PAHORJEVA UNIVERZALIZACIJA KAPITALA
27.05.11 21:01
(objavi kot novico)
V propagandnem pred-referendumskem pamfletu SD oz. klika, ki vodi SD, volivkam in volivcem sporoča, naj volijo »Za pokojninsko reformo«. Zakaj? »Ker si to zaslužimo!« in ker je reformo treba izpeljati. »Zaradi ljudi.« Podoben besednjak oz. podobne argumente, torej da »si zaslužimo« reforme ter da jih vlada pripravlja in hoče izpeljati »zaradi ljudi«, se pojavlja(jo) tudi pri opravičevanju in upravičevanju večine drugih (vladnih) reform, katerih cilj je omejiti ali celo ukiniti priborjene socialnovarstvene in delavnovarstvene pravice oz. svoboščine. Iz navedenih gesel je moč razbrati poanto, da so reforme (ki in kot jih narekujejo predvsem interesi kapitala ter »zakonitosti« prostega trga in jih zarisujejo neoliberalistični ekonomski učbeniki) pravzaprav OBČE koristne, da služijo »širokim množicam« in so delane z mislijo na interese teh množic in ne z mislijo na ozke interese Kapitala in ozkih skupin, povezanih z njim. Seveda, v tej točki bi bilo vladi najlažje očitati, da s takšnim besednjakom, ki spremlja predloge reform, preračunljivo zavaja in da gre za mimikretični manever, s pomočjo katerega poskuša izpeljati reforme, ki bi na ta ali oni način oz. v tej ali oni obliki (kot privilegiji, kot razbremenilni »davčni odpustki« ipd.) najbolj služile nekaterim ozkim krogom ljudi oz. določenim PARTIKULARNIM skupinam, tj. imetnikom oz. upravljavcem kapitala. Na kratko: vladi bi bilo najlažje očitati, da poskuša reformne ukrepe, od katerih bi imele korist predvsem nekatere »elitne« partikularne skupine, s pomočjo raznih slepilno-propagandnih manevrov prikazati kot obče koristne.
Res je, interese kapitala in z njim povezanih skupin poskuša oblastniška politična kasta prikazati kot obče koristne, vendar v tem primeru ne gre za slepilni manever. Zdi se, da gre pri politični kasti, ki vodi vlado in SD, za iskreno prepričanje! In to je velik problem SD. Ne gre za to, da bi aktualni oblastniki v diferencirani družbi, v kateri se v različnih interaktivnih razmerjih »srečujejo« različne partikularne skupine (npr. lastniki kapitala, v sindikate organizirano delavstvo ipd.), preračunljivo izdali interese partikularne entitete zaposlenih (delavskega razreda, delojemalcev) in stopili na stran partikularne entitete Kapitala oz. njenih interesov. Problem se ne da zreducirati (le) na »izdajo« delavstva, ki se manifestira kot zloraba zaupanja delavsko-levičarske volilne baze, ideološko ter etično konvertitstvo kaste, ki vodi SD, pokvarjenost in oportunizem leve politične opcije, ki se je odrekla zastopstvu delavstva in deprivilegiranih skupin ter v razrednem spopadu »prestopila« na partikularno stran Kapitala. Velik problem SD in te, menda leve vlade je, da posamezne družbene dejavnike ne dojema več kot enake obravnave vredne partikularne entitete, njihovih interesov oz. pobud pa kot enakovrednih. Aktualna oblastniška kasta konfliktnih družbenih interakcij (razrednega boja) ne dojema kot spopada partikularnih entitet (Kapitala in Dela), pač pa je legitimirala diskurz, ki interesom kapitala pripisuje občo koristnost, ki partikularne skupine, povezanim s kapitalom, postavlja na piedestal občosti, in ki neoliberalistične (ideološke) prakse razglaša oz. prizna za univerzalne (= splošno veljavne in sprejemljive). Enostavno rečeno: vladajoča kasta Kapitalu nič več ne pripisuje partikularnosti, pač pa občost (oz. občo koristnost) in univerzalnost (oz. splošno veljavnost). Kapital in partikularne skupine povezane z njim tako niso več dojete kot partikularni dejavniki v družbenem življenju, pač pa kot nosilci občih oz. obče-koristnih interesov in univerzalnih idej.
