TOVARNE DELAVCEM
08.06.11 22:39
(objavi kot novico)
Zadnje čase je moč zaslediti vse več informacij (in analiz) o podjetjih v lasti delavcev oz. zaposlenih, ki so se v finančni in z njo ekonomski krizi odrezala bolje kot podjetja z »odtujenimi« lastniki, na čelu katerih so bili povampirjeni menedžerji, katerih edina skrb je bil profit in ne tudi pravice delavcev ter kvaliteta pogojev na delovnih mestih. Izkazalo se je, da so ta, socialno usmerjena podjetja (pogosto imenovana »kooperative«) v kriznih razmerah mnogo bolj poslovno stabilna, ob tem, da odpuščanja zaposlenih tako rekoč ne poznajo; odpuščanje je bilo največkrat »minimalno« in le začasen fenomen, saj je v kooperativah je VARNOST ZAPOSLITVEVREDNOTA ŠTEVILKA 1! Tak primer uspešne kooperative je npr. največji ameriški proizvajalce pomarančnih sokov, največji proizvajalec masla, v VB pa supermarket Waitrose (mimogrede, če se NLB že poskuša znebiti deleža v Mercatorju, naj k odkupu povabi Waitrose ali kako drugo kooperativo). Ali pa, denimo, špansko oz. baskovsko Združenju kooperativ Mondragon. Predstavnik slednjega je v intervjuju za Mladino dejal: »Eno izmed pomembnih načel kooperativ je socialna preobrazba, oblikovati pravičnejšo, bolj usposobljeno in solidarnejšo družbo. /…/ Naša podjetja veljajo za napreden in sodoben način podjetniškega organiziranja. Varnost zaposlitve pa je ključna vrednota«. Intervju v celoti je dosegljiv tukaj.
In kako je s kooperativami ali vsaj (delnim) delavskim lastništvom zaposlenih pri nas? Bolj slabo in pod to vlado ne kaže, da bo kaj bolje. V ND sem zasledil informacijo, da je poslanec SD Frangež na »svojo« vlado naslovil predlog, naj podpre kreditiranje delavskih odkupov podjetji; ne le zato, da bi delavci postali lastniki, pač pa tudi zaradi preprečitve likvidacij. Namreč menedžerji, ki se obračajo predvsem glede na stroške dela in glede na stopnjo profita, neredko zapro tudi poslovno zdravo podjetje, če to ne izpolni pohlepnih pričakovanj lastnikov. Tak primer naj bi bil (po Frangeževem mnenju) tudi primer mariborskega STS, ki ga hoče njegov lastnik Siemens likvidirati. Frangež je vladi predlagal, naj zažene posebno kreditno linijo za delavske odkupe. Vlada je odgovorila, da ne more uresničiti njegovega predloga, saj da zato ni pravne podlage. OK, če ni prave podlage, pa naj naredi to prekleto pravno podlago. Če bi se »izdelave« te pravne podlage lotila s takšnim elanom in tako vztrajno, kot se je lotila priprave neoliberalističnih reform (vključno s pravno podlago, potrebno za njihovo realizacijo), s katerimi poskuša omejiti ali celo odpraviti vrsto socialnovarstvenih in delavnovarstvenih pravic, bi bila zakonodaj, ki bi spodbujala delavsko delničarstvo, že davno nared. Treba je dodati, da na Zahodu (v Franciji, Nemčiji, ZDA, VB, celo v nekaterih srednje- in vzhodnoevropskih posocialističnih državah) vse bolj »zakonsko« spodbujajo oz. krepijo delavsko delničarstvo (saj se kooperative kažejo kot nova uspešna alternativa »klasičnemu« podjetništvu), pri nas pa je zahojena in brezidejna »leva« vlada povsem ravnodušna do tega vprašanja; še več, minister Svetlik na takšne pobude odgovarja z zanj značilnim posmehom in cinizmom.
No, v vladi niso vsi povsem ravnodušni do fenomena kooperativ, ministrica Radič podpira idejo, saj ji je znano, »da so podjetja, kjer tudi delavci soupravljajo z lastništvom, veliko bolj družbeno odgovorna, bolj vzdržna in lažje prenašajo krize«. Prav zato Radič tudi podpira »pilotsko« nakano delavcev Fructala, ki nameravajo (s pomočjo ajdovske občine in s pomočjo kreditov tujih (!) bank) ponovno lastninsko osvojiti podjetje (njihov cilj je večinsko lastništvo 51%). Žal, glas le ene ministrice ni dovolj. (Naj ob tem spomnim, da je Borat prav omenjeni gospodarski ministrici zaril nož v hrbet, ko je hotela združiti oba slovenska energetska stebra. Združitev bi bila (ekonomsko in za potrošnike oz. odjemalce električne energije) smotrna, vendar je Borat zaradi »konsenzualnih« razlogov, ki jih zaznamuje ustrežljivost Janši in njegovemu krogu, ki hoče obdržati vpliv nad JEK, združitev preprečil.)
Skratka, kriza in pa interesi zaposlenih »terjajo«, da Slovenija dobi vlado, ki bo znala, hotela in zmogla ustvariti takšno »pravno podlago«, ki bo spodbujala delavske prevzame podjetji, delavsko delničarstvo ter soupravljanje podjetji in nastanek kooperativ. Dokler bo na čelu te vlade samooklicani ekonomski liberalec Borat, se zdi takšna politika le nedosegljiva utopija. Če ne bo predčasnih volitev, potem je nujna vsaj rekonstrukcija vlade; v novi, rekonstruirani vladi pa naj ne bo mesta za Borata in njegove somišljenike. Odstavitev oz. slovo Borata, nekaterih neoliberalističnih, asocialnih ministrov in prišepetovalcev je predpogoj, da se reforme lahko zasučejo v bolj socialnodemokratsko smer.
Jurc, popolnoma se v celoti strinjam z tvojim blogom.Slovenija,če hoče ostati,kot nacija na zemljevidu Evrope, mora zaradi svoje majhnosti in njenih raznolikih gospodarskih potencijalov prilagoditi svojo zakonodajo tako ,da bo zaščitila svoje vitalne gospodrske subjekte pred sovražnim prevzemom tujcev i naših pogoltnih z neoliberalno politiko podprtih tajkunov.Do sedaj se o kooperaativi, oz.o soudeležbi delavcev, pri upravljanju podjetij,govori z posmehom in cinizmom, kjer se omenja vračanje v Kardeljeve čase,je pa to edina rešitev, da se končno vrnemo v normalne gospodarske tokove, kjer bo "pošteno delo" postalo ponovno vrednota, kraja in namerno uničevanje družbenega premoženja pa kaznivo dejanje, ki se bo sankcionirano z tako "težo",za očitano kaznivo dejanje,da bo vsak dvakrat razmislil,ali se mu bo to v resnici "splačalo" storiti .
Naj naredijo zakon od kod lastnina novodobnim kapitalistom in ostalim na hitro obogatenim. Z ostalim se pa popolnoma strinjam, zelo dobro napisano.
Jurc in Bojan odlična sta, kandidirati vaju treba v vodstvo ...
Lojze, veliko gibanj ima v programih
prevetritev lastnine, kar se bo zelo kmalu tudi zgodilo. Borut pa je, namesto, da bi kaj naredil za ljudstvo, zašuštral v svojem slugaštvu prav vse. Tudi stranko s tabo in mano vred.
Torej je nastavljena lutka brez hrbtenice.
