Varnostna histerija (vlade)

30.01.10 00:30

(objavi kot novico)

Se spomnimo reakcij v t.i. laični in t.i. strokovni javnosti, ko je minister za gospodarstvo Franci Križanič obljubljal minimalno plačo v RS v višini 1000 €? Bilo je mišljenih 1000 € že v tem mandatu, vsaj javnost je njegovo izjavo tako razumela. Zato so bile reakcije burne: tiste bolj »kritične« so nihale od tega, da je Križanič idiot, pa do tistih, ki so pod vprašaj postavile njegovo strokovnost; nekoliko bolj prizanesljivi kritiki pa so Križaniču očitali »le« pretiran optimizem. Takšne reakcije so po svoje razumljive. Ljudje pač primerjajo na eni strani (trenutno) stanje v ekonomiji (doma in po svetu), zmožnosti slovenskega gospodarstva, informacije in lastne izkušnje, ki zadevajo situacijo v gospodarstvu (odpuščanja, upad naročil ipd.), ter na drugi strani »nemogoče«, »nerealne« izjave ministra. Te izjave lahko razumejo kot  slabo šalo, pretiran optimizem, neumnost ali celo kot žalitev. Žalitev njihove sposobnosti racionalno ocenjevati situacijo, v kateri smo; torej žalitev zmožnosti njihove racionalne presoje.

 

In potem se »zgodi« minister za zunanje zadeve Žbogar s svojim izjavljanjem, da je – Afganistan grožnja Sloveniji! In glej čudo, takšno izjavljanje ostaja bolj ali manj prezrto. Nobenih (opaznih) zgražanj, kot v primeru Križaničevih izjav, tako rekoč nobenega norčevanja iz ministra, nobenih očitkov glede njegove ne/strokovnosti. Kot da prvi mož slovenske diplomacije izreka golo resnico, gotova in neovrgljiva dejstva. Kako lahko izjava, nesmiselna kot ta Žbogarjeva, ostane tako »ne-skritizirana«. Naj spomnim  na izjavo premiera Tonya Blaira, češ da lahko Irak napade VB s kemičnim orožjem v roku 45 minut. Jedki odzivi so sledili že takoj po tem, ko je Blair izjavil to laž; še bolj burni kasneje, ko so prišli na dan tudi detajli, kako so nekateri politiki zlorabljali in celo ponarejali informacije, ki so jih prestregle britanske obveščevalne službe, z namenom opravičila napada na Irak. Da se je Blair lagal tako glede kemičnega orožja kot glede napada, je bilo resnim analitikom jasno že takoj po izrečeni izjavi. Da Sadam nima kemičnega orožja je jasno povedala že skupina preiskovalcev OZN pred napadom na Irak; da Sadam nima projektilov, ki bi dosegli VB, pa je bilo (vsaj strokovni) javnosti znano. Laž na laž, in Tony je »dobil« svojo vojno; vojno, zaradi katere se je ne nazadnje tudi poslovil s svojega premierskega stolčka kot en najbolj nepriljubljenih politikov v VB vseh časov. Postavi se torej vprašanje, zakaj Žbogarjevo lažno izjavljanje o Afganistanu kot grožnji RS ostaja preslišano, medtem ko je Križanič zaradi svojega »nakladanja« doživel neke vrste medijski linč  - pa čeprav je mnogo bolj verjetno, da bomo nekega dne v RS res dočakali minimalno plačo 1000 €, medtem ko nerazvit, ne-industrializiran, plemensko-urejen, multietnični in »notranje sprt« Afganistan ni in ne bo postal realna grožnja RS še lep čas, zelo verjetno – nikoli. Pa naj gre za »uradni« Afganistan, ki ga (bo) predstavlja(la) (kakšna) s strani ZDA nastavljena politična (skorumpirana) marioneta, ali pa »talibanski« Afganistan. Nerazvita država, kot je Afganistan, preprosto nima potencialov (tehnoloških, finančnih, infrastrukturnih, intelektualnih) za kakršnokoli vojaško grožnjo, niti za kak terorističen napad ne, sploh pa ne za napad kot je bil tisti 11. septembra v NY, ko se je 15 državljanov Saudske Arabije, 2 državljana Združenih arabskih emiratov, en Egipčan, en Libanonec in noben – s številko: 0 – Afganistanec, skupaj 19 oseb, namerno zaletelo v WTO in Pentagon oz. se hotelo zaleteti menda še v Belo hišo. Kasnejša preiskava je pokazala, da je bil napad načrtovan v Nemčiji (ne v Afganistanu) in da so »piloti-napadalci« letalske šole obiskovali v ZDA (ne v afganistanskih votlinah). Ameriški oblastniki so za organizacijo napada obtožili Saudijca Osamo bin Ladna, sicer veterana proti-sovjetske vojne v Afganistanu in plačanca CIAe, ki je sprva zanikal vpletenost. Ko je zaradi obtožb Američanov postal ikona upora zoper imperialiste, pa je »prevzel odgovornost« za napade. Kot razlog je navedel vojaško prisotnost USArmy na »sveti zemlji« Saudske Arabije. Kakorkoli že, dejstvo je, da Afganistan ni imel infrastrukture in učil, ki bi napadalcem omogočila simulacijo letov in učenje letenja; da bi lahko bila ideja za napad porojena kjerkoli na svetu; da je bilo zbirališče napadalcev Nemčija; da med njimi ni bilo Afganistancev, pač pa povečini Saudijci; skratka – da afganistanski talibanski raztrganci z zarjavelimi kalašnikovkami in predpotopnimi bazukami leta 2001 niso ogrožali in tudi danes ne ogrožajo nikogar v Evropi in ZDA.

 

Zakaj torej »tišina« ob Žbogarjevemu izjavljanju? V primeru Križaničevih izjav je bilo navrženo, da so reakcije ljudi sledile zaradi razkoraka med tem, kar ljudje opazijo, da se dogaja v domači in svetovni ekonomiji, ter Križaničevimi »optimističnimi« izjavami. Slednje »odstopajo« od tega, kar ljudje menijo, da je realnost. Zakaj potem »molk« v primeru Žbogarjevih nesmislov, mar njegove izjave niso odstopanje od realnosti? En možnih odgovorov je ta, da se javnosti zdijo Žbogarjeva nakladanja tako abstraktna in absurdna, da se »nikomur« ne da komentirati teh neumnosti. Vrhu vsega ljudje nimajo izkušenj s situacijo v Afganistanu, v sled tega tudi ne morejo primerjati situacije na terenu in izjav ministra. Pa je zato »molk« kaj bolj opravičljiv? Ne. In sicer ne samo zato, ker je Žbogarjevo izjavljanje mnogo bolj nesmiselno in neumno, kot je menda bilo Križaničevo, pač pa tudi zato, ker gre v primeru Žbogarja ali za namerno histerizacijo ali pa za pristno paranojo oblastnikov, oba pojava sta slab znak stanja v slovenski politiki, in posledica obeh je napotitev še več pripadnikov SV v Afganistan. Tj. gre za opravičevanje povečanja kontingenta SV v Afganistanu, oba načina »priprave javnega mnenja« - histerizacija in/ali paranoja – pa sta problematična. Omenjena neodzivnost na Žbogarjeve nesmisle pa je lahko pokazatelj tega, da mu (vsaj del) javnost verjame, da je javnost (že) »kupila« njegovo (zlagano) zgodbo.

 

Histerizacija je manipulatorski trik politikov (beri: politikantov). Histerizacija javnosti s strani oblasti temelji na taktiki širjenja strahu. Čim večkrat je treba ponoviti, npr. da je nacija ogrožena. Hitlerjev in Goebbelsov nasvet glede histerizacije bi bil, da če se že lažeš (npr. glede ogrožene varnosti), tem bolj neverjetna naj bo laž. Npr. – komunisti so zažgali Reichstag (kar je bila laž), in Dolfe je dobil izgovor za preganjanje komunistov (saj komunisti »ogrožajo« Nemčijo, kne); Poljaki so »napadli« Nemčijo (incident je Dolfe insceniral sam), in nacisti so dobili opravičilo za napad na Poljsko (saj Poljaki »ogrožajo« Nemčijo, kne). Po istem kopitu politika deluje in histerizira tudi danes. Očitno tudi slovenska. Ko je govor varnostnih vprašanjih, politika, jasnoda, histerizira (beri: laže) glede »varnosti«. »Varnost« je postala nekakšna čudežna beseda, beseda, ki zahodnjaškim oblastnikom dovoljuje tako rekoč vse. V imenu (ohranjanja) »varnosti« lahko brutalno kršiš človekove pravice (mučiš, pobijaš,…), lahko omejuješ svobodo (ljudi, tiska,…), lahko začenjaš vojne (četudi utemeljene na očitnih lažeh), ipd. Taisti vzhodno-evropski politiki, ki danes obhajajo razne proslave, na katerih pleteničijo o zločinih in nesvobodi komunizma, hkrati brez sramu sodelujejo oz. so sodelovali pri ugrabljanju ljudi oz. njihovem transportu z ameriškimi letali v Guantanamo ali v mučilnice avtoritarnih, a Američanom naklonjenih režimov. Taisti zahodnjaški (predvsem ameriški) »demokrati«, ki drugim berejo levite o človekovih pravicah, sami ugrabljajo, mučijo, izvensodno pobijajo, z lažjo začenjajo in vzdržujejo vojne, kršijo mednarodne konvencije, ki določajo načine vojevanja in katera orožja se lahko uporablja, z histerizacijo glede varnostnega vprašanja vzdržujejo »stanje strahu« ipd.

