VLADNI UNIČEVALCI JAVNIH DOBER

27.11.10 18:13

(objavi kot novico)

 

I

Že v enem prejšnjih komentarjev sem opisoval nesmiselnost in škodljivost liberalizacije in deregulacije t.i. slovenske elektro-scene. Namreč pod prejšnjo vlado so (zaradi direktiv in diktata Bruslja) nekoč javna podjetja za distribucijo elektrike »razbili«, enostavno rečeno: na distributerje in na trgovce z elektriko. S spremembo njihovega statusa so spremenili tudi njihovo »filozofijo« upravljanja in »družbeno naravo« produkta, s katerim barantajo, tj. »naravo« električne energije. Elektrika tako NI VEČ JAVNO DOBRO, pač pa le še eno izmed blag na trgu; (državna) podjetja niso več primarno v službi javnega interesa, pač pa naj bi poslovala v skladu s filozofijo dobička. Na ta način je bila elektro scena tako rekoč do konca razbita na področja: i) proizvajalcev, ii) distributerjev in iii) trgovcev z elektriko. Vendar se janševiki niso ustavili le pri tem, recimo mu vertikalnem razbijanju; v imenu konkurence so sklenili razbiti tudi posamezna področja, npr. na področju proizvodnje v 2-milijonski državici (populacija velikosti reda mesta Dunaja) obstajata kar dva »mega« ponudnika: HSE in Gen Energetika.

 

Ni potrebno biti genij, da veš, da sprememba poslovne logike pri do včeraj javnih podjetjih in podreditev le-teh profitni logiki pomeni podražitev cene nekega produkta ali storitve, v tem primeru elektrike. To se je zgodilo tudi v tem primeru, ne (le) zato, ker bi se elektro trgovci kartelno dogovarjali (kar menijo omejenci, kot je Pezdir), pač pa zato, ker so nekoč javnemu interesu podrejena podjetja delovala bolj ali manj na ravni produkcijskih stroškov, s podreditvijo teh podjetji dobičkarski filozofiji pa podjetja računajo, prištejejo k ceni elektrike še – dobiček. Pravzaprav tekmovanje med podjetji na trgu lahko poteka le na tej, profitni ravni; podjetja, ki bi tekmovala na ravni produkcijskih stroškov bi imela moteno proizvodnjo oz. poslovanje ali pa bi delala z izgubo, kar je na srednji in dolgi rok nevzdržno. Samo norci lahko pričakujejo, da bojo (državna) podjetja brez škode tako za njih same kot za odjemalce elektrike lahko tekmovala na ravni produkcijskih stroškov oz. na način konkurenčnega nižanje le-teh. Takšna nižanja, ki so lahko posledica spremembe poslovne filozofije ali pa »taprave« privatizacije podjetji, (lahko) vodijo celo v električni mrk ali v fatalno izgubo (o tem priča nemalo primerov v ZDA, Kanadi in zahodni Evropi). Podražitev cene elektrike je bila torej neizbežna posledica liberalizacije in deregulacije ter razbijaške »decentralizacije«. Samo v neoliberalističnih ekonomskih učbenikih se tržna oz. ekonomska deregulacija in liberalizacija tako rekoč vedno in nujno izideta v nižje cene nekega produkta ali storitve. Kakopak, neoliberalistične mantre tudi pridigajo, da je malodane vse produkte in storitve treba postaviti na trg oz. jih izpostaviti tržni logiki, in da je posledično obravnava nekega produkta ali storitve kot javno dobro (ekonomsko) škodljivo. In zdaj je , kar je: elektrika je blago, ne več javno dobro, raznorazna elektro podjetja imajo novo, profitno filozofijo, računi elektrike pa so višji (seveda, niso višji le zaradi pribitega profita, dražja so tudi zaradi rasti produkcijskih stroškov ipd., a slednjemu se je težko izogniti, ne glede na poslovno filozofijo podjetja).

 

