Red Book feed

Kongres SD - Stališča SD Gorenjske

jurem — Thu, 01 Jan 1970 00:00:00 +0000

V nadaljevanju objavljam govor, ki je bil pripravljen za nedeljski kongres, vendar zaradi scenaristov kongresa ni bilo primerne priložnosti, da bi bil podan pred parado kandidatov za funkcije.

-------------------------------

Na lanskoletne državnozborske volitve smo šli z geslom »ZA SPREMEMBE«. Prva sprememba se je zgodila na volitvah, kjer smo dobili pooblastilo za vodenje države. Danes pa volivci od nas pričakujejo predvsem programske in vrednostne spremembe, ki bodo krepile razvoj skupnosti usmerjen v človeka dostojno prihodnost. Sprašujem vas, kje in kako so danes nakazane te spremembe? Kako v predvolilnem času napovedane spremembe uresničujemo? Sprašujem vas tudi, ali te usmeritve uresničujemo tudi s potezami, ki so po prevzemu vlade pritegnile največjo pozornost in ki nujno potrebno pozornost ter pripravljenost za akcijo usmerjajo stran od največjih problemov. Tovrstni problemi imajo svoje ime, ampak vsem nam so dobro znani, povzročili so toliko težkih razprav in slabih občutkov, da jih ob današnji priložnosti ne mislim ponavljati.

Gorenjci smo z uspehom stranke na lokalnih volitvah leta 2006 jasno nakazali cilj za leto 2008. Na Jesenicah smo 6 svetniških mandatov povečali na 11 in dobili župana, Kranj iz 3 na 8 in nato na 10, Tržič iz 1 na 4, Škofja Loka 2 na 4, pa tudi v drugih občinah smo občutno povečali število doseženih glasov. Doseženi rezultati so rezultat dela organizacije med obema kongresoma, ki se je na Gorenjskem okrepila, pomladila in organizacijsko utrdila. Tkanje političnega tkiva pa je zelo občutljivo in podvrženo udarcem, za katerega največkrat nismo krivi sami. Še posebno so ljudje za te udarce občutljivi takrat, kadar jih dojemamo kot samovoljo v lastnih vrstah.

Gorenjska organizacija naše stranke je zato še posebno ranljiva, ker velja za območje starih industrijskih centrov (Kranj, Jesenice, Tržič, Škofja Loka, Radovljica), ki jih ni prizadel samo razpad Jugoslavije, ampak jih tolče tudi globalizacija in koncentracija tradicionalnih gospodarskih panog na daljnem vzhodu. Priznati moramo, da ne regija ne občine kljub precejšnjim poskusom usklajevanja niso izoblikovale podrobnejše usmeritve nadaljnjega tehnološkega razvoja in prestrukturiranja, v veliki meri tudi zato, ker pri vseh nalogah računamo na podporo sredstev države in EU, zato bi bilo velikega pomena, da bo vlada čimprej pokazala svoje namere in možnosti na področju razvoja tehnoloških con in centrov in s tem podprla že znane usmeritve in skrb za nova, kvalitetna in perspektivna delovna mesta. Samo turizem na gorenjskem ne more nadomestiti nekdanje gospodarske moči tradicionalnih industrijskih panog. Del odgovora za hitrejši razvoj regije zagotovo leži tudi v pospešenem razvoju visokega šolstva in večjih vlaganjih v raziskovalne dejavnosti, ki bi lahko našle skupno streho pod okriljem Univerze.

Kako torej ob takih bolečinah in problemih graditi infrastrukturo pokrajine, v kolikor je še vedno naš cilj regionalizacija države, ki je še vedno toliko široka, da vključuje enakovredno gorenjsko pokrajino, čeprav so intencije do manjših pokrajin tudi na Gorenjskem. Ker nas bodo ljudje prihodnje leto v največji meri ocenjevali skozi našo uspešnost na lokalnem nivoju, bomo bolj kot od regionalizacije, odvisni od napredka prostorske zakonodaje in reševanja prostorske problematike za te občine, načrtov in izgradnje prostorske in okoljevarstvene infrastrukture: zaščite reke Save, dokončanja gorenjske avtoceste in cestne infrastrukture, gradnje drugega gorenjskega železniška tira in hitre železniške povezave s sosednjima državama, razvoja državnega logističnega centra ob letališču Brnik in razrešitve trinajstletnega gordijskega vozla »gorenjskih smeti«. Razen tega vikenda nam ni v ponos tudi propadajoča Planica.

