DRŽAVNOST BANANE
23.06.11 00:19
(objavi kot novico)
25. 6. 2011 – 20 let državnosti, celo 20 let Slovenije? Eh, ja. Ta praznik oz. obletnica je deplasiran(a), Slovenija je dobila državnost (republiko) že z NOB oz. v 1940ih. Ko je v 1990ih oblast pograbil Demos, slednjemu ni bilo potrebno ustanoviti niti ene pomembnejše državne institucije oz. atributa državnosti, izjema je le denar (tolar). Vse druge državotvorne institucije in atributi države so že obstajali. Vprašanje, ki se zastavi, je: kateri državi - Socialistični republiki Sloveniji (SRS) ali Republiki Sloveniji (RS), prvi ali drugi republiki – je uspelo ohraniti več samostojnosti, suverenosti?
Na papirju (tj. pravno-formalno) »premore« več samostojnosti in neodvisnosti RS, kar pa ne pomeni, da ji je uspelo ohraniti enako ali celo izboriti več dejanske samostojnosti, kot jo je imela SRS. Argumentov, ki bi lahko pričali o tem, da je bila SRS dejansko bolj samostojna kot RS, je več. Najprej argument globalizacijskih procesov, novih razmerji sil na mednarodni sceni po koncu hladne vojne in drugačnega dojemanja suverenosti držav. Danes je suverenost države zelo relativen pojem. Iz praks velikih sil je razvidno, da formalna suverenost oz. državnost ne pomeni veliko. Samo nekaj primerov: napad na Srbijo in Črno goro leta 1999 zaradi notranjih zadev Srbije (Srbija s svojim početjem na Kosovu ni ogrožala (suverenosti) držav, ki so jo potem napadle) se je začel brez odobritve Varnostnega sveta OZN (ubitih je bilo 2500 civilistov in 1031 pripadnikov vojske in policije, med napadom je letalstvo Nata uporabljalo tudi kasetne bombe, ki jih mednarodne konvencije prepovedujejo); tudi 2. zahodnjaška vojna zoper Irak, tj. zoper formalno suvereno državo, ki so jo napadalci upravičevali z lažmi o obstoju orožja za množično uničevanje, ki da ogroža Zahod, gre dojeti kot manifestacijo novega dojemanja suverenosti držav – obstajajo države, ki se jih lahko napade celo na podlagi laži, obstajajo države, ki lahko nekaznovano napadajo, ne glede na to, da kršijo mednarodno pravo, in obstajajo hlapčevske države z omejeno suverenostjo, ki podpirajo agresorske podvige velikih sil (v skupino slednjih sodi tudi »suverena« RS, v imenu katere je takratni zunanji minister Rupel (skupaj s svojimi ministrskimi kolegi iz držav srednje in vzhodne Evrope) podpisal Vilnuško izjavo, ki je izražala podporo Bushevi vojni); kar zadeva pravni vidik, je sporen tudi napad na formalno suvereno državo Afganistan (to državo so napadli v imenu boja zoper terorizem oz. zaradi napada na ZDA 9/11, čeprav je jasno, da Afganistan ni napadel ZDA, pač pa so jih »ne-državni« dejavniki, napad tudi ni bil izveden v imenu (oblasti) Afganistana ali katerekoli druge države; večina napadalcev je bila Saudijcev, z logistiko za napad v Nemčiji in samih ZDA); tudi napad na Libijo dokazuje novodobno relativnost suverenosti neke države oz. oblasti; izstopajo zlasti dvojni kriteriji velikih sil, ki v nekaterih primerih opravičijo napad na državo, v drugih pač ne (razvidno je, da so napadi Zahodnjakov pogojeni z njihovimi interesi in ne načeli). Očitno živimo v svetu, v katerem so nekatere države (po orwellovsko) bolj suverene kot druge in si lahko dovolijo marsikaj, ne glede na mednarodno pravo. Suverenost velikih sil v novem tisočletju ni zelo okrnjena, (pol)periferne države pa se hote ali nehote uklanjajo volji oz. »bontonu« vplivnih zahodnjaških sil. Med polperiferne države, ki se (hlapčevsko) uklanjajo »velikim« in nekritično prilagajajo politični igri, ki jo vodijo Zahodnjaki, sodi tudi RS.
Zdi se, da je SRS, kot del zvezne države, posedovala več »zunanje« in »notranje« suverenosti, kot jih RS (kot članica raznih zahodnjaških asociacij). SRS (kot del SFRJ) je sodelovala pri tvorbi samosvoje zunanje politike SFRJ, ki je vzdrževala primerno distanco tako do zahodnjaških »demokratov« kot do vzhodnjaških »komunistov«, vendar zunanja politika SFRJ ni bila avtarkična, nasprotno, SFRJ je bila zelo aktivna na mednarodni sceni. SFRJ je bila kot blokovsko neuvrščena umeščena med Zahod in Vzhod, hkrati pa je povezovala Sever in Jug. Mednarodni vpliv SFRJ je nedvomno presegal tako njeno velikost (populacija pred razpadom: nekaj manj kot 24 milijonov) kot njeno ekonomsko in vojaško moč. SFRJ ni bila zelo velika država, kljub temu pa je bila prepoznana in spoštovana na malodane vseh koncih sveta; verjetno bolj kot RS in njena politična kasta. Oz. kot je rekel (nesojeni minister za javno upravo, kandidat SD) Bojan Bugarič: »Naj vas jaz vprašam, kdaj je bila Slovenija država, ki je producirala sveže ideje. V času socializma. Takrat je bila Jugoslavija in Slovenija na svetovnem zemljevidu, kot del sveta, kjer se ideje ustvarjajo. Po padcu berlinskega zidu pa jih samo prevzemamo.« Jep, RS, ki jo vodi kompradorska gospoda, pravzaprav ne poseduje lastnega mnenja in ne proizvaja hudo izvirnih idej, pač pa si mnenja, ideje nekritično »izposoja« pri centrih moči na Zahodu. RS je (zaradi politike elit) prej hlapčevsko imitatorska kot suverena država. Kot takšna RS ne bo nikoli dosegla nivoja samosvojosti, samostojnosti, kot ga je SFRJ (in z njo SRS).
Tudi primerjava »notranje« suverenosti med SRS in RS pokaže, da je bila SRS bolj suverena, kot je RS. Rečeno drugače: v nobeni »evropski« ali »atlantski integraciji« ne bo imela beseda RS (oz. njene politične kaste) takšno težo, kot jo je imela beseda SRS v SFRJ. V EU, EMU, Natu ipd. je RS pravzaprav le formalno enakovredna drugim, dejansko pa pogrešljiv privesek oz. »priključek«, v SFRJ pa je bila SRS njen bistven sestavni del, slovenski politiki, ekonomisti, pravniki pa arhitekti povojne politične in ekonomske ureditve v Jugoslaviji, z velikim vplivom na vseh področjih (Kardelj npr. je najpomembnejši avtor Ustave SFRJ iz leta 1974).
Glede na zgoraj zapisano lahko vsako mitolomansko besedičenje in (samo)hvalo, izrečeno s strani raznih »zaslužnih« osamosvojiteljev in pripadnikov politične kaste, ki jo bo slišati na in ob letošnjih proslavah državnosti, razumem le kot šentflorjansko (samo)všečno petelinjenje in kot del burleskne folklore kompradorske gospode v polperiferni banana republiki.

















Jurc, premalo poznaš. SRS ni imela manevrske strukture.
Ampak, kakor obrneš:
- bili smo lipicanska republika
- bili češpljeva republika
- smo bananska republika
- bomo datljeva republika
- ....
Rit bomo imeli zmeraj zadaj.
Nos pa spredaj.
Jaz mojega ne bom rinil tam kamor ga Janše, Peterleti, Pahorji, Drnovški, kalamarji ala Kučan, Turk,... in potem njim njihovi prikimavčki. Je pa res, da je SRS postala država že davno pred farovško antirevolucijo. Poglejte samo papirje o državljanstvu!
Tudi Narodna zaščita, znotraj katere so formirali Manevrsko strukturo, je bila institucija nastala v SRS, ne v RS. Manevrska struktura Narodne zaščite (MSNZ) je bila formirana predvsem zato, ker ob prihodu Demosa na oblast slednji ni kadrovsko nadziral TO, takratni kadri so bili bolj ali manj »pod vplivom« JLA. Demosova vlada je prisegla sredi maja 1990, konec septembra je RS z ustavnim amandmajem prevzela vse pristojnosti nad TO, kadrovsko pa je na vodilna mesta TO nastavila slovenski politični kasti »lojalne« kadre. MSNZ je bila vključena v TO. Rečeno drugače: vojaško-varnostna struktura (TO, NZ) je bila vzpostavljena že v SRS, Demosu ni bilo potrebno ustanavljati nič pomembnega. Za časa Demosa je bila formirana MS, a le kot sredstvo s pomočjo katerega so »prevzeli« že obstoječo TO.
MSNZ je bila ustanovljena šele, ko je bilo vse jasno zagarantirano s strani velikega brata (naj si ga v ta zadnjo dajo!), kdo bo lahko kradel in si slavo pisal po razpadu SFRJ. Torej Kučan, Janša, slinasti Rupel, oglejska izdajalska kreatura in še za tako majhen narod prevalik velik kup povzpetnežev, ki niso imeli ne v srcu ne v mislih ljudstva temveč svoje osebne koristi. K temu so pritegnili kup dobronamernih naivnežev in jih kot ta zadnje osle izkoristili.
Poanalizirajmo samo malo, kdo so najbolj glasni pripadniki "MSNZ" in kaj vse hočejo. Mislim, da bo tudi oslu vse jasno.
ObvestiloZa vsebino komentarjev ne odgovarjamo. Avtorje komentarjev naprošamo, da skladno s pogoji uporabe spletnega mesta spoštujejo mnenja in stališča drugih ter ne izražajo sovražnega govora oz. nestrpnosti.