Pahorjev izhod (in odhod)

25.01.10 21:36

(objavi kot novico)

In se je zgodila tretja konferenca SD, na kateri je »blestel« Borat:

- začel se je spopad nacionalnih ekonomij – RS se mora odločiti ali bo stagnirala ali tekmovala;

- če hočemo zmagati, moramo biti konkurenčni;

- potrebna je reforma javnega sektorja;

- potrebna je večja fleksibilnost na trgu dela (beri: delodajalcem je treba omogočiti hitro odpuščanje, brez tega so njihova podjetja menda »nekonkurenčna«);

- treba je pospešiti odpiranje tujim investitorjem in privatizirati državno premoženje.

 

Takšni ekonomski poudarki so res lahko le poudarki nekoga, ki se razglaša za ekonomskega liberalca. In Borat se razglaša, nenavadno pri tem samo-deklariranju je »le« to, da je lahko ekonomski liberalec predsednik socialno-demokratske stranke. Skratka, Borat je s predvolilnim obljubljanjem o »odgovornosti za spremembe« očitno meril na spremembe v smeri še več neo-liberalističnih, turbo-kapitalističnih ekonomskih prijemov. Boratov način reševanja krize, ki ji je botroval neoliberalizem, je v »uporabi« še več neoliberalizma. Težava je v tem, da ga »njegovi« volivci oz. volivke očitno niso razumeli/-e. Kot že navrženo, zadnje volitve ni toliko zaznamovala zmaga SD, prej poraz $D$ oz. Janše. Slednjega je imela večina v RS dovolj, zato so volili Boruta. In dobili Borata. Zdi se, kot bi bila Boratova parola – »po Janši Janša« oz., bolje rečeno, »po Janši še več Janše«. Z neoliberalističnimi prijemi v ekonomiji, ki temeljijo na floskulah in praksah deregulacije, liberalizacije in privatizacije, je začel Janša. Ti prijemi so bili odmik od »gradualističnega obdobja« Drnovškovih in Ropove vlade. Vendar so se Janši kmalu »zgodili« sindikati (demonstracije novembra 2005) in ubožec je moral marsikatero od tistih turbo-kapitalističnih zamisli, ki jih je obljubljal, opustiti. Zdi se, da se je proti koncu mandata nekoliko oddaljil od »mlado-ekonomistov« in njihovih milton-friedmanovskih zablod (ki so tudi najbolj »zaslužne« za zdajšnjo krizo na globalni ravni), v zadnjem letu Janševe vlade pa smo bili celo priča vrsti raznih socialnih ugodnosti. Ne gre za to, da bi Janša povsem opustil neoliberalistično paradigmo, pač pa za to, da je v letu pred volitvami populistično delil »predvolilne bombončke«. Državljani, državljanke naj bi se »sladkali« z njimi in ob tem sladkanju pozabili na njegovo mesarjenje po gospodarstvu, na njegovo avtoritarno vodenje države, na njegovo načenjanje vladavine prava, na korupcijo in klientilizem, ki sta se razpasla pod njegovo vladavino, ter na njegovo populistično in brezobzirno politično kulturo.

 