Ko so interesi nekaterih partikularnih skupin prepoznani kot obče koristni, ko so njihove dejavnosti, pobude in same skupine prepoznane kot obče koristne, takšno prepoznanje vodi do zakonskih rešitev, ki privilegirajo omenjene interese, dejavnosti, pobude ter skupine. A z domnevno občostjo in univerzalnostjo se ne upravičijo in opravičijo le privilegiji, pač pa tudi družbena (pre)moč, ki je priznana privilegiranim »obče koristnim« skupinam. Te skupine in njihove prakse postanejo dominantne, vse bolj se utrjuje njihova hegemonija, skupaj s specifično produkcijo vedenja (oz. družbene zavesti), etiko, normami, režimi Resnice, ki jih producirajo ter branijo, itd. V takšni družbeni konstelaciji, ki jo omogoča, brani in utrjuje tudi aktualna oblastniška politična kasta, so interesi Kapitala prepoznani kot obči in splošno koristni, interesi Dela (tj. sindikatov, pa tudi raznih deprivilegiranih skupin) pa kot sebični partikularni interesi; če že ne sebični, pa vsekakor kot interesi oz. pobude, ki so »škodljivi«, »nerealni«, »nenormalni«, »zastareli« ipd., nosilcem teh interesov oz. pobud pa se pripisuje nezmožnost uvida v družbeno kompleksnost, v kompleksnost posameznega problema, nezmožnost »širših« analiz in družbeno-odgovornega ravnanja. Partikularni dejavnik Dela naj bi bil tako, če že ne sebičen in ozkogruden, pa vsaj neumen in omejen, saj ne sprejema, pozna oz. ne vidi rešitev, ki bi bile dobre za družbo v celoti oz. »za ljudi«. Boj med Kapitalom in Delom torej ni več prepoznan kot boj med dvema partikularnima igralcema, pač pa kot spopad med »univerzalnim« in »obče-koristnim« Kapitalom na eni ter »sebičnim« partikularističnim Delom na drugi strani, tj. med obče-koristnimi nosilci interesov Kapitala in sebičnimi nosilci zahtev Dela (tako rekoč med Dobrim in Zlom). Na ta način se Delu oz. nosilcem interesov Dela in deprivilegiranim skupinam (in njihovim (pogajalskim) zahtevam) jemlje legitimnost. In če je nekdo prepoznan kot »sebičen«, »partikularen« ipd., potem je jasno, da njegovi predlogi (ki so menda naravnani zoper obče dobro) ne morejo biti relevantni, verodostojni in ne smejo biti enakovredno obravnavani in upoštevani; štejejo le »univerzalne« in »obče-koristne« ideje, pobude, zahteve, interesi, rešitve.
Katere so te rešitve, kakopak, »ve« aktualna oblast, ki jih upošteva v svojih neoliberalističnih reformah oz. predlogih reform. Prav zato, ker politična kasta verjame, da ve, katere so rešitve, ki naj bi služile občemu (in ne le partikularnim skupinam), lahko beremo nebuloze o tem, da oblast dela reforme (z neoliberalističnim predznakom) »zaradi ljudi« in »ker si to zaslužimo«. V teh geslih oblastniki ne opazijo kontradiktornosti, saj vlada resnično verjame v občo-koristnost reform, s katerimi bi omejili ali celo odpravili (nekatere) socialnovarstvene in delavnovarstvene pravice oz. svoboščine. Zdi se, da so oblastniki kar malce užaljeni, ker jih ljudje ne razumejo. Borat, denimo, ne razume, zakaj je nerazumljen, ko pa on, »vodja«, želi ljudem vse najbolje in (po lastnem prepričanju) dela v občo korist. Po drugi strani pa volivci, volivke, tudi mnogi tisti, ki so na zadnjih volitvah podprli »levi trojček«, menijo, da je oblast zgubila stik tako z realnostjo (ki jo zaznamujejo grožnja družbenega razslojevanja, socialna stiska ipd.) kot z (lastno) volilno bazo. Slednja se čudi, kako lahko vlada in še zlasti njen prvi maneken proizvede(ta) takšno količino neumnosti in nesmislov na eni ter arogance na drugi strani. Zdi se, da se je politična kasta na oblasti skoraj povsem odtujila od (interesov večine) ljudi. In da noče ali ne more razumeti, da bojo njihove »obče-koristne« reforme imele konkreten »uničujoč« učinek za večino, še zlasti pa za tiste iz revnejših slojev, da bojo imeli korist od ponujenih reforme le nekateri sloji in da reforme pomenijo tlakovanje poti v še bolj razslojeno družbo.
