KATOLIBANSKA SLOVENIJA

29.07.10 21:36

(objavi kot novico)

 

V RS vrag ni vzel le tretje poti, pač pa, paradoksalno, ob pomoči SD vse bolj jemlje tudi nekatere pozitivne pridobitve političnega liberalizma, denimo sekularizacijo. Gremo od začetka… Francoska revolucija 1789 velja  za nekakšno politično prelomnico, ki loči evropsko predmoderno od moderne. Ta revolucija je bila komplexen fenomen, saj je Evropi in svetu »podarila« moderni republikanizem, liberalizem, nacionalizem in ne nazadnje tudi moderno demokracijo, pač v tem smislu, da je opozorila na moč ljudskim množic, ki lahko, če je le volja, zrušijo tiransko, absolutistično oblast in njen ideološki oporni steber v podobi privilegirane Cerkve. Revolucija je bila krvava, še zlasti za časa t.i. jakobinske vlade revolucionarnega terorja. Kar je na videz paradox, namreč en vidnejših jakobincev je bil Maximilien Robespierre, torej človek, ki je največ prispeval k nastanku znamenite deklaracije - Deklaracije o pravicah človeka in državljana. Prav to deklaracijo mnogi omenjajo kot največji dosežek francoske revolucije, kot izhodiščno točko pohoda človekovih pravic po Evropi. Pa i šire. In mnogi imajo to deklaracijo tudi za nekakšno liberalistično »matrico«, ki so jo v svoje ustave vgradile vse moderne (zahodno)evropske države. Liberalistična »poanta« je razvidna že iz naslova, v katerem se omenjata 2 »entiteti« - »človek« (torej individuum) in »državljan« (torej posameznik kot pripadnik državne nacije). Individuum in nacija sta osnovni oz. izhodiščni »koordinati« liberalizma, pravice gredo individuumu kot nekomu, ki se rodi in živi svoboden, ter kot državljanu, torej kot nekomu, ki živi v državi-naciji kot enakopraven med enakopravnimi. Obstajata torej le dve možni »svojstvi« (individuum in nacija), ki določata posameznika, vse druge pripadnosti so tako rekoč nezaželene. In revolucionarni teror jakobincev je bil pravzaprav prav to, boj proti partikularnim skupinam »znotraj« države, boj proti posebnostim. Za jakobince je, enostavno rečeno, obstajal le »človek« in »državljan«, vse ostale možne identitetne pripadnosti pa naj bi izginile. Tako so revolucionarji najprej ukinili stanove, kasneje pa začeli s pregonom, pomorom plemstva in duhovščine. Pod giljotino je končalo na tisoče plemičev in katoliških cerkvenjakov, torej pripadnikov stanov, ki sta razglašala, da imata v družbi in državi poseben položaj, ki mu gredo posebni privilegiji. Nič več – parola revolucije je bila: Enakost! Bratstvo! Svoboda! Vse posebne skupine v naciji (prav s francosko revolucijo se pojavi kot del politične terminologije tudi beseda »nacija«) morejo biti likvidirane, vsi posebni privilegiji ali posebni načini identitetnih politik odpravljeni. Zato revolucija ni pomenila le obračuna s plemstvom in klerom, pač pa tudi etno- oz. kulturocid nad posameznimi etničnimi skupinami v državi. Dejstvo je, da je bila moderna Francija nasilno politično in jezikovno uniformirana, centralizirana in nacionalno poenotena. Ta postopni proces tvorjenja državne nacije, ki pa se je začel prav z revolucijo, je odpravil multikulturno, multietnično podobo »stare« Francije.

 

Liberalno matrico individuum-nacija so potem napadali mnogi. Začenši z Marxom. Marx je opozarjal, da se v nacijo ljudje ne »vpisujejo« kot individuumi, pač pa kot pripadniki posameznih razredov. In da liberalistično priseganje na individualizem le zakriva »pravo« podobo družbe, ki je razredno formirana. Marx je tudi opozoril na zlaganost univerzalne narave »nacije«, ki ji jo je pripisoval liberalizem. Rečeno drugače: nacije imajo svoje meje, in ker je tako, ne morejo biti nosilec univerzalnih idej, prax. Resnično univerzalen za Marxa je bil – proletariat. Proletariat, piše Marx, nima domovine! Proletariat je »doma« povsod, kamor se razširi kapitalizem. Tudi ta je univerzalen, saj je njegovo izkoriščanje enako povsod, kjer se pojavi. Je tako rekoč univerzalno. V kasnejših obdobjih so se pojavili še drugi kritiki idej liberalizma, ki so opozarjali na »omejenost« matrice individuum-nacija. Multikulturalisti, denimo, so opozarjali, da nobena nacija ni etnično in kulturno homogena, da v posamezni naciji dominira največja etnična, verska ali kulturna skupnost, ki zatira ali vsaj onemogoča vse druge manjšinske skupine. In da čeprav se pripadniku neke manjšine jamči njegove državljanske pravice, se mu nemara kršijo pravice, ki mu grejo kot pripadniku neke partikularne (manjšinske) skupine. Feministke bi opozorile na »žensko vprašanje«, ženske (kot skupina) so deprivilegirane. Gibanja istospolnih bi opozorila na diktaturo dominantne heteroseksualno-patriarhalne kulture v posamezni družbi, ki opravičuje diskriminacijo homoseksualcev in prizna le dva družbena spola. Anti-rasistične skupine bi opozorile na rasno problematiko, ki je še danes aktualna v modernih družbah, saj dominantna »bela« kultura marsikje tako ali drugače onemogoča »obarvane« ljudi. Ipd.

 

Skratka, moderne družbe so zelo komplexne, ne da se jih zreducirati le na liberalno matrico individuum-nacija. Komplexen pa je tudi sam pojem »individuuma«. Namreč nek individuum lahko hkrati »pripada« več partikularnim skupinam. Primer: delavka, ki je lezbijka; ta oseba se umešča v najmanj tri »partikularne« skupine: je ženska, je istospolno usmerjena in je proletarka. Kot ženska bo verjetno zaslužila manj od svojih moških sodelavcev, kot istospolno usmerjena bo (ponekod) še vedno omalovaževana in morda celo diskriminatorno obravnavana, kot proletarka je pripadnica subalternega razreda, ki se mu (žal, tudi pod to vlado) ne piše nič dobrega. Problem liberalizma, ki stavi na svojo matrico individuum-nacija, je torej ta, da spregleda cel kup »partikularnih« (in pogosto deprivilegiranih ali celo načrtno diskriminiranih) skupin »znotraj« nacije. In liberalizem spregleda tudi to, da če nekomu omejuješ njegove »partikularne« pravice, mu pravzaprav omejuješ njegove – individualne pravice. To je zadnje čase postalo zelo očitno v polemiki, ki zadeva prepoved nošenja burk, še zlasti v Franciji in Belgiji. Zagovorniki prepovedi trdijo, da je prepoved nošenja burk nujna, saj da so ženske prisiljene v nošenje, s tem pa so kršene njihove človekove (individualne) pravice. To je lahko deloma res, vendar nasprotniki prepovedi nošenja burk opozarjajo, da je takšne prisile malo in da ženske (povečini muslimanke) nosijo burke povsem prostovoljno, da so burke del njihove identitete, ki je vezana na kulturno-versko skupnost, ki ji pripadajo, ter da bi prav prepoved nošenja pomenila napad na njihove človekove (individualne in partikularno-kolektivne) pravice. Tako nasprotniki kot zagovorniki nošenja svoje argumente opravičujejo z zgovarjanjem na individualne pravice.

 

Sodobni politični oz. etični liberalizem je vzel očitke na znanje in je do neke mere odstopi od »toge« matrice, ki jo je ustoličila francoska revolucija, torej od matrice individuum-nacija. Tako se sodobni liberalizem zaveda komplexnosti modernih družb, se zaveda, da so moderne družbe tako funkcionalno kot identitetno diferencirane, da jih torej tvorijo tudi mnogovrstne partikularne skupine »znotraj« nacije in da je tudi fenomen »individuuma« mnogo bolj komplexen, kot se je zdelo sprva. Sodobni liberalizem torej »priznava« partikularne entitete znotraj nacije, VENDAR liberalizem ne odstopa od načela oz. ideala ENAKOSTI (ki ga vzpostavi prav francoska revolucija). Tako sodobni liberalizem ne odstopa od ideala enakosti (beri: enakopravnosti) med individuumi, hkrati pa terja, da to načelo velja tudi za »partikularne« skupine »v« naciji. NOBENA PARTIKULARNA SKUPINA NE SME BITI PRIVILEGIRANA! To je ideal političnega oz. etičnega liberalizma. Lep ideal, a kako ga realizirati? Politični liberalizem odgovori tudi na to vprašanje. In sicer s pomočjo naslednje liberalistične »domislice«: v državi obstajata LOČENI(!) JAVNA (DRŽAVNA) SFERA in ZASEBNA (CIVILNO-DRUŽBENA) SFERA. »Partikularne« skupine »bivajo« v zasebni, civilnodružbeni sferi; v tej sferi se svobodno zapletajo v takšna in drugačna razmerja, medtem ko država ostaja kolikor je le možno zunaj teh interakcij, kot nekakšen sodnik na nogometni tekmi. Država intervenira v sfero civilne družbe le, če pride do (brutalnega) kršenja človekovih pravic in diskriminatorskih prax. Po drugi strani pa noben civilno-družbeni »igralec« ne sme ideološko (trajno) zasesti oz. uzurpirati sfere javnega, sfere državnega. Država mora biti na nek način vedno ideološko »nezasedena«, vedno »nevtralna«. Kakopak, tudi takšno naziranje je mit. Sfera javnega, državnega pač ne more biti neideološka, ideološkega vakuuma ni! Tudi posamezniki, ki opravljajo javne funkcije, ne živijo zunaj svojih svetovno-nazorskih prepričanj. A kljub temu, da gre za liberalistični (neuresničljiv) ideal, je ta ideal postal NORMA, ki določa politično in pravno kulturo v liberalno-demokratskih državah. Tudi v RS. Kjer je npr. na nekatere funkcije v javni sferi prepovedano imenovati izrazito strankarsko opredeljene ljudi (npr. člane vodstev strank). Od sodnikov se pričakuje, da so svetovno-nazorsko oz. ideološko nevtralni. Od visokih policijskih in vojaških profesionalcev se pričakuje, da ne izpostavljajo svoje strankarske, ideološke, svetovno-nazorske pripadnosti. Čeprav vsi vemo, da so nazorsko in ideološko opredeljeni, čeprav jim tudi priznamo pravico do te opredeljenosti na »intimni« ravni, je v tej državi zaželeno, da določeni ljudje na izpostavljenih javnih oz. državnih funkcijah, še zlasti tistih, ki niso voljene, svojih ideoloških, nazorskih preferenc ne izpostavljajo. Torej zaželeno je, da »igrajo« nevtralnost, nepristranskost. Le če igrajo nepristranskost, lahko njihovo sodniško, vojaško, policijsko, administrativno, učiteljsko itd. delo ocenjujemo kot korektno, »pošteno«.

