Red Book feed

KORAKI

RomanM

KORAKI

Neil Armstrong je stopil na luno,
Jan Palah zažgal se je v Pragi,
a meni za zmeraj v ušesih
ostal...i so tvoji koraki.

Prišla si s perona brez kovčka,
še ruta je lezla z ramena –
kako naj te kličem v spominu,
saj nisem še vedel imena?

Pred mano si vsa iz lepote,
kot bog bi te zase napravil,
a čudež je tudi, seveda,
da čas sem s pogledom ustavil.

Bežala sva v paru kot sraki
in kradla zlato po Ljubljani,
saj zlati bili so to časi
kot tvoji arabski uhani.

Bila sva premlada za srečo,
ko v hiši iz kart sva živela –
kako naj te vprašam v spominu,
če v sanjah nocoj si letela?

Plesala sva sama v kavarni
pod streho dežja se ljubila,
odšla sva iz zgodbe še mokra,
nikoli se nisva vrnila.

Kaj vse sem počel v tem času?
Sovražil in ljubil sem leta –
misleč, da prišla boš kot takrat,
še zmeraj sem gledal dekleta.

Verjel, da ljubezen se vrne,
kot ptice se vračajo z juga.
Le tega ni v mojem spominu,
kako si postajala druga.

Morda si nekomu kje zvesta
in tvoji vsi srečno živijo?
Morda si kdaj šla med obrazi,
ki čudno se znani mi zdijo?

A če bi kdaj slišal korake,
a če bi kdaj slišal korake,
a če bi kdaj slišal korake –
bi vedel…

Od:Feri Lainšček

ČLANEK BRALCA

RomanM

Vsakemu izmed nas se zdi samo po sebi umevno, da odvaja določen del plače za
svojo pokojnino. Redki izmed nas pa so izračunali, kaj dejansko plačujemo in
predvsem, koliko! Glede na to, da takšnega izračuna v medijih še nisem
zasledil, sem se odločil, da ga sam pripravim in tudi objavim.

Kot osnovo sem vzel neto plačo 1000 EURO, kar je približno 50 EURO nad povprečno
neto plačo. V izračunu sem uporabljal program za izračun plače na spletni
strani www.racunovodja.com, za izračun obresti pa spletno stran Abanke, kjer
sem kombiniral namensko varčevanje z vezano vlogo. Po grobi primerjavi so
bili izračuni drugih bank skoraj identični.

Kot osnovo sem vzel seštevek prispevka, ki ga plačuje posameznik (236 EURO), in
tistega, ki ga plačuje podjetje (134 EURO), kar znese skupaj 370 EURO.

Nadalje sem ta znesek s pomočjo internetne aplikacije najprej namensko
varčeval, po 5 letih pa vezal na obdobja po 6 let in začel na novo namensko
varčevati isti znesek. Rezultat takšne kalkulacije je bil šokanten:

Že po 23 letih bi privarčeval skupaj 146.850 EURO, kar bi ob vezavi zneslo
letno 4.919 EURO obresti, kar pomeni mesečno 410 EURO. S takšno pokojnino danes
živi kar nekaj upokojencev, ki so delali vse življenje.

Po 29 letih bi ta znesek znašal skoraj 211.000 EURO, kar bi ob vezavi prineslo
kar 7.068 EURO letno ali 590 EURO mesečno. Takšna bo verjetno višina naše
pokojnine po obstoječem sistemu.

Po 35 letih bi ta znesek znašal skoraj 300.000 EURO (natančneje 292.208 EURO),
letne obresti pa 9.787 EURO ali 815 EURO mesečno. To pa je kar za 212 EURO več, kot
je decembra 2008 znašala povprečna pokojnina (602,90 - podatek s spletne
strani SPIZ).

Če pa izračunamo, kaj bi to pomenilo pri 40 letih delovne dobe, pridemo do
vratolomnega zneska 382.128 EURO. Tak znesek bi navrgel 12.800 EURO obresti letno
ali kar 1.066 EURO/mesec. To pa je višina pokojnine, ki smo jo slišali v
obljubah nekaterih strankarskih prvakov.