Za Drnovška je bilo značilno, da Kapitala ni postavljal na piedestal univerzalnega in obče-koristnega, zanj sta bila oba, Kapital in Delo, partikularni entiteti, ki sta s pomočjo dialoga in znotraj »trikotne konstelacije« Delo-Država-Kapital (= sindikati-vlada-delodajalci) bolj ali manj na uspešen način reševali konfliktne interese in dosegali sprejemljive rešitve. Takšno dogovarjanje »socialnih partnerjev« je bilo v jedru gradualistične tranzicije na Slovenskem (jasno, poleg tega, da je Drnovšek zavračal nekatere »praktične« predloge monetarizma, kot je izvajanje neoliberalističnih ekonomskih šok terapij, ter vodil samosvojo monetarno politiko, s katero je ščitil slovenski izvoz, podjetja in delovna mesta). Z Janšo se je odnos do »entitete« Dela spremenil (na slabše), z Boratom pa je Delo dokončno razglašeno za partikularno (sebično) entiteto, Kapital pa za občo in univerzalno. Zato se na Delo vršijo oblastniški pritiski, skupinam, kot so sindikati, ter njihovim interesom in zahtevam se jemlje legitimnost, kulturo dialoga pa je zamenjala oblastniška kultura izsiljevanja in »pogajalskih predlogov« v maniri »pusti ali vzemi«. Kot sem že zapisal pred časom, opevana konsenzualna politika te vlade ni rezervirana za »vladane«, tj. za tiste, ki se jim »vlada«, pač pa predvsem za rivalske elitniške dejavnike, denimo za Janšo ali RKC.
Kljub temu, da oblastniška aroganca in univerzalizacija Kapitala s strani oblastnikov slovenski družbi zarisuje traso, ki so jo že prehodile nekatere srednje- in vzhodnoevropske posocialistične države, ki so bile po menjavi sistema izpostavljene neoliberalističnim šokom in jih (med drugim) »krasi« velika družbena razslojenost, Borata ni nič sram, ko se hvali z nekaterimi rezultati Drnovškovega gradualizma. Na srečanju predsednic in predsednikov, tajnic in tajnikov mestnih in območnih organizacij ter občinskih odborov Socialnih demokratov z »vodjo« SD (v začetku maja), je slednji bleknil, da so v Sloveniji razlike med revnimi in bogatimi najmanjše v Evropi. Že možno, a ne po zaslugi takšnih politik, kot jih vodi in ponuja Boratova vlada. Če bi Drnovšek izvajal takšne reforme, kot jih nudi ta vlada, bi bilo stanje v RS danes podobno »razslojeno«, kot je v vzhodno- in srednjeevropskih državah. Tudi v teh državah so izvajali neoliberalistične reforme »zaradi ljudi« in s pomočjo gesel o obči koristi. To je (bilo) možno zato, ker so elite in oblastniki posocialističnih držav pristali na etiko, Resnico, mitologijo, norme, prakse, ki jih omogoča, spodbuja, širi in brani »univerzalističen« diskurz Kapitala. Na ta diskurz pa je pristala tudi kasta, ki sestavlja vlado in je uzurpirala krmilo SD.