Tole uvodno zgodbo pogrevam zato, ker je v zadnjem Nedelu (21. 11. 2010) Mija Repovž odkrila, vsaj zame nov podatek, in sicer: »Izvirni greh sedanjega neznosnega, težko preglednega prerivanja okoli TEŠ6 tiči v organiziranosti slovenske energetike, pred nekaj leti slepo izvedene po direktivi Evropske unije o liberalizaciji trga električne energije. Oblast se je za liberalizacijo odločila, čeprav je študija, ki so jo naročili pred tem, pokazala, da so posledice liberalizacije v drugih članicah Unije, npr. v Nemčiji, izrazito negativne. Predvsem ni bil dosežen glavni cilj, deklarativni alfa in omega liberalizacije – elektrika se ni pocenila, ampak podražila.« Janševiki so (na podlagi izkušenj z mnogo večjih trgov, kot je slovenski) torej vedeli, da se bo cena elektrike po regulaciji in liberalizaciji podražila, kljub temu so šli v »reformo«. Kaj je razlog, lahko ugibamo. Morda gre za posebno vrsto sado-mazohizma. Morda gre za slepo uboganje in sledenje škodljivim direktivam (bolj papeški od papeža). Morda gre za zaslepljenost z neoliberalizmom. Morda gre za paranoičen oz. maščevalni politikantski ukrep, ki je direktivo izkoristil le kot izgovor in opravičilo pri razbijanju menda še vedno vse preveč z »rdečimi kadri« prepredene elektro scene. Mija: »Slovenija je torej kljub svarilom slepo sledila direktivi. Prej bolj ali manj enotno državno energetsko podjetje so razbili na več samostojnih, prav tako državnih podjetij, ena za proizvodnjo, druga za distribucijo elektrike. Pri razbijanju sistema so bili enako 'temeljiti' kot velike države, čeprav ima Slovenija približno toliko prebivalstva kot Dunaj, ki pa ima seveda enoten in centraliziran elektrosistem.«

 

Bile so volitve, nova oblast. Kaj se je zgodilo? Je elektrika še vedno blago ali spet javno dobro? Še vedno je blago. Je nova vlada krenila v odločno akcijo združevanja podjetji, ki bi botrovala centralizirani, racionalni in pregledni proizvodnji, distribuciji in prodaji elektrike? Ne. Tudi ta vlada dopušča, da se pri elektro koritu in na kaotični elektro sceni napajajo razni grabežljivci, ki jih zanima predvsem to, kako čim več zaslužiti (ali v še vedno večinsko državnih elektro podjetjih ali v zasebnem podjetju, kot je npr. Gen-I). No, pred nekaj meseci so prišle v javnost namere vlade, češ da kani združiti (vsaj) proizvajalce, torej elektro »stebra« HSE in Gen Energetika. A potem so te in takšne napovedi poniknile. Zakaj? V predzadnji Mladini (#46) je ministrica za gospodarstvo Radić razložila, da zato, ker združitvi obeh stebrov elektro-proizvajalcev nasprotuje deklarirani ekonomski liberalec – Borat. Neverjetno, vladni maneken, ki je pustil razvezane roke obrambni solatarici Jelušič in ji s tem omogočil, da je slovenski (vojaški) voz še globlje porinila v blato (drage) afganistanske vojne, sabotira delo ministrice, ki ZAGOVARJA ZDRUŽITEV proizvajalcev elektrike v RS in večjo reguliranost, učinkovitost in preglednost vsaj na področju proizvodnje elektrike na tako majhnem trgu, kot je slovenski.

 

(Mimogrede, minilo je dobra 2 meseca od poplav v Sloveniji. Da je poplavilo poseljena področja, gre deloma »zasluga« tudi dejstvu, da se je po osamosvojitvi razbijalo in očitno razbilo centralizirano upravljanje z vodnim režimom v državi. Lokalni politični interesi in logika kapitala so dosegli, da se je gradilo povsod, kjer se je graditi moglo, včasih celo v nasprotju z zakoni. Vodne režime so v roke vzele lokalne skupnosti  in razni profiterji, država pa se očitno bolj ali manj požvižga na deregulirano in kaotično stanje. Pričakoval bi, da je letošnja poplava koga od vladnih politikov izučila, vendar ni zaslediti kake večje aktivnosti v smeri, ki bi (za relativno male denarje) obnovila vsedržavni nadzor nad vodnimi režimi, nadzor nad prostorskim  načrtovanjem vzdolž posameznih (poplavnih) rek in posledično omogočila protipoplavne ukrepe. Očitno je to področje še naprej prepuščeno interesom, samovoljni, neznanju in voluntarizmu raznih lokalno-političnih in podjetniških dejavnikov. Rečeno drugače: tako kot elektro sceno tudi vodni režim v RS zaznamuje kaos, nepreglednost, škodljivi ter s profitom in lokalnimi populizmi zaznamovani posegi v okolje. In v žepe davkoplačevalcev.)

 

 

II

In zdaj k neki drugi direktivi, ki grozi prebivalcem RS oz. njihovemu zdravju. Tudi slepo slednenje tej direktivi lahko dokončno in tako rekoč povsem »poblagovi« oz. s podreditvijo tržni logiki odpravi  javno dobro, ki zadeva zdravstvene storitve. »Te dni je izjemno aktualno in tudi pereče vprašanje dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Evropska komisija očita Sloveniji, da naše dopolnilno zavarovanje ni v skladu z evropskimi predpisi. Absurdno je, da Evropa v tem primeru zahteva od Slovenije, da postane manj socialna država na področju zdravstva. Evropa posega v sistem, ki smo ga v Sloveniji vzpostavili že leta pred vstopom v EU. Evropska komisija zdaj zahteva, da upoštevamo interese lastnikov kapitala, ki so nad vsemi drugimi interesi, tokrat nad interesi zdravja ljudi. Takšna je pač evropska zakonodaja. Slovenija mora sprejeti ukrepe za odpravo neskladij do 1. decembra« (Milena Zupančič v SP Dela, 20.11.2010). In kaj moti razne (domače) parazite, ki bi v RS tudi iz zdravja ljudi delali biznis?

