Ukradena blaginja

05.05.09 08:35 | lokalni denar, ukradena blaginja

(objavi kot novico)

Navajam prispevek, ki sem ga prebral na razgledi.net (http://razgledi.net/blog/2009/04/08/ukradena-blaginja-4iv-lokalni-denar-lokalne-ekonomije/) in je vreden pozornosti.

Bojan Radej *

Uspešen poizkus demokratičnega zapiranja varčevalne vrzeli pozna tudi denarna zgodovina države, kjer je monetarizem doma, ZDA. Že sam boj za neodvisnost od angleške krone je bil v veliki meri povezan ravno z zahtevo kolonistov po suvereni pravici izdajanja lastnega denarja. V tem duhu je pokrajinska vlada Pennsylvanije v prvi polovici osemnajstega stoletja oblikovala vzporeden bančni model. Ustanovila je javno banko, ki so jo vodili javni uslužbenci, in je kmetom posojala denar pod zelo ugodnimi pogoji. Iz obresti je zbrala dovolj prihodkov za delovanje vlade, tako da davki sploh niso bili potrebni.

 

Demokratične denarne ureditve danes niti niso tako redke, le da jih v Sloveniji še slabo poznamo. Sodoben primer denarne ureditve, ki je komplementaren obstoječi, je sistem lokalne menjave (angl. Local Exchange and Trading System - LETS). To je brezobrestna shema vzajemnega kreditiranja sodelujočih. Temelji na uporabi komplementarne valute, kakršen je bil že wörglski šiling, in je pogosto določena v enotah, ki so ekvivalentne uradni valuti. Velja le lokalno, pomembna pa je za urejanje lokalnih zadev. Komplementarna valuta ne zahteva odprave obrestnega denarja niti ni mogoče nikogar prisiliti, da jo sprejme. Namenjena je spodbujanju menjav blaga in storitev dodatno k že obstoječim. Nekdanji centralni bančnik Bernard Lietaer, ki je pomagal pri načrtovanju uvajanja evra, sicer pa temeljni avtor s področja komplementarnih valut, vidi njihovo nalogo predvsem v tem, da »zaposlijo sicer še neuporabljena bogastva za zadovoljitev sicer še nepotešenih potreb«.

Na omenjeni sistem lokalne menjave LETS pogosto leti kritika, da ga spodbuja predvsem izogibanje državnim davkom, ker država ne more zaznati niti obdavčiti transakcij, opravljenih z lokalnim denarjem. A očitek ni utemeljen. Kot kaže wörglski primer, je lokalni denar celo pospešil plačilo lokalnih davkov. Če bi bilo dovoljeno plačevati državne davke v lokalni valuti, bi lahko izboljšali tudi pobiranje državnih davkov. Poleg tega komplementarne valute pogosto opravljajo transakcije v osebni sferi, kot so prostočasne dejavnosti in v družbeni sferi za dejavnosti, ki se drugače ne izvajajo. Tako mnoge transakcije, ki jih plačamo s komplementarno valuto niti doslej niso bile zajete v davčni sistem.

Odprava obrestovanega denarja?

Davčna obveznost nastane šele, ko LETS posreduje v menjavah med profesionalci v njihovih poslovnih zadevah; taki primeri sicer ne izključujejo uporabe komplementarne valute, le da je takrat transakcije treba opraviti delno v LETS in delno z uradnim denarjem, ki nato omogoči plačilo davkov državi v njenem denarju. A tudi v tem primeru bi lahko imeli velike izjeme, ki bi bile v prid uporabi LETS. Država pobira davke zato, da z njimi financira javne dobrine, ki jih ne preskrbuje zasebni kapital v zasebnih transkacijah na trgu. V primeru komplementarnih valut pa gre pogosto za preskrbo javnih dobrin, ki jih državi sami ne uspe zagotoviti ampak jih ustvarijo udeleženci socialni projektov, uporabniki komplementarne valute. V takih primerih je denar nastal šele kot posledica ustvarjanja javnih dobrin, torej udeleženci LETS davčno državi ne dolgujejo ničesar, prej obratno.

Torej, s svojo lastno vzporedno valuto si lokalna skupnost povrne moč odločanja o sebi. Obenem pa zgradi obrambni nasip pred globalistično prisilo k poenotenju, monopolih in korporativizmu, saj bi lokalna bogastva in denar v večji meri krožila v lokalnih okvirih. To ni nikakršno pohlevno upanje, saj se vse to že dogaja, pravi Lietaer in bo enkrat, ko se rešimo oklepa plenilskega monetarizma, za vedno odpravilo sedanjo nevzdržno prisilo denarja nad ljudmi in nad skupnostmi. Zasnovo pravične denarne ureditve vsebujejo celo temeljne določbe, s katerimi je bil ustanovljen enotni evropski denarni sistem in na čemer počiva evro - namreč določba o tem, da se denar uporablja v svetu, ki mu vladajo vrednote harmoničnega razvoja, kakovosti življenja, družbene solidarnosti in kohezije.