Zato se zastavlja resno vprašanje, ali in kako vodimo skupne projekte sofinancirane s strani EU in države, ali ima naša stranka preferenco skozi vladno politiko podpirati lokalni razvoj, kjer smo nosilci oziroma sonosilci lokalne oblasti. Mnenja smo, da mora stranka sama vseskozi spodbujati vlado, da bo v kriznih časih naredila čim več uspešnih lokalnih in državnih projektov, zato mora imeti strokovni svet, ki bo ministre opozarjal oziroma organiziral sestanke na ustreznem nivoju za pripravo in izvedbo projektov, ki bodo imeli tudi protikrizne učinke. Nasploh pa velja, da bi bila vlada pri sprejemanju protikriznih ukrepov lahko hitrejša, saj so ukrepi večinoma prav usmerjeni in imajo odziv pri gospodarstvenikih. Žal pa je Slovenija bolj kot od domačih vladnih ukrepov odvisna od ukrepov vlad največjih evropskih držav.

Ob aktualnih razpravah o razvoju zdravstva in zdravstvene mreže se vse organizacije na Gorenjskem izrekajo za okrepljeno vlogo javnega zdravstva. Naši prebivalci v različnih občinah so v zelo različnem položaju, ravno zaradi ukrepov prejšnje oblasti in so zato še posebno občutljivi na rešitve, ki jih bo prinesla nova zdravstvena zakonodaja. Ob zahtevi našega članstva in dejansko vsega prebivalstva, da dobimo besedo v javni razpravi, ko se oblikuje nova ureditev, ne bo mogoče zanemariti povsem praktičnih problemov organizacije zdravstvene mreže ne osnovne in ne bolnišnične, še zlasti ne v okolju, ki je storilo vse za ustanovitev visoke šole za zdravstvo in razvoj potrebnega kadra.

Organizacija je v naši regiji v predkongresnih pripravah prenovila in utrdila organizacijsko strukturo, zato moram poudariti, da je vse zbore članstva, po poročilih, ki jih imamo, prevevala visoka stopnja zaskrbljenosti in kritičnosti. Zaskrbljenosti za položaj stranke in vlade v pogojih težke gospodarske krize in kritičnosti zaradi nesprejemljivih solerskih potez, ki smo jih očitali predsedniku vlade. Ob tem seveda ne gre spregledati tretjega elementa - zadovoljstva ob tem, ko se škodljive posledice nekaterih potez iztekajo in ko praktični vladni ukrepi spet dobivajo več podpore slovenske javnosti. V tej smeri vidimo tudi velike možnosti za sinergično delovanje SD povsod na terenu in učinkovitih vladnih ukrepih, ki morajo dati rezultate v razvoju vseh naših regij.

Leta 2006 smo na volitvah uspeli z geslom »ZMAGA JE ŠELE ZAČETEK«. Bo tudi današnji kongres priložnost za nov začetek?

Dr. Jure Meglič

Ali je tudi to trend?

jurem

Spremljajte dnevna merjenja, ki so v zadnjem tednu spodbudna na naslovu Ninamedie.

Piknik v Super Družbi

jurem — Thu, 01 Jan 1970 00:00:00 +0000

Včeraj v poznih popoldanskih urah smo Socialni Demokrati oziroma tržiška Super Družba na pikniku predstavili širšemu delu članstva in podpornikov naše načrte in programska izhodišča, ki so vezana na Tržič. Podporo nam je prišel izrazit tudi eden najbolj uspešnih slovenskih plavalcev, mag. Darjan Petrič. Včerajšnji dogodek nam ni dal samo krila, temveč je zgolj potrdil, da letimo višje, hitreje in močneje. V pravo smer.

In zmagovalec je!

jurem — Thu, 01 Jan 1970 00:00:00 +0000

Naj bo tokrat manj besed, saj slike povedo več. Skratka terenska kampanja je v polnem teku, stari dobri odltimer FIČKO pa privlači radovedne poglede.

Zakaj?

jurem — Thu, 01 Jan 1970 00:00:00 +0000

Mnogi me sprašujejo, zakaj? Češ, da sem še premlad. Moj odgovor, zakaj kandidiram je: »Ker želim kot predstavnik mlajše generacije prevzeti odgovornost za nov razvoj Slovenije. Verjamem v dinamičen gospodarski in socialni razvoj družbe, ki ne pozablja na sočloveka. Verjamem v varen in prijazen dom za vse generacije. Verjamem v ustvarjalno, odprto in razgibano družbo. Vem, da moramo ohraniti naravo za naše vnuke. Tako bomo postali tudi turistično privlačna dežela. Prepričan sem, da bomo lahko uspeli samo z zmago Socialnih Demokratov.«

Slovenija je v preteklih štirih letih stopila na pot razvoja, ki je zaznamoval Tržič do leta 2006. Občasni gradbeni projekti so bili sicer všečni, vendar kot se kaže danes premalo premišljeni, nesistematični, dražji kot bi bilo potrebno včasih pa zgrešeni tudi v samem namenu. Kljub temu, da je imel Tržič vedno enega občasno pa tudi dva poslanca, je stagniral na poti razvoja. Prepričan sem, da smo v Tržiču politiki mlajše generacije sposobni odprtega in strpnega dialoga, ki bomo ne glede na različne politične barve, sposobni delati v dobro Tržiča in njenih prebivalcev, skratka poskrbeti za naš hitrejši razvoj. Verjamemo, da bo z zmago socialnih demokratov v Tržiču razvoj dobil nov pospešek.

