KDAJ BO ODPLAVILO VLADO?

26.09.10 18:46

Normal 0 21 false false false SL X-NONE X-NONE /* Style Definitions */ table.MsoNormalTable {mso-style-name:"Navadna tabela"; mso-tstyle-rowband-size:0; mso-tstyle-colband-size:0; mso-style-noshow:yes; mso-style-priority:99; mso-style-qformat:yes; mso-style-parent:""; mso-padding-alt:0cm 5.4pt 0cm 5.4pt; mso-para-margin-top:0cm; mso-para-margin-right:0cm; mso-para-margin-bottom:10.0pt; mso-para-margin-left:0cm; line-height:115%; mso-pagination:widow-orphan; font-size:11.0pt; font-family:"Calibri","sans-serif"; mso-ascii-font-family:Calibri; mso-ascii-theme-font:minor-latin; mso-fareast-font-family:"Times New Roman"; mso-fareast-theme-font:minor-fareast; mso-hansi-font-family:Calibri; mso-hansi-theme-font:minor-latin;}

Temeljni problem aktualne vlade je, da išče t.i. strokovne odgovore na politična vprašanja. Da torej prelaga politično odgovornost na t.i. stroko.  Ta famozna stroka (morda bi bilo bolj pravilno govoriti o »strokah«, torej v množini, saj gre za različne problematike na več področjih) naj bi namesto vlade dala odgovor na to ali ono politično vprašanje. Pošiljanje SV v Afganistan je tak primer. Vojne so bile vedno predvsem prvovrstno politično vprašanje, ne strokovno. Vojna – da ali ne?, ni strokovno vprašanje, pač pa politično. In tudi odgovor je političen. V aktualni vladi pa o odhodu na vojno v Afganistan pod krinko »strokovnosti« odloča krog okoli obramboslovne burkle Ljubice, torej peščica fahidiotov na Mors in v štabu SV. Debata v (politični) javnosti in v DZ je glede tega vprašanja nezaželena (kar odkrito priznava tudi Ljubica, katere prihod na čelo Morsa so spremljale debate o njenih domnevno visoko-strokovnih in ne o političnih referencah). O odhodu na vojno naj odloča obramboslovna »stroka«, saj ta, tako Ljubica, zna sprejeti odločitve, ki naj bi jih krasil premislek o dolgoročnih učinkih, za razliko od politikov v DZ, ki jim »domet« ne nese dlje od 4 let. Tako naj javnost in celo parlamentarne stranke, vključno s koalicijskimi, držijo glede napotitev SV v Afganistan gobce zaprte, burkla bo odločila ali v vojno, kdaj in za koliko časa.

 

A te dni je bilo vendarle zaslediti nekakšno zaskrbljenost v njenih izjavah. Namreč koalicijska stranka Zares je napovedala, da bo v vladi začela (Pazi to: Začela!; da se sklepati, da resne debate o »razširjeni« napotitvi SV v Afganistan v vladi pravzaprav sploh še ni bilo!) debato o napotitvah posadke SV v Afganistan in, kar je najbolj pomembno, o določitvi roka glede njihovega – umika! Ljubica je v odgovoru na to pobudo povedala, da četudi bi ta koalicija razpadla, bo SV vodila svoj OMLT najmanj štiri rotacije. (Mimogrede, na Nizozemskem je vladana koalicija razpadla, posledično je padla vlada, prav zato, ker so laburisti terjali odhod vojske iz Afganistana.) Če ena rotacija znese pol leta, to pomeni, da naj bi RS vztrajala v afganistanski vojni še najmanj 2 leti! To, kar je odbijajoče v njenih izjavah, pa je njena omejenost, ki opozarja, da z vojno zaslepljena Ljubica zgublja stik z realnostjo. Namreč, nje očitno ne zanima ekonomska situacija v državi, tudi ne mnenja strank v vladni koaliciji, še manj tista v DZ RS, SV bo še bolj zabredla v vojno v Afganistanu; in ne samo to, tam bo najmanj 2 leti, pa če se vsi v RS razpočijo od nasprotovanja napotitvi. Burkla Ljubica si resno zasluži odstavitev, če ne zaradi drugega, zato, da se bo malce »ohladila«. Vladni maneken je na začetku mandata govoril, kako je dovolj en njegov klic in SV se bo vrnila v RS. Zdaj pa poslušamo blebetanje burkle z Morsa, ki umik iz Afganistana prikazuje malodane kot fenomen, ki je vezan na naravne zakone, zoper katere politika ne more nič. Kot da bi bila vrnitev vojske stvar fizikalnih zakonitosti in ne stvar politične odločitve. Ki pa jo mora, kakopak, sprejeti vlada.