Tako na koncu pridemo do točke, ko se vsili vprašanje: zakaj ne bi zahtevali izvedbe radikalne denarne reforme, ki bi enkrat za vselej odpravila obrestovani denar? Ker ima dolg družbeno vlogo, mora živeti v družbenem kontekstu, ki disciplinira njegovo rabo. Denar in kredit bi morali obravnavati kot zrak in vodo, kot skupne javne dobrine človeštva. Zato mora biti centralna banka ustanovljena kot javno odgovorna ustanova, ki denar izdaja brezobrestno. Javna centralna banka mora javnost oskrbeti z denarjem, ki je prost obresti in dolgov tako, da denar ne pomeni več nepremagljive prepreke financiranju nizko donosnih javnih projektov. V to smer radikalne reforme gredo zavzemanja Ameriškega denarnega inštituta iz Chicaga, oziroma njegovega direktorja.

Direktor Stephen Zarlenga ne zahteva nič manj kot stoodstotne bančne rezerve oziroma popolno pokritje danih bančnih posojil z vlogami varčevalcev: po njegovem bi banke ostale samo še denarna skladišča, ki bi svojim strankam zaračunavala manipulativne stroške, ne bi pa mogle več s posojili strankam izdajati tako imenovanega ‘knjižnega’ ali negotovinskega denarja. Večina denarja v obtoku namreč niso bankovci in kovanci ampak t.i. ‘knjižni denar’. Ta pa nastane v bilancah poslovnih bank.

S potezo peresa

Nepoznavalcem je težko dojeti, da nekaj tako pomembnega, tako nepogrešljivega večinoma nastane dobesedno iz nič! V bilancah poslovnih bank se pojavi, ker banke večji delež tega, kar jim je uspelo zbrati denarja v obliki varčevanja, ne potrebujejo kot rezervo za dnevno poslovanje s svojimi varčevalci, zato likvidni presežek posodijo. To pa storijo tako, da povečajo stanje na računih svojih komitentov - in s tem računovodsko ustvarijo denar na računih. Ne vzamejo ga z nikogaršnjega računa, predhodno ga nihče ni banki vplačal, denar preprosto nastane, kakor se je na začetku XX: stoletja izrazil Josiah Stamp, takratni direktor angleške centralne banke, ’s potezo peresa’.

Omenjeni Lietaer v svoji novi knjigi Prihodnost denarja sicer resno podvomi v izvedljivost radikalne denarne reforme, ki bi odpravila obrestni denar. Povezave med politiko, zakonodajo, bankami in mednarodnim denarnim sistemom so po njegovem poznavanju centralnega bančništva tako čvrste, da jih ni mogoče zlomiti niti kadar predloge podajo najbolj vplivni ekonomisti niti kadar jih zahteva široka javnost. Pogorel je najprej Gessel, pozneje pa tudi Keynes z idejo, da bi v mednarodnih financah uvedli enotno svetovno obračunsko valuto bancor, ki bi preprečila nastanek dolarskega imperija, ki zdaj izsiljuje svet. Lietaer zagotavlja, da njegov predlog komplementarnih valut sploh ni namenjen oblikovanju idealnega denarnega sistema, ampak daje samo možnost zapustiti njegove prisilne okvire in nepravičnost. Kdor pa hoče sam popolnoma nadomestiti obrestovani denar s komplementarno valuto, to vsaj načeloma tudi lahko izvede sam zase.

Ne glede na izražene razlike alternativni denarni sistemi ne omejijo ali celo docela odpravijo samo obrestne ekonomije, ampak pogosto zadoščajo tudi za znižanje ali celo odpravo davkov. Mnogi avtorji, tudi Zarlenga, gredo še korak dlje. Najprej nas osvobodi bremen obresti, nato še bremen davkov in na koncu zahteva del prihodkov denarne ekonomije enakomerno vrniti kot dividendo ali univerzalni temeljni dohodek vsem osebam s stalnim prebivališčem v konkretni državi. Državljanska dividenda je letni prejemek vsakega prebivalca iz naslova upravljanja nacionalnega premoženja. Ideja je v nekaterih državah tudi že uresničena. Zamisel izvira še iz časov francoskega utopičnega socialista Charlesa Fouriera, idejo pa danes najbolj uspešno promovira Philippe Van Parijs, belgijski politični teoretik.

Nedavno je založba Krt izdala prevod njegove knjige v slovenščino. V njej Robert Solow, l. 1987 za svoj model gospodarske rasti dobitnik Nobelove nagrade za ekonomijo, navede dva razloga za državljansko dividendo: delniški in likvidni. Delniški del pojmuje zemljo in naravne vire na ozemlju neke družbe za dediščino celotne skupine, do katerih so enako upravičeni vsi; dohodek, ki ga prinaša naravni kapital, lahko obravnavamo kot ekonomsko podlago socialne dividende. Likvidni del pa izhaja iz tega, da je letni proizvod nacionalnega gospodarstva v veliki meri odvisen od družbenih interakcij, in ne samo od prizadevanja podjetnikov in njihove lastnine. Ta skupni del bi moral biti na razpolago za skupne cilje!

