DEBAKEL »TRETJE POTI«

10.07.10 16:07

(objavi kot novico)

 

 

Tako imenovana tretja pot 'levice' je postala stvar zgodovine tudi za njenega 'krstnega botra' in 'arhitekta' britanskega novega laburizma Anthonyja Giddensa. Rezultati te 'poti' so pičli, z njih naštevanjem in argumentacijo v njih prid ima težave celo omenjeni AG. Začetek te 'poti', ki se ji je baje zavezala tudi manekenska SD, zaznamuje odmik od starih, menda preživetih poti, tj. komunizma in socializma. Če je komunizem, enostavno rečeno, 'prisegal' na hitre, revolucionarne spremembe, ki bi vodile v prvi fazi sprememb v diktaturo proletariata, tj. v delavsko državo, in v drugi v njeno odmrtje,  je socializem zagovarjal reformno pot in postopno preobrazbo v 'boljšo družbo' in 'svetlo prihodnost', pospremljeno s postopnim odmrtjem kapitalističnega reda. Celo tisti socialisti oz. socialni demokrati, ki so komunistično družbo dojemali kot utopično, niso zavrgli svojih idealov in (na 'revizioniranega' Marxa oprte) etike. Zakaj? Ker, s Kantom rečeno, ideali lahko delujejo kot norme, kot načela, kot vodila, ki določajo človeško ravnanje. Čeprav (za nekatere) nedosegljivi, 'stari' levičarski ideali vendarle niso (bili) nekaj brez veze, saj (so) funkcionirajo(-li) kot politično (ali osebno) vodilo, motiv, norma, etična drža.

 

No, in potem se zgodi ti. tretja pot socializma. Ta pot pokoplje nemalo 'starih' socialističnih idealov, denimo ideal socialistične in, zdi se, celo socialne države. Izhodišče tretje poti je liberalno-demokratska država, kakopak, skupaj z vso tržno-kapitalistično infrastrukturo ter mitologijo o pravni državi in človekovih pravicah. Če sta stari 'poti' poskušali na tak ali drugačen način spremeniti 'naravo' države (v socialistično ali vsaj socialno, v kateri dominira javni sektor), se tretja pot počuti dobro tudi v liberalno-buržoazni državi s turbo-kapitalistično ekonomijo. Vendar ob predpostavki, da bo na terenu te buržujske države 'novi levici' uspel hegemonistični podvig. Skratka, (naivno) prepričanje 'tretje-potnikov' je (bilo), da je moč v okviru buržujske države izpeljati socialistično hegemonijo. Rezultati so povsem drugačni: takšno 'levičarstvo' je pohrustala tržno-kapitalistična hegemonija, razne socialno demokratske stranke, ki so krenile po tretji poti, pa so postale stranke brez (ideološkega) kompasa oz. s prevzetim liberalističnim, brez (organizacijske) identitete, baze (denimo SD v RS že dolgo ni 'pooblaščeni advokat' zaposlenih), saj so se nekaterih omenjenih fenomenov ('izvirne' etične drže denimo) neredko celo zavestno odrekle. A hkrati jim ni uspelo tvoriti takšnih hegemonističnih diskurzivnih 'verig ekvivalenc', ki bi kapitalizmu uspele nadeti 'človeški obraz'. Zgodil se je popoln polom. Nimam v mislih neoliberalističnega poloma, ki ni pahnil sveta le v recesijo, pač pa v depresijo (tako Nobelov nagrajenec za ekonomijo Paul Krugman, kritik neoliberalizma), v mislih imam polom socialne demokracije, ki niti v trenutku, ko je kapitalizem v svoji turbo inačici doživel veliki fiasko, nima idej o 'socialistični' prihodnosti. Ne nujno o nekakšnem novem komunizmu, dovolj bi bila že delujoča socialna država, s poudarjeno redistributivno politiko in/ali nadzornimi mehanizmi, ki naj bi na lokalni in kolikor je le možno tudi globalni ravni iznedrili nekakšen tržno-socialni kapitalizem.

 

Vzemimo za primer v DZ in DS RS sesuto idejo obvezne delavske participacije pri dobičkih podjetji. Na kakšen način je vladna 'opcija' sploh upravičevala predlog zakon o obvezni participaciji pri dobičkih? Kakšna so bila njena etična in ideološka ali vsaj teoretska izhodišča? Bilo je slišati neko 'pametovanje' o motivaciji za zaposlene, skratka, delavci, ki bi participirali pri delitvi dobička, bi bili bolj motivirani za delo. Takšni 'argumenti' nasedajo na profitersko logiko kapitalizma, ki razne posege v produkcijske odnose opravičuje prav s kalkulacijami o večji produktivnosti, motiviranosti zaposlenih, tekmovalnosti, v končni fazi s kalkulacijami o večjih dobičkih. Od 'napredne' stranke SD, menda leve provenience, bi pričakovali kakšno 'svojo', 'originalno' upravičevanje obvezne participacije. Zakaj si ne bi pomagali z Marxom? Marx zapiše, da je delovna sila v tržnem kapitalizmu obravnavana kot vsako drugo blago, da pa se od drugih blag razlikuje po tem, da lahko proizvaja prav to drugo blago. Preprost primer: steklar lahko naredi kozarec, kozarec pa ne more ustvariti steklarjeve delovne sile. Marx je tako 'poantiral', da bi kazalo delovno silo zato obravnavati drugače od drugih tržnih blag oziroma da delovne sile sploh ne bi več obravnavali kot tržno blago. Ne nazadnje so 'nosilci' delovne sile ljudje, ki so v procesu kapitalističnega načina produkcije zreducirani na mezdno delovno silo, ki ji ceno določa trg. In zdaj nazaj k obvezni participaciji… Slednjo bi lahko 'leva opcija' upravičevala z drugačnim dojemanjem dela in mezdnih delavcev. Če nek izdelek združuje delo delavca in kapital investitorja, se postavi vprašanje, zakaj lahko z dobičkom od prodaje tega izdelka razpolaga (beri: si ga prisvoji) le investitor-kapitalist. Tržno-kapitalistična ideologija uči, da je delovna sila le blago, kupljeno na trgu. Z mezdo, katere višino določa trg in pa armada brezposelnih, so delavci, po mnenju kapitalistov, 'dokončno' in 'pravično' poplačani, profit pa pripada investitorju-kapitalistu oz. lastniku produkcijskih sredstev. Od 'levičarjev' bi pričakoval, da bi se takšni interpretaciji uprli in bi zadevo zastavili drugače. In sicer na način, ki dela ne bi več obravnavali kot blaga, pač pa kot investicijski vložek! Če kapitalist v produkcijo in prodajo izdelka investira kapital, delavec investira delovno silo. Zato osebni dohodek delavca ne more biti mezda, pač pa kvečjemu oblika akontacije na pričakovani dobiček, in njegovo delo ne blago, pač pa investicijski delež. Od tod tudi njegova pravica do dobička! Voila, z malce Marxove pomoči se da obvezno participacijo delavcev pri dobičkih videti bistveno drugače. Ta 'drugačnost' pa je možna zato, ker gre za povsem drugačen epistemološki okvir oziroma 'režim resnice', v okviru katere interpretiramo fenomen.

 

In zdaj spet nazaj k propadli tretji poti in njenemu projektu socialistične hegemonije v liberalno-demokratski državi… Tretja pot je crknila prav zato, ker ji ni uspelo uveljaviti njenega 'socialističnega ideološko-epistemološkega okvirja kot dominantnega diskurza. Je res, kar pravi 'tihožitni' minister v tej vladi, Lukšič, in kar za njim ponavlja prvi vladni maneken, da je ljudem potrebno ponuditi tudi velike zgodbe, problem je v tem, da ta vlada, ta opcija ne zna ponuditi velikih zgodb, ki bi se tikale (novih) epistemoloških izhodišč, epistemoloških zastavkov. Namesto tega poslušamo burleskne nebuloze o 'svetilnikih' in 'silicijevih dolinah' v Sloveniji, ki pa ne premorejo preboja onkraj neo-liberalističnih, turbo-kapitalističnih režimov resnic. Vse te 'svetilnike' in 'silicijeve doline' oblastniki mislijo v okvirih turbo-kapitalističnih praks, ki  s(m)o jim bili priča v zadnjih, recimo, 20 do 30 let. Ponujajo nam že videno, že prežvečeno in tudi zastarelo zgodbo, nič novega. Nobene izvirne 'odgovornosti za spremembe' ni zasleditvi v takšnih idejah. Namesto na novo zastavljenih zamisli vladni maneken et kohortes kot spremembe ponujajo razgradnjo dozdajšnje socialne države oz. tisto, kar je od nje še ostalo, in nadaljnje krčenje socialnih pravic. Ta razgradnja naj bi se zgodila oz. se že dogaja po že videnem neoliberalističnem receptu, ki je bil nekje bolj, drugje manj uporabljen na Zahodu in ki so ga po padcu komunizma v eni najbolj brutalnih oblik zahodnjaški kapitalisti izvozili v srednjo in vzhodno Evropo. Pa i šire. Neoliberalistična formula se glasi: liberalizirati, privatizirati, deregulirati.

 

Situacija v Sloveniji je že tako daleč, da se ponavlja celo besednjak. V intervjuju za Mladino je ultra-pametni minister Golobič razlagal, kako so spremembe 'delavske zakonodaje', ki ščiti delavske pravice, in drugih 'socialnih' zakonov nujne, saj da je treba ljudi s pomočjo liberalizacije odpuščanja in zaposlovanja »opolnomočiti«. Nakladanje o opolnomočenju državljanov sodi v besednjak ti. nove desnice na Zahodu v 1980ih, s katerim je neoliberalizem napadal socialno državo. Namreč 'novi desničarji', katerih ideje je povsem posvojila Thatcherca, so napadali idejo socialne države z 'argumentom', da socialna država pasivizira, demotivira, poleni (brezposelne) ljudi, da jih naredi odvisne ter posledično nesvobodne, in da lahko le (nesocialna) 'minimalna država' in odprt trg opolnomočita ljudi, da zaživijo kot svobodni državljani, torej od države neodvisno življenje. To svobodo in neodvisnost lahko ekonomsko samozadostni posamezniki zaživijo le na prostem trg. Za novo desnico je bil torej prosti trg neke vrste 'inkubator' državljanskih kreposti. Piše se leto 2008, opolnomočena zasebna pobuda in odprtost (finančnih) trgov sta pripeljala v ekonomsko krizo nevidenih razsežnosti. Izkušnje z liberalizacijo, prihvatizacijo ter deregulacijo v srednji in vzhodni Evropi so bile že itak slabe (za delavstvo), s krizo pa so se izkazale kot katastrofalne za družbe v celoti. Kljub temu pa bi oblastniki pri nas  zapeljali 'slovenski voz' na ista turbo-kapitalistična pota. In to, kako perverzno(!), celo z istimi nebuloznimi argumenti!

 

Nova desnica na Zahodu je napadala socialne transferje, ki se tičejo brezposelnosti, češ da je brezposelnost visoka prav zato, ker so visoki socialni prejemki, ki brezposelne demotivirajo pri iskanju zaposlitev. Nujno je 'deregulirati' socialno politiko, privatizirati čim več javnega sektorja in liberalizirati trg (delovne sile). V RS si aktualni oblastniki pod pojmom liberalizacija trga delovne sile predstavljajo krčenje zdaj z zakoni zakoličenih delavskih pravic. Teh je očitno po njihovem mnenju 'preveč'. zato bi te pravice in razne zakonske varovalke, ki ščitijo zaposlene, radi krčili oz. celo odpravili, denimo radi bi omogočili lažje odpuščanje zaposlenih. Perverznost, ki spremlja takšne pobude, je v tem, ker krčenje zakonskih pravic cinično poimenujejo – opolnomočenje. Ljudem jemljejo pravice in to jemanje imenujejo opolnomočenje. Res bedno. Namreč ljudje so lahko opolnomočeni le, če njihove pravice ščiti zakonodaja in sodna praksa, če jim te pravice s spremembo zakonodaje vzameš, so lahko kvečjemu manj opolnomočeni ali pa celo povsem v brezpravnem položaju. Kot da bi posnetki bednega življenja in neverjetnega izkoriščanja sezonskih delavcev v RS ne dokazovali prav tega. Slabi pogoji bivanja, neplačani socialni in zdravstveni prispevki, tudi po več mesecev neizplačane plače se tej državi dogajajo celo zakonski zaščiti navkljub, bolj rečeno: zakoni so spisani tako, da onemogočajo učinkovito kaznovanje izkoriščevalcev in urgentno popravo krivic, še zlasti ker sezonski zaposleni niso sindikalno zorganizirani. Oblastniki, ki bi krčili 'varovalno' delavsko zakonodajo, ne vidijo ali nočejo opaziti, da takšno krčenje vodi v še večje neopolnomočenje in da bo, denimo, lažje odpuščanje ljudi le-te s trga, kjer naj bi bili 'svobodni' in 'opolnomočeni', pripeljalo med brezposelne in 'neopolnomočene'. Medtem ko ni nobenih zagotovil, da bi se hitro odpuščeni tudi hitro zaposlili. In zakaj bi oblastniki krčili delavske zakonske pravice? Zato da bojo gospodarstvo bolj 'konkurenčno', 'tekmovalno' in pa zato, da bojo na koncu vsi med 'zmagovalci', saj bo liberalizirana delavska zakonodaja pripomogla k ekonomski oživitvi in rasti BDP. Zanimivo, celo ena izmed 'trdnjav neoliberalizma', zloglasna OECD, zadnje čase ugotavlja nekaj povsem drugega, in sicer da liberalizacija trga delovne sile ne pripomore nujno k večji rasti BDP.