Po volitvah je zmagala opcija (= »trojček«), od katere(ga) je večina pričakovala spremembo Janševega kurza, in ne njegovo ohranjanje ter še več »neoliberalistične prakse«, temelječe na nevidenih poenostavitvah in zablodah. Ki pa so očitno očarale tudi Borata. Naj omenim npr. Boratovo zablodo o odpiranju slovenske ekonomije tujim investitorjem in privatizaciji državnega premoženja. Namreč dejstvo je, da je RS odprta za tuje investicije, ne le od vstopa v EU, pač pa že od prej. Kljub temu je bilo v RS malo »green field« tujih investicij. Zakaj? Preprosto zato, ker je bila cena delovne sile v RS vedno višja kot v drugih srednje- in vzhodno-evropskih državah. In ravno nizke mezde so bile razlog za investicije Zahodnjakov na Vzhodu. A Zahodnjaki na Vzhod niso selili svojih raziskovalnih oddelkov, pač pa proizvodnjo in nekaj malega »knowhow-a«, le toliko, da je bilo prilaščanje dobičkov, h katerim je prispevala vzhodnjaška poceni delovna sila, še bolj učinkovito. To bi moral Borat vedeti, Zahodnjake in druge pri nas zanima poceni delovna sila. Te pa ni, oz. drugače rečeno: še dlje na vzhodu so ljudje pripravljeni delati še za nižjo mezdo kot pri nas. In prav zato je povišanje minimalne plače ena najpomembnejših agend delavskega in sindikalnega boja, saj je ravno minimalna plača tisti instrument, ki preprečuje »tekmovanje navzdol«. Skratka, zaposleni v RS ne morejo tekmovati (in noro bi bilo, če bi) z Romuni, Bolgari, Kitajci idr. v nižanju mezd. Kitajec morda še lahko preživi mesec s stotakom evrov v žepu, prebivalec RS pač ne! To Borat ve, in ker je tako, naj bi vlada sicer »zakonsko« povišala »minimalko« na borih 510 €, hkrati pa bi (tuje) investitorje privabljala z oženjem delavskih pravic. Kar je podlo do obisti. In hkrati nepremišljeno, saj zaradi manj delavskih pravic ne bo bistveno več tujih investitorjev, namreč mezda v višini 510 € mesečno je še vedno »previsoka«, tj. delovna sila na vzhodu je še cenejša. Bi pa oženje delavskih pravic prišlo prav domačim kapitalistom oz. delodajalcem.

 

Taistim delodajalcem, ki znajo pogosto blebetati, da »smo vsi v istem čolnu«. Res, in ker je tako, bi od vlade pričakoval, da v času krize uvaja politike, ki bi vsem v tem »istem čolnu« enakomerno naložile breme. Če namerava vlada oklestiti pravice iz naslova dela, bi bilo po drugi strani fer, da bolj obdavči premožne, da obdavči kapital (obdavčitve omogočajo ex post redistributivne politike države), ali da vsaj uzakoni obvezno delavsko participacijo pri delitvi dobička. Tako bi ravnala socialnodemokratska vlada. Kašna sploh je »poanta« politik evropskih (še zlasti skandinavskih) socialnih demokracij? Socialnodemokratske stranke sprejemajo trg, tržno svobodo, kapitalistični način proizvodnje, tudi razredno delitev, a če že ne morejo preprečiti razredne delitve, če že ne morejo doseči razdelitvene pravičnosti (v ekonomiji), poskušajo obvarovati vsaj družbeno enakost! Rečeno drugače: socialnodemokratske stranke pristajajo na razredno delitev, ne pa na družbeno neenakost! Zato so politike teh strank usmerjeno v to, da razredno neenakost kolikor je le mogoče »izolirajo« v sferi ekonomije in ne dopustijo »statusnih« idr. razlik v družbi. To pomeni, da imajo vsi državljani, ne glede na svoj družbeni stan, razred, »raso«, versko pripadnost, spol, spolno usmerjenost, (telesno) hendikepiranost itd. dostop do vseh primarnih dobrin (zdravstvenih, izobraževalnih, bivanjskih,…) ter temeljnih civilnih, socialnih in političnih pravic. Da imajo torej enake možnosti participacije v družbenem življenju. Je res, da socialnodemokratska politika nujno ne izključuje konkurenčnost (npr. skandinavske države so ene najbolj konkurenčnih na svetu), vendar se ta (sicer omejena) liberalizacija, deregulacija, privatizacija tiče in »drži« le sfere ekonomije, medtem ko je država še naprej močno prisotna v vseh sferah družbe. Npr. Danska še naprej skrbi za (učinkovito) stanovanjsko politiko, za zastonjsko in kvalitetno zdravstvo, za vsem dostopno kvalitetno javno izobraževanje itd. Vprašajmo se, kako je s tem pri nas? Primer stanovanjske politike: država je stanovanjsko sceno skoraj v celoti prepustila trgu (na škodo npr. mladih družin…); izobraževanje se vse bolj komercializira (RS je ena redkih držav, ki pozna izredni študij na javnih fakultetah, ki je, kakopak, plačljiv – poleg tega se je praksa izrednega študija že dodobra izrodila, »javne« fakultete služijo z izrednimi študenti, zato je razpis števila vpisnih mest za izredni študij vse večji, na škodo števila vpisnih mest rednega študija); privatizacija oz. »koncesionarstvo« vse bolj najeda tudi zdravstvo itd. O tem, kako »zasebništvo« (in z njim pohlep) vse bolj zajeda javni sektor oz. javne storitve, kako se država »umika« z mnogih družbenih področji in jih prepušča »zakonu trga«, bi lahko pisal na dolgo in široko. Ni to namen tega bloga, poanta je v opozorilu, da RS ni več socialna država, da se razredne delitve vse bolj odražajo v družbeni razslojenosti in neenakosti. In to ljudje vedo oz. čutijo, vedo, da je njih izobraževanje, zdravljenje v primeru bolezni, stanovanjski problem itd. vse bolj odvisen od njihovih pozicij in pravic v ekonomiji, od razrednih pozicij. Tudi zato se bojo ljudje težje odpovedali pravicam iz dela. Borat poudarja le fleksibilnost zaposlovanja, pozablja pa, da v RS ni več prave socialne varnosti. Npr. na Danskem je drugače. Lahko je tam govoriti o fleksibilnosti delovnega trga, ko pa ZARES (ne samo na papirju in v gobezdanju) obstaja in relativno učinkovito deluje socialna država; država, ki je s svojimi politikami še vedno močno prisotna v družbi, in ki tako preprečuje globoke družbene neenakosti, saj ščiti možnosti dostopa vseh državljanov do primarnih dobrin. To je njihova pravica.