Ideologija, ki pripisuje partikularnim interesom Kapitala občo koristnost in univerzalno veljavnost, se odraža tudi v nekaterih proti-kriznih ukrepih (ne le v Sloveniji, tudi drugje po svetu). Denimo v reševanju velikih bank, revizijskih hiš ipd. Za velike banke se je reklo, da so prevelike, da bi lahko padle. Vlade so se po finančnem krahu zadolževale, nekatere tudi uničevale svoje socialne, zdravstvene, pokojninske sklade in prihranke le zato, da so omogočile finančno »infuzijo« bankam, ki so v obdobju gospodarske rasti na veliko špekulirale, izvajale razne poslovno-finančne trike (brez pravega pokritja) in (zakonske) obvode ter tako v veliki meri prispevale h krizi. V času gospodarske rasti so se veliki dobički privatizirali (tj. končali v privatnih žepih), ko je napočila finančna (in za njo vsesplošna ekonomska) kriza, so se zgube bank podružbile (tj. izgube bank, njih sanacije in reševanje so končali na ramenih vseh davkoplačevalcev). Takšna praksa oblasti je (bila) mogoča, ker oblastniki verjamejo, da so velike (špekulantske) banke obče koristne in da bi njihov bankrot (kot kazen za finančne idr. špekulacije) bil obče škodljiv. Mnoge velike banke so se iz te krize (s pomočjo državnih finančnih infuzij, subvencij idr. privilegijev) pobrale med prvimi, in to tako rekoč brez praske. Kot da se ni zgodilo nič, kot da krize (za njih) nikoli ni bilo. V teh bankah si (vodilni) že lahko izplačujejo nagrade, regrese ipd., lastniki pa dobičke.
V Sloveniji piedestal univerzalnega ni rezerviran le za Kapital, na piedestal Univerzalnega se vse bolj (s pomočjo politične kaste) dviguje tudi RKC. Njena s strani politične kaste izrecno priznana obča koristnost se odraža na mnogih področjih. Npr. v dejstvu, ki duhovne razlikuje od drugih zaposlenih, namreč njim pokojninske in zdravstveno-varstvene prispevke plačuje država, čeprav niso državni uslužbenci. Tak privilegij, ob vsem bogastvu, ki ga je skozi denacionalizacijo nagrabila RKC, je mogoč le, če se (interese in zaposlene v) RKC dojema kot nekaj, kar je nad partikularnim, in če se RKC prizna nek univerzalen pomen, nek pomen in vloga, ki RKC dviga nad »navadne smrtnike« in druge, partikularne dejavnike v družbi. Plačevanje omenjenih prispevkov za duhovne s strani države ni socialni ukrep socialne države, pač pa ukrep, ki izhaja iz 5. člena »Šturmovega« Zakona o verski svobodi, ki cerkve in druge verske skupnosti prepozna kot splošno koristne organizacije. Razglašati posamezne »zasebne« družbene dejavnike za splošno koristne je nesmisel. Bolje rečeno: je politični konstrukt, ki upravičuje in opravičuje arbitrarno ter trajno uzakonjanje (nezasluženih) privilegijev. In je oblika diskriminacije vseh drugih družbenih »zasebnih« dejavnikov, saj so ti očitno dojeti kot partikularni, sebični, morda celo kot obče škodljivi ali nevarni. V sled tega jim zakoni ne nudijo privilegijev v tej ali oni obliki. Lahko bi se reklo tudi takole: duhovnom država plačuje socialno-varstvene prispevke, ker so verske skupnosti s strani politične kaste prepoznane kot obče koristne, vsi drugi zaposleni »zasebniki« v Sloveniji pa si morajo te prispevke plačevati sami (deloma jih tudi delodajalci), in sicer zato, ker jih ta država in politika očitno ne dojemata kot obče koristne. Kdor poklicno moli bogu, je koristen, kdor opravlja kak drug poklic, je očitno splošno nekoristen oz. nepomemben (»zasebni«) dejavnik. Zato ne čudi perverznost vlade, ki ohranja privilegije RKC, medtem ko minister Svetlik v medijih razlaga, kako je socialne države konec in da naj breme socialno-varstvenih prispevkov v vse večji meri nosijo »zasebniki« (pokojninski, zdravstveni zavarovanci). Jasno, ne cerkveni zasebniki, tem privilegiji in status »univerzalnosti« ostajajo, pač pa vsi ostali.
