Sindikati

08.06.11 15:13

(objavi kot novico)

BREZ ODGOVORNIH SINDIKATOV NI ODGOVORNIH LASTNIKOV

 

"Da bi blaginja lahko nastopila, moramo združiti preudarnost in odločnost."

Knjiga sprememb

 

 

Sindikati so tarnali, da jih vlada v pogajalskem procesu o reformnih zakonih ni jemala resno, in ji očitali aroganco, ne da bi se vprašali, kaj je z njimi narobe. Ali so res še predstavniki delojemalcev ali sindikalni funkcionarji predstavljajo samo še sami sebe? Pojavi, kot so bile stavke, organizirane mimo sindikatov, napol suženjski položaj tujih delavcev v gradbeništvu, večmesečno neizplačevanje plač, pogosto neplačevanje prispevkov za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, dolžniška kriza in še kaj, kažejo, da je tudi njih uspavala visoka gospodarska rast.

 

Naše težave niso nastale s pojavom menedžerskih prevzemov in svetovno pogojene finančne krize, ampak so jih te okoliščine le izpostavile. Težave izvirajo še iz prejšnje države, pa tudi iz procesov lastninjenja in denacionalizacije. Roko na srce, kar zadeva spremembo lastninskih odnosov, o tem ni bilo nobenih referendumov, potek sprememb pa najlepše opiše rek »Ko berač zajaha konja, ga niti hudič ne ujame«. Očitno je nastala kritična masa novih lastnikov in upravljavcev, ki jih kaj drugega kot lastna blaginja ni zanimalo. Tem zgledom so sledili tudi posamezniki iz nekaterih profesionalnih družbenih skupin npr. iz pravosodja, znanosti, zdravstva, celo verskih skupnosti. Ne gre za očitek, saj vemo, da se na zasebni lastnini temelječa podjetniška kultura v prejšnjem sistemu ni mogla razviti. Gre za opozorilo in zavedanje, da imata zasebno lastništvo proizvajalnih sredstev in njihovo upravljanje svoje meje in odgovornosti za skupno dobro.

 

V tej luči je potrebno presojati tudi delovanje sindikatov, saj je sindikalizem ob sprejemanju delavske zakonodaje, v pogajanjih za kolektivne pogodbe ali z občasnim paradiranjem premalo za učinkovito afirmacijo dela(vcev). Če bi bili sindikati tako močni, kot jim to očita del politike in delodajalska stran, potem se morda niti ne bi znašli v takšni gospodarski situaciji. Sindikate je v tem mandatu žal morala »nasaditi leva vlada«, ker se kljub kritikam, ki nanjo letijo, zaveda, da ni pravne in ne socialne države brez dobrega gospodarstva. Določeni očitki politiki in vladi zagotovo držijo, vendar pa bi morali sindikati že davno organizirati proteste, ne zaradi pokojninske reforme, ampak zaradi pojavov, ki na nelegalen način bogatijo lastnike proizvajalnih sredstev, siromašijo proračun in vplivajo na brezposelnost.

 

Za uravnoteženje razmerij delo-lastnina-trg-solidarnost družba potrebuje dobre, napredno usmerjene sindikate, takšni, kot so, pa po mojem mnenju izgubljajo vpliv in pomen zaradi teh razlogov:

 

1. Sindikalna razdrobljenost. Delodajalci, čeprav si konkurirajo, imajo prek GZS večjo pogajalsko moč, ker imajo na drugi strani 42 reprezentavitnih sindikatov, ki so znotraj sestavljeni kot trgovina z mešanim blagom. Isto velja, ko gre za pogajanje z vlado.
2. Sindikati iz t. i. realnega sektorja delovanje še vedno gradijo na pretežno manualnem in manj izobraženem tipu industrijskega delavca, medtem pa tehnološki napredek ustvarja povsem nove delovne procese in zahteva mnogo bolj samostojne (izobražene in usposobljene) delavce.
3. Šibki so, kjer bi morali biti najmočnejši – v podjetjih in ustanovah, ker pravočasno ne preprečujejo kršitev delovnopravne zakonodaje tam in takrat, ko se kršitve še »rojevajo«. Ali sindikalni zaupniki res delajo to, kar se od njih pričakuje?
4. Delojemalce mobilizirajo z negativno motivacijo na zavisti do bogatih, kot da je vsaka lastnina tatvina.
5. Sindikati v socialistični maniri zahtevajo od države, naj poskrbi za nova delovna mesta. Praksa je pokazala, da finančni vložki države v reprodukcijo obstoječe gospodarske strukture z obstoječim načinom upravljanja zgolj ohranjajo in ne razvijajo novih delovnih mest z »visoko dodano vrednostjo«. Marsikje so sindikati z grožnjami stavk pred odpuščanji samo vzdrževali nekompetentna vodstva, ki niso vlagala v razvoj, pač pa so uspešno zapravila javni denar. Nova delovna mesta lahko ustvarja samo inovativno, na znanju in etiki utemeljeno podjetništvo, ki odpira prostor za ideje, sodelovanje in skupno odgovornost za uspeh. Takšno podjetništvo bo nagrajevalo »človeški kapital«, tudi lastnike, po prispevku in ne po lastnini. Razvoj proizvajalnih sredstev zahteva spremembo proizvajalnih odnosov v smeri ekonomske demokracije, brez diferenciacije ne bomo dobili »družbeno odgovornih« podjetij in ustanov.
6. Sindikati nasedajo politikom in lastnikom proizvajalnih sredstev, da bo zgolj gospodarska rast zagotovila nova delovna mesta, medtem ko je popolnoma jasno, da ima ta za družbo in okolje tudi mnogo negativnih učinkov. Ni dovolj, da podjetje zasluži, ampak tudi, kako to počne.