Če bi torej želeli imeti mesečne prejemke po zaključku delovne dobe enako
visoke, kot je vaša plača, ni potrebnega nič drugega, kot ukiniti
pokojninski sistem, ki ga poznamo, in namesto tega uvesti le obvezo,
kolikšen del od plače je posameznik dolžan varčevati za svojo starost.

Sedaj pa še glavna razlika med predlaganim in obstoječim sistemom.

Mesečni znesek 815 EURO, ki bi ga upokojenec prejemal po 35 letih delovne dobe,
bi bile le obresti, kar pomeni, da bosta dedek in babica po svoji smrti
zapustila dedičem celotno glavnico v znesku 584.416 EURO (2 x 292.208 EURO), s
čimer bi lahko npr. vsak od štirih vnukov kupil luksuzno stanovanje ali hišo
za 146.000 EURO!

Razlike med obstoječim in predlaganim sistemom lahko strnemo v tri točke:

1. Mesečni prejemek upokojenca bi znašal v povprečju za 30% več kot sedaj,

2. upokojevali bi se lahko v povprečju 5 let prej brez obremenjevanja
države,

3. po smrti bi za upokojencem ostalo v povprečju 292.208 EURO glavnice.

Zelo pomembno vprašanje, ki logično sledi iz zgornje kalkulacije, pa je: kam
izpuhti 292.208 EURO glavnice po vsakem umrlem upokojencu? Če upoštevamo
statistični podatek, da je v letu 2008 umrlo 18.308 oseb, in če
predpostavimo, da je bilo med njimi 10.000 upokojencev, je z njimi vred
neznano kam izpuhtelo kar 3 milijarde evrov ali približno tretjina državnega
proračuna!

Zato predlagam vladi, da dosedanji pokojninski sistem ukine in namesto tega
uzakoni obvezno varčevanje v znesku dosedanjega prispevka.

Stroškov za sistem tako ne bo več, njegovo vlogo bodo prevzele banke in
zavarovalnice, ki bodo z dobro naložbeno politiko tudi kaj zaslužile in
državi prinesle nove davke.

Posledice takšnega sistema bi bile naslednje:

1. zaradi zgodnje upokojitve bi več mladih dobilo zaposlitev,

2. zaposleni bi se upokojili po 35 letih delovne dobe in bi zdravi uživali
starost,

3. s privarčevano glavnico bi lahko rešili stanovanjski problem mladih za
večno,

4. izračun pokojnine bi bil jasen in predvidljiv, predvsem pa neodvisen od
vlade.

A ravno četrta točka je tista, ki politiki (predvsem Desusu) ne more biti po
godu, saj bi s tem postale pokojnine jasne in urejene in nihče več ne bi
mogel pred volitvami obljubljati 1.000 EURO najnižje pokojnine ali s to
občutljivo populacijo kakor koli drugače manipulirati.

Zato lahko pričakujemo le, da se bo sistem, ki bi se moral sam vzdrževati,
začel zadolževati, vlada pa bo začela v obliki davkov pobirati vsem, ki še
kaj imajo, da bo lahko ohranila trenutni pokojninski sistem (z nekaj
kozmetičnimi popravki).

Nihče pa se očitno ne zaveda, da bo zvišanje starostne meje za upokojitev in
bonitete za delo po tej starosti še dodatno skrčilo že tako ozek izbor
kvalitetnih delovnih mest za mlade.

Ko poslušam nekatere predstavnike oblasti, se nikakor ne morem znebiti
občutka, da je njihov cilj čim krajši čas med upokojitvijo in pogrebom,
zares optimalno pa bi bilo, če bi ljudje umrli kar na svoj zadnji delovni
dan.

Igor J

DOLGA, RAVNA ČRNA CESTA

RomanM — Thu, 01 Jan 1970 00:00:00 +0000

DOLGA, RAVNA ČRNA CESTA

Sredi teme v širokem tunelu sva se izmikala dilam, položenim pravokotno na cestišče kot ovire ali ležeči policaji v opozorilo morebitnim prehitrim šoferjem, in postavljenim montažnim odrom. Dolžina tunela naju je presenetila in temo je prebijal samo trak svetlobe z druge strani.. V temo sva spuščala krike v opozorilo rjavi kosmati mrcini, ki bi se morebiti zatekla v velikanski brlog. Pod kolesi so praskale gume ob čisto novi mastni asfalt in vipavski prepih je igral na cevi aluminijastega odra pod na novo pritrjenimi, še mrtvimi lučmi, na tunelskem obodu. Proti nama je skozi mrak vibriral nenavaden in neznan zvok.

Že prejšnji dan sva vrtela pedala po Sončni poti, od Bukovja do Podkraja, in gladila makadamsko cesto, ki vleče vase in v hrib tako, da voziš skoraj brez napora. Položeni klanci se z ravninami izmenjujejo in te dvigajo med drevjem vse višje v Nanos, da se na trenutke zdi, da jadraš in ne kolesariš.

Po spustu po klancu v vas Podkraj sva se martinčkala na popoldanskem soncu na klopci pred gostilno in grizla sveže pečeno pico, poimenovano po enem izmed vrhov gore nad vasjo.

Da uresničiva včerajšnje lenobno sanjarjenje pred gostilno o dolgi ravni cesti proti domu, sva to popoldne med dviganjem prahu po Sončni cesti ponovno štela ovinke in klance v Nanos.

Po razprtju gozda nad Belo sva med počitkom uživala v razgledu in se počutila neznatna ob mimohodu mladega para na visokih jahalnih rjavcih. V vasi so iz vseh strani proti cerkvi otroci nosili košare, ko sva peljala mimo in cedila sline ob misli na vse dobrote, zložene pod prtiči. Še hitreje sva pognala mimo gostilne, da naju ne povleče in da ujameva čas za današnji namen.

Navzdol nagnjena cesta proti Colu je za domačine pravo dirkališče za motorja in avtomobile pri velikih hitrostih, zato sva si oddahnila, ko sva srečno prikolesarila do Avžlaka, kjer se cesta v ostrih zavojih spusti mimo Sanaborja in Zavetnikov v Vrhpolje pri Vipavi

Skozi ozke, starinske ulice Vipave sva se prebila na trg v starem delu in zavzela strateški položaj pred znano kavarno z odličnim sladoledom. Med vonjanjem pečenega kvašenega testa iz sosednje pekarne sva opazovala športno oblečene sprehajalce in ugibala o njihovih panogah in namenih.

Z drugega konca 350 m dolgega predora po 4 km prevožene hitre ceste Vipava–Razdrto se je iz teme kot utrinek prikazal v rumeno oblečen kolesar in brez pozdrava izginil v piko za nama. Dvanajst kilometrov ceste s 5,9 % nagibom je bil s par postanki v dobri uri za nama in znašla sva se v Razdrtem, ujeta med ograje starega in novega odseka. Z malo plezanja in nošenja koles sva se med kamioni prebila na staro razdrško cesto in pognala pedale proti Postojni, da dokončava 72 km dolgo turo.

Prevozila sva 12 km klanca hitre cesto Vipava–Razdrto, ovonjala novi asfalt in dan končala z mislijo: Le kako bi bilo kolesariti v obratni smeri, navzdol po hitri cesti Razdrto–Vipava.

http://www.promet.si/Documents/novi_ac_odseki/prospekt-Razdrto-Vipava.pdf

SPOMLADANSKI MLAJ

RomanM — Thu, 01 Jan 1970 00:00:00 +0000

SPOMLADANSKI MLAJ

Pomladni mlaj je utrujajoč, še posebej združen z enakonočjem, kot je letos naneslo, da se iz popolne nočne teme rojeva mlado močno sonce, ki je v zimi skoraj padlo za obzorje, zdaj se pa dviga z novim zagonom navzgor. Tla se napenjajo in zemlja izriva plave, rumene, viola in bele cvetove. Čarovnija je premagana, okamenela dežela se je zbudila - kolo je pa ostalo začarano.

Še po šestih kilometrih se je sedež škripajoče upiral in se ni hotel prilegati, kot da ga je noč spremenila in ječanje pod pedali je spominjalo na utrujeno žival, pojemajočih moči.

Ceste pod kolesom so žive, mehke ali trde, vabljive ali odbojne, vsaka s svojim zvokom in značajem. Nekatere te polnijo, pa čeprav se vijejo navzgor in ceste, ki po ravnini energijo sesajo, kot bi nevidne niti vlekle nazaj.