 

Ta zahteva po igranju ideološke in svetovno-nazorske nepristranskosti je dediščina liberalizma. Čeprav gre le za liberalistični ideal, mit, se »vsi« obnašamo, kot da gre »zares«, kot da je stvarno možna nad-ideološka nepristranskost. Prav ta igra nepristranskosti pa krepi občutek, da nobena »partikularna« skupina v družbi ni privilegirana in da je država oz. javna sfera do njih enako distancirana kot do vseh drugih partikularnih skupin v družbi. Torej v liberalno-demokratski družbi je zelo pomemben videz nevtralnosti. Prav zato, denimo, aktivni sodniki ne morejo kandidirati na volitvah; na RTVS obstaja celo pravilnik, po katerem novinar, ki kandidira na listi neke politične stranke, potem več let ne more delati v notranje-politični redakciji (Ste opazili, da je z malih zaslonov izginila Mirjam Muženič, dopisnica za RTVS iz Trsta? Jep, Možina jo je »nogiral«,ker je kandidirala na listi LDS na »evropskih volitvah«.); prav zaradi ideala nevtralnosti v javnih šolah ne sme biti verskih znamenj, denimo razpel, ipd. Skratka, kdor deluje v sferi javnega, kdor služi javnemu in državi, naj bi deloval »nevtralno«. Edini, ki jim je v sferi države svetovno-nazorska pristranskost so politične stranke oz. izvoljeni funkcionarji, neizvoljeni pa se morajo ideološko oz. svetovno-nazorsko (vsaj navzven) »vzdržati«.

 

Takšno »vzdržanost« bi lahko, strogo vzeto, imenovali kršenje ali vsaj omejevanje človekovih pravic. In tu je naslednji kompromis, na katerega je pristal sodobni liberalizem. Absolutnih človekovih pravic ni, rečeno drugače: človekove pravice se lahko omejujejo, a le pod pogojem, če v družbi obstaja možnost SVOBODNE izbire. Če npr. nek sodnik ne vzdrži brez političnega izpostavljanja, naj zapusti sodniško službo in se posveti politiki ali pa nadaljuje kariero v zasebnem sektorju, morda kor odvetnik, ki se lahko glede političnih zadev brez zadržkov opredeljuje. To v kontekstu govora o partikularnih skupinah, ki se nahajajo »znotraj« nacije, pomeni: posamezne partikularne skupine lahko omejujejo človekove pravice, če posameznik, ki pripada oz. se identificira z določeno partikularno skupino, pristane na te omejitve in če ima možnost, da se izogne sankcijam, v primeru nepristajanja na omejitve. Primer: kdor hoče postati katoliški duhoven, se mora zavezati celibatu; omejevanje svobodne spolnosti je omejevanje človekove pravice, po drugi strani pa je res, da nihče nikogar ne sili, naj postane katoliški duhoven. Ali: nekatera podjetja od zaposlenih terjajo, naj nosijo uniforme (tak primer je McDonald's); obleka ni le sredstvo, ki nas varuje pred vremenskimi vplivi, pač pa vse bolj oz. predvsem sredstvo, preko katerega sporočamo našo identiteto, našo samo/podobo ipd., zahteva po uniformiranosti je torej »napad« na našo osebno integriteto, omejitev človekovih pravic, in vendar, če hočeš službo v podjetju, ki terja uniformiranost zaposlenih, boš moral sprejeti njihove pogoje »poslovanja«. Če takšno podjetje od tebe zahteva preveliko žrtev, boš zaposlitev pač iskal kje drugje. A tudi liberalizem ne pristaja na vsako »sporazumno« omejevanje človekovih pravic, še zlasti če gre za nasilne posege v telo posameznika. Naj se neka skupina še tako sklicuje na svojo tradicijo in vero, ji slovenska zakonodaja ne dopušča »tradicijo« obrezovanja deklic. Naj se nekdo še tako sklicuje na, denimo, islamsko tradicijo, ki da ji pripada, je v RS edino dopustno in zakonito reševanje sporov in posledično kaznovanje določeno s pravom liberalno-demokratske države, in ne s šeriatskim pravom. V RS bi bil kaznovan vsakdo, ki bi drugemu človeku, ki ga je okradel, odrezal roko, kot to menda dopušča šeriatsko pravo. In to tudi v primeru, če bi tat, ki bi mu odrezali roko, pristal na takšno kazen. Absolutna multi-kulturnost tudi v liberalno-demokratski državi ni možna, tu velja liberalno-demokratsko pravo, temelječe na idealu človekovih (individualnih pravic) in ne na verski mitologiji ter (predmoderni) tradiciji. Prav zato je sodobni politični liberalizem »interventen«, ko je govor o nasilnem in sistematičnem kršenju človekovih pravic. Npr. nasilje nad ženskami v družini ne more biti več označeno za »zasebno« stvar, ki se države ne tiče. Tudi aktivizem liberalnih feministk je pripomogel k zavesti, da moderna liberalno-demokratska država ne sem pristajati na depolitizacijo nasilja nad ženskami v družini, ki se joje svoje dni opravičevalo z argumentom, da je nasilje nad ženskami »zaseben« družinski problem.