 

A histerizacija glede ne/varnosti ne služi le politikom, služi tudi »poslovnežem«. »Varnost« je kot tržni artikel, manj naj bi jo bilo – večjo ceno ima. Oziroma: bolj je javnost podvržena histerizaciji, večji je strah in z njim občutek o tem, da je varnosti manj, posledično – višjo ceno ima »varnost«. Višjo ceno ima, več davkoplačevalskega denarja bojo lahko politiki namenili za nakup »varnosti«, in bolj bojo služile razne »varnostne organizacije« in storitve. Investiralo se bo v nove vojaške projekte, kupovalo orožje, povečevalo proračune za vojsko, najemalo zasebne vojske (kot je npr. zloglasna Blackwater, zdaj preimenovana v XeCompany), začenjalo se bo nove (Jemen, Somalija) in vzdrževalo stare vojne in bojišča (Afganistan, Irak), ipd. Skratka, histerizacija ne služi le političnim profitom, pač pa (vse bolj tudi) poslovnim. Ko z naraščajočo histerizacijo narašča vrednost »varnosti«, narašča tudi vrednost podjetji, ki proizvajajo vojaško opremo in orožje, ali ki nudijo »varnostne storitve«. Ne naraščajo le profiti teh podjetji in njih vrednost, narašča tudi število zaposlenih v teh podjetjih in omrežje raznih »podizvajalcev«, tj. narašča politična, socialna in ekonomska vplivnost »varnostnih« podjetji. V sled tega pomeni upadanje intenzivnosti histerizacije in z njo upadanje strahu pred grožnjo terorizma hiranje vse bolj razvijajoče se »varnostne industrije«. Ta lahko razvija in ponuja nove produkte le, če je strah pred teroristično grožnjo prisoten pri ljudeh in političnih elitah. En zadnjih »varnostnih produktov«, o katerem se zdaj razpravlja, ali naj bi ga bile države članice EU bile dolžne namestiti na vsa letališča in ga uporabiti »na« vsakem potniku, je »slačilnik«; gre za »skener«, s katerim varnostniki na letališčih dobijo uvid, kaj skrivamo pod obleko. Tj. s takšnim skenerjem nas varnostniki tako rekoč slečejo. Ne gre le za napad na intimnost ljudi, gre tudi za napad na dostojanstvo ljudi; vse to v imenu »varnosti« (in  profitov proizvajalcev »slačilnikov«). Na srečo še niso vsi slovenski politiki shisterizirani ali paranoični, saj, kot beremo, je delegacija RS, ki jo vodil sekretar MNZ Goran Klemenčič, na posvetovanju policijskih ministrov držav-članic EU v Toledu, kamor je priletela tudi ameriška ministrica za domovinsko varnost Janet Napolitano, »izrazila pomislek« glede uvajanja »slačilnikov« na letališčih.

 