Kaj je do zdaj storila ta vlada, kaj SD, da bi ukinila privilegije farški kasti? Nič. RKC ostajajo privilegiji in priznanje njene splošne koristnosti. In kot je bilo ugotovljeno že prej: tudi Kapital je bil pod to vlado ustoličen na piedestal Univerzalnega in splošno koristnega. V tej državi, celo s pomočjo leve vlade, se bosta, s Cankarjem rečeno, »frak« in »talar« udobno namestila na piedestalu Univerzalnega, s katerega bosta »pisala sodbo« državljanom in državljankam. Dokler bojo na čelu SD in vlade politiki, kot je Borat, »ta, delavska roka« še dolgo ne bo »kovala« slovenske družbe, še manj ekonomije in politike. Slovenija potrebuje stranko, ki bo omenjene »univerzalneže« vrgla s prestola privilegijev! Če naj bi bila ta stranka SD, pa mora slednja s predsedniškega prestola najprej vreči Borata.
Jurc, ali po tvoje prihajamo v čas, o katerem je pisal Marx, da se bodo morali po vsem svetu oblikovati pogoji za splošen upor proti diktatu kapitala?
Zadnji čas je za to....saj so kapitalisti spravili na kolena že Irsko, Grčijo, Portugalsko, blizu je Italija, pa Španija, mi pa se tudi bližamo s svetlobno hitrostjo
Jurc, ti še ni jasno, da v SD ni problem samo Pahor? SD v eni generaciji, najbolj verjetno pa nikoli, ni sposobna postati socialno-demokratska stranka.
Socialni demokrati nehajte polagati upe v SD, začnite delati svojo stranko in pri tem pazite, da se vam ne bodo pridružili rdeči voluharji in za ZK in SD unčili še eno stranko, ki bi lahko postala socialno demokratska.
Pogoji za upor proti kapitalu so že ustvarjeni, problem je drugje. In sicer v tem, da je etablirana »levica« ostala brez idej, da je se je utopila v diskurzu neoliberalizma in da očitno nima ne volje ne poguma poskusiti kaj novega. Ta »levica« išče rešitve znotraj okvirov razmišljanja, ki ga določa ekonomski neoliberalizem. Enostavno rečeno: etablirana »levica« sploh ne zna, noče in/ali ne sme misliti »onkraj« epistemoloških resnic, ki jih zarisuje neoliberalizem. Vsakemu je jasno, da nikoli ne bi izumili elektrike ali električne žarnice, če bi se raziskovalci oz. izumitelji lotili svojih raziskav tako, da bi poskušali izboljšati kvaliteto sveč. Izum elektrike, žarnice je plod nekih drugačnih izhodišč, zastavkov, zamisli, idej. Če ne bi bilo teh idej, bi nemara še danes svetili s svečami, laternami in podobnimi sredstvi razsvetljevanja. Da se to ni zgodilo, pa je bilo treba začeti misliti onkraj »logike sveč«. Etablirana (slovenska) »levica« se je očitno vdala v »usodo« ter sprejela logiko kapitala in tržnih »zakonitosti« za edino možno, veljavno, smiselno, normativno vedenje. Vse ideje, ki se ne ujemajo s to logiko, pa zavrača kot »nedomišljene«, »nerealne«, »nesmiselne« ipd. Takšna levica sploh ne vzdržuje več svojega pogleda na svet, pač pa prevzela neoliberalističnega in ponekod celo neokonservativnega. Ko so pred časom Margaret Thatcher vprašali, kaj je njen največji politični dosežek, je odgovorila, da so to Tony Blair, novi laburizem (beri: tretja pot) in njegova politika. Maggie je ponosna na svojega vajenčka Tončka…
