Red Book feed

Iskreno sožalje ob smrti Toneta Pavčka

BorutPahor

Danes dopoldne sem družini pokojnega pesnika in esejista Toneta Pavčka poslal sožalno brzojavko, v kateri sem v svojem imenu, Vlade RS ter stranke SD izrekel iskreno in globoko sožalje ob nenadomestljivi izgubi.

Ob tem sem še zapisal, da nam je Tone Pavček zapustil čudovit opus svojih del, ki bodo živela naprej tudi z naslednjimi generacijami in jim vlivala pozitivno energijo in »odganjale sence«, kot je sam zapisal v svoji pesmi. Poudaril sem tudi, da ne bomo nikoli pozabili njegove vloge na Kongresnem trgu 8. maja 1989, ko je odločno prebral Majniško deklaracijo in v imenu nas vseh zahteval suvereno državo slovenskega naroda.

Sožalje ob smrti Ivana Dolničarja

BorutPahor — Thu, 01 Jan 1970 00:00:00 +0000

Danes popoldne sem kot predsednik vlade in stranke SD poslal soprogi pokojnega Ivana Dolničarja ter njegovi družini sožalno brzojavko, v kateri sem svojcem v svojem imenu ter v imenu Vlade Republike Slovenije izrekel iskreno in globoko sožalje ob nenadomestljivi izgubi.

Upokojeni partizanski prvoborec in general Ivan Dolničar je tudi kot dolgoletni predsednik slovenskega borčevskega združenja pomembno prispeval k uveljavljanju tistih vrednot narodno-osvobodilnega boja, ki so vgrajene v temelje današnje samostojne Slovenije, zato se ga bomo spominjali z vsem spoštovanjem.

Svarilo in smer

BorutPahor — Thu, 01 Jan 1970 00:00:00 +0000

V mojih premišljanjih o tem, kam in kako naprej, se krepijo trije močni občutki. Prvič, da je naš narod utrujen od zgodovinskih sprememb, oziroma vanje ne verjame več in to prav v trenutku, ko so za našo prihodnost tako odločilnega pomena. Drugič, da je to precej povezano z njegovim dvomom in nezaupanjem v politični in širše, vladajoči razred. In tretjič, da boleče podcenjuje vpliv razvoja procesov v svetu - zlasti v tistem delu, ki mu politično, gospodarsko in kulturno pripada - na razvoj družbenih procesov doma.

Zakaj in kako smo se znašli v takih okoliščinah?

Tak položaj duha je razložljiv. Slovenci smo se zadnje stoletje nenehno prilagajali spremembam. Le redko, sredi prejšnjega stoletja razklani in dve desetletji nazaj ubrani, smo jih tudi suvereno sooblikovali. Za socializem je bil značilen galop gospodarskih in političnih reform, od katerih je šlo od slabega na slabše. Na koncu večina znotraj njega sploh ni več iskala alternative, zato je podprla demokracijo in ustanovitev lastne države. Ti prelomnici sta terjali izjemno veliko narodove energije in vere v boljšo prihodnost.

Toda očitno so ju spremljali prevelika pričakovanja, zlasti glede rasti življenjskega standarda. Čeprav bo vsak zunanji opazovalec z iskrenostjo govoril glede samostojne Slovenije kot o zgodbi o uspehu, bo danes večina naših ljudi to pospremila ravnodušno. Deloma pojasnilo tiči v sedanji gospodarski krizi, ki je razgalila neenakost med ljudmi, navajenimi socialne uravnilovke. Večina glasno ugovarja socialnim razlikam, ki po njihovem mnenju, tudi upravičenim, niso rezultat dela, znanja in sposobnosti, temveč priviligiranosti skupin in posameznikov.

Temu naj bi v glavnem botrovala politika. Zavestno ali zavoljo malomarnosti. Ker naj bi tudi v sedanjem času kazala premalo elana pri kaznovanju nepravilnosti in nepravičnosti, je izgubila zaupanje. Glavni delež pada na vlado, toda to nezaupanje je bolj ali manj samo geografsko vprašanje oddaljenosti od Gregorčičeve.

