovsko načelo, da so nekateri državljani pač bolj enakopravni kot drugi.

 

Takisto ne gre pozabiti, da MORS (z Jelušič na čelu) ni hotelo umakniti zaupnosti z dokumentov, ki se nanašajo na sporno trgovino z orožjem v prvi polovici 1990ih, ko je to od ministrice oz. ministrstva zahteval en od poslancev DZ. Zdaj, pred volitvami, pa je informacijska pooblaščenka ugotovila, da je obrambno ministrstvo zahtevo poslanca preučevalo po zakonu o arhivskem gradivu in ne po zakonu o dostopu do informacij javnega značaja. S tem so bila kršena pravila upravnega postopka oz. zakon o upravnem postopku, je prepričan poslanec Slapnik. Ki od Pahorja pričakuje, da ukrepa zoper Jelušič in se osebno zavzame, da o umiku zaupnosti vlada odloči na naslednji seji.

 

A Jelušič ni sporna kandidatka le zaradi njenega »boja« zoper korupcijo in za enakost državljanov, pač pa tudi zaradi nekaterih drugih »podvigov«, npr. zaradi avanture SV v imperialistični vojni v Afganistanu. Ne gre pozabiti, da prav Jelušič najbolj zagovarja participacijo RS (oz. SV) v tej vojni; da je prav ona dosegla, da so bile »preklicane« t. i. nacionalne omejitve, ki so pripadnikom SV onemogočale neposredno sodelovanje v bojih (pred »preklicem« so bili pripadniki SV neke vrste zaledni inštruktorji, po »preklicu« pa sodelujejo v bojih na terenu); da prav ona (v imenu nas, tj. državljanov, državljank RS) ne le »navija« za vojno v oddaljeni deželi, pač pa celo PREVZEMA SOODGOVORNOST ZA ZLOČINE, ki jih počno zahodnjaški »zavezniki«, še zlasti vojaštvo ZDA (ne le v Afganistanu, pač pa tudi na drugih bojiščih sveta, kjer se bije »vojna zoper terorizem«). Vse to kljub temu, da je vojna v Afganistanu povsem »zgrešen projekt«. Oziroma kot pravi bivši šef generalštaba SV, generalpodpolkovnik, dr. Iztok Podbregar: »Temeljni problem je, da Slovenija nima jasno določenih ciljev, kaj naj [v Afganistanu] sploh počne. Morda je jasen političen cilj, obrambno-vojaški je vprašljiv, še slabše je z gospodarskimi cilji.« Rečeno drugače: sodelovanje SV v vojni v Afganistanu se ne da opravičiti z gospodarskimi interesi RS, varnostni razlogi za sodelovanje so privlečeni za lase, vlada SD in še zlasti Jelušič lahko sodelovanje v vojni opravičujejo predvsem s političnimi razlogi, s čimer pa le razodkrijejo, da je SV v Afganistanu zaradi (volje in interesov) »zaveznikov« (beri: ZDA) in da se kompradorska politična kasta ne upa zoperstaviti ameriškim pričakovanjem, pač pa se Amijem s sodelovanjem v vojni še (hlapčevsko) dobrika.

 

Z umestitvijo Jelušič na kandidatno listo SD potencialnim volivcem, volivkam sporoča, da se bo stranka za enakost državljanov »borila« z branjenjem privilegijev nekaterih izbrancev, da se bo zoper korupcijo »borila« s »konsenzualnim« pometanjem sumljivih poslov pod preprogo in za mir v svetu s pomočjo vojn, ki se opravičujejo in začenjajo z lažmi. Takšno prakso, ki laž brani kot resnico, ki (imperialistično) suženjstvo tolmači kot svobodo in vojno kot (opravičilo za) mir, je napovedal že Orwell (v »1984«; očitno se je zmoti le v letnici).

 

Kljub zgoraj zapisanemu, kandidatura Jelušič vendarle premore en pozitiven moment, in sicer – njena kandidatura, če drugega ne, vsaj povečuje kvoto kandidatk. Za domnevno napredno stranko (»Naprej!«) je žalostno, da ima na listi 88 kandidatov in kandidatk, a le 36 slednjih (tj. slabih 41%), še več: v nobeni volilni enoti nimajo kandidatke večine.

 

Med kandidati tudi ni (več) nekaterih »mladih obrazov«, ki so »krasili« poslansko skupino SD v zdaj že razpuščenem sklicu DZ. Tako med kandidati ni več Luke Jurija. Slednji na svojem blogu piše: »Letos ne bom kandidiral za poslanca na listi SD. Tako je odločilo vodstvo stranke. Presenečen a spoštujem. Tovarišem vseeno želim vse dobro.« Zakaj je vodstvo SD odločilo, da Juri ne bo kandidat na letošnjih volitvah? Morda zato, ker je podvomil v nesramno drag projekt TEŠ6? In kje so ostali »mladci in mladenke« iz zadnjega skica? No, za nekatere je jasno, zapustili so stranko… Iz izjave Luke se da razbrati tudi »kadrovska politika« v SD, o njej odloča vodstvo. Tj. zdi se, da kandidatna lista ni nastajala s pobudo oz. selekcijo »od zgoraj navzgor«, pač pa »od zgoraj navzdol«. Oziroma: pri končni selekciji kandidatov je imelo odločilno besedo vodstvo, ne članstvo ali odbori na terenu (tj. v posamezni volilni enoti, okraju). Rečeno še drugače: očitno poskuša skupina okoli Pahorja še bolj utrditi svoje pozicije v stranki, to pa je moč le s poslušnimi in »kompatibilnimi« kandidati, kandidatkami, torej z vojaki, ki (nekritično) sledijo vodstvu…