Jasno, upor zoper kapitalizem ni rezerviran le za etablirano »levico«, lahko gre tudi za projekt civilne družbe, multitude. Tam pa so problemi druge vrste, namreč nemalo sodobnih levičarskih skupin zavrača idejo politične reprezentacije in posledično z njo tudi boj za oblast. Te skupine znajo ustvariti kvalitetne analize stanja v družbi, zelo pronicljive kritične vpoglede kapitalizma, tržne ekonomije ipd., a kaj ko jih oblast kot takšna ne zanima. Res, da so sodobne družbe preveč kompleksne, da bi jih lahko v celoti obvladovala oblast, vendar omenjene skupine, ki sebe pogosto razglašajo za avtonomne, pozabljajo, da je v posamezni družbi še vedno najbolj »avtonomna cona« prav oblast. Ne toliko zaradi samih vzvodov oblasti, pač pa zato, ker oblast še vedno »poseduje« določena »mesta izjavljanja«, s katerih je širjenje neke epistemološke Resnice mnogo bolj učinkovito, kot z »mest izjavljanja« v (civilni) družbi. Enostavno rečeno: naj se na predavanjih punkersko-delavske univerze v AKC Metelkova v Ljubljani razvijajo še tako kvalitetne, pronicljive in kritične debate, teorije, vpogledi, je dejstvo, da ta kritičen diskurz ostane preslišan, spregledan. Povsem drug »domet« in »učinek« bi bil, če bi se širil z »mest izjavljanja« oblasti. Namreč ta mesta imajo še vedno relativno velik vpliv na produkcijo vedenja, družbene zavesti, vsekakor večji vpliv kot mesta, ki jih lahko omogoči avtonomaško obrobje.
V boju za oblast pa ne gre le ta boj za »mesta izjavljanja«, pač pa tudi za to, da nek politični dejavnik politični nasprotniki jemljejo resno. Primer iz zgodovine: delavstvo v 19. stoletju je izsililo socialne pravice šele, ko je pograbilo idejo revolucionarnega marksizma in ko so začeli svoj politični boj; enostavno rečeno: ko so začeli posegati po oblasti, ko so začeli ogrožati takrat aktualne oblastniške elite. Bismarck, ki ga nekateri štejejo za očeta moderne socialne države (in modela pokojninskega sistema, temelječega na medgeneracijski solidarnostni, ki ga poznamo tudi pri nas), ni bil po lastnem prepričanju socialist, niti ne dobrotnik ali uvidevnež, ki bi znal prisluhniti interesom delavstva; socialnih reform se je lotil s posranimi gatami, saj ga je v to prisilil z marksizmom indoktriniran in revolucionarno razkačen proletariat. Enostavno rečeno: zbal se je za oblast, zato je privolil v socialni kompromis. Podobno se je zgodilo po 2. svetovni vojni. Zahodnjaška welfare state ni posledica dobrotljivosti kapitalistov ali nenadnega napada uvidevnosti ter modrosti, pač pa posledica grožnje z Vzhoda. Povojni zahodnjaški kapitalisti si pač niso smeli privoščiti zbliževanje zahodnjaškega proletariata z idejami komunizma ali celo izbruha revolucije na Zahodu, od tod kompromis glede socialne države. Oziroma kot je v Mladini zapisal Jože Vogrinc: »Prav vsi dosežki socialne države na Zahodu v sto letih od zadnje četrtine 19. stoletja do zadnje četrtine 20. stoletja so kompromisni odgovor vladajočega razreda kapitalistov na razredni boj delavcev in boj za emancipacijo drugih podrejenih: žensk, rasnih in drugih manjšin, koloniziranih ljudstev. Začetki socialne države na Zahodu so bili protiukrep konsolidiranih vladajočih razredov med daljšim gospodarskim zastojem po dolgem vzponu v tretji četrtini 19. stoletja zoper rastoče sindikalno in socialistično gibanje. Trajni uspeh oktobrske revolucije ni nastanek Sovjetske zveze in komunističnih partij, ampak to, da je svetovni kapital dovolj prestrašila, da se je sprijaznil z razširitvijo socialne države in integracijo socialnih demokratov v kapitalistični družbeni red. Obe svetovni vojni sta oslabili gospostvo Zahodne Evrope in patriarhalno nadvlado v evropskih družbah. Druga vojna je imela z bojem proti fašizmu in nacizmu globoko socialno in emancipacijsko vsebino in je oživila vrednote svobode, enakosti in bratstva.« Skratka, dokler se kapitalizem ne bo počutil ogrožen s strani dovolj močnega tekmeca, zagotovo ne bo pristajal na socialni diskurz oz. prakse, ki jih zagovarjajo nemočni obrobneži.