 

Aktualni slovenski oblastniki so brez idej, kaj šele da bi utrjevali nove poglede, nove 'režime resnic', da bi bili nosilci dejanskih sprememb, torej sprememb, ki bi bile alternativa ekonomskemu neoliberalizmu. Trenutno vlado sestavljajo stranke, ki so nekakšna mešanica medijskih strank ter strank lovač. Takšne stranke zaznamuje načelni oportunizem, ki se ga kamuflira s pridigami o konsenzualnosti, ter medijsko nastopaštvo, neredko zreducirano na razne populistično-ugajalske bizarnosti, kot je denimo čiščenje kopačk nogometnih reprezentantov. Delovanje takšnih strank in njih 'liderjev' neredko zaznamujejo identitetne politike, utemeljene na nacionalizmu ali vsaj na kakšnem od komunitarističnih konceptov, ki jih zaznamuje pozivanje k enotnosti ter govoričenje o tem, da »smo vsi na isti barki«. Takšni pozivi k »bratstvu in enotnosti« (naroda, skupnosti, državljanov ipd.) so v službi kamufliranja procesov in politik, ki omogočajo ali še pospešujejo vse večjo družbeno razslojenost, omogočeno tudi z izkoriščanjem v sferi ekonomije. »Klasična« socialna demokracija se je vedno borila prav zoper to, torej družbeno razslojenost. Če že ni moč preprečiti razredne (v sferi ekonomije), preprečimo vsaj družbeno razslojenost, so rekli. To pa je mogoče le, če obstaja v državi močan javni sektor. (Da ne bo pomote, nisem zaposlen v javnem sektorju.)

 

Javni sektor ni le državna uprava, državna birokracija, javni sektor so tudi zaposleni v zdravstvu, šolstvu, vzgoji, znanstvenih ustanovah, vojski, policiji ipd. Da država v krizi namenja manj za vojsko, ni problematično. (Mimogrede, kdaj bo 'levičarska' vlada umaknila slovenske vojake iz ameriške avanture v Afganistanu? Ne samo zato, ker bi z umikom kaj privarčevali, pač pa tudi zato, ker okupirati tuja ozemlja in služiti v imperialističnih agresijah ni lepo.) Problem nastane, ko se začne krčenje programov v zdravstvu, šolstvu ipd. Če bi aktualna vlada zares sledila skandinavskemu modelu »flexicurity«, bi ne napovedovala krčenje javnega sektorja,  še manj privatizacijo tega sektorja. Dansko gospodarstvo, denimo, je lahko med bolj konkurenčnimi na svetu prav zato, ker ima močan in razvejan javni sektor. Namreč močan javni sektor lahko 'kompenzira' posledice relativno liberalnega trga delovne sile. Če nekdo ljudi sili, naj postanejo vrvohodci, je pošteno, če pod vrvjo najprej razprostre varovalno mrežo. Torej socialno mrežo, ki jo omogoča javni sektor. Da slovenska mreža ni najgosteje spletena, pa dokazuje Hanžkova študija, ki ugotavlja, da je v RS javni sektor, verjeli ali ne, relativno majhen, vsaj v primerjavi z drugimi (še vedno relativno socialnimi) državami v EU, še zlasti skandinavskimi. In ne samo s temi. Denimo na Slovaškem pride na enega visokošolskega učitelja ca. 11 študentov, na Danskem 9, pri nas pa ca. 21. Primanjkuje visokošolskih učiteljev. Pa ne samo teh. A to ne moti Križaniča, ki bi 'združeval' razrede in povečeval število učencev v njih, saj bi rad varčeval prav pri izobraževanju, ker da je 'preveč' zaposlenih na ravni primarnega in sekundarnega izobraževanja. Že dolgo je v RS znano tudi to, da primanjkuje zdravnikov, da je v RS na 100.000 prebivalcev zaposlenih 250, denimo na Danskem, Avstriji, Italiji, Nizozemskem 400, Švedskem, Španiji, Nemčiji, Franciji pa 350 zdravnikov; da so izdatki za zdravstvo v RS pod EU-povprečjem ipd. (več: http://www.stat.si/doc/pub/Zdravje%20in%20zdravstveno%20varstvo-slo.pdf) Skratka, če nameravajo oblastniki deregulirati in liberalizirati ekonomski sektor, morajo hkrati okrepiti javni sektor, ki naj bi 'kompenziral' škodljive 'eksternalije' liberalizacije. Le tako se bojo lahko približno vsi enako kvalitetno in pod enakimi pogoji zdravili, izobraževali ipd., ne glede na njihov 'uspeh' ali 'uspeh' njihovih staršev na trgu. Močan javni sektor, nemara še okrepljen ali pa vsaj ne bistveno okrnjen, bi moral biti prioriteta socialnodemokratske vlade, še zlasti v kriznem obdobju, ko je socialna stiska državljanov največja. Socialne države brez močnega in učinkovitega  javnega sektorja enostavno ni. (Mimogrede, glede na cost/benefit kriterij se bolje kot pretežno zasebno zdravstvo, obnese pretežno javno zdravstvo. To dokazuje tudi primer ZDA, kjer je delež BDP, namenjen zdravstvu, bistveno večji kot v večini evropskih državah, pa vendar so tam zdravstvene usluge nedostopne večjemu odstotku ljudi.)

 

Ne trdim, da so prav vse zahteve sindikatov upravičene, da ni potrebno ponekod 'zategniti pasove' in racionalizirati poslovanje javnega sektorja, saj je kriza oklestila gospodarsko rast in BDP. Vendar obstaja dejstvo, da brez delujočega in relativno 'gostega' javnega sektorja, ni socialne države. In da prostora za krčenje stroškov delovanja javnega sektorja v RS ni veliko, če hočemo, da bo ta sektor še naprej v službi (tudi) 'socialnega poslanstva' države. A če bi bilo omejevanje do neke mere in iz finančnih razlogov še razumljivo, je povsem nesprejemljivo, da se vladni obupanci lotevajo zakonodaje, ki ščiti interese zaposlenih. Rečeno drugače: nekateri posegi so morda res nujni, nekateri drugi, morda celo večina predlaganih s strani vlade, pa so le 'nujni'. Obstaja torej nujnost in 'nujnost', slednja je sproducirana prvenstveno s strni neo-liberalistične ideologije, ki prevladuje tudi v aktualni manekenski vladi. Naomi Klein je to obliko 'nujnosti' razložila v svojem opisu doktrine šoka. Pri kapitalistični doktrini šoka gre za to, da v kriznih trenutkih oblastniki, ki služijo predvsem interesom kapitala, sprejemajo 'šokantne' politike, ki služijo temu kapitalu (krčenje socialnih pravic, spreminjanje 'delavske zakonodaje' v škodo zaposlenih ipd.), predstavljajo pa jih kot 'nujne' ukrepe v kriznem obdobju, kot strategije 'razvojnega preboja', ki da bojo družbo pripeljale v 'svetilniško' prihodnost, v kateri bomo 'vsi zmagovalci'. Skratka, pri doktrini šoka gre za to, da se pod krinko proti-kriznih ukrepov izpelje politike in strategije, ki bi jih sicer ne bilo mogoče in ki niso namenjene odpravljanju posledic krize, pač pa predvsem interesom kapitala.