 

Skratka, Borat z nizko minimalno plačo in krčenjem pravic zaposlenih gotovo ne bo bistveno pripomogel k porastu (tujih) investicij. In četudi bi, se postavi vprašanje glede »narave« investicij. Ne nazadnje imamo izkušnje iz nedavne preteklosti. V času ekonomske konjunkture so menda dobički švigali v nebo, investicije pa so bile ne-razvojne, tj. dobički so končali v luksuzu in ne npr. v uvajanju novih tehnologij, izobraževanju delovne sile, širjenju proizvodnje, temelječe na delovnih mestih, ki prinašajo višjo »dodano vrednost« (ter s tem višje mezde). Domači investitorji so torej slabi investitorji, ne nujno zato, ker bi bili bolj pohlepni kot tuji, pač pa tudi zato, ker so enostavno prešibki. Njih akumulacija kapitala je prešibka za večje, recimo jim »tehnološko-prebojne« investicije, ali celo za investicijo v t.i. bazične (znanstvene) raziskave; največji investitor v RS je (in bi morala ostati) država oz. velika (pretežno) državna podjetja. Le investicije »v razvoj« odpirajo delovna mesta z višjo »dodano vrednostjo« (in še pred tem izobražujejo kadre, to izobraževanje pa sploh ni poceni). »V razvoj« pa tujci (pri nas) ne bojo vlagali. Za tuje investitorje je delovna sila v RS še vedno predraga, delovnih mest z »višjo dodano vrednostjo« itak nimajo namena seliti v RS, kakor tudi ne razvojnih oddelkov, koristi od oženja delavskih pravic bi oz. bojo imeli kvečjemu domači kapitalisti in tajkuni, ti pa, kot navrženo, dobičke investirajo predvsem v svoje žepe, in ne »nazaj« v proizvodnjo. Domači kapitalisti so v primerjavi s tujimi revčki. O tem so najbolj pričali ravno poskusi tajkunskih prevzemov (državnih) podjetij. Namreč problem teh prevzemov je bil, da so nekateri privilegirani državljani, ki so zasedali vodilna mesta v (deloma še državnih) podjetjih, ta podjetja poskušali prevzeti s krediti, ki pa jim jih banke niso dale zato, ker bi založili svoje premoženje (tega niso imeli dovolj za prevzem), pač pa so jim kredite dale zato, ker so jih »pokrili« kar s premoženjem podjetji, ki so jih prevzemali. Barabini pravzaprav niso tvegali nič svojega, pač pa le premoženje, ki so ga prevzemali na sporen način, in ob podpori politike (ne nazadnje je tajkunom politika prodajala državne deleže v podjetjih). Če bi slovenski »wannabe« tajkuni bili bogati, bi firme enostavno pokupili. Problem je bil v tem, da so razni šroti in bavčarji s prevzemi podjetji pravzaprav šele poskušali obogateti. Takšne lopovščine, se zdi, so dandanes nemogoče, javnost je preveč občutljiva. Skratka, napovedana privatizacija podjetij, ki so še v (delni) lasti države, lahko Boratu uspe prodati le, če bojo kupci tujci. In tujci bi bili neumni, če bi takšno priložnost, kot jim jo nudi Borat, ne pograbili. Najprej gre omeniti, da ta trenutek, čas krize, sploh ni pravi čas za prodajo državnega premoženja. V krizi ima premoženje (tudi relativno uspešnih podjetij) nizko ceno. Pameten podjetnik v času krize kvečjemu kupuje, ne prodaja. A se zdi, da namerava Borat prav s privatizacijo privabljati tuje investitorje. Kar je slabo.

