Ljubica in 7 piratov...

08.02.10 20:55

(objavi kot novico)

Zadnje čase s svojimi izjavami »blesti« obrambnica Ljubica Jelušič. Slovenska desnica »tranzicijski levici« očita kontinuiteto z vsem najslabšim iz obdobja socializma. Še najbljižje "poanti" teh očitkov je prav ministrica Ljubica. Dovolj je, če preberemo njene nedavne izjave, s katerimi akcijo Mladine glede demilitarizacije RS (Slovenija brez vojske) označi za protiustavno in protizakonito početje. Kot da bi poslušal ali bral izjave nekaterih največjih primitivcev med generali nekdanje JLA, ki so podoben demilitarizacijski projekt koncem 80. prejšnjega stoletja označevali s podobnimi oznakami – protiustavno, protizakonito ipd. Skratka, primitivizem, v teh krajih že viden nekoč, ki pa bi se ga dandanes človek nadejal predvsem v krogih blizu Janše, ne pa tudi med »prenovljenimi levičarji«. In vendar…

 

Nič manj primitivne od izjav, ki Mladinin projekt podpisovanja peticije za Slovenijo brez vojske označujejo kot protiustaven in protizakonit, so bile primitivne tudi njene izjave na NATO seansi v Munchnu, kjer je Ljubica jela dokazovati, da primer »mednarodne« osvoboditve slovenske ladje, ki so jo zajeli somalijski pirati, dokazuje, da je za RS koristno sodelovanje v mednarodnih operacijah zagotavljanja skupne varnosti, kakršna sta bitka proti piratom in misija v Afganistanu. V tej njeni izjavi se skrivajo laži oz. (če gre za nenamerno zavajanje javnosti) neumnosti.

 

Najprej je lažno oz. primitivno vzročno-posledično pogojevanje včlanjenosti RS v katerokoli vojaško zvezo ali sodelovanja RS v projektih zagotavljanja skupne varnosti s samo akcijo osvobajanja slovenske ladje. Rečeno drugače, slovenska ladja ni bila osvobojena zato, ker s svojimi vojaki sodeluje pri okupaciji Afganistana. Slovenska ladja tudi ni bila osvobojena zato, ker je RS članica Nata. Ne nazadnje je bila akcija osvobajanja izpeljana s strani več držav, tako tistih, ki so članice Nata, kot tistih, ki to niso (gre za skupno akcijo držav članic EU, Indije, Rusije). Skratka, slovenska ladja bi bila osvobojena tudi če bi RS ne bila članica EU, tudi če bi ne bila članica Nata , tudi če bi ne bila okupatorka Afganistana in celo v primeru, če RS sploh ne bi imela vojske.

 

Pri Ljubici pa je primitivno tudi dojemanje dogajanja na mednarodni sceni. Kot da bi poslušal kakega Busha, ki je deloval po logiki, da najprej strelja, potem sprašuje. No, nekateri bi rekli, da je najprej streljal in se potem nikoli ne vprašal, zakaj strelja. Bush svojega jihada zoper »terorizem« (z napadom na Afganistan in Irak) pravzaprav sploh ni opravičeval s političnimi argumenti, pač pa z mitomanskimi (vojna zoper Os Zla), ob tem pa računal na strah pred teroristi pri ljudeh. Če bi njegova argumentacija agresije na Afganistan in Irak ostala znotraj političnih argumentov, bi takšno argumentiranje nujno zadevalo tudi analizo povojne politike ZDA na z nafto bogatem Bližnjem vzhodu; torej analizo politike, ki jo poleg dvoličnosti »krasi« vtikanje v notranje zadeve držav v regiji, tajne operacije, likvidacije političnih zoprnikov in nasprotnikov ameriških interesov v regiji, podpihovanje vojn ipd. Politične analize bi pokazale, da imajo ljudje na Bližnjem vzhodu (še zlasti Arabci, muslimani) nemalo razlogov za frustracije, in da njihovo anti-ameriško razpoloženje in delovanje ni posledica Zla, ki da jih je obsedel, tudi ne dolgčasa, pač pa da so razlogi politične narave in da imajo ti razlogi že »dolgo brado«. Seveda, čim se je »vojna zoper terorizem« začela predstavljati kot vojna Dobrega zoper Zlo, je oblastniški diskurz zašel na področje mitologij, za katere je značilno, da se antagonizmi med raznimi akterji rišejo kot spopadi med Silami teme in Silami svetlobe (oz. svobode, demokracije in kar je še podobnega sranja). Črno-bel svet skratka. In tako je tudi s somalijskimi pirati. Ti so za razne "ljubice" in "ljubčke" Zlo. Na srečo obstajajo noivinarji, ki opisujejo tudi "ozadje" piratstva v Somaliji. Tako je piratsko zgodbo v Sobotni prilogi Dela opisal (9. maj 2009)  Boštjan Videmšek. Ker portal Dela ne dopušča, da bi enostavno prilepil link, bom c/p del Videmškovega članka…