 

Seveda, pri vladi, ki jo vodi maneken, pa niso vse 'nujnosti' le v službi kapitala. Nekatere očitno služijo tudi zabavanju prebivalstva. Spomnimo se: eno takšnih burlesknih 'nujnosti' je Borat opravičeval že takoj na začetku mandata. Tako je imenovanje Rupla kot posebnega zunanjepolitičnega svetovalca opravičeval z nepopularnimi proti-kriznimi ukrepi. Imenovanje nesposobneža Rupla kot zunanjepolitičnega svetovalca je za Borata proti-krizni ekonomski ukrep? Če se ob takšnih absurdnih 'argumentih' lahko le režimo, je mnogo manj razlogov za smeh ob napovedi te vlade, ki namerava privatizirati nekatera uspešna podjetja v (delni) državni lasti oz. manjšati državni delež v teh podjetjih. Zadnje čase poslušamo, kako je 'nujno' dokapitalizirati (beri: še v večji meri privatizirati) NLB. Tako se omenjajo trije scenariji: javna prodaja državnega deleža, strateški (verjetno tuj) partner/ji, dokapitalizacijo izvede država. Ker slednja nima denarja, ker je že itak zadolžena, za dokapitalizacijo pa bi bila potrebna dodatna sredstva, zadnja opcija odpade. Tako se zdita 'aktualni', 'smotrni' oz. 'proračunsko in fiskalno vzdržni' le prvi dve opciji, ki pomenita manjšanje deleža države v banki in večinsko lastništvo zasebnega (in tujega) kapitala. Problem takšne 'zdravorazumskosti' je v tem, da spregleda 'četrto' možnost. Ta pa je, da se NLB ne dokapitalizira. Na to opozarja skupina ekonomistov, ki se sklicujejo tudi na Banko Slovenijo, za katero je NLB kapitalsko ustrezna in njena dokapitalizacija ni nujna. A, kakopak, to četrto opcijo ideološko (beri: neoliberalistično) pogojena 'nujnost', ki jo vsiljujejo vladni zagovorniki manjšanja lastniškega deleža države v banki, izključuje. Tudi če dokapitalizacija NLB iz ekonomskih razlogov ni nujna, je postala 'nujna' zaradi vladne politike. Tako kot je za vlado, ki bolj ali manj sledi neoliberalističnim ekonomskih učbenikom, 'nujna' tudi liberalizacija 'delavske zakonodaje', ki zdaj vsaj za silo še ščiti zaposlene pred samovoljo kapitalistov in jim jamči neko 'odpustnino' v primeru izgube dela.

 

Iz opisanih primerov je razvidno, kako je kapitalistična praksa in milton-friedmanovska ekonomska teorija povozila tretjo pot pri nas. Socialistična hegemonija v organizaciji SD? Šala mala. Od stranke, kot je SD, in vlade, v kateri sedi tudi nekaj profesorjev, bi pričakoval več, predvsem več pobud in novih pogledov, drugačnega načina artikulacije zadev, ne pa prostodušno pristajanje na besednjak in imaginarno neoliberalizma. Denimo univerzalni temeljni dohodek (UTD). Ni pravi časi in ni denarja za uvedbo UTD, se pogosto sliši. Ni res. Je pravi časi in obstaja denar , le redistribucija sredstev bi morala biti urejena drugače. Zanimivo je, da UTD zagovarjajo celo nekateri ekonomski liberalci in sicer iz 'pragmatičnega' razloga racionalne, nizko-stroškovne redistribucije socialnih transferjev. Pričakoval bi, da bi SD začela debato na to temo, da bi vztrajala pri pobudi, šla v nekakšno idejno ofenzivo, ne pa da prevzema pobude iz arzenala neoliberalističnih parol in praks. No, na tem mestu je treba pohvaliti nov družinski zakon. Vsaj nekaj. Zakaj? Zato ker definira družino povsem drugače, kot je bila definirana do zdaj. Po novem zakoniku zakonska zveza, naj bo ta hetero- ali homoseksualna, ni družina, družino določa otrok, naj ta živi pri enem staršu ali pri dveh. Ta zakonik je lep primer epistemološke premestitve, kjer se v prakso 'uvede' nov način dojemanja družine. Že prej sem omenil zakon o obvezni participaciji delavcev pri dobičku. Tudi ta zakon bi lahko pospremil drugačen pogled na 'naravo' dela (ki ga gre obravnavati kot investicijski vložek) in na 'naravo' osebnega dohodka (ki je akontacija na pričakovan dobiček in ne mezda). Delo se da razumeti še na drugačne načine, denimo kot javno dobro. Kot nekaj, do česar smo upravičeni vsi. Ker je tako, bi si morali delo deliti. V praksi to pomeni, da bi brezposelnost reševali s krajšim delovnim časom. Ali z delitvijo dela. Denimo Igor Lukšič je na FDV nosilec oz. sodelavec pri 4 dodiplomskih predmetih in enem podiplomskem. Če se na trgu dela pojavi kandidat z enakim ali podobnim znanjem, kot je Lukšičevo, bi ta kandidat enostavno nadomestil Lukšiča pri dveh predmetih. Solidarnost je lepa reč, kne?

