VLADNI UNIČEVALCI JAVNIH DOBER, 2.

20.06.11 22:11

(objavi kot novico)

Kmalu bo pred poslanci Zakon o izvajanju dejavnosti splošnega pomena (ZIDSP). Posledice, če bo sprejet v obliki, kot je, pa bo moč primerjati s posledicami zakonodaje, ki je na začetku 1990ih omogočila denacionalizacijo ter privatizacijo družbene oz. državne lastnine in ki so bile povečini škodljive za družbo oz. javni interes. Lahko bi zapisal, da gre za enega najbolj škodljivih zakonov oz. predlogov zakona. Denacionalizacija v 1990ih je bila, kot vemo, unikatna v srednji in vzhodni Evropi, saj se je družbeno oz. državno lastnino poklanjalo (ne vračalo!) v naravi (drugje so izplačevali odškodnine), način privatizacije pa je (zaradi luknjičaste zakonodaje in odsotnosti regulative) omogočal velike zlorabe in nekaznovana prisvajanja družbene oz. državne lastnine. Politične kaste, ki »ustvarjajo« politiko v posamezni državi in (ne)posredno barantajo z njenimi resursi si lastijo pravico, da odločajo o tem, katera področja bojo prepuščena tržni logiki (beri: pohlepu oz. logiki maksimiranja dobičkov) in katera bojo pred to logiko kolikor je le mogoče obvarovana. Neo/liberalci in neo/konservativci, ki očitno prevladujejo tudi v tej vladi, se zavzemajo za t. i. minimalno državo (v medijih pogosto poimenovano tudi »tanko« državo); minimalna država je ideal države, ki ekonomski tržni logiki prepušča tako rekoč vsa družbena področja, razen varnostno-represivnega in (u)pravnega. Ta ideal ni novejšega datuma, gre za staro reč.

 

Politologija kot »rojstno leto« moderne evropske države omenja leto 1648, tj. leto, ko se je s podpisom  vestfalskega miru končala 30-letna »verska« vojna. Vse do zadnje tretjine 19. stoletja je (zahodnjaška) država pravzaprav obstajala kot »tanka« država,  ne glede na to, ali so v posamezni državi vladali absolutisti, novonastali razred buržoazije ali pa je obstajala oblastniška simbioza med omenjenima kastama. V 19. stoletju se je v industrializiranih državah zaostril razredni boj, organizirano in z idejami marksizma opogumljeno delavstvo je (od oblasti držav) terjalo socialne in politične pravice, konflikti z oblastjo so bili pogosto nasilni in krvavi. Leta 1871, denimo, je v Parizu delavstvo celo prevzelo oblast, po dveh mesecih je bila pariška komuna poražena, v represalijah je bilo ubito med 10.000-50.000 komunardov. Ne glede na poraz delavstva v Parizu, pa pariška komuna ni ostala prezrta. Namreč po njej so začeli prestrašeni evropski oblastniki popuščati delavskim zahtevam. Kancler von Bismarck, ki velja za »utemeljitelja« moderne socialne države, je v 1880ih uvedel pokojninski sistem, temelječ na medgeneracijski solidarnosti (kot ga poznamo še danes), nezgodno zavarovanje zaposlenih, zdravstveno varstvo in zavarovanje za primer brezposelnosti. Teh novosti ni uvedel, ker bi dobil napad dobrotljivosti ali modrosti, pač pa zato, ker se je bal revolta nemškega proletariata. Socialna država je v naslednjih 100 letih (postopoma) dobila domovinsko pravico v Evropi (še zlasti pa po 2. svetovni vojni). S tem, ko je začela »delovati« tudi na tistih področjih, ki ne zadevajo le represijo in (u)pravo (kot so: zdravstvo, sociala, kultura, izobraževanje ipd.), se je država začela »debeliti«. Za razliko od prvotne, »tanke« (policijske) države, ki so si jo konservativni krogi in liberalna oligarhija prisvojili in ki je služila kot oblastniški instrument zatiranja (revnih) množic, je morala socialna država poskrbeti tudi za interese delavstva idr. socialno deprivilegiranih skupin. Država se je v svoji transformaciji od liberalistične »tanke« države v socialno državo »zredila«.