 

Globalna vojna proti somalijskim piratom – B. Videmšek
Vojaki Aleksandra Makedonskega so na odprtem morju prijeli pirata in ga vklenjenega pripeljali pred svojega vladarja. Aleksander je pirata pobaral, kaj točno je mislil storiti »z zadržanjem lastnine morja«. Antični morski ropar se je nasmehnil in odgovoril: »Mislil sem storiti to, kar vi počnete z zavzemanjem celotnega sveta. A ker jaz to počnem z ubogo ladjico, me imate za roparja, medtem ko imajo vas, ki to počnete z velikim ladjevjem, za cesarja.«

Ko sta Somalijo pred osemnajstimi leti po vojaškem udaru in posledičnem padcu oblasti zajela državljanska vojna in brutalen kaos, ki se je vse do danes le še stopnjeval, so zahodne demokracije, ki se za razmere v padli državi na Afriškem rogu nikoli niso kaj dosti zmenile, izkoristile sijajno poslovno priložnost. Somalijske ozemeljske vode, bogate z vrhunskimi ribami, predvsem rumenoplavutim tunom, so nenadoma postale območje »svobodne trgovine«. Iz Španije, Italije, Japonske, Južne Koreje, Francije in Indonezije so proti somalijskim vodam krenile številne ribiške ladje, ki so se (upravičeno) nadejale bogatega ulova. Začelo se je ropanje somalijskega morja: v letih 1992–2005 so samo evropski ribiči iz somalijskega morja pokradli za tristo milijonov dolarjev rib na leto. Ropanje se do danes še ni končalo, a izlov je iz leta v leto slabši, saj so tuje ribiške ladje skoraj povsem izropale somalijski morski živelj in poleg koralnih grebenov ogrozile več živalskih vrt – med drugim že omenjenega rumenoplavutega tuna, jastoga in velikega belega morskega psa. Japonski ribiči so tuna, mimogrede, lovili kar s helikopterji. Vzporedno so tuji ribiči, uslužbenci velikih korporacij, popolnoma uničili lokalno ribištvo, ki je stotisočim ljudem na revnih somalijskih obalah, če drugega ne, omogočilo vsaj – životarjenje. Kmalu za ribiškimi ladjami so proti obalam severovzhodne Afrike začele pluti tudi malce drugačne, a še bolj nevarne ladje; mnoge v lasti raznih vej organiziranega kriminala (vključujoč italijansko mafijo). Te ladje so, predvsem iz Evrope, v somalijske ozemeljske vode odlagale razne strupene tovore, med drugim velike količine jedrskih odpadkov.

Posledice svobodne definicije »svobodnega trga« so kmalu udarile po nedolžnih prebivalcih somalijskih (ne le) obalnih vasi. Stotine ljudi, ki so le po naključju preživeli dolga leta neopisljivo krute vojne, je umrlo zaradi zastrupitve in posledičnih bolezni. Ko so 26. decembra 2004 somalijske obale zajeli morilski valovi, ki jih je povzročil potres v sedem tisoč kilometrov oddaljenem epicentru pred obalami Sumatre, je s cunamijem na peščene somalijske plaže naplavilo tudi – neprijetno resnico. Stotine in stotine sodov, polnih strupenih snovi, ki so leta plavali po odprtem morju. Precej sodov je bilo, ironično, polnih strupenih odpadkov iz evropskih bolnišnic. »Nekdo tu odlaga jedrske odpadke. Odlagajo tudi svinec in druge težke kovine, kot sta kadmij in merkurij, in še veliko tega; to v somalijske vode pride iz evropskih bolnišnic in tovarn. Nihče ne plačuje kompenzacij, nihče ne pospravlja,« je že leta 2005 povedal tedanji posebni odposlanec Združenih narodov za Somalijo Ould Abdalah.

