Prvi premier kot gost Studia City
20.07.10 08:35 | borut pahor, premier, rtv slo, studio city
(objavi kot novico)
Sem prvi predsednik vlade, ki je kadarkoli sedel na stol v oddaji Studio City. In tudi preživel vprašanja Marcela Štefančiča jr. Ni bilo ravno enostavno priti do besede.
Pogovor si lahko ogledate tukaj, prispevek pa na MMC RTV SLO.
Dobr fajt z briljantnim zaključkom.
`atta way Borut
Super.
Premjejev vtis je bil odličen.
O vladni politiki imam pa precej drugačno mnenje. Škoda, da ga Marcel ni bolj na tej strani prijel za vrat.
Borat in njegovo poznavanje bančništva. »Izstopanje« države iz lastništva NLB opravičuje s 3 opravičili: i) »izstopanje« kot proti-krizni ukrep, ii) kot ekspanzivna poslovna strategija NLB, in z »argumentom«: ii) RS je edina države, ki ima večinski delež v kakšni od svojih bank.
1)
Začnimo s slednjo nebulozo. Bolje rečeno – lažjo. Torej: ni res, da bi bila RS edina država, ki bi imela večinski delež v neki banki.
Kot drugo, tudi če bi to bilo res – pa kaj?! Svojih politik in strategij ne prilagajaš praxi drugih, pač pa lastnim potrebam, lastnim interesom. Takšno izjavljanje samo dokazuje to, da maneken in njegova vlada nimajo izvirnih idej, slovenskim specifikam prilagojenih idej, zato sledijo domnevni praxi drugih. In/ali pa neoliberalnim učbenikom. Če bi, denimo, Drnovšek za časa svojega »vladanja« poslušal nasvete, ki so mu jih prinašali razni »strokovnjaki« in prišepetovalci iz mednarodnih neoliberalističnih trdnjav, bi že zdavnaj večino državnega oz. družbenega premoženja sprivatizirali, zliberalizirali in razprodali. Tj. delili bi usodo s prenekatero vzhodno- ali srednjeevropsko ex-komunistično državo, ki so takšne nasvete poslušali in na ta način sesuli tako svoje ekonomske kot socialne sisteme, posledica: velika družbena razslojenost in porast revščine, danes, v času krize, pa crkavanje na obroke (primer Madžarske).
Kot tretje, maneken je premalo pozoren na »dimenzijo« Slovenije. Namreč RS je 2-milijonska država, v ekonomskem smislu (in ne samo v tem) je RS nekoliko večje evropsko mesto, slo-oblastniki pa so neke vrste župani. Zato so primerjave »države« Slovenije z velikimi državami abotne. Rečeno drugače: v Nemčiji je velik del bank v lasti posameznih dežel ali celo mest. Torej tudi če bi držala teza, da je RS edina država z večinskim lastništvom v neki banki, RS pač ne gre primerjati z velikimi državami, pač pa s posameznimi regijami ali celo mesti v Zahodni Evropi. Tam deželne banke ali mestne banke (in NLB je pravzaprav banka tega reda) niso nobeno čudo ali posebnost. Torej: banke v javni lasti niso niti na Zahodu nič nenavadnega in nobena posebnost! In celo na Zahodu bank ne privatizirajo vse počez, tako kot bi to rad počel najlepši med ministri. Celo na Zahodu so (vse bolj) skeptični do neoliberalne maxime, da je zasebno lastništvo a priori boljše od javnega. Oziroma kot pravi ekonomist Mencinger: »Najbrž so časi, ko smo verjeli, da je državno lastništvo le zlo, že mimo. Izkušnje kažejo, da so lahko zasebniki še slabši lastniki od države. Posebno še, ker smo s privatizacijo prek skladov ustvarili 'lastnike premoženja' namesto 'lastnikov družb'.« In prav za drugačen odnos do premoženja gre; lastnikov družb je vse manj, vse več je lastnikov premoženja, tudi zato v zahodnoevropskih bankah pazijo, komu prodati banke. Če sploh. Lastniki premoženja so povečini portfeljski »investitorji«, ki kupujejo delnice nekega podjetja iz špekulativnih razlogov, ne zaradi zanimanja ali skrbi za podjetje. Lastniki družb pa so po navadi ti. strateški lastniki, ki pa, ravno zato, ker jih zanima upravljanje z družbo in ne le špekuliranje z vrednostjo premoženja, v podjetjih VEDNO postavljajo svoje cilje in strategije. O tem nekoliko kasneje…
Ko je govor o slovenskih »dimenzijah« je treba poudariti še to, da slovenski gospodarstveniki nikoli ne bojo zmogli ustvariti takšne akumulacije kapitala kot njihovi kolegi na Zahodu ali v drugih večjih »prebujajočih« državah, kot so Kitajska, Indija, Brazilija, Rusija ipd. To dokazuje tudi 20 let slovenskega kapitalizma. V teh letih je edino večje slovensko podjetje v zasebni lasti trgovska veriga Tuš. To in nič več. Vsi »stebri« in večji sistemi oz., kot jim nekateri pravijo, paradni konju slovenskega gospodarstva so nastali že v socializmu, so produkt socialističnih ekonomskih (planskih) strategij. Kar je logično, saj v družbah, kot je slovenska, je pravzaprav le država lahko kapitalist, ki je primerljiv s tistimi na Zahodu. V družbi, kot je slovenska, le država lahko zagotovi takšno akumulacijo kapitala, ki omogoča tvorbo večji gospodarskih sistemov. To ne velja le za slovensko, pač pa tudi za vse druge primerljive družbe. Denimo finsko in Nokio. Nokia ni produkt neoliberalističnih maxim in prax, pač pa povsem zavestne odločitve finske politike, tj. povsem zavesten produkt političnih strategij. Tudi za RS velja, da je edin zares strateški investitor lahko le država, tj. investitor, ki mu ne bo le za to, da bo pobral dobičke, pač pa da bo s svojimi investicijami ustvarjal raziskovalne »centre odličnosti« in ne nazadnje opravljal neko »širše« družbeno poslanstvo, npr. prek donacij za šport, kulturo ipd. Tuje naložbenike v RS zanima predvsem profit, poceni delovna sila. Tuji naložbeniki v RS ne bojo selili razvojnih oddelkov (primer Revoza v NM), pač pa jih bojo, če kupijo slovensko podjetje, prej ukinjali oz. »ugašali« (tak primer je, se zdi, Lek). Prodaja premoženja tako najprej pomeni – odpoved dobičku (če je kupec tujec, bo dobiček »šel« v tujino), pogosto to pomeni tudi manjši davčni priliv v državno blagajno, saj »kreativno računovodstvo« v podjetjih omogoča, da se prikazujejo v še do včeraj dobičkonosnih podjetjih minimalni dobički. Oziroma kot pravi Mencinger: »ŽE OD LETA 2006 ZNAŠA ODLIV DOBIČKOV IZ PRODANEGA PREMOŽENJA NOVIH ČLANIC EU PRIBLIŽNO PET ODSTOTKOV BDP IN JE VEČJI OD PRILIVA TUJIH NEPOSREDNIH NALOŽB. V KRIZI LANI JE BIL ODLIV DOBIČKOV KAR ŠTIRIKRAT VEČJI OD PRILIVA NALOŽB. S prodajo se bomo torej še po eni značilnosti spet uvrstili med nekdanje socialistične države, ki morda res niso imele enakih možnosti kot mi, ali pa so le hitreje popustile dogmam mednarodnih finančnih institucij.« Prodaja premoženja tujcem tako pomeni: CENTRALIZACIJO UPRAVLJANJA PODJETJI IN »STRATEŠKO« UPRAVLJANJE IZ TUJINE, POGOSTO UKINJANJE RAZVOJNIH ODDELKOV, ODREKANJE DOBIČKU IN IZOGIBANJE PLAČEVANJU DAVKOV, SKRATKA, (relativno) NIŽJI BDP. To je zgodba in izkušnja srednje- in vzhodnoevropskih držav, ki so razprodale družbeno oz. državno premoženje po padu komunizma.
Prav zato naj bi bila razprodaja »paradnih konj« le izjemen dogodek. To Zahodnjaki vedo, saj: »V veliki večini zahodnoevropskih držav so banke večinsko v domači lasti. Ta delež je pri bankah mnogo višji kot v drugih delih gospodarstva. Najbrž ne brez razloga« (Mencinger). Res je, da so v velikih državah Zahoda banke tudi deloma oz. povsem sprivatizirane, vendar v velikih ekonomijah za to obstaja zadostna (domača) akumulacija zasebnega kapitala. Ki pa je v RS nikoli ne bo, v RS bo vedno največji kapitalist in investitor država. O tem priča tudi fenomen tajkunstva v RS, ta fenomen je pravzaprav le sindrom dejstva, da v RS zasebni sektor enostavno ni zmožen »z-akumulirati« takšno količino kapitala, da bi lahko sam ustvaril nek gospodarski sistem, npr. bančni. Privatizacija velikih sistemov v RS je lahko le »tajkunska«, tj. privatizacija poteka s pomočjo politike in luknjičaste zakonodaje, ob pomanjkanju nadzornih institucij in prax. Razni šroti in bavčarji le na ta način lahko pridejo do premoženja, z raznimi malverzacijami in ne z nakupom s kapitalom, ki bi bil produkt uspešnega in transparentnega delovanja. Zato v RS (ali drugih manjših državah) privatizacija večjih sistemom lahko pomeni le razprodajo premoženja tujcem.
2)
Nič manj ni nebulozen drug manekenov »argument«, ki opravičuje dokapitalizacijo NLB, in sicer da gre za ekspanzivno poslovno strategijo NLB. Najprej nekaj skeptičnih vprašanj: kam bi se z dokapitalizacijskimi sredstvi širila NLB, na Balkan, v vzhodno Evropo? Jep, tam ljudje komaj čakajo, da pride NLB, da bojo lahko v njo znesli svoje prihranke, ki jih v času krize najbrž ne potrebujejo, kne? Mislim, v regiji, kamor naj bi se širila NLB, niso v globoki komi samo države, pač pa tudi večina prebivalstva. Ti nimajo kaj varčevati. No, morda pa bi potrebovali kredite. Potrebovali že, vendar bi bilo zelo nenavadno, če bi NLB, ki ji mnogi očitajo, da nerada kreditira celo v RS, na veliko kreditirala v regiji, kamor naj bi se širila. Še zlasti, ker je tam ekonomska nestabilnost še nekoliko večja kot tu.
Eh, morda pa bi spremenila kreditno politiko, če bi preko dokapitalizacije dobila novega, »strateškega« (beri: večinskega) lastnika. Jah, seveda. Boratove sanje, v katerih banka, v večinski državni lasti, nerada kreditira gospodarstvenike, ki pa s privatizacijo spremeni to svojo »navado« in krediti se tako rekoč vsujejo na vse, ki le zaprosijo za njih. Rečeno drugače: sprivatizirana banka bi raje kreditirala (domače) gospodarstvo kot »državna«banka. Neumnost! Da Borat nima pojma o ekonomiji, je razvidno tudi iz njegove vere v »Damijanovo formulo«, ki zadeva kontrolno »zlato delnico« v podjetju. Država naj bi tako prodala vse, zadržala bi le 25% lastniškega deleža podjetja + 1 delnico. S to »zlato delnico« naj bi nadzirala »strateškega partnerja«, tj. novega lastnika, ki bi bil pripravljen dokapitalizirati NLB do te mere, da bi postal večinski lastnik. 25% + 1 delnica bi bil delež države v podjetju, ki bi omogočal vpliv države na cilje in strategije podjetja v prihodnosti. Kakšna neumnost! Noben »STRATEŠKI partner« ne bo lastniško vstopal v podjetje, na način, da bi izvajal STRATEGIJE drugih (še zlasti pa ne manjšinskih lastnikov), v tem primeru torej države. STRATEŠKI PARTNER POMENI STRATEGIJE IN CILJE, KI BOJO V NAJVEČJI MERI (ALI PA CELO POVSEM) PRILAGOJENI PRAV TEMU STRATEŠKEMU PARTNERJU, IN NE DRŽAVI S KONTROLNIM 25% + 1 DELNICA DELEŽEM! Tak delež lahko državi zagotavlja le »veto politiko« v podjetju, ne pa tudi določanje strategij in ciljev! To je izkušnja, ki jo imajo na Hrvaškem, kjer se je država odločila prodati večinske deleže strateškim partnerjem. Tam so na ta način prodali velike sisteme, denimo Telekom, podjetje INA ipd. V Ini in HTju ima država bistveno večji delež kot 25% + 1 delnica in vendar je Ina tako rekoč del Molove poslovne divizije, HT pa del Deutsche Telekoma. Strategije obeh podjetji se krojijo na Madžarskem in v Nemčiji. In tako bi bilo tudi v primeru NLB, če bi država obdržala le »zlato delnico« in bi strateški lastnik postalo uje podjetje. Rečeno drugače: EKSPANZIVNA POLITIKA NLB BI SE KONČALA TAKO, DA BI BILA SAMA NLB »ŽRTEV« EKSPANZIJE TUJEGA STRATEŠKEGA PARTNERJA. Morda ne formalno, dejansko pa bi postala del poslovne divizije novega večinskega »partnerja«. Na to opozarja tudi ekonomist Mrak. V Mladini: »Mrak nima nič proti temu, da se delež države zmanjša na 25 odstotkov plus eno delnico, 'a pod pogojem, da dobimo pametne investitorje'. Po njegovem so najbolj zaželeni portfeljski naložbeniki, NE ŽELI PA SI, DA BI KATERI POSAMIČNI LASTNIK PRIDOBIL VEČINSKI NADZOR, SAJ BI V TEM PRIMERU NLB LAHKO POSTALA LE NEKAKŠNA PODRUŽNICA TISTE DRUGE VEČJE TUJE BANKE.« In še: »Tranzicijske države, ki so domače banke prodale tujcem, so zaradi tega v celoti izgubile svojo ekonomsko suverenost« (Mencinger v Mladini).
In prav v to smer vodi Boratovo zavzemanje za »strateškega partnerja«. STRATEŠKI PARTNERJI RESDA NE KUPUJEJO PREMOŽENJA ZARADI ŠPEKULACIJ, VENDAR PRAV ZATO ONI DOLOČAJO CILJE, POLITIKE IN STRATEGIJE PODJETJA, IN NE »ZLATI DELNIČAR«, kar bi bil v primeru dokapitalizacije NLB država. S strateškim partnerjem pridejo njegove strategije, »zlati delničar« država bi pri tem lahko kvečjemu dajala vete. Strateške določitve o podjetju bi se sprejemale na tujem, ne v tej državi in tudi ne v slovenski vladi. Še bolj perverzno pa bi bilo, če bi bil strateški partner NLB tuja banka, ki bi bila v večinski lasti tuje države, regije ali mesta. Za časa prejšnje vlade so nekateri hoteli »privatizirati« Slovenske železnice in sicer s prodajo SŽ nemškemu Deutsche Banu, ki je v večinski državni lasti. Res, lepa »privatizacija«…
Nekateri madžarski, slovaški in češki primeri pa opozarjajo na to, da je razprodaja večinskih deležev države in ohranjanje »zlate delnice« v podjetjih pravzaprav pot, ki vodi v popolno privatizacijo podjetji. Ko država proda večinski delež, se lansirajo razne zgodbice, da bo še vedno ohranila »kontrolni delež« (25% + 1 delnica), da bo še vedno določala strategijo, cilje, politiko podjetja, da bo nadzor ostal enak ipd., v nekaj letih, pa se proda tudi ta delež. Ob prodaji kontrolnih deležev pa se besednjak spremeni, in sicer v smislu, da so zdaj »nove okoliščine«, da nima smisla vztrajati pri 25% + 1 delnica, ker da ta delež ne zagotavlja zadostnega vpliva na strategije podjetji ipd.
3)
In na koncu še tretji Boratov »argument« v prid privatizacije NLB: lastniško »izstopanje« države kot proti-krizni ukrep. V primeru izstopanja države iz NLB na način dokapitalizacije banke gre za primer ustvarjanje politične panike, ki da jo narekuje ekonomska »nujnosti«. »Tipična« finta »doktrine šoka«, ko se neke ukrepe prikazuje kot »nujne« proti-krizne oz. kot ukrepe ti. izhodnih strategij. Borat to »točko« opravičuje po naslednji logiki: nujno je treba vzpostavili bančno stabilnost, brez stabilizacije bančnega in finančnega sektorja ni okrevanja slovenskega gospodarstva (Zakaj ne, mar zato, ker bi slovenska podjetja ne mogla dobiti kreditov v tujini?), stabilizacija pa je možna z dokapitalizacijo oz. s privatizacijo bank. Rečeno drugače: brez privatizacije bančnega sektorja ni okrevanja slovenskega gospodarstva; brez privatizacije bank tudi »izhodne« strategije ni. Jep, takšne oslarije lahko kvasi le nekdo, ki je podlegel nekaterim parolam in praxam neoliberalizma. Ta v kriznih trenutkih izkorišča »krizni šok«, s pomočjo katerega nekatere strategije in prakse predstavi kot »nujne«, v drugi fazi pa ponudi še »odrešilno« politiko, ki naj bi predstavljala izhod iz krize. V primeri privatizacije NLB se tako njeno dokapitalizacijo predstavlja kot »nujnost«, ki jo narekuje kriza. A morda tudi Borat ve, da je takšna argumentacija butasta, zato k tem argumentu doda še omenjena »dopolnilna« argumenta, ki naj bi opravičevala privatizacijo NLB: ekonomsko ekspanzijo in slovensko posebnost, po kateri da je RS edina država z večinskim deležem v kaki banki. Njegov problem je ta, da sta tudi ta argumenta slaba, saj bi se bančna ekspanzija s pomočjo »strateškega partnerja« končala tako, da bi NLB postala provincialna podružnica neke večje, po vsej verjetnosti zahodnjaške banke; drug argument pa itak ni argument, pač pa laž.
Tega pohovora žal nisem gledal, saj nam je nekaj motilo več kot 4 programe na TV, vendar Jurc kappo dol, tako razložena dejstva so mi ali nam odprla obzorja. Vsak se res ne more postavljati kaj vse obvlada in pa tudi na realna tla moraš vsaj včasih spustiti.+
Čestitke! Ja, tako levica upravlja z ekonomijo ali še bolje, tako servisira neoliberalne potrebe kapitala. In išče rešitve ne v razvoju pač pa vedno le na strani stroškov.
Medtem ko slovenski »socialni demokrati« forsirajo neoliberalne praxe, opletajo z neoliberalno retoriko, navijajo za oženje pravic zaposlenih ipd., je nemška »konservativka« Merkel posegla po starih »socialnodemokratskih«, tj. keynesianskih prijemih, in, po pisanju Spiegla, ji je uspel gospodarski čudež. Pa pri nas? Ob takšni vladi, kot je ta, je največje upanje za slovensko gospodarstvo (pretežno izvozno naravnano, še zlasti nemški trg) res lahko le še nemška kanclerka Merkelca. Razlika je očitna – medtem ko pri nas vladni manekeni kot »izhodno strategijo« ponujajo krčenje pravic zaposlenih, varčevanje na račun odpuščanja, manjši javni sektor (in s tem šibkejšo socialno državo), privatizacijo, liberalizacijo, deregulacijo, prisegajo na zasebno pobudo in investicije (ta naj bi RS popeljala iz krize, zato je v DZ tudi »padla« pobuda o obvezni participaciji zaposlenih pri dobičku, češ da bi z obvezno participacijo odganjali investitorje), se nemška vlada ni lotila zadeve z neoliberalnimi prijemi krčenja pravic zaposlenih, pač pa konkretno; tj. s keynesianskimi prijemi posega države v gospodarstvo, z aktivno državno investicijsko politiko, s subvencijami in projekti. Torej na klasičen keynesianski način: nacionalizacija »kritičnih« bank, zadolževanje države in veliki investicijski vložki v gospodarstvo (celo za t.i. brezzvezne projekte – npr. na novo se asfaltira cesto ter se jo takoj nato razkoplje ter ponovno asfaltira), krajšanje delovnega časa (in subvencioniranje razlike glede plačila s strani države) ipd. Več v članku:
A Keynesian Success Story: Germany's New Economic Miracle
(Keynesianska zgodba o uspehu: Nov gospodarski čudež v Nemčji)
Dostopno prek:
http://www.spiegel.de/international/business/0,1518,70723 1-2,00.html
Slovensko gospodarstvo (še zlasti zaposleni in brezposelni) bo imelo očitno več koristi od ukrepov Merkel kot od ukrepov vladnih manekenov v RS, saj bo nemški gospodarski čudež imel vpliv tudi na izvoznike v RS. Vendar tudi pozitivni rezultati nemških keynesianskih ukrepov ne bojo mogli popraviti nesmiselnih neoliberalističnih »ukrepov« te vlade, ki se tičejo kriznega privilegiranja zasebnih investicij, omejevanja pravic zaposlenih in krčenja socialne države. Tu lahko pomaga le zamenjava vlade ali pa sabotaža vladnih neoliberalnih predlogov s strani poslancev same SD. Če je še kaj socialno demokratskega v tej stranki in koaliciji…
Jurc, a ti to izzivaš?
Mislim, da svoje seminarske ustvarja.
ObvestiloZa vsebino komentarjev ne odgovarjamo. Avtorje komentarjev naprošamo, da skladno s pogoji uporabe spletnega mesta spoštujejo mnenja in stališča drugih ter ne izražajo sovražnega govora oz. nestrpnosti.