Še tole… Zasebna lastnina (tj. lastniški deleži zaposlenih) v kooperativah ni dojeta in obravnavana enako kot v »klasičnem« podjetništvu, ni podvržena liberalističnemu dojemanju pravic, ki da izhajajo iz zasebne lastnine, in ne načelom posesivnega individualizma. Oziroma kot v intervjuju za Mladino pravi baskovski »kooperativec« Lezamiz: »Denar iz dobička ne konča v naših žepih, ampak ga kapitaliziramo. Vložimo ga na osebne račune. Dobimo ga šele ob upokojitvi. Medtem pa dobivamo obresti.« Rečeno drugače: pravica do razpolaganja z lastniškimi deleži in dobički (tj. z lastnino) je (v času trajanja delovnega razmerja) omejena, zaposleni-lastniki z njo ne razpolagajo prosto. Takšna praksa je varovalka, ki onemogoča tako morebitne špekulativne malverzacije zaposlenih kot tudi špekulacije »zunanjih« (finančnih) mešetarjev, poleg tega takšna praksa onemogoča (postopno) lastniško koncentracijo kapitala ter omogoča in dolgoročno ohranja »delavski značaj« podjetja. Skratka: v kooperativah so interesi večine zaposlenih (še zlasti »interes« varne zaposlitve) postavljeni pred (profiterski) interes posameznika. Lahko bi zapisal tudi tako: profit je pomemben, a še bolj so pomembni zaposleni.
Profit, ki ga ustvarijo kooperative, se ne investira le v socialo, pač pa tudi v razvoj (Lezamiz): »Petinštirideset odstotkov dobička vlagamo v razvoj in raziskovanje. Inovacije so naša najpomembnejša dobrina.« Kooperative očitno niso le družbeno odgovorna in do zaposlenih prijazna podjetja, pač pa tudi pravi inovativni inkubatorji. V kooperativah »silicijevih dolin« ne sanjajo (tako kot Borat, ki naivno upa, da bo zahodnjaški kapital pri nas začel odpirati raznorazne razvojne oddelke, če bo z nižanjem davčnih bremen za kapital in omejevanjem ali ukinjanjem socialnovarstvenih ter delavnovarstvenih pravic »dvignil« raven konkurenčnosti slovenskega gospodarstva), pač pa jih dejansko financirajo s profitom, ki ga ustvarijo. Prav kooperative pričajo, da visoki socialnovarstveni in delavnovarstveni standardi na eni ter konkurenčnost in razvojne investicije ter spodbujanje inovativnosti na drugi strani niso izključujoči družbeni fenomeni.
V Sloveniji je bila lepa priložnost za lastniško-socialno prakso po vzoru kooperativ v 1990ih, ko se je »certifikatsko« lastninil velik del družbene lastnine. Tovrstno lastninjenje se na prvi pogled zdi »pošteno«, saj se družbeno premoženje razdeli med državljane. A že takrat so dovolj pozorni in kritični ekonomisti opozarjali, da »certifikatsko« lastninjenje vodi v postopno lastniško koncentracijo kapitala in da bojo zaradi pomanjkljive zakonodaje, ki zadeva upravljanje s finančnimi skladi, trgovanje s certifikati, stečajne postopke podjetji ipd., od takšnega lastninjenja imeli korist predvsem tisti, »ki se dobro znajdejo« v svetu poslovnih in finančnih špekulacij, tj. razni trgovci z novci, špekulanti z nepremičninami, (namerni) uničevalci podjetji ipd. Seveda, za prakso, ki je sledila »certifikatskemu« lastninjenju niso krivi le špekulanti in slaba zakonodaja, pač pa tudi potrošniški debilizem imetnikov certifikatov, ki se pogosto niso zavedali pomembnosti lastništva in so največkrat zaradi potrošniških užitkov prodajali svoje deleže v podjetjih. (Ko sta wannabe tajkun Šrot in avtoritarnež Janša v navezi izvajala svoje poslovno-politične akrobacije, katerih cilj je bil »po-šrotiti« Mercator in »po-janšiti« časopisno hišo Delo, se je nemalo novinarjev idr. zaposlenih na Delu »tolklo po glavi«, ker so prodali svoje »certifikatske« deleže. Na začetku »certifikatskega« lastninjenja je bil večinski delež Dela v lasti zaposlenih, s postopno prodajo deležev zaposlenih se je »zgodila« lastniška koncentracija zunaj Dela. Šrot je kupil delež Dela od certifikatskega tajkuna Gantarja, Šrota založniški posel kot tak sploh ni zanimal, zanje bil velik lastniški delež v Delu le »plačilno sredstvo«, s katerim je pri Janši, ki je hotel vzpostaviti politični vpliv in nadzor na(d) Delom, kupil lastniški (kontrolni) delež Mercatorja, ki ga je Janša njemu (in Bavčarju) prodal po diskontni ceni (tj. brez prevzemne premije). S prodajo svojih delnic zaposleni niso zapravili le lastniškega vpliva, pač pa tudi profesionalnega, tj. novinarskega, uredniškega.) Zgodbe, podobne Delovi, so se dogajale tudi v drugih podjetjih in skladih, ki naj bi »obračali« certifikatsko premoženje. Lastniška koncentracija je bila torej posledica prodaje deležev zaposlenih, neredko pa tudi brezobzirnega prisvajanja delnic malih delničarjev oz. izrivanja le-teh iz lastniških struktur podjetji in skladov. Zakonodaja je male delničarje (namerno?) slabo ščitila.