 

Zgornji kratek opis zgodovine prehoda od »tanke« liberalistične k »debeli« socialni državi je naveden zato, da bo lažje ponazoriti okvir politične filozofije, ki omejuje razmišljanje sedanje vladne garniture, da se posledično lažje umesti ideološko pozicijo aktualnih oblastnikov in opiše vrednotne »trende«, na katere aktualni oblastniki prisegajo. Če sklepam na podlagi izjav ministra Gasparija ter omenjenega predloga zakona, potem ta vlada sodi v 19. stoletje. Za Gasparija so področja države le: policija, vojska, pravosodje in uprava; država naj bo »tanka«, svoje funkcije pa naj (v celoti) omeji na represijo in (u)pravo. Vsa ostala področja sodijo na trg oz. naj bojo podvržena upravljanju, temelječem na tržni logiki. Izobraževalne, znanstvene, zdravstvene, kulturne idr. institucije naj bi (po mnenju Gasparija, ki ga povzema zadnja Mladina) postale »avtonomen javni sektor«, v katerem bi zaposleni sami upravljali s temi dejavnostmi. Da imajo zaposleni v omenjenih institucijah zagotovljeno strokovno avtonomijo, je prav, vendar ima Gaspari v mislih ekonomsko »avtonomijo« (kot jo imajo tržno usmerjene gospodarske družbe); takšna avtonomija pa je le drugo ime za komercializacijo dejavnosti na omenjenih institucijah. Zadeva je problematična, saj so lahko nekatere od omenjenih institucij strokovno avtonomne le, če so neodvisne od tržne logike oz. tržnih virov financiranja. Raziskovalni institut, denimo, ki bi večino sredstev za raziskave moral poiskati na trgu, bi moral svojo raziskovalno agendo prilagajati trgu, rezultate raziskav pa naročnikom. A problem Gasparijevega razmišljanja ni le ta, ki je povezan s strokovno avtonomijo javnih zavodov, probleme zaradi komercializacije javnih zavodov bi lahko imeli tudi uporabniki javnih storitev, tj. državljani, državljanke.

 

ZIDSP bo, kot je navedeno v preambuli zakona, najprej dosledno razdelil javni sektor na državni del in na »preostali javni del, torej na tisto, kar ne sodi v pojem državne uprave«. Zakon je torej povsem »na liniji« Gasparijevega razmišljanja, ki dosledno loči državni del javnega sektorja (represija + uprava + pravosodje) od »preostalega dela« (izobraževalni, zdravstveni, kulturni, raziskovalni idr. zavodi). Vendar dosledna delitev javnega sektorja ni sama sebi namen, delitev je oz. bo uzakonjena zato, da bo »nedržavni« del javnega sektorja lažje: i) podvreči komercializaciji ter ii) (postopni) privatizaciji!

 