Široka makadamska , žametna cesta, narejena za konjsko vprego s težkim vozom in z železom okovanimi kolesi je vlekla navzgor v Javornik in se po kratki ravnini pod Mahnečami prevesila položno proti vojaškemu vadbišču. Narava je tu razrita in ranjena, ceste se trde in odbijajoče polne debelega gramoza in globokih vdrtin, od na mestu vrtečih grobih koles. Med raztrganinami pa se še ponekod zaznajo meje, ki so še pred pol stoletja razmejevale rodovitne gmajne. Tu je moj praded sadil koruzo za divje prašiče in skupaj z drugimi lovci preživljal nedeljske popoldneve. Njegov nečak pa prvič pojedel steklen kozarec in ostal živ.

Kolo je poskočilo in me skoraj streslo na tla, ko se je iz predrtega prednjega kolesa iztisnil zrak. Na makadamu, z narobe obrnjenim kolesom ob cesti in razstavljenim orodjem na tleh, sva očitno izgledala smešno in nebogljeno vojakom v mimo vozeči koloni novih vojaških vozil, saj so se močno zabavali. Tudi to je v redu, če nasmeješ ljudi, še posebej zdolgočasene vojake, pa čeprav na svoj račun.

Ko se narava upira, tudi novi rezervni šlavf, z zvenečim poševnookim nazivom, ne drži zraka, in ostane samo dilema, krpati novega ali starega. Z malo priročno tlačilko, ki jo lahko spraviš v torbico pod sedež, je bil velik podvig toliko napihniti predrto zračnico, da bi z ušesom in slino detektirala luknjo. Co to je.

Skozi Trnje, ob pogledu na vikend hišico Ana Lize, ki mi vedno pričara boljšo voljo, sva skozi Pivko odkolesarila do Mirande v Selce, da s požirkom refoška, na fotelju pred gostilno, razčarava dan, ko so se veliki načrti razblinili na SAKURA zračnici.

MAŠUN marec 2009

RomanM — Thu, 01 Jan 1970 00:00:00 +0000

MAŠUN 2009

Že debelo uro sva vozila po neznani blatni cesti, zaviti med drevjem, razorani od drsečih debel in traktorskih gum. V hitro gostečem mraku, ob vlažnem mrazu in utrujenih mišicah, po 60 kilometrih se je bilo nemogoče umikati ostankom polomljenih vej, zapičenih v cestno blato.

V odprtini med drevjem se je skozi mrak pokazal vrh Snežnika, ko je zvok mečkanja blata presekal pisk telefonskega sporočila: »500 VIP in Hrvaška turistična skupnost vam želita dobrodošlico na Hrvaškem. Za turistične informacije pokličite 7799. Storitev je plačljiva.«

Neznana točka blizu hrvaške meje, sredi Snežniških gozdov, četrt ure do teme, midva pa brez luči na kolesih, utrujena, mokra od snega in blata v dilemi: naprej v neznano ali nazaj kakih 15 km v klanec do križišča, kjer sva izbrala manj zasneženo cesto in se nato po ledu in snegu na pol smučala navzdol ter lovila ravnotežje v kamionskih kolesnicah.

Sončno spomladansko jutro je vleklo ljudi v mesto, ko sva se midva pred slaščičarno v Postojni že nastavljala žarkom in ob kofetkanju razmišljala, kako za kolesarjenje porabiti dan.

Obiskati kočo na Mašunu s Knežaške strani in se preko Vrh Korena in Trnja vrniti domov, je bila mamljiv cilj, sicer malo prezgoden za kolesarjenje zaradi hitre ohladitve, toda z malo sreče dosegljiv.

Malo pred poldnevom sva že lizala gume proti Pivki in pred Zagorjem zavila v smeri Bača.

Ob izviru Pivke, pod Bačem, sva presenečena naletela na čisto nov asfalt, na poleti zelo prašni makadamski cesti. Super, prenovljena cesta. Prebivalci Bača in Koritnic so pred hišami vpijali zares tople žarke in odgovarjali na najine pozdrave. Psov, ki so lenarili na soncu, pa sploh nisva zanimala. Hitro sva sekala zrak mimo velike rumene, v soncu plavajoče hiše in hitro sva bila nad Koritnicami, kjer se je odprl pomladanski razgled po Dolgih njivah. Čas je bil, da si ohladiva sedeže pred 5-kilometrskim klancem.