Za razliko od izkušnje v preteklosti, ko so Slovenci pripadali večnacionalnim skupnostim, zdaj ni mogoče valiti krivde na oblast v tujih prestolnicah. Zavoljo kratke državnosti in nepričakovano hude gospodarske krize, ki je odprla tudi vrednostna vprašanja razvoja družbe, se je preveč ljudi prehitro zadovoljilo z identifikacijo grešnega kozla- pokvarjenosti, nesposobnosti in odtujenosti politikov in tajkunov. Soočamo se z odsotnostjo prepotrebne intelektualne presoje sodobnega prostora in časa. Znotraj tega okvira je pomembno, če ne celo osrednje, vprašanje popačenosti procesa prvotne akumulacije kapitala in grabeža skupne lastnine. Vse to je dodatno razkrojilo običajno vero in upanje v prihodnost.

Vse pa dodatno zapleta zagledanost v lastno dvorišče. Zgodovinsko smo nevajeni odgovornosti za svojo lastno usodo in na hlapčevsko mentaliteto. Toda hkrati smo kot samostojen narod in država zdaj brez izgovora, da krivdo neposredno valimo na tujo oblast in gospodarja. Nismo še sposobni videti sebe kot suverenega subjekta v mednarodnih političnih, gospodarskih in drugih odnosih. Nismo navajeni, da gledamo v svet, da bi videli sebe, in videli svet, da bi gledali sebe. Zato se zatekamo k provincializmu, ki je nesposoben razumeti prepletenost in soodvisnost sodobnega sveta, katerega del smo. To je idealen humus za zmagoslavje demagogije in radikalizmov vseh vrst.

Vse to in drugo nas je pripeljalo v položaj, ki ga moramo videti kot nevaren status quo. Slovenija, ki ne napreduje, nazaduje. Ni vmesne čakalnice. In zdaj moramo slišati enega zadnjih klicev za vkrcanje.

Slovenija je del sveta. Bo v njem država ali kolonija?

Preden poskušam odgovoriti kam in kako naprej, bom za potrebe tega prispevka površno orisal glavne in za nas pomembne značilnosti sveta, katerega del smo. V kolikor bomo namreč zmogli čim bolj prave diagnoze okoliščin, toliko lažje se jim bomo prilagajali in jih do neke mere soustvarjali.

Prva značilnost sodobnega sveta je njegova neobičajno visoka raven nepredvidljivosti. Druga je prevešanje zlasti gospodarske moči iz Zahoda na Vzhod, pri čemer se to odvija znotraj, po drugi svetovni vojni podedovane in premalo gibke strukture političnega vpliva. Tretja je trk razvojnih paradigem. Pretežno spoznanje znanosti, da je trajnostni razvoj neizogiben, ne sovpada nujno z nagibi središč sedanje politične in gospodarske moči. Četrta je bistveno povečan pomen globalnih korporacij, zaradi česar že smemo govoriti o pojavu korporkracije. In peta, ne zadnja, je globalna dovzetnost svetovnega prebivalstva za izjemne socialne razlike, tako znotraj posameznih družb, kot med njimi. To proizvaja iz socialnih nemirov obče varnostne konflikte. Če v teh razmerah ne bomo sposobni po mirni poti razplesti tega kompleksnega vozla, ga bo, sodeč po zgodovinskih izkušnjah, presekala vojna širših razsežnosti.

Za namene tega prispevka bomo posebej omenili še nesposobnost t. i. razvitega sveta, da bi po globalni recesiji z regulacijo ukrotil podivjano panogo finančne industrije. Zaradi tega so mednarodni finančni trgi zdaj sorazmerno enako nezaupljivi do vsega, kot so bili pred krizo neomajno zaupljivi do vsega.

Za članice EU in posebno evro območja pa je značilna konceptualna kriza. Zlasti kriza upravljanja. Države članice bomo morale čim prej sprejeti težko odločitev, ali bomo za povečano učinkovitost žrtvovali bistveno več suverenosti, ali bosta skupnosti precej hitro izgubili smiselnost, moč in vpliv na globalne procese. V slednjem primeru sta mogoča dva razvoja. V prvem bo bistveno okrepljeno politično, gospodarsko in socialno povezanost verjetno sprejelo le del držav, druge pa se bodo iz tega dogajanja izločile. Slovenija mora biti v prvi skupini. V drugem primeru pa bi poskus predolgega odlašanja z eno ali drugo odločitvijo končal v popolnem polomu evropske ideje, ki je več kot pol stoletja navdihovala mir in razvoj starega kontinenta.

Slovenija, zlasti kot članica EU, evroobmočja in NATO ni brez možnosti, interesov in odgovornosti za sooblikovanje njene in skupne evropske usode. Ob določenih pogojih. Osnovni je, da je sama svoj lastni gospodar odločitev. Če bi v katerikoli okoliščini postala življenjsko odvisna od odločitev kogarkoli drugega, ne da bi nanje smela ali morala vplivati, bi v bistvu postala kolonija, ne več država.

Smer

V teh zapletenih okoliščinah, ki terjajo hitre in energične odzive, bi bila politična kriza odvečen luksuz, ki si ga ne moremo privoščiti, čeprav je legitimen sopotnik demokracije. V političnem razredu more priti do dogovora, kako na predčasnih volitvah izvoliti novo vlado, brez nekoristne vmesne blokade odločanja. Če večina ljudi misli, da je vlada poglavitni krivec po njihovem mnenju slabih razmer, potem je najbolje, da se ta ocena potrdi ali ovrže z delom nove vlade. Ne sme pa se nam zgoditi, da bomo zagledani v politično borbo doma med tem, ko bomo spregledali odločilen razvoj dogajanj v svetu, kot se nam je primerilo jeseni leta 2008. Večina sveta je drsela v recesijo, mi pa smo se prehitevali v obljubah glede gospodarskega in socialnega napredka.

Slovenija je kljub krizi zadržala visoko raven socialne povezanosti. To je bila pravilna odločitev. Ta je dolgoročna vzdržna samo tako, da bomo več ustvarili ali se bolj zadolžili. Drugo ne pride v poštev. Od sedanje ravni naprej bi bilo nadaljnje proračunsko zadolževanje in višanje javnega dolga v vseh ozirih nesprejemljivo. To postaja prvovrstno politično vprašanje stvarne suverenosti držav. Reforme, ki morajo imeti za cilj tudi povečanje konkurenčnosti, so neizogibne. Če jih ne bomo sprejeli in se hkrati ne bomo pustili ujeti v past zadolževanja, bo potrebno sorazmerno s socialnim položajem, znižati življenjski standard prebivalstva. Sedanje prevladujoče razumevanje nacionalnega interesa le kot deleža države v podjetjih in finančnih institucijah je napačno. Nacionalni interes je ustvariti pogoje za transparentno, konkurenčno in odprto ekonomijo, ki bo atraktivna za domače in tuje naložbe, kar zagotavlja čim več delovnih mest z višjo dodano vrednostjo.

Če je slavna slovenska »nevidna roka razuma« na referendumu s sprejetjem arbitražnega sporazuma še delovala, je bila omrtvičena pri pokojninski reformi. Zdi se, da Slovenci posežemo po ukrepih le še tedaj, ko ni več alternative ali se zanašamo na možnost, da je odločitev še možno prestaviti. Kdorkoli nas bo že vodil, če bo odločal on ali mi vsi skupaj, domače in mednarodne razmere nam tega ne bodo več dopuščale brez nesramno visokih kazni za naš položaj in razvoj.

Zlasti je zelo pomembno, da skoraj za vsako ceno ostanemo v isti valutni skupini kot Nemčija in Francija. Če bo kdaj v prihodnje za večjo usklajenost ekonomskih in davčnih politik potrebna nova pogodba za evro, jo sooblikujmo in podprimo. Okrepimo tudi siceršnjo gospodarsko, tehnološko in vsako drugo povezanost s tem krogom držav, zlasti Nemčijo. Uspelo nam je okrepiti dobro sosedstvo in prijateljstvo. S tem, ko smo v 664 dneh (od sestanka v Trakoščanih, do registracije arbitražnega sporazuma s Hrvaško) rešili vprašanje, ki je grozilo, da se bo prevesilo iz političnega v varnostno, smo si odprli pot v povečanje ugleda in vpliva v celotni JV Evropi. Ne podcenjujmo tega, ker nam uspešno sodelovanje pri reševanju problema tega dela Evrope omogoča tesnejše gospodarsko sodelovanje in dvig prestiža, ki je v mednarodni politiki stvarna kategorija.

Okrepimo strateško dobre odnose z Washingtonom, tudi kot prednostnim varnostnim zaveznikom, in z Moskvo, Ankaro, Pekingom in New Delhijem. Posebej Indijo, kot največjo demokracijo na svetu, a hitrim gospodarskim vzponom.