Komercializacija »nedržavnega«  javnega sektorja bo omogočena na podoben način, kot je bila že izvedena komercializacija elektro-scene. Že v enem prejšnjih blogov sem opisoval nesmiselnost in škodljivost liberalizacije in deregulacije slovenske elektro-scene. Liberalizacija elektro-scene je primer, kako so podjetja v večinski državni lasti, zaradi spremenjene poslovne filozofije, svoje delovanje podredile logiki dobičkonosnosti. Sprememba poslovne logike pri do včeraj podjetjih z »javnim poslanstvom« in podreditev le-teh profitni logiki pomeni podražitev cene nekega produkta ali storitve. Z ZIDSP se takšna komercializacija obeta tudi v sferi »nedržavnega« javnega sektorja, saj bojo posamezni javni zavodi (kljub njihovemu državnemu oz. občinskem lastništvu) upravljani kot tržne gospodarske družbe, njihovo izvajanje dejavnost pa bo podvrženo profiterski logiki. Lahko pričakujemo, da se bojo nekatere storitve podražile (tako kot se je električna energije po »reformi« na elektro-sceni, ki jo je izvedla Janševa vlada), kljub temu, da kvaliteta storitev zelo verjetno ne bo nič boljša. Tržna usmerjenost »nedržavnega« javnega sektorja lahko pripelje do tega, da bo nabor javnih storitev skromnejši, saj se lahko zgodil, da posameznih  storitev, če ne bojo tržno donosne, zavodi ne bojo več nudili. Skratka, komercializacija »nedržavnega« javnega sektorja pomeni i) dražje javne storitve, ii) pretakanje denarja koristnikov javnih storitev v zasebne žepe (zaposlenih v institucijah »nedržavnega« javnega sektorja) ter iii) morda celo ukinjanje nekaterih ne dovolj donosnih storitev.

 

A ZIDSP ne omogoča le komercializacije »nedržavnega« javnega sektorja, pač pa tudi njegovo (postopno) privatizacijo, saj, kot ugotavlja poslanka SD Julijana Bizjak Mlakar, zakon »legalizira prodajo, zadolževanje in izginjanje javnega premoženja okoli 1500 javnih zavodov prek zmanjševanje deleža občin in države v javnih zavodih in njihove izključitve iz ustanoviteljstva. Javno premoženje bo lahko izginilo in javna sredstva bojo lahko oškodovana, ne da bi kdo nosil kazensko odgovornost za oškodovanje, ker bo vse pokrito s tem zakonom«. Bizjak Mlakar še dodaja, da je ZIDSP »sramoten za socialnodemokratsko vlado«. Zagotovo, z ZIDSP se pravzaprav ponavlja privatizacijska zgodba, ki jo je v 1990ih začel Demos in katere negativne posledice (nekaznovani tajkuni, podjetja v načrtovanih stečajih in posledična brezposelnost, prisvajanje družbenega oz. državnega premoženja, družbena razslojenost ipd.) občutimo vsak dan bolj. Če je Demos privatiziral gospodarske družbe in je pustil javni sektor »pri miru«, bo zdajšnja, menda leva vlada sprivatizirala prav javni sektor, tudi področja javnega sektorja, kot je, denimo, izobraževanje ali zdravstvo.

 

V kapitalizmu in tržno usmerjeni ekonomiji ni nič nenavadnega, če država nekatere produkte, storitve, dejavnosti prepusti trgu. Tudi ni zelo narobe, če ima država sama lastniške deleže v nekaterih podjetjih in če deluje na trgu kot »delničar« oz. kot »kapitalist«. A za (socialne) države je značilno, da nekaterih področji ne prepustijo tržnim muham in tržni logiki, če pa že, pa so ta področja zelo regulirana. Očitno se je ta, menda leva vlada odločila, da bo socialni državi predpisala shujševalno dieto, morda jo bo sestradala celo do te mere, da bo zadoščeno idealom »tanke« države iz neoliberalističnih ekonomskih učbenikov. Očitno je tudi, da se ta vlada ni nič naučila iz procesa (divje) privatizacije in bo, podobno kot Demos v 1990ih, spisala tako luknjičast zakon (brez potrebne regulative), da bojo, če bo sprejet, v naslednjih letih mediji spet polni zgodb o nekaznovanem prisvajanju premoženja javnih zavodov, o npr. tajkunih v zdravstvu, kulturi, izobraževalnih ustanovah, o propadanju in zapiranju bolnišnic, zdravstvenih domov, kulturnih domov, ali pa o tem, kako so zdravstvena oskrba, kulturne dobrine, izobraževanje ipd. vse dražji in dostopni vse manj ljudem, ipd. Vsekakor še en izziv za poslance SD, ki imajo moč (vprašanje je, če tudi voljo), da zavrnejo tako plenilski zakon, kot je ZIDSP.