 

Zakaj SD, denimo, ne redefinira odnosa do lastnine? Dojemanje zasebne lastnine v RS je fevdalno. To se je pokazalo tudi  pri izgradnji 'avtocestnega križa', kjer je lahko vsak kmetič, ki je imel njivico ali hlevček na trasi izgradnje, tako rekoč v nedogled zavlačeval gradnjo, vse dokler ni izsilil lepe denarje. Je SD poskušala relativizirati 'svetost' zasebne lastnine? Ne, nasprotno. Vladni lepotec ponavlja neoliberalistične mitomanske mantre o tem, kako je zasebna lastnina bolj 'učinkovita' od tiste v družbeni oz. državni lasti. Gre za besednjak, s katerim se pogosto opravičuje prihvatizacijo družbene oz. državne lastnine. Praksa pa pove nekaj drugega, in sicer da je zasebna lastnina lahko prav tako neučinkovita (gledano z vidika javnih koristi v družbi in gledano celo z vidika maksimiranja profitov) kot neoliberalci trdijo, da je družbena oz. državna. Prav kriza, v kateri je svet, dokazuje to. To je kriza špekulacij in finančnih malverzacij, ki so jih poganjali zasebni interesi, ne kriza, pogojena z družbeno oz. državno lastnino in skrb za javno dobro. Vladni lepotec tega očitno ne vidi. OK, če je učinkovita izrabljivost premoženja kriterij, ki opravičuje takšno ali drugačno lastništvo, zakaj SD ne da pobudo, da se razlasti vse zasebnike, ki očitno malomarno ravnajo s svojim premoženjem oz. je njih premoženje neizrabljeno. Samo v Ljubljani je menda 15.000 praznih stanovanj. V njih bi lahko bila študentska stanovanja, ali stanovanja za mlade družine, ali… Zakaj vlada, baje obsedena z učinkovitostjo in prikazovanjem svoje domnevne učinkovitosti na 'semaforju rezultatov', ne uzakoni podržavljenja ali poobčinjenja teh stanovanj v primeru, če so prazna več kot dve leti po izgradnji? Zakaj ne legalizira, denimo, skvoterskih zasedb prostorov? Skratka, če je učinkovita izkoriščenost oz. izrabljivost lastnine ultimativni kriterij SD do lastnine, zakaj potem prav s tem kriterijem ne redefinira svojega odnosa tudi do zasebnega lastništva? Zakaj ne ponudi nekega novega uvida glede lastnine, tudi zasebne, in njene izrabe oz. izkoriščanja? Odgovor je takšen: ker so SD-levaki ujeti v hegemonski režim resnice, kot ga prodaja zahodnjaška konservativna in ekonomsko-liberalna desnica. Sami pa so brez idej in/ali brez poguma ter volje ponuditi neko nov uvid na zadevo. Žal, je tako tudi glede drugih vprašanj. Neizvirnost, idejna neinovativnost, odsotnost pobud, oportunizem, pristajanje na epistemologijo, ki jo določaj 'tržne zakonitosti', ideologija prostega trga, kapitalistični način proizvodnje in liberalno-buržoazna država, so razlogi, zakaj je tretja pot doživela polom oz. je njen projekt socialistične hegemonije žalostno propadel. Ne samo v RS, tudi drugod v Evropi. In ne gre le za neke vrste politični ali organizacijski polom, gre za popoln etični in identitetni zaton leve opcije, ki je očitno 'pozabila' na svoje stare ideale, etiko, vrednote. Ta izpraznjen 'etični prostor' pa so napolnili oportunizem, etična dezorientiranost in/ali odkrito navduševanje nad ekonomskim liberalizmom. Tako ni čudo, da predsednik SD sebe povsem odkrito razglaša za ekonomskega liberalca, ne da bi s tem ogrozil svojo politično preživetje na funkciji, ki jo obnaša v stranki.