 

KAJ STORITI

 

-         Za dolgoročno uspešno delovanje in izoblikovanje pravih interesov bi se morali, če uporabim vojaško terminologijo, sindikati pregrupirati po načelu svoje k svojemu. Njihove zveze bi morale biti sestavljene po sorodnosti dejavnosti in ne po političnih preferencah.

-         Sindikati bi morali imeti na ravni države krovno organizacijsko obliko, s katero bi lahko učinkoviteje snovali politiko in strategijo delovanja, zastopali delojemalce in brezposelne, okrepili financiranje sindikalne dejavnosti in se mednarodno bolje povezovali.

-         Kritično bi morali premisliti, ali njihova vodstva in sindikalni zaupniki še uživajo podporo članstva oz. delojemalcev.

-         Morali bi analizirati ustreznost in uspešnost sedanjega participativnega modela upravljanja podjetij, predvsem pa dejansko ravnanje in »neodvisnost« delavskih predstavnikov.

-         Sindikati, zlasti iz javnega sektorja, bi morali priznati tudi obrnjeno situacijo – ne samo pravično plačilo za pošteno delo, ampak tudi pošteno (kakovostno) delo za pravično plačilo.

-         Sindikati bi morali bolj upoštevati, da je tudi na delojemalski strani ves spekter strategij in praks preživetja, od tatvin, parazitstva na račun sodelavcev, izvajanja mobinga, nezdravega tekmovanja, poniževanja v hierarhiji, ovajanja in podobnih neetičnih praks, ki vplivajo na delovno klimo in (samo)podobo delojemalcev.

-         Delojemalce bi morali spodbujati k podjetniškemu načinu razmišljanja. Brez dobička so podjetja lahko kmalu pod vodo. Morda tole zveni malo utopično, vendar bi morali sindikati opozarjati delojemalce, naj pravočasno zapustijo podjetja, ki poslujejo na robu ali ne vlagajo v razvoj.

-         Razprava o »predragi državi« bi se morala začeti tudi med sindikati javnega sektorja in drugimi sindikati.

-         S spremembo zakonodaje, tudi davčne, in z uvedbo ustreznega nadzora bi morali doseči, da jamstveni sklad za brezposelne iz poslovnih razlogov in stečajev ustanovijo in sredstva zagotavljajo gospodarski subjekti, za delojemalce iz javnega sektorja in iskalce prve zaposlitve pa država.

-         Sindikati bi si morali pridobiti zakonsko pravico, da v imenu delojemalcev predlagajo uvedbo stečaja, in zagotoviti sredstva za uvedbo postopka. Morda bi morali celo dobiti koncesijo na področju inšpekcije dela.

-         Sindikati bi morali podpreti tiste podjetniške dejavnosti, ki zagotavljajo trajnostni razvoj v povezavi z varstvom okolja. Ni vse, kar je dobro za podjetje, dobro za skupnost. Poleg tega se lahko bogati lastniki in upravljavci hitreje umaknejo v »varne« kraje, česar večina lokalno vezanih delojemalcev ne more.

-         Sindikati bi morali na podlagi izoblikovanih kriterijev (ekonomske demokracije) podeljevati priznanja za družbeno odgovorno podjetje.

-         V teh »reformnih časih« se je pokazalo, kako na nacionalni ravni poteka boj vsakega zoper vsakega in se sklepajo različne nenačelne koalicije. Delojemalci in njihovi sindikati, delodajalci in država bi se morali ob pomoči stroke dogovoriti, kako na dolgi rok doseči, da bo ob sprejemljivi stopnji brezposelnosti in dobička minimalna neto plača na slovenskem 1000 evrov.

-         Sindikati bi morali z zakonodajo postati četrta veja oblasti, ki v kapitalistični družbeni ureditvi resno zastopa delojemalsko stran.