 

Drug argument proti je, da tuji investitorji zagotovo ne bojo selili delovnih mest z »višjo dodano vrednostjo« v RS, pač pa prej OBRATNO (tj. iz RS). To nas uči primer prodanega farmacevtskega podjetja Lek. Taisti Metod Dragonja, direktor Leka, ki je gojil sanje o razvoju Leka pod okriljem Novartisa, je danes en največjih skesancev. Bistvene obljube švicarskega Novartisa se niso uresničile, Lek je postal podružnica Novartisa, razvoj pa je vse bolj »centraliziran«, tj. Lek zgublja razvojno avtonomijo, politiko podjetja narekuje »centrala« v Švici. Prodaja uspešnih podjetij (ekonomist Jože Mencinger bi rekel – družinske srebrnine) tujcem pomeni odliv znanja in stagnacija razvojnih oddelkov. Ne gre za neko patetično govorjenje o nacionalnih interesih, pač pa za dejstvo, da je razvoj neke regije povezan z lastništvom podjetji, ki imajo sedež v tej regiji. Rečeno drugače: razvojni (tehnološki, znanstveni) preboji, ki ženejo tudi slovensko gospodarstvo in prinašajo korist, so odvisni od domačega lastništva in investicij; tujci pri nas ne bojo vlagali v razvoj, pač pa znanje kvečjemu izžemali. Po drugi strani pa je res, da je v RS akumulacij kapitala, ki so potrebne za investicije »v razvoj«, malo. Ostane logičen zaključek – država ne sme prodati uspešnih domačih podjetji v (delni) državni lasti. In to bi moral vedeti tudi Borat, saj celo sam pravi, da se je začel »spopad nacionalnih ekonomij«. V sled tega je še manj jasno, zakaj hoče privatizirati podjetja v (delni) državni lasti. Jasno, govor je o uspešnih podjetjih, saj neuspešna ne tujcev ne domačih kapitalistov ne zanimajo. S prodajo se bo zgodilo natanko to, pred čemer naj bi »nas« Borat obvaroval – stagnacija, in ne zmožnost tekmovanja. Lek, kot podružnica Novartisa, tekmuje in zmaguje (beri: prinaša dobičke) »za Švico«, ne za RS. In ravno zato je Boratova teza, da odpiranje tujim investitorjem pomeni razvojni moment za »nacionalno ekonomijo« RS – neumnost. In ni edina. Če je Boratova strategija za izhod iz krize zbir takšnih nesmislov, potem bi kazalo podpreti Boratov izhod. Iz vlade. Članstvo SD pa bi nemara zahtevalo izhod iz stranke, ali vsaj s predsedniškega mesta. Boratov »izhod iz krize« pomeni krčenje pravic zaposlenih, nadaljnjo razgradnjo še tistih nekaj točk socialne države, privilegiranje (zahtev) delodajalcev (na račun delojemalcev), razprodajo (še) uspešnih podjetij in stagnacijo. Z raznimi privilegiji mora le še utrditi ekonomski in statusni položaj RKC (kateri leze v rit ob vsaki možni priliki) in res bo v te kraje vrnil srednji vek.