Kot poslanec se bom, v primeru izvolitve, še posebej zavzemal za Tržič in Gorenjsko. V Tržiču občutimo preveliko oddaljenost državne politike za realizacijo vitalnih razvojnih projektov. Celovito preureditev nekdanjega mejnega prehoda Ljubelj, ki ga sedanje Ministrstvo za promet namerava rušiti, v muzejski kompleks bi ob obnovljeni cesti na Ljubelj za Tržič in Gorenjsko predstavljalo pomembno turistično infrastrukturo. V Bistrici bi ob podpori Ministrstva za zdravje ter Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve lahko zgradili nov objekt, ki bi v povezavi z obstoječim Domom Petra Uzarja predstavljal negovalno bolnišnico. Na Zalem Rovtu bi s podporo Ministrstva za promet lahko uredili razbremenilni priključek na državno cesto Ljubelj-Podtabor za severni del Tržiča in Ravne. Ob sodelovanju Ministrstva za šolstvo in šport bi v Tržiču še vedno lahko pridobili srednjo šolo, prostorov in objektov, ki bi jih zagotovila Občina, je za ta namen v Tržiču dovolj. Na državni cesti (Golnik-Begunje) na relaciji Pristava – Bistrica bi ob podpori Ministrstva za promet in Občine Tržič lahko kmalu zgradili prepotrebna krožišča, ki bi zelo dvignila prometno varnost in preprečila nadaljnje smrtne žrtve, še posebej med mladimi.

Naj zaključim s tem, da ni problem obljubiti, kaj bi bilo potrebno narediti, temveč kako to narediti. Dosedanje izkušnje na mestu podžupana v Tržiču so moja izkušnja in odgovor tudi za to.

JURE MEGLIČ

Govor ob obletnici tržiške čete

jurem — Thu, 01 Jan 1970 00:00:00 +0000

Spoštovane borke in borci, tovarišice in tovariši!

»V minule pol leta sta nas zapustila tovariša, ki sta bila soustvarjalca partizanskega odpora v Tržiču in kasneje tudi njegova zgodovinska pričevalca. Zapustila sta nas častni občan Tržiča, tovariš Janko Tišler, nedavno pa tudi prvoborec tržiške čete in zadnji borec legendarne dražgoške bitke, tovariš Karel Kravcar – Kola. Počastimo njun spomin z minuto molka!«

Današnji dan združuje in povezuje zgodovinske dogodke, ki so odločilno zaznamovali naš današnji in tudi prihodnji čas. Slavimo rojstvo naše širše domovine, združene in svobodne Evrope, ki jo kot eden izmed najmanših evropskih narodov trenutno tudi vodimo. Skupaj z drugimi evropskimi narodi slavimo tudi konec druge Svetovne vojne, največje svetovne morije in groze, kar jih pomni človeštvo. Spominjamo pa se tudi drznega poguma in junaštev tržiških deklet in fantov, ki so se v času največje vojaške moči nacističnih in fašističnih okupatorjev odločili, da zapustijo svoje domove in svoje bližnje ter z orožjem v rokah in srčnim upanjem v svobodno prihodnost, zanetijo iskro odpora. Slavimo torej temeljne vrednote in pridobitve narodnoosvobodilnega boja, ki jih danes dojemamo kot nekaj samoumevnega in jih delimo tudi z ostalimi evropskimi narodi.

Kaj nam morejo ta in številna podobna dogajanja izpred več kot pol stoletja sporočati za današnji čas? V negotovih tokovih globalizacije in v protislovnih procesih evropskega združevanja, ko se sprašujemo o svoji identiteti in razmišljamo o nacionalni prihodnosti, so nam uporniški duh, svobodoljubje in pripravljenost na največje žrtve, izpričano junaštvo v obrambi svobode in dostojanstva posameznika in naroda, vedno znova vir naše samozavesti in poguma pri ustvarjanju prostora svobode za posameznika in za narod. Ta prostor ni nikoli osvojen do kraja in za vselej. Da si svobode vreden, je treba dokazovati vselej na novo in vselej na novo je potrebno imeti tudi moči za njeno obrambo. S tem sta tesno povezani tudi imeni obeh preminulih tovarišev.

Tovariš Kravcar je bil v začetku meseca avgusta leta 1941 med borci Storžiškega bataljona, ki so nameravali osvoboditi zloglasne Begunjske zapore, čeprav slabo oboroženi in vojaško neizkušeni, vendar polni poguma in srčnosti. Toda poleg zavetja gozdov je kmalu tudi sam občutil hladne stene begunjskih zaporov in nečloveško mučenje s strani SS-ovskih zasliševalcev, ki so se kruto znašali nad vsemi zaporniki brez izjeme. Nedaleč od Begunj pa je nekoliko kasneje na Ljubelju pričelo nastajati tudi edino koncentracijsko taborišče v Sloveniji, podružnica zloglasnega Mauthausna. Le-tega je kot civilni delavec dodobra spoznal tovariš Tišler. Spoznal je vse grozote tega spomenika človeške nehumanosti na naših tleh in jih kasneje podrobno popisal v knjigi o tem taborišču. Njegova zgodovinska pričevanja so odlikovali tako Republika Francija kot Republika Avstrija. Občina Tržič se je tovarišu Tišlerju oddolžila s podelitvijo naziva častnega občana konec lanskega leta.

Moralna dolžnost pa nam nalaga, da se ne spominjamo samo izjemnih posameznikov, temveč da obujamo spomin na vse pridobitve narodnoosvobodilne borbe. Žal je med nami vedno manj teh srčnih in junaških ljudi, večno pa bodo med nami kraji in z njimi povezani dogodki med drugo svetovno vojno na naših tleh. Zato ob tej priložnosti napovedujem, s strani Občine Tržič, pričetek postopne, a sistematične obnove spomenikov in obeležij prve in druge svetovne vojne, ki jih je že močno načel zob časa. Enostavno ne smemo dopustiti, da naša zgodovina utone v pozabo oziroma, da se uveljavljajo izmišljena in poneverjena zgodovinska dejstva tega dela naše zgodovine.

Poleg obeležij pa želimo dokončno urediti tudi državni spomenik, podružnico taborišča na Ljubelju, kateremu želi Vlada odvzeti status državnega spomenika. To breme je za Občino samo prevelik zalogaj. Zato smo skupaj z ZZB NOB, Muzejem novejše zgodovine, Tržiškim muzejem in sosednjo občino Borovlje, pristopili k oblikovanju skupnega projekta, ki bi celovito uredil ta spomenik nečlovečnosti tudi za kasnejše rodove. Primerno želimo urediti spominske in informacijske prostore v objektu nekdanjega mejnega prehoda in zagotoviti redna finančna sredstva za vzdrževanje celotnega prostora taborišča. Za pomoč pri dokončni ureditvi spominskega parka smo zaprosili tudi predsednika države, dr. Danila Türka.

Spoštovani!

Večkrat se sprašujem in sprašujem tudi vas: »Ali je spominjanje na slovesnostih, kot je današnja, res le oziranje v preteklost?« Sam mislim, da so to trenutki razmisleka o našem času in o prihodnosti. Namenjeni so vrednotam, ki smo jih Slovenci branili v vseh svojih osvobodilnih bojih. To so tiste vrednote, na katerih se je rodila tudi ideja evropskega združevanja in ki danes predstavljajo njeno vezno tkivo. Kolikor bolj bomo uveljavljali te vrednote - svobodo in dostojanstvo človeka in naroda, njegovo spoštovanje in enakopravnost, svobodno ustvarjalnost in blaginjo - toliko trdnejša in uspešnejša bo zgradba skupnega evropskega doma. Slovenci smo si prizadevali za tak trden skupen dom enakopravnih evropskih narodov.

Pred nami pa se zopet bližajo trenutki odločitve. Te odločitve utegnejo biti mnogo bolj usodne, kot jih mogoče ocenjujemo danes, njihove posledice pa zelo dalekosežne. Zato naj bodo naše skupno vodilo vrednote, kot so znanje, delavnost, poštenost, odprtost in povezanost v širšem prostoru, strpnost, ekonomska svoboda in socialna pravičnost. Zdaj moramo poskrbeti za to, da bo naš dom prijazen vsem svojim državljanom, z njihovimi različnimi pogledi vred, ki bodo v njem radi živeli varno in svobodno, kot trdno povezana solidarna človeška skupnost. Slovenija je bila za marsikoga svetla točka. Kaj nam kaže zato storiti, da bi to ostala tudi v prihodnosti? O tem kaže premisliti na bližnjih parlamentarnih volitvah. To so odločitve o nas in naši prihodnosti.