Medtem v Somaliji 251 od tisočih rojenih otrok umre že pri rojstvu, skoraj tretjina pa jih ne dočaka petega rojstnega dneva: zahodna humanitarna pomoč v najbolj nevarno državo na svetu zaide le po naključju, mednarodna skupnost pa v polnoletnosti somalijskega krvavenja in stradanja, ki ju skoraj vsako leto »podžge« še suša, ni pokazala nikakršne volje za rešitev najdlje trajajoče »afriške krize«. Še več: ko so pripadniki tako imenovane Zveze islamskih sodišč – koalicija različnih islamskih gibanj – z veliko večinsko podporo izčrpanega prebivalstva leta 2006 prvič po petnajstih letih v državi vzpostavili delujočo oblast in so ulice Mogadiša končno postale sorazmerno varne, oživelo pa je tudi gospodarstvo, so se Združene države povezale z gospodarji vojne in zavojevalsko etiopsko vojsko podprle pri invaziji na Somalijo. Etiopski okupatorji, ki so uporabljali ameriško orožje, vodili pa so jih ameriški obveščevalci, so ob prihodu v Mogadiš podprli impotentno prehodno vlado in – sicer le začasno – razbili prve »kredibilne« vladarje Somalije po začetku državljanske vojne leta 1991. V Somaliji sta ponovno začeli sejati smrt in lakota. Začelo se je pisati novo poglavje državljanske vojne, ki je danes, po osemnajstih letih, na – vrhuncu

Prvi somalijski »pirati« so se na odprta morja Adenskega zaliva in Indijskega oceana podali že pred petnajstimi leti: obubožani ribiči so imeli dovolj ropanja svojega morja in so se stvari odločili vzeti v svoje roke. A bilo jih je malo, bili so slabo opremljeni in tuje, moderne ribiške ladje so se jim z lahkoto izognile. Sprva so od tujih roparjev njihovega morja zahtevali le plačilo »ribiškega davka«; potem so zaznali poslovno priložnost. Prvi somalijski pirati pripovedujejo, da so z nekaterih ladij nanje tudi streljali, skoraj vedno pa so proti njim usmerili topove z vročo vodo, ki je poškodovala mnogo nekdanjih somalijskih ribičev. Kot je dejal politični svetovalec nevladne organizacij Oxfam v Somaliji Robert Maletta: »Piratstvo je simptom globljih problemov, ki jih mednarodna skupnost vse od padca nacionalne vlade leta 1991 ni naslavljala.«

Izpoved pirata

Dahir Mohamed Hajejsi, pirat iz Hardarhereja, piratske vasice v južni Somaliji: »Bil sem ribič, moja družina je bila revna; odvisni smo bili od mojega ulova. Pred leti smo veliko lovili; rib je bilo dovolj tako za prehranjevanje družine kot za prodajo na tržnici. Ilegalno ribarjenje in odlaganje strupenih odpadkov s tujih ladij je vplivalo na naše preživetje, saj je skoraj zmanjkalo rib. Da bi se pridružil piratom, sem prvič pomislil pred tremi leti, ko so se moji kolegi ribiči začeli oboroževati. Rekli so mi, da je biti pirat tako kot služiti v vojski, le da na koncu dobiš veliko denarja. Vzel sem svojo pištolo in se jim pridružil. Druge izbire nisem imel. Prvo ladjo smo ugrabili februarja 2007. Moj cilj je čim več zaslužiti – to mi bo omogočilo boljše življenje. Zdaj imam dva tovornjaka, luksuzen avtomobil in svoj posel v mestu. Potrebujem le še eno dobro piratsko priložnost, da povečam svoje premoženje. Potem se bom poročil in končal piratsko kariero. Piratstvo ne prinaša le lahkega denarja, ampak tudi veliko težav in tveganja. Včasih na morju na lovu za ladjo brez uspeha preživiš več mesecev. Včasih nas zajamejo hudi valovi in kak tovariš zboli in umre. Včasih nas ujamejo. Tisoče mladih Somalcev, emigrantov, s potjo v boljše življenje tvega svoje življenje, mnogi umrejo na odprtem morju. Mi počnemo isto. Med nami ni razlike. Ljudje v lokalni skupnosti nas podpirajo; večina je – posredno ali neposredno – odvisna od piratov. Ker je v mestu veliko denarja, do njega lahko pridejo prek prijateljev, sorodnikov ali poslov. Ljudje naše početje razumejo kot legalno in nas imajo za junake. Edina možnost za ustavitev piratstva je, da Somalija dobi učinkovito vlado, ki bo zaščitila naše ribe. Potem se bomo razorožili in svoje čolne dali vladi ter bomo pripravljeni na delo. Tuja ladjevja piratstva ne morejo ustaviti.«

Mednarodna skupnost somalijske pirate označuje za »teroriste«. Tako imenovani teroristi do zdaj niso ubili niti enega zajetega mornarja. Kapitan ukrajinske tovorne ladje, ki je tovorila triintrideset ruskih tankov T-72 in kup različnega orožja, je v ujetništvu umrl »naravne smrti«. Indijska vojaška ladja je, na drugi strani, med vsesplošnim streljanjem po piratih pobila tudi dvanajst tajskih talcev, posebne enote ameriške vojaške mornarice (Navy Seals) pa so med reševanjem kapitana ladje Maersk Alabama pred mesecem dni ubile tri pirate. Somalijski roparji v svojih »akcijah« niso poškodovali nikogar. So pa v zadnjih mesecih, na krilih velikih zaslužkov in vrhunske, visokotehnološke opreme ter širokega zaledja, postali sila predrzni in ambiciozni, kar dokazujejo napadi na vedno večje ladje in, med drugim, tudi na francosko vojaško fregato pred tednom dni.