V Sloveniji so vpliven družbeni dejavnik sindikati. Morda je zdaj pravi čas, da se sindikati (predvsem tisti, ki zastopajo interese zaposlenih v predelovalni dejavnosti) organizirajo kot stranka in stopijo na politično prizorišče. Zdi se, da bi lahko postali učinkovita »protiutež« zdajšnjim političnim strankam in praksam, ki jih le-te gojijo. Če bi se jim uspelo zavihteti na oblast, pa bi z oblastniških »mest izjavljanja« lahko širili, v družbi uveljavljali svojo Resnico zagotovo bolj učinkovito kot jo zdaj. Če bi prišli na oblast, bi lahko načeli tudi epistemološki diskurzivni okvir Kapitala, ki legitimira in kot obče veljavno normo ustoličuje le njegove prakse. Sprejemljivost nekih praks v družbi pravzaprav ni toliko pogojena z možnostmi določene družbe, pač pa z etiko in normami, ki prevladujejo v družbi.
Vse bolj me spominja na delovanje Thalerja, njegovega velikega priajtelja, ki mu je "naštimal" krasno pozicijo in , lahko si mislim, vzora.
Jurc oprosti, samo sindikalistov si ne želi na oblast. Ali morda veš kakšen kapital vrtijo, kakšne plače si delijo? Predvsem pa naši sindikati še zdaleč ne delajo za delavski razred, temveč za kapital in sami sebe. V soboto sem namreč prebirala v medijih, kakšno plačo ima območni vodja sindikata, kakšno imajo šele v centrali in to vse na račun delavcev, kateri redno plačujejo članarino, ko pa se jim obeta stečaj podjetja sindikata nikjer. Tako bi se zgodilo z državo, vsi bi poniknili. Sedaj imajo toliko za povedat zoper reforme, ko so tajkuni privatizirali podjetja in jih spravili v stečaje pa naših sindikalistov ni bilo nikjer, prav tako niso protestirali ob privatizaciji podjetij, kaj šele ob visokih izplačilih vodilnim, delavci pa so prejemali ali pa tudi ne, bore male plače za trdo delo. Veš Jurc, takšen sindikat si tega imena ne zasluži, prav tako si ne zaslužijo, da jim delavci polnijo blagajno, iz katere si kasneje izplačujejo plače in NE POZABIT, REDNE REGRESE IN TO PRECEJ LEPE.Morda bi jih postavilo na trda tla, sprememba zakonodaje, katera bi določala, da morajo članarino v sindikat plačevat delavci preko položnic in ne direktno preko plač, takrat bi se videlo koliko denarja bi jim priteklo v blagajno in kakšne plače bi si delili. Morda bi takrat začeli delat v dobro delavstva in ne v dobro svojih denarnic.
Različni sindikati »vrtijo« različen kapital in si izplačujejo različne plače. Predsednik največjega sindikata Semolič, denimo, je leta 2009 prejemal plačo v višini 1700 € neto. Njegova plača me ne moti, sam mu privoščim še višjo. Ne nazadnje so Svobodni sindikati med najbolj zaslužnimi, da leta 2005 Janša ni upal v korenite neoliberalistične reforme in je opustil zamisel o uvedbi enotne davčne stopnje (EDS), ki bi še bolj pospešila družbeno razslojevanje in osiromašila državno blagajno. Od »blokade« reform niso imeli korist le delavci, naj gre za tiste včlanjene v sindikat ali tiste, ki to niso, pač pa velika večina državljanov, še zlasti tisti iz nižjih slojev.
Slovenski sindikati so že zdavnaj opustili logiko, po kateri naj bi se njihove pristojnosti, aktivnosti in pobude osredotočale le na podjetja in se končale na pragu le-teh, saj izkušnje kažejo, da je potrebno pravice zaposlenih terjati, ohranjati in braniti na ravni države, tj. na »sistemski (zakonodajni) ravni«, in ne (le) na ravni posamezne tovarne. Bankrotov in stečajev podjetji sindikati največkrat ne morejo preprečiti, ker so bankroti in stečaji pogojeni predvsem z voljo upnikov, lastnikov kapitala in upravljavcev kapitala; sindikalisti ne upravljajo s podjetji, pogosto nimajo vpliva na kadrovsko zasedbo uprav in ne zadolžujejo podjetji. Njihov vpliv, ko gre za poslovno politiko posameznega podjetja, je največkrat lahko le posreden, ali bojo lastniki in upravljavci kapitala opozorila in predloge sindikatov upoštevali, pa je drugo vprašanje. Sindikati lastnikov oz. upravljavce kapitala ne morejo prisiliti v nič (visoka izplačila vodilnim, denimo, so stvar dogovora med lastniki podjetja in vodilnimi), razen če nimajo za svoje zahteve zakonsko osnovo. Zato je pomembna dobra organiziranost sindikatov ter strokovna kadrovska zasedba sindikalnih central, saj le tako lahko (argumentirano) opozarjajo zakonodajalca in delodajalce ter dajejo pobude, ki so v korist zaposlenih. Npr. na področjih kot so: socialno varstvo, zdravstveno zavarovanje, varstvo pri delu, politika enakih možnosti, plačna politika, davčna politika, izobraževanje delojemalcev, delavsko soupravljanje, participacija zaposlenih pri dobičku, trg dela, migracij zaposlenih – če našteje le nekatera, s katerimi se ukvarjajo Svobodni sindikati. Mnoga sindikalna opozorila, pobude so bila upoštevana; prav na ta način se je v letih po osamosvojitvi ohranjal socialni dialog in tudi relativno visok nivo delavnovarstvenih in socialnovarstvenih pravic oz. svoboščin. Tudi po zaslugi sindikatov se je Slovenija izognila scenarijem, videnim v srednje- in vzhodnoevropskih posocialističnih državah, ki so jih njih kompradorske elite podvrgle raznim ekonomskim šok terapijam in v katerih so tako rekoč demontirali socialno državo (še pred tem pa tako ali drugače utišali sindikate oz. zmanjšali njihov vpliv).
Vpliv sindikatov poskušajo rušiti tudi v Sloveniji, tudi pod to vlado, ki jo vodi stranka SD, ki kljub lastnemu deklarativnemu levičarstvu ne brani interesov delodajalcev in deprivilegiranih, njeni reformni predlogi pa grobo posegajo v že dosežene socialnovarstvene in delavnovarstvene pravice. Aktualna oblast brani predvsem interese kapitala. Prav zato bi morali sindikati narediti korak naprej, »ne-strankarsko« politično participacijo (kar je, denimo, pobuda za referendum glede pokojninske reforme) bi morali nadgraditi v strankarsko, tj. sindikati bi morali ustanoviti lastno stranko in se podati v boj za oblast. Gotovo bi za delavstvo naredili več kot aktualna, kompradorska oblast; in gotovo je tudi, da si profesionalni sindikalisti (že zdaj) bolj zaslužijo svoje plače, za katere prispevajo v sindikat včlanjeni zaposleni, kot pa oblast, ki jo hočeš nočeš (bistveno bolje kot sindikaliste) plačujejo vsi davkoplačevalci in ki je že davno zapravila zaupanje in pričakovanja velikega dela volivcev in volivk, ki so jo izvolili.
ObvestiloZa vsebino komentarjev ne odgovarjamo. Avtorje komentarjev naprošamo, da skladno s pogoji uporabe spletnega mesta spoštujejo mnenja in stališča drugih ter ne izražajo sovražnega govora oz. nestrpnosti.