Marx je zapisal, da se zgodovina ponavlja. Najprej kot tragedija, nato kot farsa. Morda se je motil. Namreč tisti dogodki v zgodovini, ki so tragedija, so pogosto tudi farsa. Rečeno drugače, navadno prav farsičnim opravičilom sledijo tragedije, npr. vojne. Nekaj podobnega »vojni zoper terorizem« je bilo »na sceni« v Evropi že v 19. stoletju. V prvih desetletjih tega stoletja so v Sredozemskem morju križarili arabski pirati, zahodnjaške vse bolj industrializirane kapitalistične velesile so v imenu »vojne zoper piratstvo« napadle in okupirale severno-afriške dežele. Npr. Francija je 1830 (z izgovorom boja zoper piratstvo) zasedla Alžirijo, alžirski Arabci so šele s proti-kolonialistično vojno v 60. letih 20. stoletja nagnali francoske kolonialiste. Sarkastično rečeno, Francozi so se kar 130 let borili zoper »pirate«, v prostem času pa so si vzeli čas še za izvajane kolonialne oblasti. Tako kot je starim imperialističnim načrtom služila »vojna zoper piratstvo«, tako neo-kolonialističnim projektom danes služi »vojna zoper terorizem«. Da bi ti novi imperialistični projekti dobili podporo med ljudmi, jih je potrebno prepričati, da terorizem zadeva tudi njih, torej »navadne ljudi« - delavce, kmetiče, študente, upokojence, verne in neverne, stare in mlade, lepe in grde, bolj in manj revne,… Problem oblastnikov je v tem, ker je za mnoge naštete, vojna zoper terorizem nekakšno »oddaljeno dogajanje«, pravzaprav se večina ljudi ne zbuja zjutraj z mislijo, da jih za vogalom čaka kak terorist, ki se bo raznesel z bombo. S takšnimi občutki se večina ne zbuja niti v tistih zahodno-evropskih državah, ki imajo izkušnje s »terorizmom« (npr. Španci z Eto, Francozi s korziškimi separatisti, Angleži z Iro, itd.), kaj šele v »neproblematičnih« državah ali državicah, kot je RS. Poleg tega večina ljudi ne razume povsem, zakaj za vraga bi se morali »naši fantje« boriti daleč od doma zoper ljudi, ki, kot je videti na TV, živijo v blatnih bajtah, hodijo v razcapanih oblekah in so očitno vse prej kot siti. Ti ljudje so nevarni nam? Seveda niso. Vendar je naloga politikantov ljudi prepričati, da nas »ogroža Afganistan«. Šele če se ljudem vsakodnevno »pere možgane« z izjavami, ki opozarjajo, da so »tisti«« tam daleč nevarni »nam« tukaj, lahko ljudje »razumejo« vojaške napade (v službi geopolitičnih strategij, neo-imperialističnih iger in ne nazadnje profita). Skratka, agresorske napade industrializiranih držav na relativno nerazvite družbe je treba opravičiti pred »domačo javnostjo« evropskih držav in ZDA, in sicer s tezo, da nas napadeni narodi, države, skupine ljudi ogrožajo. Ker pa napadeni prej kot strah pri ljudeh prebujajo usmiljenje, je potrebno neprestano laganje o nevarnosti oz. histeriziranje - npr. ogroža nas Afganistan. Šele prestrašene ljudi je moč prepričati v »resničnost« grožnje. In prestrašeni ljudje tudi ne postavljajo »tečna« vprašanja politikom, ki začenjajo vojne, pobijajo domnevne »teroriste«, rušijo mesta in vasi, infrastrukturo, ne-zahodnjaške kulture, itd. Prestrašeni ljudje nato dovolijo, da se agresije dogajajo »v našem imenu«, kakopak, v skrbi »za našo varnost«. In za profite industrijsko-vojaških kompleksov velikih sil. Vojna je pač biznis.

 

Biznis, v katerem profitirajo le nekateri. Med te »nekatere« zagotovo ne sodi RS oz. gospodarstvo v RS. V sled tega je še manj razumljivo, zakaj vlada, še zlasti  Žbogar in Jelušička v vladi, vztraja v sodelovanju SV v natovski oz. ameriški agresiji na Afganistan. Če »javnosti« podvomi v razloge za sodelovanje v ameriški »vojni proti terorizmu«, začne Žbogar (kot da bi poslušal kakega propagandista ameriške administracije) lagati, da je Afganistan grožnja (tudi za RS); če ne zaleže Žbogarjevo histeriziranje, pa ministrica Ljubica zaigra na karto »odgovornosti«, češ RS je članica Nata in ima kot takšna svoje obveznosti do svojih »zaveznikov«. A res? Zaradi Nata smo v vojni? No, potem pa je potrebno čim prej izstopiti iz te vojaško-imperialistične organizacije, saj če članstvo v njej narekuje sodelovanje v agresiji, potem članstvo v Natu ne pomeni več, pač pa manj varnosti za prebivalce, prebivalke RS. Kakorkoli obrnemo, laganje in histeriziranje ali igranje na karto odgovornosti do »zaveznikov«, v obeh primerih gre za sprenevedanje. Žbogar, Jelušička, ne nazadnje vlada, se sprenevedajo. Jelušičkino sprenevedanje pa ima še en vidik, naj ga poimenujem zgodovinski. Gre za to, da ima taista ministrica govore na raznih partizanskih proslavah, na katerih poje slavo pripadnikom OF in NOB ter med partizanstvom in današnjo SV riše kontinuiteto. Da slavi partizansko epopejo, ni problem, problem pa je, da spregleda, da je bila NOB tudi proti-imperialistična vojna (mimogrede, KPS je sprva uporniško organizacijo želela poimenovati Proti-imperialistična fronta, kasneje se je prijelo ime Osvobodilna fronta), da pa SV sodeluje v imperialistični vojni; in problem je, da spregleda, da je bila partizanska vojska vojska prostovoljcev, ki so branili svoje domove zastonj, da pa so pripadniki SV v Afganistanu plačanci, ki sodelujejo v agresiji na domove Afganistancev (za enkrat le posredno, napovedano pa je tudi neposredno sodelovanje pripadnikov SV v bojih) in katerih prostovoljstvo v misiji je pogojeno z visokimi plačami. In to je prava slika SV – vojska plačancev, ki jo davkoplačevalci plačujejo zato, da lahko deluje kot »kolesce« Nato mehanizma, medtem ko je za svojo »primarno« nalogo (= obrambo domovine) povsem neuporabna.