Lokalna stabilnost proti globalni nestabilnosti

Po manj radikalnem načrtu bi državna zakladnica, ki upravlja z javnim premoženjem, vsakemu državljanu izdala vavčerje oziroma bone, s katerimi bi lahko plačevali za osnovne dobrine in storitve. Dokler jih ne bi porabili, bi ležali v krajevni hranilnici v zameno za manjši trajni brezobrestni depozit, ki bi omogočal brezobrestno kreditiranje lokalnih projektov. Vavčer je neke vrste obveznica, izražena v denarni protivrednosti, ki jo imetnik lahko potroši le za določen namen, vzemimo za plačilo stanarine, hrane, potovanja ali izobraževanja. Delavske bone je kot obliko plače delavcev na začetku XIX. stoletja predlagal Robert Owen za uravnavanje povpraševanja v socializmu, kjer ta odločitev ni prepuščena trgu; kasneje pa je idejo zagovarjal Marx. Neobdavčeni boni za hrano so poznani in se uporabljajo marsikje, npr. sredi prejšnjega stoletja v Veliki Britaniji z namenom, da bi čim bolj znižali ceno kosil ne samo za revne ampak tudi za vse zaposlene. Leta 2009 je Tajvan uvedel potrošniške bone v protivrednosti okoli 110 evrov, ki pripadajo vsakemu prebivalcu države, da bi kot inštrument premoščanja gospodarske krize vzpodbudil široko porabo gospodinjstev.

Posebej dragocena prednost alternativnih denarnih ureditev v razmerah globalne nestabilnosti je, da so močna opora lokalnim gospodarstvom in omogočijo ekonomski razcvet na področjih napredka, ki so bila doslej zadušena. Osvobojena služenja državnemu denarju, bremena obresti ter plenilskih odnosov, bo lahko zrasla lokalna ekonomija, temelječa na sodelovanju in ustvarjalnosti pri upravljanju z lokalnimi bogastvi. Šele tako bo moč osnovne človekove pravice uresničiti ne le v abstraktnem pravnem pomenu kot zdaj, ampak tudi ekonomsko.

Lokalna stabilnost lahko postane protiutež nestabilnosti, povezani z globalizacijo. Danes ne obstajajo niti ni doglednih obetov za oblikovanje nove mednarodne ureditve, ki bi bila tem procesom sploh kos. Zato ni tvegano napovedati, da se bo globalna nestabilnost nadaljevala. Za izstop iz igralniške ekonomije za pomoč in razumevanje ni mogoče prositi ekonomskih in političnih elit, ki so že preveč vpletene v narkotične igre globalnih financ. V soočenju s trajno negotovostjo teh razmer morajo običajni ljudje denarne zadeve preurediti sami, od spodaj navzgor in v lokalnem merilu. To bo odločilen dejavnik decentralizacije pogojev kolektivnega življenja in vračanja neposrednih odnosov na vseh področjih komunalnega pomena. Gre za širšo zamisel samostojnega urejanja lastnih stvari v lokalnem okolju. To pa poleg lokalnega izdajanja denarja zajema tudi vse druge pogoje dostojnega življenja, od energetske samozadostnosti, kakovosti bivanja in varnosti.

Ruševine berlinskega zidu in Wall Streeta so ruševine elit dvajsetega stoletja. Na začetku XXI. stoletja zato prevarani ne zahtevajo več pravice, ne terjajo izpolnitve prelomljenih obljub, in še manj vrnitve stare pravde. Zdaj je pomembno le še prelomiti s tem, kar se počne v našem imenu. To je pravzaprav že zahteva iz davnega leta 1867, ko je bila prvič izrečena na kongresu I. Internacionale s temi besedami: “Predolgo smo bili priklenjeni na vlačilec diplomiranih markizov in princev znanosti. Skrbimo za svoje stvari sami, in naj bomo še tako nevešči, nikoli jih ne bomo opravili slabše, kot so bile opravljene v našem imenu,” predvsem z manjšimi nepopravljivimi škodami zase ter za svoje okolje. To misel so povzeli anarhisti v ‘68 (kot Raoul Vaneigem v Gospodarjih brez sužnjev, ki je sicer ena osrednjih osebnosti gibanja situacionistov - veje anarhistov, ki so sprožili študentske nemire 1968) in spet pride zelo prav danes, ko je ureditev, vzpostavljena po drugi svetovni vojni v razsulu in smo se vsi naenkrat, vede ali ne, še manj hote ali ne, prelevili v radikalce in nepomirljive kritike vladajočega ekonomskega reda.

___
Seznam uporabljene literature in podrobnejše opombe pod črto so na voljo na spletnem naslovu http://www.sdeval.si/Objave/Ukradena-blaginja-nadaljevanka.html
* avtor podpira razvoj razgledi.net