 

A včasih se res zgodi, da politika (in ne samo ta) trči ob naravne zakone. V RS s(m)o bili priča temu »trku« te dni, ko je narava pokazala svojo moč; govor je o poplavah. V takšnih primerih, ko se »znaša narava« in ko je dogajanje v znatni meri zunaj vpliva človeških zmožnosti, pa je celo dobro, da se oglasi »stroka«. Jasno, tista stroka, ki se ukvarja z določeno »naravoslovno« problematiko. Dobro je, če ta stroka daje pobude, snuje rešitve, strategije ipd. In dobro je tudi, če politika pobude, predloge rešitve, strategije, ki rešujejo življenja in preprečujejo veliko gmotno škodo, ne samo vzame na znanje, pač pa postavi vse potrebne pravne okvirje, potrebne za izvrševanje predlaganih rešitev; pripravi ekipe državnih, javnih služb; izvrši infrastrukturne ukrepe; financira izgradnjo in vzdrževanje zaščitnih objektov ipd. Problem slovenske politike v tem primeru je, da vsega tega ne počne. Zadeva je perverzna. Ko so posredi »družbena vprašanja«, torej v primerih, ko bi vsakokratna aktualna (vladna) politika morala poznati politične odgovore na družbeno-politična vprašanja, se oblastniki zatečejo v okrilje »strok«. Od strok oblastniki ne pričakujejo le asistence pri realizaciji smernic in strategij, ki jih naj bi začrtala politika, pač pa pričakujejo, da jim bojo stroke začrtale tudi te (politične) smernice in strategije. Ko je govor o z naravo povezanimi problemi, pa je zadeva ravno obratna. Stroka glede »naravnih problemov« pogosto pozna rešitve, še več, izdelati zna dobre rešitve, posledično predlaga ukrepe, strategije. Zgodi pa se to, da politika v tem primeru ignorira ali pa celo namerno deluje v nasprotju z usmeritvami, strategijami, rešitvami, ki jih zagovarjajo »naravoslovne stroke«. Še zlasti, če takšno ignoriranje in nasprotovanje prinaša kratkoročne politične točke. Skratka, odgovornost za reševanje politično-družbenih problemov, ki terjajo od strank neko svetovnonazorsko opredelitev oz. etično-ideološko držo, v skladu s katero naj bi delovale in vodile državo, bi vlada natovorila stroki; po drugi strani pa bi reševanje problemov, ki presegajo golo človeško oz. družbeno odločanje (npr. reševanje problemov, povezanih z naravno »višjo silo«), vladajoče stranke podvrgle politizaciji. Politizaciji na način, da ignorirajo ali celo namerno delujejo v nasprotju s predlogi rešitev »naravoslovnih« strok, ker tako terja »volilna računica« ali pa oportunistični konsenzualizem.

 

Zdaj bi se lahko razpisal o tem, kako je prav politika po osamosvojitvi »de-centralizirala« in skoraj povsem uničila državno upravljan »vodni režim« v državi. Kako se je nepremišljeno prenašalo odgovornost glede teh zadev na občine in kako je na mesto hidrološke stroke stopil politični in kapitalski voluntarizem. Kako se je povsem neodgovorno dopuščalo gradnjo v poplavnih območjih. Kako je občinam pri tem pomagala (in to celo v nasprotju z zakonom) politika na državni ravni. Kako se je izigravalo zakone. Kako se nenamensko trošijo namenska sredstva, namenjena za poplavno varnost. Kako se je tozadevno popuščalo kapitalu. Ipd. Splača se prebrati zapise v Mladini (štev. 39) iz leta 2007, takoj po takratni poplavi. »Vodoslovci« so že takrat napovedovali katastrofo, denimo hidrolog Fazarin: »"Treba se je zavedati, da se je Ljubljana ob zadnji ujmi za las izognila katastrofi. Če bi šla fronta deset kilometrov južneje, bi bil pod vodo ves jugozahodni del Ljubljane, torej celoten Vič. Poplavljena bi bila tudi južna obvoznica. Voda bi segala do metra in pol visoko, gmotna škoda bi bila ogromna. Katastrofa bi bila morda celo večja, kot je bila ob poplavah leta 1926."

 

In očitno je letos ta fronta »šla južneje« in zgodil se je »potop« v Viču. Vse se je vedelo. Tj. vedelo se je, da jugozahodni del Ljubljane spada med poplavno najbolj ogrožena območja. Da so najbolj na udaru območje Barja in površine ob Gradaščici in Glinščici. Vodoslovci so predlagali tudi rešitve. In sicer so opozarjali, da je potrebna izgradnja suhega zadrževalnika Razori na Gradaščici, suhega zadrževalnika Brezje na Horjulki, ureditev Malega grabna in izvedbo razbremenilnika na Barju. Ipd. Zgodilo se ni nič. Pač, »zgodilo se je ljudstvo«. Polhograjčani in Horjulci so izvedli referendum, na katerem so izglasovali, da zadrževalnikov na njihovih travnikih in poljih ne bo, Ljubljana pa se lahko j***. Rezultati referendumov, katerih upoštevanje lahko vodi v veliko gmotno škodo ali pa celo ogroža življenje ljudi, so po mojem mnenju proti-ustavni. Očitno pa jih kot takšne ne dojema slovenska politika. Politika, ki bi morala ukrepati, verjetno tudi z nekoliko prisile, se je umaknila »ljudstvu«; umaknila, ali zaradi »konsenzualnih« vzgibov ali pa zaradi »volilne matematike«. Rezultat je isti – nezgrajeni zadrževalniki in ogromna škoda v Ljubljani. Seveda, problem ni le Ljubljana, škode je ogromno tudi v drugih poplavljenih delih države, kjer so razlogi za škodo podobni. Po oceni hidrologov in vodnih projektantov, bi morala država vsako leto v varnost investirati najmanj 50 mio € namenskih sredstev. Jasno, še pred tem pa zagotavljanje varnosti »centralizirati«, tako kot je to že bilo v prejšnji državi in je delovalo učinkovito; ustrezno spremeniti zakonodajo ipd. Gre za opozorila, ki pa slovenske politike ne zanimajo.

 

Pod prejšnjo vlado se glede zadrževalnikov ni zgodilo nič, nasprotno. Prejšnji oblastniki so še zliberalizirali nekatere postopke, rahljali zakonodajo glede gradenj, tako da so se gradile poslovne cone, stanovanja ipd. v poplavnih območjih. Včasih se je pri tem odkrito izigravalo zakone. Zdaj je na oblasti kakor leva vlada. Kaj se je tozadevno zgodilo? Nič. »Vodni režim« v RS je še dalje prepuščen samovolji lokalnih oblastnikov in kapitalu, brezbrižnosti državnih institucij in inšpekcij, denarja za te reči ni oz. ga je malo, varovalni objekti se ne gradijo, se pa zato še vedno gradi stanovanjska naselja in obrtne cone v poplavnih območjih, saj to dopušča luknjičasta zakonodaja. Vlada medtem denar, potreben za varovanje ljudi pred poplavami v Sloveniji, raje troši za druge reči, npr.za nakupe nepotrebne vojaške krame in za kvazi-varovanje Afganistancev. Namesto izgradnje vodnih zadrževalnikov se financira drag nakup patrij in vojaške ladje, namesto varovalnih ukrepov, ki bi ščitili življenja in premoženja državljanov RS, se pošilja vojsko v Afganistan, kjer se (posredno) varujejo imperialistične podvigi ZDA. Denarja za vojno in vojaštvo je očitno dovolj, za druge, bolj potrebne stvari v RS, pa očitno ne.

 

Samo primer. Rusi naj bi poplačali klirinški dolg do RS z vojaško ladjo. Te dni berem, da je bil avgusta podpisan sporazum med RS in ruskim vojaškim državnim podjetjem, po katerem bo slednje SV prodalo še oborožitvene sisteme (ladijske protiletalske rakete, strelivo, radarski sistem) in usposobilo posadko slovenske »mornarice« za »piškavih« 15 mio €! Pazi to! Rusi so bili dolžni denar RS; zdaj pa so posel »obrnili« tako, da bojo še nekaj zaslužili, saj bojo strelivo, rakete, radar in usposabljanje zaračunali po dodatni 15-milijonski ceni. Seveda, stroški z vzdrževanjem barkače se s tem šele začenjajo. RS bi lahko odklonila to pogodbo, vendar bi bila v tem primeru ladja (gledano z vojaškega zornega kota) neuporabna (beri: »brezzobi tiger«), vrhu vsega pa jo tudi ne bi nihče znal upravljati, saj bi ne imeli usposobljene (bojne) posadke. Res so »mojstri«. In takšni vladni »mojstri« trenutno upravljajo z državo in denarjem ter se igrajo z življenji ljudi. Škoda, da jih ni odplavilo. Z barkačo vred.