Politična kasta, ki se je v 1990ih odločila za »certifikatsko« lastninjenje, bi morala hkrati z lastninjenjem sprejeti tudi zakonodajo, ki bi ščitila male delničarje, ki bi omogočala transparentno »lastniško konsolidacijo« in ki bi kolikor je le možno preprečevala raznorazne špekulacije. To se ni zgodilo, v sled bi bilo še toliko bolj nesmiselno od takšne politične kaste pričakovati, da bi vsaj tisto »certifikatsko« lastninjenje, ki je zadevalo notranje odkupe zaposlenih, (zakonsko) podvrženo praksi po vzoru kooperativ. Takšna praksa pa, kot je bilo že navrženo, pred profit postavlja zaposlene, poleg tega pa podrazumeva tudi drugačno dojemanje zasebne lastnine. Ker je bila politična kasta v 1990ih ujeta v miselne vzorce (ekonomskega) liberalizma in njegovih interpretacij pomena in »pravic« zasebne lastnine, zakonodaja, ki bi podpirala model delavskega lastništva po vzoru kooperacij, ni imela možnosti. In nima je niti danes, saj, se zdi, je (vladna) kompradorska gospoda še bolj »na liniji« (ekonomskega) neoliberalizma.
JURC.... ne se zajebavat..... Slovenske železnice vodijo delavci..(sindikati) pa vsak dan bolj propadajo.... vsi pa not dnar tišijo...še nedavno 134 mio Evrov.
Od kdaj je delavski direktor delavec? Ali drugače - od kdaj je direktor?
JA Janez.... to pa je tud res....samo od kdaj pa je pogoj za direktorja v državni lasti POKLICNA ŠOLA????
Zanima me sledeče in prosim vas da mi odgovorite ter zahtevam od vas odgovore in pojasnila. Kaj mi bodo pravnomočne in izvršljive zamudne sodbe v imenu ljudstva ter odločbe, če imam to zapisano le na papirju kar so mi delodajalci dolžni, na podlagi katerega ni mogoče uveljavljati nobenih pravic, dolžnikov pa nobeden v naši državi ne preganja. Klučni akterji pogosto ne stremijo k hitremu končanju postopkov, uradne institucije pa si zakonodajo razlagajo po svoje in skrbijo za parcialne interese posameznikov, predvsem kršiteljev (storilcev nezakonitih in protipravnih dejanj). Saj sami pristojni državni uslužbenci in funkcionarji niso osebno prizadeti in oškodovani in se tako mačehovsko in brezbrižno obnašajo do delavcev, če jih opozarjaš na razne zlorabe, izigravanja in na nepravilnosti pri raznih postopkih.
Ko bo oblast naša podaljšana roka in ne kapitalski in farovški (kar je enako) birič.
ObvestiloZa vsebino komentarjev ne odgovarjamo. Avtorje komentarjev naprošamo, da skladno s pogoji uporabe spletnega mesta spoštujejo mnenja in stališča drugih ter ne izražajo sovražnega govora oz. nestrpnosti.