 

Kot je znano, dopolnilno zavarovanje oz. denar iz tega zavarovanja lahko zbirajo tudi zasebne zavarovalnice. Rečeno drugače: »Torej so sredstva zasebna in pri njihovi uporabi ne veljajo predpisi za javna, temveč predpisi za upravljanje zasebnih sredstev. Nad zasebnimi sredstvi praviloma ni nobenega nadzora države. Ker pa gre v tem primeru vendarle za zdravstveni, torej najobčutljivejši denar v družbi, in ker tega denarja ni mogoče porabiti drugače kot za doplačilo javne storitve, je Slovenija z zakonom določila, da dopolnilno zavarovanje presega zasebne interese. Razglasila ga je za javni interes. Odločitev je soglasno sprejel državni zbor leta 2005. In to je točka, ki je evropska komisija nikakor ne prizna za pravo, saj iz nje izhaja niz ukrepov za zaščito tega denarja pred prevelikim pohlepom kapitala. Slovenija je na več točkah posegla v prosto razpolaganje z najobčutljivejšimi zdravstvenimi sredstvi« (MZ). Skratka, država je zasebna sredstva, s katerimi barantajo (zasebne) zdravstvene zavarovalnice PODVRGLA JAVNEMU INTERESU! In kako je to storila? Predvsem s tremi socialno-solidarnostnimi ukrepi: i) izravnalnimi shemami, ii) omejitvijo višin zavarovalnih premij ter iii) »zaplembo« polovice ustvarjenega dobička. Podrobneje:

 

i) Izravnalne sheme pomenijo, da zavarovalnica, ki ima več mladih zavarovancev, vsake tri mesece prelije denar k zavarovalnici, ki ima starejše zavarovance. Starejši zavarovanci pač pomenijo večji »strošek« za zavarovalnice. Če bi ne bilo izravnalnih shem, bi se lahko zgodilo, da bi zavarovalnice dodatno zavarovale le mlajše (in bolj zdrave) ljudi, starejšim, ki za njih predstavljajo večji riziko, pa bi se izogibale oz. jim starost in betežnost mastno zaračunale. Vzajemna, ki ima več starejših zavarovancev kot Adriatic in Triglav, tako od slednjih dveh letno pobere približno 8 mio €. V skladu z neoliberalistično logiko se to razglaša za nefer konkurenco.

ii) Višino zavarovalnih premij nadzira pooblaščen aktuar državne nadzorne agencije; to pomeni, da zavarovalnice ne morejo »navijati« zavarovalnih cen. Neoliberalistična mantra takšno omejevanje obravnavajo kot omejevanje tržne svobode.

iii) Zavarovalnice lahko razpolagajo le s polovico dobička, ki ga ustvarijo, polovico pa ga morajo »investirati« nazaj v zdravstvo. Uf, zagovorniki neoliberalizma besnijo, država omejuje pravico do svobodnega razpolaganja z dobičkom.

 

Evropsko komisijo (EK) tak socialno-solidarnostni red moti, saj ni skladen z zakonodajo EU, zato terjajo spremembe. Ali spremembe v smeri liberalizacije, deregulacije in popolnega spoštovanja zasebne lastnine in poslovnih običajev, ki jim je podvržena tudi zavarovalniška dejavnost; ali pa v smeri, da RS dopolnilno zavarovanje ukine in vse storitve in produkte, ki so zdaj financirani s »prostovoljnimi« in »dopolnilnimi« prispevki, enostavno obravnava kot prispevke za osnovno oz. obvezno zdravstveno zavarovanje. Za EK je dopolnilno zavarovanje prostovoljno ter individualno in po njenem mnenju ne more biti del javnega sistema, ne glede na to, da gre za plačilo dela javne storitve.