 

Zakaj vse to nakladanje o liberalizmu? Iz preprostega razloga: ker je država Slovenija po svoji »formi« republika (res publica – javna stvar, javna last; torej država je »last« vseh, ne le nekaterih partikularnih skupin ali posameznikov), po svoji pravno-ideološki »vsebini« pa liberalno-demokratska država. In v tej in takšni državi veljajo nekatere norme, ideali, omejitve, pravila igre. Te sem že na široko utemeljil v besedili zgoraj, tu jih naj še enkrat navedem. V liberalno-demokratski republiki velja:

1. ideja o tem, da sta JAVNA (DRŽAVNA) SFERA in ZASEBNA (CIVILNO-DRUŽBENA) SFERA LOČENI (mesto raznim partikularnim skupinam »znotraj« nacije je v civilni družbi). Če to idejo apliciram na odnose med državo in verske skupnosti, potem lahko zapišem: v liberalno-demokratski državi je država ločena od verskih skupnosti, družba je sekularizirana, javna sfero določa laičnost, sekularizacija, vera sodi v zasebno sfero.

2. ideal ENAKOSTI (enakopravne obravnave). Če se spet omejim na versko problematiko: vse verske skupnosti so enakopravno obravnavane, saj…

3. NOBENA PARTIKULARNA SKUPINA NE SME BITI (s strani države) RAZGLAŠENA ZA UNIVERZALNO ALI BITI PRIVILEGIRANA! V liberalno-demokratski državi je zelo pomemben videz ideološke in svetovnonazorske (tudi verske) nevtralnosti, ki naj ga dajejo državne oz. javne institucije.

4. v liberalnih demokracijah se človekove pravice lahko omejujejo, a le pod pogojem, če v družbi obstaja možnost (relativno) SVOBODNE izbire.

 

In zdaj k »glavni temi«, t. j. odnosu te države pod to vlado do verskih skupnosti, med njimi še zlasti do RKC, ki je, o tem zdaj ni nobenega dvoma več, privilegirana verska skupnost, skupnost, ki formalno morda še ne, dejansko pa že deluje kot državna cerkev… Pred volitvami, ko je najlepši med politiki blebetal o »odgovornosti za spremembe«, je marsikateri volivec, volivka te obljube razumel kot spremembe, ki bojo tudi na »verskem področju« botrovale spremembam, ki bojo torej vodile k omejevanju privilegijev, ki jih je RKC podarila Janševa vlada. In tudi kot zagon politik, ki bi še bolj okrepile sekularno podobo družbe in predvsem države. Dandanes pa se zdi, da so bila takšna pričakovanja povsem zgrešena, dandanes se celo zdi, da se je ta, menda »leva« vlada odločila demontirati liberalno-demokratsko državo oz. demontirati nekatere pozitivne pridobitve političnega liberalizma, kamor gre umestiti tudi idejo sekularnosti.

 

Začnimo pri Slovenski vojski in kuratih v njej. Od te vlade je bilo pričakovat, da bo s plačilne liste države zbrisala kurate. Razlogov za to je več, začenši od zgodovinskih. Kurati so naplavina (katoliške) zgodovine.  Ne gre pozabiti, da pri kuratih ne gre le za duhovno oskrbo, kakor nas nekateri zavajajo danes. Njihovo poslanstvo je (bilo) pogosto mnogo širše zastavljeno. Kako široko, postne jasno, če se ozremo na minule vojne v našem sosedstvu. Namreč vera pogosto igra pomembno identitetno vlogo v spopadih, o tem priča tudi nedavno končano klanje na območju bivše Jugoslavije, v katerem so popi, duhovni in imami pred vojaškimi pohodi blagoslavljali topove, puške in nože, s katerimi so v spor zapletene strani trebile druga drugo. Pogosto so se vojne na območju ex-Juge tolmačile prav skozi versko prizmo, torej kot spopad med »bizantinci«, »papežniki« in »mudžahidi«. Vera pa je v tem primeru služila kot identitetni pripomoček v službi mobilizacije »naroda«. Bolj se je blagoslavljalo orožje, lažje se je klalo svoje dovčerajšnje sosede. Bolj se je poudarjala verska različnost in bolj se je z vero utrjevalo narodno identiteto, večje so se zdele pregrade in razlike med ljudmi, ki so še do včeraj delali v istih tovarnah, hodili v iste šole, na iste nogometne ali košarkaške tekme in nemara celo navijali za iste klube ipd. Glede na precejšnjo jezikovno in tudi sicer kulturno podobnost med narodi, zapletenimi v klanje, je bilo izpostavljanje verskih razlik še toliko bolj priročno. Tako je pravoslavnemu Srbu čez noč postal »brat« pravoslavni Rus, njegov hrvaški in/ali bošnjaški sosed pa »čisti« tujec, muslimanskemu Bošnjaku pa so postali »bratje« veterani iz afganistanske vojne proti Sovjetom, ki so prihajali na pomoč »bratom po veri« v BiH. Kurati in drugi »verski dostojanstveniki« so pri tej diferenciaciji in utrjevanju identitetnih zidov odigrali pomembno vlogo. Pravzaprav nič novega, tudi kurati v USArmy so, denimo, za časa korejske  vojne v 1950ih na sebi lasten način ideološko osmišljali boj zoper »brezbožne« komuniste. Itd.