Dve glavni piratski »oporišči« sta pristaniško mesto Eyl v severni (samooklicano avtonomni) regiji Puntland in nekdanja ribiška vasica Haradhere, ki se je v zadnjih dveh letih spremenila v cvetoče in kaotično mesto, ki spominja na mestne naselbine na Divjem zahodu. Hasan Šukri, pirat iz Haradhereja, pravi, da je na somalijski obali zdaj že okoli tisoč »piratskih celic« – eno celico ponavadi sestavlja ducat s kalašnikovkami in ročnimi metalci granat ter satelitskim telefonom oboroženih mož v hitrem motornem čolnu –, ki so med seboj tesno povezane. »Vsako jutro sedemo skupaj, izmenjamo informacije o tem, kaj se dogaja na morju, in se pogovarjamo. Če so naši tovariši ponoči zajeli kakšno ladjo, opravimo vse potrebno, da lahko ladjo s spremstvom varno pripeljejo v pristanišče,« je novinarjem povedal pirat Hasan. Njegov tovariš Farah Ismail, ki so ga oblasti v Somalilandu ujele pri delu, je svoje motive v zaporu združil v stavek: »Hotel sem, da se svet počuti, tako kot se počutim jaz. Oni so pravi pirati. Oni so vstopili v naše vode, v naš posel. Mi pa smo zdaj stopili v njihovega.« Eid, pirat in nekdanji lovec na jastoge: »Mednarodna skupnost zdaj vpije o piratih. A dolgo pred tem smo mi proti svetu vpili o naših problemih, pa nam ni nihče prisluhnil.« (SP Dela, Videmšek, 2009)

 

Skratka, čas bi bil, da se s politične scene, domače in mednarodne, čim prej poberejo primitivci in primitivke, kot je Ljubica, in da na sceno pridejo ljudje, ki razumejo, da je treba razloge tako za »terorizem« kot za piratstvo revnih iskati tudi in najprej v ravnanju razvitih industrializiranih kapitalističnih držav. Boj zoper piratstvo bi se tako moralo začeti z varovanjem ribiškega fonda v morju pred Somalijo (kolikor ga je sploh ostalo), s preganjanjem piratskih ribiških ladji velikih zahodnjaških korporacij in s preganjanjem tistih, ki zahodnjaške industrijske in druge nevarne odpadke odmetavajo v Indijski ocean, in ki potemtakem zastrupljajo tudi vode in dele obale v Somaliji. O tem primitivka Ljubica in primitivec Žbogar ne črhneta nič. Čeprav bi prav tu pričakoval kakšno mednarodno akcijo, mednarodno konferenco, ki bi zaščitila ljudi v Somaliji, ali vsaj ribiče v Somaliji. Ne, za primitivce je mnogo lažje, če se zadeve lotijo z orožjem. Tako kot v Afganistanu. V Afganistanu so agresorske države potrošile ogromno denarja, okupacija je pač draga reč. Če bi vsaj pol teh sredstev, jih so jih pokurili za agresijo, pokurili za pomoč prebivalstvu, bi bila »varnostna slika« Afganistana dandanes bistveno drugačna. Tako pa se v Afganistanu razraščajo stroški in  nasilje zahodnjaških agresorjev ter pridelava opija.

 

In Borat? Bo pospremil primitivce v svoji vladi iz vlade? Eh, kje pa, on ima pomembnejše opravke. Trenutno, se zdi, se odgovorno loteva neodgovorne razprodaje uspešnih slovenskih podjetji, ki so (deloma) še v državni lasti… Problem slovenske etablirane "levice" je, da nima idej. Nima idej glede "izhoda iz krize" in tudi ne glede "boja zoper piratstvo". Zna le kopirati, ko je govor o ekonomski politiki sledi smernicam prejšnje vlade (zoper krizo neoliberalizma s še več prijemi taistega neoliberalizma - liberalizacija, deregulacija, privatizacija), ko je govor o odnosu do vojne na morju in v Afganistanu pa sledijo primitvni logiki Busha. V tem je Borat res podoben Obami, tudi ta je očitno brez idej. Tako je v Afgan poslal še nadaljnih 30.000 vojakov. Današnji "levičarji" gredo po trasi, ki so jo začrtali njihovi desni predhodniki. Na trenutke se zazdi, da celo bolj zavzeto kot njihovi predhodniki...