 

Trdim , da je »profesionalna« SV povsem nesposobna zaustaviti agresijo na RS, če bi državo napadla vojaška formacija večja od brigade (po Nato standardih šteje brigada približno 4000-5000 mož; v Avstriji pa brigada šteje celo 11000 mož). Rečeno drugače, SV je »delana« le za sodelovanje v sklopu Nata, njeni zmožnosti samostojne obrambe  v primeru napada na RS, pa so slabe. V »resnih« državah-članicah Nata je drugače. Države imajo vojske najprej zaradi njihove »primarne« naloge, tj. samostojne obrambe države; v Nato pa te države »investirajo« le »vojaške presežke«, tj. sodelovanje vojska teh držav v Natu je pravzaprav sekundarnega pomena. Te države vojske nimajo zato, da so lahko članice organizacije, pač pa najprej zaradi »primarnih« obrambnih potreb; RS pa ima vojsko predvsem zato, da lahko sodeluje v Nato projektih. To se vidi že iz obrambne strategije RS in iz opremljenosti SV – SV nima razvitih vseh rodov vojske, pač pa gre razvoj v smeri »specializacije« (tako rodov kot opremljenosti in izurjenosti), ta specializacija pa se vrši glede na potrebe Nata. Skratka, SV obstaja in se razvija najprej glede na potrebe Nata, ne na potrebe samostojne obrambe države. SV se razvija in opremlja z mislijo na sodelovanje v operacijah Nata in predvsem z mislijo usmerjeno na strukture in potrebe Nata; v prej omejenih državah pa vojske opremljajo predvsem glede na lastne potrebe, strukture, obrambne strategije, sodelovanje v Natu je sekundarnega pomena. In ker je tako, podpiram zamisel o ukinitvi obrambno-neuporabne »profesionalne« SV. »Profesionalci« pač niso v stanju obraniti države, nemalo obramboslovcev se strinja, da bi RS mnogo bolje in učinkoviteje varovala obrambna strategija, ki sliši na ime – splošni ljudski odpor, ne pa plačanci. Rečeno drugače, če bi jutro prišlo do vojne, bi državo spet branili in reševali neke vrste novodobni partizani. Torej gverila, ki bi jo podpiralo ljudstvo. In ne »profesionalna« vojska, ki je »delana« za Nato.

 

Res pa je, da so dandanes drugi časi, in da s(m)o ljudje bolj komfortni, kot so bili »stari«, ki so organizirali partizanski upor »iz nič« in sredi skoraj nemogočih agresorskih razmer. Rečeno drugače, strategija splošnega ljudskega upora predvideva vojaško izobraževanje ljudi, torej naborniško vojsko in služenje vojaškega roka; naborniško služenje vojske in valjanje s puško v blatu pa dandanes mladine večinoma ne zanima. In če v RS ni moč več obuditi naborništva in sprovajati obrambno politiko, temelječo na doktrini splošnega ljudskega upora, potem je nemara bolje, da RS vojske sploh nima. Če ni vojske, njenih pripadnikov ne moreš pošiljati v (agresorske) misije; in če politiki nimajo vojske, tudi ne potrebujejo opravičil za pošiljanje vojakov v te misije. In če ne potrebujejo opravičil, utemeljenih na zastraševanju ljudi, to pomeni, da je državljanom prihranjena tudi histerizacija. Histerizacija in še lep kupček denarja, ki bi ga lahko (v teh kriznih časih) porabili mnog bolj koristno, kot je financiranje vojaških plačancev in njih agresorskih ekspedicij.