Biti grešni kozelj ni prijetno, a je nujno

To ni kakšen filigransko in operativno izdelan program, je pa smer. Da obstajajo druge, že lahko slišite. Ko jih bomo izbirali pa ne pozabimo, da mora imeti njihov voditelj, poleg drugih kvalitet v tem času še posebej veliko mero potrpežljivosti in občutka za strpnost. Sprejetje vloge največjega grešnega kozla je v takih kriznih okoliščinah dolžnost, ki izvira iz položaja. Tako najbolj odgovornemu v državi do neke mere zagotavlja, da povečano mero nestrpnosti ne spusti v pogubno sovraštvo. Vse to in drugo, menim, predstavlja smer, ki se mi zdi za Slovenijo primerna. Počakajmo, da alternativa razloži kaj ve in kako zna bolje.

Borut Pahor, predsednik Socialnih demokratov in premier

Ljubljana, 12. avgust 2011

Poslanica ob dnevu Rudolfa Maistra

BorutPahor — Thu, 01 Jan 1970 00:00:00 +0000

Spoštovane državljanke in državljani Republike Slovenije, Slovenke in Slovenci!

Danes praznujemo dan Rudolfa Maistra. Praznik, s katerim smo dali zasluženo priznanje dogodkom ob koncu 1. svetovne vojne, ko se je za Slovenijo kolo zgodovine zasukalo drugače, v veliko boljšo smer, kot bi se morda lahko. General Maister je bil človek, brez katerega bi bile današnje meje samostojne Slovenije zagotovo drugačne. Brez njegove sposobnosti in odločnosti bi potekala drugače tudi celotna kasnejša zgodovina Slovencev.

Zgodba o generalu Maistru je tako zgodba o človeku in ljudeh, ki lahko in znajo s svojim pogumom in odločnostjo v ključnih trenutkih zgodovine, obrniti potek dogodkov v smer, ki se kasneje izkaže za pravo. V svojem času je general Maister opravil tisto, kar je moral storiti. Njegov nauk je torej preprost: tudi mi, naša generacija, moramo storiti tisto, kar od nas terja sedanji čas. Ta pa nam kaže, da se je na čas sprememb treba pripraviti, da nas ta ne preseneti in ne zbega. Pri Maistru je vse zgledalo preprosto: kot da se je vse življenje pripravljal na trenutek, ko bo na preizkušnji njegova trdnost, zmožnost presojanja, odločnost, sposobnost hitrega ukrepanja.

Danes se nam zdi, da so pred nami vedno nove in nove prepreke. Vendar nas Maistrova zgodba opominja, da se moramo naučiti, tako kot se je on leta 1918, razbrati znamenja časa okoli nas ter zasukati rokave, da priložnosti ne bodo ostale neizkoriščene. Da ugotovimo, da so okoli nas zato, ker se svet vsak trenutek spreminja. Spremembe potrebujemo. Tudi tiste, ki morda na prvi pogled niso priljubljene. Nasprotovati razumnim spremembam v tako hitro spreminjajočem se svetu je nerazumno, ni daljnovidno, pomeni pot v bolj negotovo prihodnost, kot si jo kot država in državljani zaslužimo.

Vzporednice med Maistrovim in našim časom so tako na dlani. Maistrova dediščina je ubranjena severovzhodna meja, brez česar bi bile zagotovo drugačne tudi meje današnje samostojne Slovenije in Slovenije kot države. Pogumnost in pametna presoja slovenskih ljudi tedanjega časa je pripomogla k temu, da se je zgodovina za nas obrnila bolje, kot bi se lahko. Neodločnost generala Maistra, ljudi okrog njega in vseh, ki so ocenjevali njegova prizadevanja, bi, če stvar obrnemo, lahko v ključnem trenutku prinesla Sloveniji veliko zgodovinsko škodo.

Morda smo danes znova v takšnem času, ko se po vrsti zgodovinskih prelomov, od samostojnosti Slovenije preko njene vključitve v druščino najbolj razvitih evropskih držav, ponovno odločamo o tem, v katerem vlaku sodobne Evrope in sveta bomo Slovenci sedeli: v tistem, ki nas bo obdržal v prvem krogu najpomembnejših držav stare celine, ali v tistem, ki ga bodo pomembni akterji naše zgodovine počasi odklopili s hitro vozečega vlaka sprememb. Za ta naš aktualni razmislek je Maistrova dediščina ključna. Poskušajmo jo razumeti in upoštevati, ker nam govori več, kot se morda zdi na prvi pogled.

