Izpoved Špele Kranjec o njenem boju z anoreksijo

anoreksija

V zadnjem času se veliko govori o anoreksiji in ostalih motnjah hranjenja. Postale so bolezen sodobnega časa in več kot očitno je, da za njih ni enostavne rešitve. Vsaj ne še. Govorili smo s Špelo Kranjec, eno izmed tistih, ki so uspeli premagati svojo motnjo hranjenja in sedaj odkrito ter brez sramu govorijo o tem, da bi pomagali še drugim.

RAZLOŽI KAJ SPLOH JE ANOREKSIJA?
Je motnja hranjenja, pri kateri oseba zmotno doživlja samega sebe. V svoji prepričanosti, da je debela in grda, strada in pretirano telovadi. V njenem vsakdanu ji postane pomembno le hujšanje in na koncu se izstrada do tako prenizke telesne teže, da je že nevarna za njeno zdravje.

KAJ JE TEBE PRIVEDLO DO ANOREKSIJE?
Kot otrok sem bila pretirano sramežljiva. Nisem se znala postaviti zase in niti se nisem znala vključiti v družbo. To je posledično privedlo do nizke samozavesti, zaradi katere sem začela verjeti, da sem slabša od drugih. V želji, oziroma bolj nuji, da začnem ustrezati svetu, sem se pričela siliti v ekstreme in sploh opazila nisem, da to kar počnem ni več normalno. Kar naenkrat sem bila bolana.

KDO JE PRVI OPAZIL TVOJO BOLEZEN?
Mislim, da so bili to starši. Konec koncev sem živela z njimi in vsak dan so me imeli na očeh. In ko kar naenkrat ne ješ več in dobesedno izpuhtevaš pred njimi, se jim kmalu začne vse skupaj zdeti sumljivo. Čeprav mislim, da si potiho nista želela priznati, da imam anoreksijo…

špela kranjec

KDAJ SI UGOTOVILA, DA POTREBUJEŠ POMOČ?
To je bilo šele, ko se je anoreksija pri meni pojavila drugič. Bila sem že polnoletna in nihče več ni imel nadzora nad mano. Zato sem se privedla resnično do skrajnosti. Pri svojih 168 cm sem tehtala le 34 kilogramov in pogosto niti po stopnicah nisem mogla, brez da bi se prej ustavila. Nikogar več nisem imela ob sebi in praktično se je svet zame ustavil. Nekaj v meni me je dušilo in začela sem razmišljati, da bi vse dokončno končala. Preprosto nisem zmogla več. In takrat se je nekaj v meni zbudilo. Nek glasek, ki je še želel živeti, še biti srečen. Nisem pa znala ven. In takrat sem dojela, da moram prositi za pomoč, če se želim rešiti.

KAKŠEN NAČIN ZDRAVLJENJA SI IZBRALA?
Meni je najbolj pomagala moja psihiatrinja. Verjamem, da mi ne bi uspelo, če ne bi bilo nje. Iz mene je izvabila to kar že dolga leta nisem počela – govorila. Končno se mi je uspelo odpreti in povedati svoje mnenje. Kaj si jaz želim, kaj mene osrečuje in česa jaz ne maram in ne bom tolerirala. Ko sem končno lahko razmišljala ”po svoje” sem se začela tudi obnašati tako. Tako sem s počasnimi koraki napredovala do ponovnega nasmeška. Našla sem nove cilje in nove vrednote. In zdaj se smejim vsak dan!

MISLIŠ, DA OBSTAJA MOŽNOST, DA SE ANOREKSIJA PRI TEBI POJAVI ŠE ENKRAT?
Prepričana sem, da ne. V svojo glavo sem si vcepila določeno mero pameti kar se teh stvari tiče. Najbrž si nikoli ne bom dopustila, da bi se preveč zredila ali zanemarila. Tudi vedno se bom ukvarjala s športom, ampak vse to vzdržujem v neki zdravi meji, ki me pravzaprav osrečuje in zaradi česar rastem. Če sem čisto iskrena, sem vsak vikend po več ur v hribih. Ampak ne z namenom hujšanja, pač pa zato, ker v tem uživam.

KAKŠEN NASVET BI DALA DRUGIM, KI SE SOOČAJO S PODOBNIMI TEŽAVAMI?
Nekomu, ki zboli za anoreksijo, je zelo težko svetovati karkoli, ker bo praktično vse dojel kot neko pametovanje. Vendar želim si, da bi se prav vsak izmed njih za trenutek ustavil in pomislil na to kaj si v življenju privošči. Verjetno vse najboljše. In prav zato mora poslušati tisti majhen, skriti glasek v njemu, ki hrepeni po tem, da bi nekaj v svojem življenju spremenil. Naj spregovori in naj prosi pomoč, ker le tako bo znova lahko postal srečen. Saj veste – sami smo tisti, ki moramo nekaj spremeniti, če želimo, da se stvari izboljšajo… Sama sem svojo zgodbo spremenila v knjigo, katero lahko kupite v spletni prodajalni www.spelakranjec.com. Knjiga je napisana enostavno, berljivo in bo vsakomur, ki želi razumeti anoreksijo odlično branje. Verjamem, da je razumevanje anoreksije prvi korak, ki ga moramo narediti, preden lahko pomagamo bodisi sebi ali nekomu drugemu.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja