Sveže ribe z Zelenortskih otokov

Zelenortski otoki

Fabia sem prvič srečal, ko sem kupoval ribe na obali. Tukaj ribiči prihajajo z morja na obalo bolj v nekakšni stihiji, brez določenega časovnega reda ali logike, ki velja drugod za ribolov. Kakor kdo utegne ali se mu nasmehne ribolovna sreča. Čolni, ki so bolj podobni stredozemskim pasaram, kakor pa dolgim pirogam z afriške celine podrsavajo po pesku in močne roke jih potegnejo na suho. Čeprav so fantje krepkih mišic, pa vseeno deluje to nekako prelahkotno. Čolni niso iz tako težkega lesa, kot pri nas. Našo hrastovo pasaro z veliko težavo potegne iz vode šest močnih tipov in še to na valjčkih, ki se kotalijo po betonu. Ko sem takih misli, se na hitro oprimem čolna, ki je že na suhem in zarežem z nohtom v les, ki se zlahka vdre in tako mimogrede preverim svojo domnevo o lahkem lesu.

Skoraj me je že v mislih zaneslo, pa se zalotim, da sem prišel pravzaprav po ribe. Dva čolna jih res imata. Ribe so zmetane na dnu po podnicah in se še premetavajo. Spomnil sem se, kako je enkrat v mojem mestu ena zelo stara gospa vprašala v ribarnici, če so ribe res sveže. Pa so še skakale v gajbicah. Gospa je pač živela v nekem svojem svetu, ki je deloval nekako mimo realnosti. Jaz sem izkoristil to smešno prigodo in domačina na čolnu ravnotako vprašal, če so ribe sveže in meril s pogledom na poskakujoče primerke na deskah. Takoj je razumel mojo šalo in dvignil dve ribi za rep ter se smejal. Hočeš čisto sveže ali malo manj?

Čez minuto sem že sedel na skali in čistil svoj kupljen ulov. Z mojim topim nožem, ostro skalo pod ritjo, pljuskajočo vodo pod sabo in ostrim padajočim soncem v oči sem imel kar nemalo opravkov sam s seboj, dokler se ne pojavi moj prodajalec rib za menoj, me potreplja po rami in pokaže dolg oster nož. To je bil Fabio. Zelo hitro sva skupaj očistila ribe, hkrati mi je še pokazal par trikov, kako lažje odstraniš drobovino. Tega mi na Mediteranu ne delamo, ker so ribe mehkejše in se lažje čistijo. Ko vrževa zadnjo v vrečo, me radovedno gleda: »Pa to ne boš sam pojedel, ha ha.« »Ne, imam skupino, ki je na pohodu, saj veš turisti, ki se grejo pohodništvo. Preplezat hočejo vsako vzpetino, videt vse obale, pokukat v vsako prazno hišo v zapuščenih vaseh, ki jih  tukaj na Bravi (www.damianson-travel.com/zelenortski-otoki) ni malo.« Zvečer pa ribe, ribja pojedina, ki kar nekako mora biti v tem okolju. Povabi me zvečer na glasbo. »A vidiš tisto rumeno hišo ob obali, vmes med modro prenovljeno na levi in razpadujočo napol podrto sivo na desni. Tam na dvorišču bo domača glasba. Jaz igram kitaro. In še nekaj mojih prijateljev bo igralo z mano, pa pijačo prodajajo. Pripelji tisto tvojo grupo.« Fabio mi stisne roko in odraca s svojimi zibajočimi koraki proti zahajajočemu soncu. Pogled na osvetljeno ribiško vas z nanizanimi barvnimi hišami, kot pri čebeljnjaku in oranžno sončno svetlobo, ki se lomi v rahlih kodrastih valovih v zalivu spominja na sto let samote.

Zelenortski otoki

Zvečer (po ribji večerji) smo tam vsi. Sedimo in naročamo, se gledamo, pozdravljamo, vse v nekakšnem pričakovanju. Vse je zelo domače, spontano, pobarvano v pastelne barve, ki počasi sivijo v prihajajočem mraku. Žarnice s slabo svetlobo utripajo, za hišo se sliši medlo brnenje električnega generatorja. Dolgo se nič ne zgodi. V Afriki ima čas drugačno dimenzijo, ne glede na to a si v Alžiriji, Mozambiku ali tukaj na Zelenortskih otokih.