 

Vojaki križa, verski apologeti in vojaški duhovni so dolgo opravljali ideološko poslanstvo med vojaki, zasledimo jih lahko že v križarskih vojnah. Enostavno rečeno: preko vojaških duhovnov in drugih mož cerkve je RKC svoje dni »usmerjala« posvetne vojske, jim dajala ideološki okvir oz. opravičila za vojaške posege, seveda ne brez misli na lastne interese in koristi. Zahodnjaški križarji so se tako borili proti muslimanom, pravoslavcem, slovanskim in pribaltskim »poganom«, katarom, husitom itd. Sčasoma (po 1648) je religija zgubljala vpliv, a zato »reševanje« sporov med državami z vojno ni bilo nič manj pogosto. Po 30-letni verski vojni v 17. stoletju vera v Evropi (vsaj uradno) ni bila več razlog za vojno, zato pa so se našli drugi, bolj »materialistični« (geopolitični, oblastniški, ekonomski ipd.) razlogi. A tudi če je religija zgubljala identitetno in mobilizacijsko »poslanstvo«, ki je nekdaj v znatni meri »določalo« razloge za vojno, so kurati ostali v vojskah. To »potrebo« so narekovale vojne s kopico mrtvih, v katere so se zapletale vse bolj vojnim strojem podobne sodobne države. In sicer kot del osebja, ki je skrbel za, recimo temu »pogrebne storitve«. V vojnah se pač še vedno umira. In kjer se umira, je menda potrebna duhovna oskrba kot priprava za pot v onostranstvo. Še pred tem pa je potrebno versko spodbujanje vojakov, ki se jim obljubljajo nebesa, če padejo v boju. In bolj so države agresivne, več je vojn in več mrtvih. Denimo ZDA so se od leta razglasitve neodvisnosti (1776) do današnjih dni zapletle v približno 340 uradno priznanih vojnih spopadov, kar v povprečju znese približno 1,5 vojne na leto. Ker so skoraj vse omenjene vojne zunaj teritorija ZDA, povečini »preko morja«, in ker imperialistično-kolonialistično cilji to državo »silijo« v izvoz vojne na tako rekoč vse kontinente sveta, je bilo temu primerno potrebno rešiti tudi vprašanje opravljanja »pogrebnih storitev«. Te, skupaj z osebjem, ki jih izvajajo, so morale slediti ameriškim truplom na tuje. Pa čeprav je bilo to sledenje, vsaj kar se kuratov tiče, v nasprotju z ustavo ZDA. To je ugotovilo vrhovno sodišče ZDA, ki je tam nekje v 1970ih ugotovilo, da zaposlovanje kuratov v USArmy nedvoumno pomeni kršitev ustavnega načela ločitve države od verskih skupnosti. Vendar ker bi »ukinitev« kuratov v vojski lahko pomenila motnjo v imperialistično-hegemonskih strategijah ZDA, ki jih je moč realizirati le ob pomoči vojaških pohodov po svetu, ob hkratnem boju zoper takrat še vedno živ »brezbožni komunizem«, je vrhovno sodišče omenjeno kršitev dopustilo.

 

Glede na zapisano, kaj lahko sklepamo o kuratih v Slovenski vojski? Kurati v SV so nemara res potrebni le v primeru, če bo slovenska politika dajala svoje vojake na razpolago neo/imperialističnim silam v Natu, ali zunaj njega. Pripadniki SV bojo po tem scenariju kot poslušni hlapci sledili gospodarjem neo/kolonialističnih vojn po svetu. Denimo v Afganistan. (Mimogrede, slišati je, da bo RS oktobra poslala nov kontingent. Zanimivo, menda ni denarja za tisoč in eno stvar v tej državi, za takšne agresorske podvige pa se očitno vedno najde.) Kakorkoli že, kurati v SV so očitno mišljeni kot del mobilne infrastrukture, ki bo sledila slovenskim truplom po svetu. Namreč če bi slovenski vojaki službovali le v kasarnah v RS, bi kuratov ne potrebovali. Po eni strani ne bi bilo »pogrebnih« razlogov za kurate (službovanje v SV je bila varna zaposlitev), po drugi strani pa bi službovanje doma omogočalo zadovoljevanje duhovnih potreb kar v lokalnih cerkvah. Jasno, po službi, tako kot to počno vsi drugi verni zaposleni v tej državi.

 

Kurate torej potrebuje imperialistična vojska, ki se vojskuje po svetu in »načrtuje« mrtve v svojih vrstah. V miroljubnih državah, kjer vojake občasno pošljejo le na kakšno dejansko mirovno misijo, pa so kurati relikt. Tam kjer se jih uvaja, tako kot v RS, ki je mlada državica, pa gre za v najboljšem primeru za burleskno oponašanje »velikih« in »starih« evropskih držav, ki imajo svojo vojno in imperialistično hipoteko ter njej primerno »tradicijo«. Takšno oponašanje (ne samo na vojaškem področju) pomeni, da se v državo brez tehtnega pomisleka »uvažajo« razne neumnosti in tudi nepotrebne zadeve. Takšno »uvažanje« je značilnost te vlade, saj je očitno brez idej na mnogih področjih. Še zlasti to velja za vladnega manekena, ki se navdušuje nad neoliberalnimi »novotarijami« in bi hotel »uvoziti« prakse, kjer se jim marsikje na Zahodu že odrekajo. Nekaj podobnega je z njegovim predlogom o ustanovitvi vojaškega ordinariata. To burleskno oponašanje nekaterih preživetih praks z Zahoda je po svoje smešno, gledano z vidika ustavnih načel RS, pa zadeva sploh ni smešna. Pač pa tragična.

 

S kurati v vojski, še bolj pa z ordinariatom, bi se načel za liberalno-demokratsko državo zelo pomemben videz ideološke in svetovnonazorske nevtralnosti. Namreč res ni jasno, kako lahko država prepove križe v javnih šolah, hkrati pa je ne motijo verske označbe na uniformi kuratov. Ne gre za osebne okraske, za osebni nakit kuratov, pač pa »uradno« uniformo z verskimi obeležji. Torej v šolah ne, na uniformi kurata da. Evropsko sodišče za človekove pravice je lani v »italijanskem primeru« razsodilo, da križi v italijanskih javnih šolah kršijo svobodo do laičnega izobraževanja. Zadeva je jasna, javno šolstvo je laično, z drugimi besedami: je versko nevtralno, mora dajati vtis nevtralnosti. In ne samo šolstvo, tudi druge državne inštitucije bi se morale oklepati videza verske (in še kakšne druge partikularne) nevtralnosti. Tudi Slovenska vojska je državna inštitucija, kot represivni organ pa bi morala še zlasti ona skrbeti za svojo nevtralno podobo! Pa jo? Sploh ne.

 

Aktualna ministrica za obrambo je katoliškega kurata zvlekla celo v Rusijo, in sicer z namenom, naj blagoslovi novo vojaško ladjo Triglav. Prav s pomočjo tega »blagoslova« je moč opisati, v kaj se je izrodilo zaposlovanje kuratov v SV. Zaposlovanje kuratov so najprej opravičevali z individualnimi pravicami vernih vojakov. Ta argument je aboten,saj se v liberalnih demokracijah človekove pravice lahko omejujejo, pod pogojem, če v družbi obstaja možnost izbire. Rečeno drugače: če nekdo ne more zdržati brez duhovne oskrbe na delovnem mestu, tako kot zmore večina vernih zaposlenih, ki ne službujejo v SV, naj se pač ne zaposli v vojski. In če pogreša svojo cerkvico v misijah na tujem, naj se ne javlja v misije. Možnost izbire obstaja. Tudi mornarji na ladjah Splošne plovbe Piran nimajo kuratov, tudi zaposleni na naftnih ploščadih, tudi večina zaposlenih doma, t.j. v Sloveniji, nima verske duhovne oskrbe na delovnem mestu, vsak pa gre lahko po službi v cerkev. No, kakorkoli že, zaposlitev kuratov v SV so opravičevali z individualnimi pravicami. Se strinjamo, da je država v nekaterih primerih DOLŽNA ljudem omogočiti tudi versko duhovno oskrbo, a omogočiti versko oskrbo še ne pomeni FINANCIRATI verske oskrbe. In v katerih primerih je država to dolžna omogočiti versko oskrbo? V primerih, ko oseba nima možnosti obiskati verskih obredov, ko nima možnosti stika s svojim verskim gurujem. Denimo, ko so ljudje zaprti. Odhod v zapor ni stvar proste izbire, pač pa prisila represivne države. Povsem na mestu je, da država omogoči stik med vernim zapornikom in »njegovim« duhovnikom. Ta stik mora omogočiti četudi je zapor državna institucija. Tako kot zapornikom omogoči tudi stik s partnerko, partnerjem. Na Dobu pri Mirni, denimo, imajo prav sobo za prenočitev, kjer lahko zapornik zadovolji svoje spolne in tudi duhovne potrebe s partnerko, partnerjem. Gre za stik »zasebne narave« oz. za stik, ki je del interakcij med subjekti v zasebni sferi, tak pa je tudi stik med zapornikom in duhovnom verske skupnosti, ki ji zapornik pripada oz. se z njo identificira. V Sloveniji pa se dolžnost države, da omogoči stik z duhovnom, interpretira kot dolžnost države, da FINANCIRA delovanje katoliškega duhovna v zaporu! Da torej financira določeno storitev, zasebne narave.