Gost v oddaji Studio ob 17ih na RA SLO 1

BorutPahor

Danes bom gost v Studiu ob 17ih na 1. programu Radia Slovenija. Mandat vlade, ki jo vodim, se je prevesil v drugo polovico in Slovenija se je v teh dveh letih spremenila.

Kriza nas je prizadela, morda celo bolj kot ostale države, zadolženost je kritična, brezposelnost in revščina sta se povečali, uspevajo ne najsposobnejši, ampak tisti z ohlapno moralo.

Problemi na eni strani se vrstijo, dvomi ljudi v pravno državo tudi. Pred vrati so odločilne reforme, podpora vladi pa je strmoglavila.

Večkrat sem že dejal, da me padec priljubljenosti ne skrbi, vendar pa potrebujem zaupanje državljanov, če želimo uspeti z reformami, ki bodo Slovenijo dvignile iz krize in jo popeljale v klub najrazvitejših držav.

Kakšna je Slovenija danes in kakšno vidim čez dve leti bo glavna nit pogovora, ki ga bo vodila odgovorna urednica Informativnega programa RA SLO, gospa Alenka Terlep.

Vabljeni k poslušanju!

Uspešno srečanje s Kosorjevo v Lovranu

BorutPahor

Premiera Slovenije in Hrvaške, Borut Pahor in Jadranka Kosor sta se na srečanju v hrvaškem Lovranu pri Opatiji dogovorila za okrepljeno gospodarsko sodelovanje med državama in v tem okviru za skupen nastop na tretjih trgih. Strinjala sta se, da je mogoče vsa še odprta vprašanja nasledstva rešiti v paketu.

Kot sta po skoraj dvournem pogovoru povedala premiera, sta se dogovorila, da bo mešana gospodarska komisija v šestih mesecih pripravila predloge za skupen nastop na tretjih trgih. "Kar je prinesel novega današnji sestanek, je gotovo gospodarsko sodelovanje," je poudaril Pahor in pri tem v času gospodarske krize "kot priložnost za zvišanje gospodarske rasti" izpostavil nastop na tretjih trgih.

Kot je pojasnil, sta se s Kosorjevo za skupen nastop na teh trgih dogovorila, ker gre za velike posle in je potrebna ustrezna kapitalska moč. Državi bosta leta 2012 tudi skupaj nastopili na svetovni razstavi Expo v Južni Koreji. Premier Pahor je glede slednjega poudaril, da ne gre samo za varčevanje, ampak za "simbolno gesto prijateljstva dveh narodov, ki si želita, da bi se to še okrepilo".

Dogovorila sta se tudi za oblikovanje komisije, ki bo preučila možnosti skupnega varovanja zračnega prostora. S tem bi Slovenija in Hrvaška, ki sta zaveznici in obe članici zveze Nato, po besedah Pahorja zmanjšali stroške in povečali varnost. "Vendar je k temu treba pristopiti previdno, z vsemi ambicijami, da pridemo do dogovora," je dodal.

Kosorjeva, ki je srečanje označila kot izredno dobro, vsebinsko in prijateljsko, je ob tem poudarila, da ji je tudi tokrat slovenski kolega izrazil trdno podporo Slovenije Hrvaški pri sklenitvi pogajanj z EU. Izrazila je pričakovanje, da bo Hrvaška na medvladni konferenci 5. novembra zaprla tri poglavja v pogajanjih z unijo - o prostem pretoku kapitala, institucijah in prometu. "Prepričana sem, da bomo tudi zahvaljujoč tej (slovenski) podpori naš posel čim prej zaključili," je dejala in spomnila, da je Hrvaška v pogajanjih z EU odprla vsa poglavja in zaprla večino.

Premiera, ki sta govorila tudi o razmerah na Zahodnem Balkanu, sta ob tem izpostavila pomen procesa Brdo za stabilnost in krepitev gospodarskega sodelovanja v regiji. Kosorjeva je omenila ustanovitev podjetja Cargo 10 na področju železnic. Premier Pahor pa je napovedal, da se bo Srbija pridružila procesu Brdo na prihodnjem srečanju ministrov za pravosodje, s čemer se bo pobuda zaokrožila. Proces Brdo je izpostavil kot eno najpomembnejših regionalnih pobud v Evropi in poudaril, da mu je Van Rompuy na nedavnem srečanju po koncu balkanske turneje dejal, da sta Slovenija in Hrvaška z medsebojnimi dogovori in pobudo za Brdo proces "za varnost in stabilnost ter za upanje ljudi v regiji storili zelo veliko".

Oba sta spomnila, da sta se lani v Trakošćanu dogovorila za reševanje vprašanje meje in da sta ga državi nato tudi rešili z arbitražnim sporazumom. Po besedah Pahorja pa sta danes oblikovala skupno mnenje, "da kolikor smo se Slovenci in Hrvati dogovorili o spoštovanju dunajske pogodbe", da je morda "ob vseh zapletenih vprašanjih, ki so povezana s sukcesijo, ne samo s finančnim delom sukcesije - torej z možnostjo, da se rešijo devizni varčevalci, da slovenske banke pridejo na hrvaški trg -, ampak tudi s vprašanjem ambasad in drugih stvari" morda sedaj "neko okno priložnosti, da bi sedaj v paketu rešili vprašanja nasledstva med državami in tako zaprli eno pomembnih vprašanj, ki je dolga leta obremenjevalo naslednice nekdanje Jugoslavije".

"Kar se tiče pripravljenosti Slovenije in Hrvaške, je ta izkazana," je dodal. Oba sta še izpostavila, da je prišlo do okrepitve gospodarskega sodelovanja med državama od njunega prvega srečanja julija lani v Trakošćanu in prepričanje, da se bo ta trend nadaljeval.

Poklon žrtvam z upanjem za prihodnost

BorutPahor — Thu, 01 Jan 1970 00:00:00 +0000

Skupaj z ljubljanskim nadškofom dr. Antonom Stresom ter ministrom za delo, družino in socialne zadeve dr. Ivanom Svetlikom smo se v soboto poklonili žrtvam povojnih pobojev v rovu Barbara pri Hudi jami ter nato še žrtvam nacističnega terorja v Starem Piskru v Celju.

Pietetno dejanje, ki sem se ga udeležil kot premier je bilo simbolno, a hkrati tudi zelo pomembno za našo skupno prihodnost.   To bo pokazal čas. Kadarkoli smo priče novim razkritjem vojnih ali povojnih tragedij, smo bolj moralno šokirani, kar kaže na to, da dozorevamo kot narod.

Slovenci smo s tem, ko smo postajali zrelejši kot narod in država, postali zrelejši tudi za občutenje tragedij, ki so se dogajale med drugo svetovno vojno in po njej.   Ko smo priča razkritjem strašnih stvari, ki so se dogajale med vojno ali po njej, smo postali tudi bistveno bolj občutljivi in senzibilni za to.

Ob vseh teh razkritjih si želimo, da bi se s tem spominom soočili in ga na primeren in pieteten način tudi umestili v našo zgodovinsko zavest.

Prvi premier kot gost Studia City

BorutPahor

Sem prvi predsednik vlade, ki je kadarkoli sedel na stol v oddaji Studio City. In tudi preživel vprašanja Marcela Štefančiča jr. Ni bilo ravno enostavno priti do besede.

Pogovor si lahko ogledate tukaj, prispevek pa na MMC RTV SLO.

Predlog za novo gospodarsko ministrico

BorutPahor

Položaj ministra za gospodarstvo terja osebo, ki bo razumela ambicijo povečati konkurenčnost slovenskega gospodarstva. To ni lahka naloga, saj zahteva človeka, ki je praktičen in ima vizijo, ki ne potrebuje učnih ur na položaju ministra.

Takšna oseba mora imeti izkušnje tako z gospodarstvom kot z upravo, imeti mora znanje in socialni network z ministrstvom, pripravljen mora biti odpirati vrata gospodarstvu in iti skozi svoja pisarniška vrata do gospodarstva in bo kot član vladne ekipe pripravljen vedno razumeti, kaj je njegova bistvena naloga. Ko iščete osebnost, ki suvereno razmišlja, ima tako znanje kot izkušnje in je že vpeta v delo vlade, ki je praktičen in hkrati vizionarski človek, dobite ime Darje Radić.

Danes sem podpisal predlog za njeno kandidaturo za novo gospodarsko ministrico in jo takoj predložil Državnemu zboru. Upam, da bodo poslanke in poslanci, predvsem pa slovensko gospodarstvo, mojo uradno utemeljitev sprejeli.

Verjamem, da bomo še ta teden dobili polno operativno novo gospodarsko ministrico!