 

Formalno gledano ima EK prav. Ona terja spoštovanje EU-zakonodaje. In dejansko je v tem primeru problem to, v kaj se je dopolnilno zavarovanje pri nas izrodilo. Morda v zahodni Evropi dopolnilno zavarovanje pomeni zavarovanje, ki zadeva nekatere nadstandardne storitve; v RS pa je tako, da večina storitev in produktov, ki jih zavarovanci »kupujejo« z dopolnilnim doplačilom pravzaprav sodi oz. bi moralo biti del obveznega zdravstvenega zavarovanja. Da je temu tako, priča tudi podatek, da je dopolnilno zavarovano kar 95% vse populacije. To pomeni, da se z dopolnilnim zavarovanjem ne kupuje nekega luksuza, pač pa »izdelke« osnovnega zavarovanja, tako rekoč nujne za preživetje. In to pomeni tudi, da je dopolnilno zavarovanje prostovoljno le na papirju, da pa če hočeš imeti neko »človeka dostojno« zdravstveno varnost in zavarovanje (torej zavarovanje z naborom nekaterih najosnovnejših storitev), moraš kupiti sicer na papirju neobvezno in prostovoljno dopolnilno zavarovanje. Dopolnilno zavarovanje je bilo v RS uvedeno 1992. Z leti se je vse več produktov iz obveznega »premaknilo« v dopolnilno zavarovanje, tj. vse bolj se je prelagalo breme plačevanja na zavarovance. Kar je sramotno za državo, ki naj bi bila socialna.

 

Rešitev za ta problem se zdi na prvi pogled zelo enostavna: če EK iz opisanih razlogov benti zaradi dopolnilnega zavarovanja, naj se cel sklop oz. večina storitev in produktov iz dopolnilnega zavarovanja »premakne« (nazaj) v obvezno zavarovanje, višina prispevka za slednjega pa naj se temu premiku primerno poviša. Tu pa nastopi problem. Problem? Ja, saj je zavezanec za prijavo osebe v obvezno zdravstveno zavarovanje pravna ali fizična oseba, ki je tudi zavezanec za plačilo prispevkov. Zavezanec za prijavo je tako na primer za delavca delodajalec, za slovenskega upokojenca Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, za prejemnika nadomestila za brezposelnost Zavod RS za zaposlovanje, za prejemnika trajne denarne socialne pomoči center za socialno delo ipd. Kaj to pomeni? Za državo večjo obremenitev iz naslova socialnih prispevkov; delodajalci oz. lastniki kapitala pa bi s takšnim »premikom« imeli manjši dobiček, saj bi stroške kritja dražjega obveznega zavarovanja morali kriti oni. Takšno prelaganje zdravstveno-zavarovalniškega bremena na državo in delodajalce, in to v državi, ki jo vodi novo-desničarska banda, ki sledi neoliberalističnemu idealu »tanke« države in ki, skladno s turbo-tržnokapitalistično mantro, ponavlja, da mora biti slovensko gospodarstvo bolj in bolj in bolj konkurenčno, pa se zdi povsem nemogoče. Zdravje ljudi, in ne le zdravje ljudi, pač pa vsa socialna politika je pod to vlado postala podvržena gospodarski (neoliberalistični) politiki. Nič čudno bi ne bilo, če bi neoliberalistični banditi, ki obvladujejo vlado, tudi v primeru zdravstvenega dodatnega zavarovanja ustregli kapitalu. Ali tistemu zavarovalniškemu, ali pa delodajalskemu. V prvem primeru bi bilo zdravje malodane povsem poblagovljeno, posledice pa podobne tistim na v uvodu opisani elektro sceni. V drugem primeru, torej če bi obvezno in dopolnilno zavarovanje »zlili«, pa bi se znala zgoditi še večja obremenitev zaposlenih in razbremenitev delodajalcev, saj gre dvomiti v to, da bi aktualna vlada s plačevanjem »združenega« obveznega zavarovanja obremenila delodajalce. Aktualna vlada je pač vlada s posluhom za interese kapitala. Poleg tega je vlada, ki že itak »tanko« (beri: nesocialno) državo poskuša še bolj »tanjšati«, medtem ko že itak ogrožene sloje s svojimi ukrepi dodatno ogroža in/ali ponižuje.

 

Ali je potemtakem čudno, da se v javnih anketah »dviguje« klovn Erjavec? Zadnje ankete potiskajo SD proti dnu, tudi SDS ne bi dobila toliko glasov, kot jih je ob porazu 2008, zdaj je »in« Karl. Ko je govor o obnašanju političnega, med njim in Boratom ni razlike, oba sta klovna. Razlika je v vsebini«, Erjavec ne grozi ljudem z neoliberalističnimi reformami. Da ne bo pomote, reforme so v tej družbi in državi potrebne, vendar ne v smeri neoliberalizma, pač pa iz te zavožene smeri. Čeprav Erjavec ni jamstvo za takšne reforme, je očitno v očeh socialno ogroženih ljudi še vedno boljša izbira kot neoliberalistična banda v vladi. In če se vrnem k SD, ta stranka ima po mojem mnenju še vedno preveliko podporo, zasluži si anketno »dno«. To pišem v upanju, da bo katastrofalno nizka podpora stranki končno odnesla neoliberalistično kliko, ki obvladuje tako SD kot vlado.