Pomaranče so naju osvežile z energijo in sončna toplota naju je pognala v klanec proti Mašunu. Takoj za klancem je Mašun pokazal pravi obraz. Ob tali cesti so bili tri četrt metra visoki zameti in opozarjali, da zima še kraljuje v vrheh teh gozdov. Zeleni čaj in ugodje tople peči v gostilni sta nama prekrila opozorilo.

Po slikanju pred gostilno na Mašunu in uživanju razgleda na Snežnik s točke 4 sva se optimistično spustila na drugo stran. Proti Sladkemu vrhu. Razmočena cesta se je vila rahlo navzgor po senčni strani in kmalu so se zaplate, prekrite s snegom, začele povečevati in zrak je postajal ostrejši. Na križišču po 4 kilometrih je bila pot, po kateri bi morala, zasnežena in zapeljala sva navzdol.

Razglabljanje o napaki ni rešitev, zato se je treba odločiti naprej ali nazaj. Pred kakimi tremi kilometri je bil odcep v levo proti zahodu in na drevesu markacija poti kurirjev in vezistov in morda je to rešitev. V temi sva rinila navzgor po zaledeneli cesti in presenetljivo, gume niso zdrsovale. Grobi profili gum imajo tudi prednosti. Po kurirskih markacijah sva vozila navzdol po slabi razriti cesti in čez dobre pol ure zagledala tablo Kozarišče. Premočena in blatna sva se spustila do grada Snežnika, otresla blato s koles in po telefonu poklicala, da naju pridejo iskat. Bila sva na znani lokaciji.

SREČANJE

RomanM — Thu, 01 Jan 1970 00:00:00 +0000

PRVIH 41

RomanM — Thu, 01 Jan 1970 00:00:00 +0000

Petek 27.2.2009, 8°C

V petek okoli 16 ure, rahlo premrzla na 1000 m pod vrhom Krpanove Sv. Trojice sva zavrla kolesi, ker nama je jelen brezbrižno presekal pot. Zdrava, gosta in velika zimska dlaka, rjavo sive barve je nakazovala napete mišice, pripravljene na adrenalinsko eksplozijo v telesu. Jelen je zdržal pritisk in skoraj slovesno pretekel pot ter zdrsel navzdol med grmičevje, proti Petelinjskemu jezeru. Tako blizu jelenjadi v gozdu nisva bila še nikoli. Verjetno naju je opazoval, ko sva zadnje pol ure napetih teles potiskala pedala v hrib in se upirala spomladanski kislini v mišicah po 30 km. Res lepa nagrada pred spustom čez Trešnjo ravan proti Počku. Skozi uhajajoči dan, z nizkim soncem v očalih, sva vozila čez "plave luže" porabljene plastične manevrske municije na cesti in se izmikala kanalom, ki so jih pustili za sabo škripajoči oklepniki. V zraku je bilo čutiti vonj smetišča, zato sva se pomaknila na rob črte med divjino in civilizacijo ter posivela skozi mrak, domov prenašat posledice predpomladanskega zlitja s kolesom.

zakonodaja

RomanM

Zakonodaja

Gorski kolesarji so zaradi uporabe gozdnih poti v sporu z zakonom in ostalimi uporabniki od začetkov tega športa. V Sloveniji je od 1.aprila 1995 v veljavi Uredba od prepovedi vožnje (Uradni list št 16/95), ki v prvem členu prepoveduje vožnjo, ustavljanje, parkiranje in organiziranje vožnje v naravnem okolju za vozila na motorni pogon in kolesa. Za mnoge sporna uredba enači motorizirana vozila z kolesom na lastni pogon in predstavlja resno oviro za pravilen razvoj gozdov v smislu večnamenske uporabe s poudarjeno ekološko, socialno in gospodarsko vlogo, kot velevajo regionalni razvojni cilji Slovenije. vir WIKIPEDIJA