20. obletnica spravne slovesnosti v Rogu

BorutPahor

V nedeljo, 4. julija 2010, sem se udeležil 20. obletnice spravne slovesnosti pri jami pod Krenom v Kočevskem Rogu, kjer sem imel krajši nagovor. Nato sem pri spomeniku v Smrečju pri Turjaku položil venec in se poklonil še žrtvam belogardističnega nasilja nad aktivisti Osvobodilne fronte.

Misli in izrečene besede v Rogu so bile naslednje:

"Pred dvema desetletjema sta na tem simbolnem mestu tedanji nadškof dr. Alojzij Šuštar in predsednik Predsedstva Republike Slovenije Milan Kučan izrekla odločenost, da poslej svoj čas sprejmemo kot čas strpnosti, medsebojnega razumevanja in skupne prihodnosti. V marsičem nam je Slovencem glede tega uspelo. Mislim, da celo glede sprave. Tu ne mislim samo na pravno popravo krivic, zlasti mislim na našo sposobnost prepoznave zgodovinskih resnic. Posebej glede razlogov za globok narodni razkol med II. svetovno vojno in po njej.

Tu sem pred vami, ker nisem ravnodušen do preteklosti, ne tiste, ki je ovenčana s slavo, ne tiste, ki jo bremenita krivda in greh. Toda predvsem sem tu zaradi naše skupne prihodnosti. Naša moralna dolžnost je, da jo gradimo na tistem, kar je bilo v naši narodni preteklosti dobrega, pogumnega in pravičnega in da se izognemo tistemu, kar je bilo slabega, strahopetnega in krivičnega. Vzemimo svetle strani naše zgodovine za zgled in zalet, temne pa za žalosten spomin in opomin.

Naj se v morebitnih prihodnjih usodnih narodovih preizkušnjah nikoli več ne ponovi tragičen ideološki in politični razkol. Naj se taki usodni časi nikoli ne vidijo kot priložnost za prevlado ideoloških ciljev nad nacionalnimi. Naj ne bo več razmer, v katerih bi se iskalo opravičilo za sodelovanje s tujčevo roko ali opravičilo za krvavo maščevanje zmagovalcev nad tem.

Na tem mestu so se dogajale po vojni hude in tragične stvari. Tega ne želimo in ne smemo pozabiti. Nič iz naše preteklosti ne smemo pozabiti, zlasti če nas navdihuje ali opominja glede naših prihodnjih stremljenj. Tu smo, ker nam ni vseeno. Ne za preteklost in ne še zlasti za našo skupno prihodnost."

Otvoritev zadnjih krakov dolenjske AC

BorutPahor — Thu, 01 Jan 1970 00:00:00 +0000

Danes je vesel dan za povezano Slovenijo! Družba za avtoceste v RS (Dars) je odprla še zadnja novozgrajena odseka na dolenjski avtocesti, Pluska - Ponikve in Ponikve - Hrastje in z njima je dokončana 105 kilometrov dolga dolenjska avtocesta, slovenski avtocestni križ pa bo dokončan leta 2013.

Od danes se bodo ljudje hitreje, varneje in udobneje vozili iz prestolnice na Dolenjsko in obratno, hkrati pa so z odprtjem zadnjih dveh odsekov dolenjske avtoceste Slovenijo povezali s tem delom Evrope in sveta.

Želim si, da bi prebivalci na deželi ostali, ne pa jo zapuščali zaradi slabih povezav. Današnja otvoritev je dokaz upravičenosti izgradnje in velik pomen te sodobne prometne povezave za gospodarstvo in prebivalce te regije ter ostale Slovenije.

V imenu Vlade RS se zahvaljujem vsem posameznikom, še posebej pa državnemu sekretarju dr. Rado Genoriu, ki so v tako imenovani »misiji nemogoče« pomagali razrešiti gordijski vozel, ki je kazal na občuten časovni odmik dokončanja odseka, in da lahko danes skupaj proslavimo slovesno odprtje tega dela avtoceste.

Upam, da bodo boljše cestne povezave, pripomogle tudi k zmanjšanju prometnih nezgod in posledično ohranile tudi več človeških življenj, vožnja preko Slovenije pa naj bo predvsem varna in prijetna!

Navijajmo danes s srcem za Slovenijo!

BorutPahor — Thu, 01 Jan 1970 00:00:00 +0000

Po takorekoč epski zmagi nad Alžirijo, danes še tekma, ki bo nekatere spominjala na boj Davida in Goljata.

Pa vendar, naši fantje imajo izjemen pogum, so srčni in predvsem zelo disciplinirani. Zato nam tudi tokrat uspeh ne uide!

Veselimo se vsi skupaj današnje tekme in dobrega rezultata ter navijajmo glasno za Slovenijo!

Slovenija prejela vabilo v klub OECD

BorutPahor

Včeraj sem v Parizu kot šesti slovenski premier po osamosvojitvi prejel povabilo Sloveniji za vstop v Organizacijo za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD). Slovenija je imela pred 20 leti sanje, da se pridruži Združenim narodom, Svetu Evrope, Evropski Uniji in drugim organizacijam, na koncu seznama pa je bil tudi klub OECD.

20 let pozneje sem bil v Parizu kot premier Slovenije, ki je prejel povabilo. To je čast in privilegij, zato je bil to zame tudi zelo čustven trenutek.

Povabilo v OECD je zaokrožitev umeščanja Slovenije v mednarodne politične, gospodarske in finančne institucije. Od tu naprej vodi pot v elitni klub, klub najbolj razvitih držav na svetu. Do tja bo morala sicer Slovenija prehoditi strmo in mestoma tudi nevarno pot, morala bo biti zelo ambiciozna in pogumna ter imeti politično in socialno kondicijo ter odločenost, da pride v sam vrh.

Včeraj je bil pomemben dan za Slovenijo, čeprav novica odmeva manj kot novice o vstopu v ZN, IMF, Svet Evrope ali EU in NATO. Morda smo po 20 letih že utrujeni od vseh teh zgodovinskosti. Toda Sloveniji je še enkrat uspelo in sedaj mora obdržati ugled države, ki velja za zgled v regiji. Slovenija je pravi navdih za regijo. Povabilo v OECD ni konec, temveč šele začetek. Klub OECD vidim kot forum za razpravo in odločitve o tem, kako lahko država deluje učinkoviteje, z manj korupcije in pregledneje.

Veliko nalog je na našem dnevnem redu, želimo poslušati nasvete OECD in pripravljeni smo tudi deliti naše nasvete. Pred visokimi predstavniki OECD sem tudi zatrdil, da bo Slovenija nadaljevala strukturne reforme. To je težka in nepopularna naloga, a nekdo jo mora opraviti. Nenazadnje, zato smo Socialni demokrati leta 2008 tudi dobili zaupanje državljank in državljanov ter prevzeli odgovornost za spremembe! Zahvala za dobro opravljeno delo pa bo prišla z leti. Zagotovo!

Drage prijateljice, dragi prijatelji,

BorutPahor

Smo v sklepnem delu volilne kampanje za letošnje jesenske volitve. Na njih se Socialni demokrati potegujemo za zmago. Prepričan sem, da je mogoče pridobiti zaupanje ljudi s pozitivnim programom, zato se bomo v teh dneh osredotočili na pojasnitev naših stališč glede najpomembnejših vprašanj, ki zadevajo razvoj Slovenije in blaginjo njenih ljudi.

V zadnjem času sem bil pogosto deležen vprašanja, zakaj si Socialni demokrati prizadevamo za vodenje države v naslednjem mandatu, ko pa postaja vse bolj jasno, da se gospodarska konjuktura preveša v gospodarsko negotovost. Moj odgovor je: prav zato.

Socialni demokrati se dobro zavedamo, da gospodarske okoliščine ne bodo tako ugodne kot so bile v zadnjih štirih letih. Toda prav zaradi tega je pomembno, da ima velik politični vpliv tista stranka, ki je socialno občutljiva in razume pomen socialnega dialoga. Na ta izziv prihodnosti odgovarjamo z razvojno politiko, ki naj ustvari pogoje za večjo konkurenčnost, zato, da bi lahko okrepili socialno povezanost.

Te vrstice zapisujem s hvaležnostjo, ker jih prebirate in upanjem, da boste poslali to elektronsko sporočilo naprej svojim prijateljem, znancem in sorodnikom.

Vsem, ki jih je po vašem mnenju mogoče navdušiti za spremembe.

Vaš Borut Pahor

Tretji Video Blog

BorutPahor

Kolegij SD

BorutPahor

Prvi video blog

BorutPahor — Thu, 01 Jan 1970 00:00:00 +0000