 

In ne samo to, pravzaprav je v državi, v kateri so po ustavi verske skupnosti ločene od države, župnik celo na plačilni listi te države! Župnik je dejansko državni uslužbenec. Zadeva se je podobno izrodila v Kliničnem centru v LJ ali v mariborski bolnici, kjer so župniki plačani iz iste (javne) blagajne kot zdravniki. In takšna nesprejemljiva praksa je tudi v SV, saj so kurati državni uslužbenci, formalni delodajalec kuratov pa je SV, ne RKC. Z zaposlovanjem župnikov v SV ni kršeno le načelo ločenosti države od verskih skupnosti, pač pa je pokopan tudi videz verske oz. svetovnonazorske nevtralnosti vojske. To, kar je storila ministrica za obrambo, je le »logično« izvajanje te prakse. Mama Ljubica je v Rusijo na blagoslov povabila le katoliškega kurata. Tudi če bi v ustavi ne bila zapovedana ločenost države od verskih skupnosti, bi bila ta njena poteza sporna, saj je tja zvabila le duhovna ene verske skupnosti, v RS pa je več deset verskih skupnosti. Kršeno je bilo torej tudi načelo enakovredne obravnave različnih verskih skupnosti. Še enkrat več se je manifestirala privilegiranost RKC. Največji problem pa je izrojena praksa zaposlovanja kuratov, katerih zaposlovanje so sprva opravičevali s spoštovanjema človekovih pravic vernih zaposlenih v SV. Zdaj lahko vidimo, kako se je ta argument izkazal za farsičnega. OK, recimo, da pristanemo na tezo, da verni vojaki potrebujejo duhovno oskrbo na delovnem mestu. Tudi če pristanemo na to tezo, omenjeno opravičilo glede človekovih pravic »funkcijo« kurata še vedno omejuje le na stik med kuratom in vernim vojakom, ki je zasebne narave. Kurat tudi po tej interpretaciji ni nosilec »javne funkcije«, nasprotno, saj je razlog njegove zaposlitve »partikularen«, »zaseben«, »civilnodružben«, in ne državen. V SV naj bi bili kurati zaposleni zaradi zadovoljevanja »zasebnih potreb« vernih vojakov. Torej v njihov delokrog ne sodi blagoslavljanje državnih objektov, kar nedvomno vojaška ladja je. Kurat, ki je tu zaradi duhovne oskrbe, ne more imeti »državnega poslanstva«, saj katoliška vera (uradno ) ni državna vera v RS! Kuratovo delo naj bi bilo omejeno na delovanje v zasebni sferi (se tiče le njega in vernih vojakov), ne poseganje v javno (nimam kaj blagoslavljati državnih objektov). Mama Ljubica bi morala odstopiti z mesta ministrice, in sicer zaradi kršitve ustave RS.

 

Iz ravnanja ministrice je razvidno, kako samoumevna je postala privilegiranost RKC v tej državi. In kako samoumevno in brezsramno je postalo kršenje liberalno-demokratskih načel, ki so zapisani v ustavi. Ko je prišlo po volitvah 2008 do menjave oblasti, je bilo pričakovati, da bo nova oblast spremenila oz. odpravila pod Janševo vlado sprejet Zakon o verski svobodi. Ne samo zato, ker ta privilegira RKC, pač pa tudi zato, ker v njem piše kup neumnosti.  Denimo 5. člen Zakona o verski svobodi »pravi«, da so: »Cerkve in druge verske skupnosti /…/ splošno koristne organizacije.« 27. člen istega zakona pa je člen, s katerim je uzakonjeno plačevanje socialnih prispevkov »verskih uslužbencev« ter s katerimi so uzakonjeni privilegiji RKC. Ta člen omenjenega zakona določa, da država »verskim uslužbencem« krije prispevke za socialno varnost v višini 60 odstotkov povprečne plače! Osnova se izračunava glede na predzadnji mesec pred mesecem, v katerem se določa zavarovalna osnova. To pomeni, da se župnikom npr. julijska osnova obračuna glede na povprečno plačo v maju. Bruto povprečna plača maja letos je znašala skoraj 1500 €, neto pa skoraj 960 €. Vsak lahko sam izračuna, kakšne prispevke država plačuje župnikom. Marsikdo od zaposlenih v tej državi lahko le sanja o takšnih prispevkih. V luči zadnjih dogodkov, ko poslušamo zgodbe, kako razni investitorji in delodajalci v RS izigravajo delavce, jim ne plačujejo socialnih prispevkov, ob tem pa ignorantska država bolj ali manj drži roke navzkriž, pa je takšno razmetavanje denarja za privilegirano in parazitsko kasto župnikov še bolj sporno. Saj postane očitno, da država ne obravnava vseh ljudi enako. V tej državi imamo očitno na eni strani garače, ki jih delodajalci lahko izkoriščajo in izigravajo do nezavesti, imamo zakone, ki takšno obnašanje niti ne kaznuje (pravočasno), na drugi strani pa imamo zakon, ki privilegira določeno cerkveno kasto in imamo kasto parazitov, ki jim država plačuje relativno velike socialne prispevke, po upokojitvi pa jim bo še pokojnine. Zadeva je torej sporna iz več razlogov. Ne nazadnje tudi zaradi tajkunstva RKC, ki ima sama dovolj premoženja za kritje socialnih prispevkov svojih duhovnov. Od RKC bi pričakoval več »notranje solidarnosti«, ne pa da parazitira na denarju države. A RKC ne samo da parazitira na proračunu, pač pa se »v zahvalo« celo izogiba plačevanju  davkov taisti državi, ki financira socialo njenih župnikov. Znan je primer, ko je cerkveni sklad Zvon preko hčerinske družbe »pobegnil« na Nizozemsko, k(j)er so posamezni »poslovni« davki nižji kot v RS.

 

Zadeva je sporna tudi zaradi ustavnega načela ločenosti verskih skupnosti od države. In zadeva je sporna tudi zaradi neenakovrednega obravnavanja verskih skupnosti. Namreč 4. in 5. odstavek 27. člena zakona pravita, da zagotavljanje pravic (ki se tičejo socialnih prispevkov) velja le za verske skupnosti, pri katerih je ugotovljeno razmerje vsaj 1000 pripadnikov registrirane cerkve na enega verskega uslužbenca ali pa za tiste, katere lahko dokažejo, da so delovale na območju današnje države že najmanj 80 let pred sprejetjem zakona. Iz teh dveh odstavkov je povsem razvidna privilegiranost RKC. Saj omenjene pravice verski skupnosti gredo v popolnosti le, če ta na teh tleh deluje že 80 let ali pa če ima 1000 vernikov na župnika. Zakon torej izloča manjše in mlajše verske skupnosti v RS, subvencioniranje konkurence RKC je torej izključeno. Zakon je povsem spisan na kožo RKC, zakon tako rekoč uzakonja verski monopol v državi in uzakonja privilegiranost največje verske skupnosti!

 

Verjamem, da nekateri župniki v RS živijo bedno življenje. V sled tega bi ne bil problem, če bi jim država namenila individualno pomoč, torej ne v njihovem »župniškem svojstvu«, pač pa kot državljanom v socialni stiski. Tako kot država občasno in začasno pomaga drugim revnim državljanom. Vendar vsaka socialna pomoč je lahko le začasna (to zelo dobro vedo brezposelni, razni umetniki ipd.), omejena in jo določajo posameznikove (p)osebne okoliščine. Nobena socialna pomoč, nobeno trajno, tako rekoč doživljenjsko »nadomestno« plačevanje prispevkov (s strani države) ni sprejemljivo, tudi če je opravičevano s »splošno koristnostjo«. In prav to uzakonja 5. člen Zakona o verski svobodi. Cerkve po tem zakonu niso več neke partikularne organizacije oz. institucije, z delovanjem, usmerjenim k lastnim ciljem in strmenjem, pač pa jih zakon razglasi kar za splošno koristne, torej za dejavnike z univerzalno veljavo. In ker naj bi bile splošno koristne in univerzalne, tako rekoč vesoljne, je »logično«, da so privilegirane, kne? Očitno so vsi delavni ljudje, ki plačujejo davke, »škodljivci«, katerih plačevanje davkov je pravzaprav kazen za njih »škodljivo« početje – delo. 5. člen je v nasprotju z načelom enake obravnave ljudi in skupin, in je člen, ki to državo postavlja v predmoderno, tako rekoč v fevdalizem, ko je bila Cerkvi priznana »splošna koristnost« in univerzalnost.  Za nekoga, ki je splošno koristen, je tudi »logično«, da postavlja »splošne okvirje« v neki družbi. Saj, ker je splošno koristen, ve, kaj je dobro za vse, ve, kaj je dobro za družbo v celoti in vsakega posameznika v njej. In ker je splošno koristen, je tudi privilegiran. Od nove, menda leve vlade bi pričakoval odpravo teh in takšnih privilegijev, še zlasti ker so opravičevani z izmisleki, lažmi in celo neumnimi tezami. In ker so v nasprotju z duhom liberalno-demokratske ustave in načeli, na katerih temelji laična, sekularna države. In kaj napove vlada oz. njen maneken? Odpravo privilegijev? Ne, pač pa nič drugega kot možnost uvedbe ordinariata v SV. Celo Tine Hribar, vse prej kot levičar, je takšno obljubljanje in uvajanje označil za nedopustno in neumno.

 

Ekonomski liberalec Borat se je namenil (pod krinko »proti-kriznih ukrepov«) demontirati socialno državo, in iscer na način neizvirnega oponašanja neoliberalnih prijemov, že videnih in že preživetih na Zahodu. Ekonomski liberalizem pod to vlado naj bi dobil »domovinsko pravico« in zamah v tej državi in družbi. A ne samo to. Ta vlada se je očitno odločila še bolj demontirati tudi pridobitve in načela političnega liberalizma, še zlasti tistih, ki se tičejo ločitve države od verski skupnosti, ki torej tičejo laičnosti. Če je pred volitvami kdo pričakoval, da bo ta vlada začela zapirati vrata privilegijem RKC, postaja zdaj očitno, da jih še bolj odpira na stežaj. Pravzaprav je ta vlada pravi »božji dar« za RKC. Z uveljavljanjem načel ekonomskega liberalizma bi še bolj profitirala tajkunska RKC, veleposestnik in velekapitalist, ki bi mu zrahljana delovna zakonodaja, nizki davki na profit, liberalizacija in deregulacija trga navrgla še več dobička (ne pozabimo, da je Stres leta 2005, ko je Janša napovedal paket neoliberalnih reform, te reforme podprl). Z demontažo pridobitev političnega liberalizma pa bi RKC pridobila še večjo simbolno težo v državi ter še bolj utrdila mnoge materialne in nematerialne privilegije. Napovedane reforme v duhu ekonomskega liberalizma in demontaža pridobitev političnega liberalizma so očitno pravi »recept« za katolibanizacijo Slovenije.