Končno prikapljajo fantje z inštrumenti. Eden ima violino, drugi nosi tri bobne, tretji kitaro. Tudi Fabio se pojavi z majhno kitaro. Ko prihaja, se rokuje z nekaj domačini, tudi midva se pozdraviva. Ko se prerine mimo naše mize, rečem »ribja večerja« in pokažem s palcem navzgor. Fabio mi odgovori na enak način. Dolgo se posedajo, premeščajo inštrumente, uglašujejo strune, pa spet hodijo naokrog, se pogovarjajo. Plaha neorganiziranost s pridihom vitalizma in spontanosti. Ko že misliš, da se bo nekaj zgodilo, se v prikritem pričakovanju spet vse poleže. Fantje uglašujejo inštrumente, roke topotajo po bobnih v topem in spet v zvenečem tamtamu. Vse je razglašeno, kot priprava na vekliki jam-session. Jaz sem zatopljen v pogovor z nekom iz naše skupine, ko spontano dvignem pogled proti grupi in začutim, da so naenkrat vsi vpeti v urejen ritem. Sploh nisem opazil, kdaj je zvočna zmeda oglaševanja glasbil neopazno prešla v organiziran tok ritma in harmonije. Tudi sosed za mizo nevede začne migati s kolenom v ritmu. Vse zaniha v melanholiji morne, te tipične glasbene oblike  Zelenortskih otokov. Prostor se napolni z zvoki, nekje pade steklenica in se razbije, sliši se ploskanje dlani v ritmu. Celo brlivke utripajo hitreje.

Zelenortski otoki

Morno je ponesla v svet Cesaria Evora, ki je postala svetovna etno zvezda in to bila vse do svoje smrti. Bosonoga pevka je predstavljala dušo in hkrati trpko zgodovino Zelenortskih otokov (www.damianson-travel.com/zelenortski-otoki) in to je ponesla na globalno prizorišče. Še vedno je simbol in ikona kreolske kulture tega dela Afrike. Nacionalni heroj, upodobljena pa je tudi na bankovcu za 20 escudosov.

Veseli ritmi, ki vabijo k plesu se zlivajo v melanholijo zvočnih občutkov. Nekaj ljudi pleše, steklenice žvenketajo. Brleče žarnice ugasnejo, pojavijo se sveče in glasba teče dalje v svojem tempu brez ozvočenja, čisto naravno, kot pred sto leti. Večer se konča, kot bi se iztekel po naravni poti. Kitare preprosto ugasnejo, bobni utihnejo, sveče tlijo le še na dnu pepelnikov. Odtavamo tihi in zadovoljni proti našim preprostim sobam v vasi.

Fabia sem tretjič srečal v pristanišču, ko smo odhajali z otoka Brava. Trajekt je edina povezava z drugimi otoki. Letališče je zaprto že od leta 1996 in je v razpadajočem stanju. Na otoku so pogosti močni navzkrižni vetrovi in ko je zadnje letalo skoraj zletelo v morje, so oblasti letališče zaprle.

V pristanišču mrgoli ljudi. Vsi čakajo na vstop v trajekt, ki se nenavadno močno pozibava ob zaprtem pomolu. Luka je dobro zaščitena pred valovi in vetrovi, v daljavi proti odprtemu morju pa se razločno vidijo bele pene, ki se ježijo do koder sega pogled.

Med potniki so večinoma emigrantje z Brave, ki se vračajo nazaj v ZDA, Portugalsko in Francijo. Devet desetin ljudi iz Brave živi v tujini in prihajajo sem le na obiske k sorodnikom. Dolarji in evri pomagajo domačinom pri obnovi hiš in plantaž, ki so jih številne suše v minulih desetletjih precej uničile. Temnopolte mladenke z najnovejšimi telefoni v rokah in mladeniči v majicah z ameriškimi napisi in raperskimi frizurami se burno poslavljajo od domačih. Vse vrvi, vendar drugače, kot je to na podobnih lokacijah tam čez v Senegalu ali Gvineji. Neka domačnost, sproščeno vzdušje in ležerna prijaznost preveva na vseh koncih. Tudi tujcu ni treba gledati naokrog, kam naj se postavi, da bo imel vse pod kontrolo. Nahrbtniki in pisani barvasti kovčki ležijo vsenaokrog. Ljudje pritiskajo selfije in se objemajo. Nekje vidim Fabia, ki pomaga nositi kovčke, najbrž svojim sorodnikom. Pomaham mu in on meni nazaj. Ker je bolj daleč, mu z rokami pokažem, kot da brenkam na kitaro. Visoko dvigne palec na roki in mi maha. Vrsta počasi vstopa v trajekt. Že na vhodu delijo vrečke za bruhanje, saj približno dve tretjini potnikov na ladji dobi morsko bolezen. To je sestavni del vožnje. »Hora di bai« pomeni v kreolščini: prišel je čas odhoda. Gremo! Vzpenjamo se po mostu na trajekt, v daljavi vidim Fabia kako odhaja. Čez kakšen dan bo verjetno spet s kitaro na dvorišču rumene hiše, čez dan pa bo ribaril in prodajal ribe. Globoko zadoni ladijska sirena.

Ko bom naslednjič na Bravi zagotovo poiščem Fabia in ga povprašam po svežih ribah.

Na kratko o nas:

Potujemo z našimi ali najetimi terenskimi vozili, po Zelenortskih otokih z najetimi kombiji. Gremo tja, kamor drugi večinoma ne gredo. Spimo pri ljudeh, ki bodo mogoče postali vaši prijatelj. Izrazito osebni pristop na potovanju.

Več na:

Splet: www.damianson-travel.com

Facebook: https://www.facebook.com/damianson.travel/

E-mail: info@damianson-travel.com

tel. 040 246 099

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja